V novih časih in novi državi je v mladih srcih vse brstelo in kipelo od nepopisnega, neizživetega hre­ penenja po uveljavljanju, močnih doživetjih in lepo­ ti in naš doraščajoči človek se je zavedal, da ne pred­ stavlja nič manj kot mladina drugih alpskih narodov, le organiziran ni tako načrtno in smotrno kot ona," se je spominjal duha in navdušenja ter odločnosti skala­ ške mladine Vladimir Kajzelj, skalaš prve generaci­ je in olimpijec leta 1924. In tako so mladi 2. februarja 1921 ustanovili Turistovski klub Skala, ki je v pravilih poudaril, da je namen kluba "gojiti turistiko in smuški sport, pospeševati in širiti oboje v strokovnem spor­ tnem smislu". Obenem so načelno poudarili, da bodo SPD vsekakor stali ob strani: "Nismo konkurenca." Zanimivo je, da so skalaši, nasprotno jezikovni praksi starejše planinske generacije in uporabi izraza društvo, za svojo druščino uporabili izraz klub, ki se je v sloven­ ski jezik utirjal z uveljavljanjem športnih dejavnosti in športnih klubov. Šport je bil v tedanji slovenski družbi razumljen v ožjem pomenu, kot ga razumemo danes. Prav tako ga je marsikdaj spremljal predsodek, da je to "nekako zabavno igračkanje, bolj privilegij višjih slojev", kot so potožili v reviji Sport v začetku leta 1921. V slo­ venski družbi so bili v času športnega porajanja mnogo bolj organizirani in narodno uveljavljeni ter priznani telovadba in Sokoli (prvo društvo Južni Sokol, 1863) z usmeritvijo v splošno vadbo in tekmovalno telovad­ bo. Leta 1907 so se Sokoli včlanili v Mednarodno gi­ mnastično zvezo in nastopali na svetovnih prvenstvih. V svetu se je dejavnost imenovala gimnastika, sloven­ ski sokoli pa so jo slovenili v telovadbo in podobno tudi preostali Slovani. Ob sokolih so bili uveljavljeni tudi katoliški orli, ob boku telovadbi pa planinstvo s SPD, a ne turistika oziroma plezanje ali alpinistika. Šport je bil noviteta. Prve združbe s poimenovanjem "sportni klub" so bile na Slovenskem organizirane konec 19. stoletja, najprej nemške in nato slovenske. Najprej so športu in zlasti tekmi, kot osrednjemu elementu špor­ ta, utirali pot kolesarski klubi (npr. Klub slovenskih bi­ ciklistov Ljubljana, 1887) in nato prvi športni klubi kot Ljubljanski sportni klub (LSK, 1907) – z veslanjem, te­ nisom in sankanjem – ter Slovenski football klub Ili­ rija (1911). Nogomet je hitro pridobival težo osrednje športne dejavnosti, Ilirija pa je že pred prvo vojno skro­ mno širila dejavnost s plavanjem, atletiko in tudi že zimskimi športi. Sledili so prva vojna in slovenski politični prevrat ter ustanovitev jugoslovanske države z novimi mejami in vprašanjem, kako naprej. V letu 1919 so se obnavlja­ le dejavnosti in organizacije ali pa snovale nove. V is­ tem letu se je začelo tudi telovadno in nato športno or­ ganiziranje na državni ravni. Sokoli so se konec junija 1919 povezali v enotno Jugoslovansko sokolsko zve­ zo s sedežem v Ljubljani in poleti 1920 potovali na ve­ lik vsesokolski izlet v Prago. Podobno orli. Na pobudo Zagrebčanov je bila septembra 1919 organizirana Ju­ goslovanska nogometna zveza in decembra 1919 Ju­ goslovanski olimpijski odbor (JOO). 2 Ta se je nasle­ dnje leto včlanil v Mednarodni olimpijski komite in odposlal nogometno reprezentanco na olimpijske igre 100 LET TK SKALA Tomaž Pavlin 1 "Bilo je v času po prvi svetovni vojni. Avstrija je razpadla, slovenski narod se je znašel v položaju, da je moral odločati sam o sebi. Bilo je mnogo navdušenja, mnogo dobre volje, a tudi dosti dezorientacije." /…/ "Mladi rod, doraščajoč v svobodnem okolju", ni več dobro razumel narodnoobrambnih teženj starejše generacije Slovenskega planinskega društva, izhajajočih iz slovensko-nemških razmer avstrijske dobe, "hotelo se mu je poleta, razmaha". Skalaši na olimpijskih igrah Skala in šport Skakalska tekma v Mojstrani Vir TMZ, Slovenski planinski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice 1 Doc. dr. Tomaž Pavlin je strokovnjak za zgodovino športa s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. 2 Namen JOO je bil zastopanje jugoslovanskega športa na olimpijskih igrah, navezovati stike z mednarodnim in nacionalnimi olimpijskimi komiteji idr. 14 v belgijski Antwerpen, v njej je bil tudi ilirijan Stanko T avčar. Slovenski športniki so tvorno sodelovali v procesu. Odborniki Ilirije so bili pomemben člen v slovenskem in v jugoslovanskem panožnem športnem organizira­ nju po prvi vojni. V začetku februarja 1920 so ilirijani zagovarjali stališče, da je za slovenski prostor prepo­ trebno organizirati Sportni savez za Slovenijo, ki naj bi prevzel nalogo organizirati šport, ga propagirati, isto­ časno pa bi lahko vodil tudi agende olimpijskega po­ dodbora. Tako je bila konec aprila 1920 ob nogome­ tni podzvezi in olimpijskem pododboru organizirana Sportna zveza Ljubljana (SZL), ki je nasprotno imenu pokrivala slovensko ozemlje. Sestavljali so jo sportno­ ­ tehnični odseki za posamezne športe: plavalni, vesla­ ški, zimsko­ športni, atletski, teniški, konjeniški in ko­ lesarsko­motociklistični odsek. Zimske športe so v začetku dvajsetih let predstavljali smučanje, sankanje in drsanje. Sankanje je že sredi dvajsetih relativno za­ mrlo, konec dvajsetih pa so v Iliriji začeli gojiti še ho­ kej na ledu. SZL je obstajala le nekaj let, sportno­ tehnični odseki pa so po organiziranju državnih panožnih zvez prerasli v panožne podzveze za slovensko ozemlje. Sedeži veči­ ne državnih športnih panog in JOO so bili v Zagrebu. Ljubljani in slovenskemu športu je pripadlo vodenje zimskega športa. Podobno je bil v Ljubljani sedež nove vsedržavne sokolske zveze, ki je nasprotno avstrijskim časom posredno vstopila v šolstvo in vplivala na vse­ binsko oblikovanje in sokolizacijo šolskega predmeta telesna vzgoja. A vrnimo se k Skalašem, ki so v luči povojnega navdu­ šenja in športnega brstenja že maja 1919 oblikovali pri­ pravljalni odbor za ustanovitev organizacije. Porodni proces so zaključili z ustanovnim občnim zborom fe­ bruarja 1921. Hitro so se priključili zimsko­ športnemu odseku SZL in dva tedna po ustanovitvi že nastopili na prvem državnem prvenstvu ter ob Iliriji in LSK pred­ stavljali enega od treh temeljnih smučarskih klubov. Skala je iz Ljubljane širila svojo dejavnost v Bohinj, ki je po izgradnji turske železnice pridobival tudi turistič­ no širino s sankaško progo in tekmami tako v sankanju kot smučanju. Pobuda je sicer zamrla, zato pa je bila uspešnejša na Jesenicah, kjer se je razvil nov smučar­ ski center, ki je prevzel težo skalaškega smučanja zlasti v tridesetih letih. V letu 1922 je bila za vodenje in orga­ niziranje zimskega športa v jugoslovanski državi usta­ novljena Jugoslovanska zimsko­ športna zveza (JZSZ), organizacijska osnova je bil zimsko­ športni odsek SZL. Prvi tajnik JSZS je postal skalaš Drago Zovko, zatem je tajništvo prevzel ilirijan Joso Gorec. JZSZ se je že naslednje leto včlanila v mednarodno or­ ganizacijo, doma pa je bila članica JOO in s tem je pri­ dobila možnost nastopov na olimpijskih igrah. Ko je bil v olimpijskem letu 1924  organiziran zimsko­ športni teden v Chamonixu, ki je bil zatem priznan kot prve zimske olimpijske igre, je tja odpotovala tudi prva ju­ goslovanska zimsko­olimpijska reprezentanca. V smu ­ čarskem tekmovalnem programu so bile le nordijske discipline, alpske so dobile mesto šele v tridesetih letih. Prvo olimpijsko reprezentanco so sestavljali Zagrebča­ na Zinaja in Pandaković ter Zdenko Švigelj (član LSK) in skalaš Vladimir Kajzelj. Kajzelj je na 18 km zaostal tri četrtine ure za zmagovalcem, medtem ko sta s Švi­ gljem na 50 km zamudila cilj. Druga disciplina je bila pretežka preizkušnja. S  težkimi turnimi smučmi in stremeni Bilgheri, v lahkoatletskih hlačah in sokolski majici na progi z 900 m višinske razlike in v viharju sta Kajzelj in Švigelj prišla na cilj po zaključku žirije. "Za­ dnji celo tri ure kasneje, ko so bili vsi člani jurije zbra­ ni pri večerji. 50 km 9 ur!" se je spominjal Joso Gorec. Ta in naslednji nastopi so prinesli spoznanje, da je za rezultat potrebna športna specializacija, ki pa je v Skali sprožala različne poglede na namen in cilje smučanja, tudi nasprotne. T o se je v Ljubljani odrazilo leta 1927 v odhodu skupine smučarjev okrog Anteja Gnidovca, ki so organizirali Smučarski klub Ljubljana (1928). V letu Smučarske ekipe februarja 1941 Vir TMZ, Slovenski planinski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice 1928 sta na olimpijskih igrah v tekih nastopila skala­ ša Peter Klofutar (18 km, zaostanek za prvim okrog 37 minut) in Stane Bervar (50 km, zaostanek slabi dve uri), na zadnjih igrah v času delovanja Skale leta 1936 v nemškem Garmisch­Partenkirchnu pa je športno težo prevzela jeseniška Skala s poudarkom na alpskem smučanju. V tedaj 17­članski jugoslovanski smučarski reprezentanci, ki je že pokrivala celoten smučarski (no­ rdijsko­alpinski) program, sta nastopila alpinca Hubert Heim in Ciril Praček, ki je v alpski kombinaciji med 66 nastopajočimi zasedel 15. mesto. A olimpijski nastopi so le del skalaškega prispevka ra­ zvoju smuškega športa in Skaline dediščine. Ta obse­ ga tudi številna tekmovanja, ne nazadnje so bili skalaši organizatorji Triglavskega smuka (1927) še pred slovi­ tim Kandaharjem (1928), pa nastope na drugih doma­ čih tekmah, tako tekmah JZSZ kot na mednarodnih, ter gradnjo koč in iskanj novih smuških terenov, ki so se po drugi vojni, kot npr. Vogel, Črni vrh nad Jeseni­ cami pa tudi tereni na Krvavcu, preoblikovali v mo­ derna smučišča. Da ne govorimo o prispevku skalašev Staneta Prebiliča in Albina Kolba z delavnico in trgo­ vino "s sportnimi potrebščinami". Bi lahko bil to zame­ tek Elana? m PLANINSKI VESTNIK marec 2021 15