270
Politične stvari.
Zopet enkrat Lienbacher.
V »Novicah" smo uže večkrat imeli priliko spregovoriti o starem svedru Lienbacherju, in to počenši od one dobe, ko se je prav vsled njegovega vrtanja velik del nemških poslancev odcepil od grof Hohenwartovega kluba.
Osvetili smo tudi njegovo daljno postopanje, izrekoma ko je zapustil tudi Liechtensteinov klub in s svojimi „divjimi" govori prav vodo na mlin obračal veliko-nemškim narodnjakom.
Ko se je vlansko leto zbral novoizvoljen državni zbor, sprejeli so Lienbacherja zopet v Lichtensteinov klub, brž ko ne v nadi, da so ga večletne skušnje vsaj toliko spametovale, da bo vedel, s čem koristi večini, s čem pa opoziciji državnega zbora.
Pa tudi nada Lichtensteinovega kluba se ni izpolnila, celo nasprotno. — V najvažnejše odseke, kakor jezikovni odsek in pa v odsek za pogodbo z Ogersko in pa v izvrševalni odbor desnice izvoljen porabil je Lienbacher v družbi z enako »nezadovoljnim" Zallin-gerjem svojo bolj natančno podučenost o namenih desnice v to, da ji je toliko odločnejše nasprotoval. To je pokazal pri marsikateri manj pomenljivi priliki, izrekoma pa tedaj, ko se je bila velika bitka zarad carine od petroleja in pa zarad odpisovanja zemljiškega davka.
Posebno pri zadnjem vprašanji sta on in pa Zal-linger zakrivila, da še sedaj nimamo postave, po kateri bi se za kmeta ugodnejše postopalo, ako mu vremenske nezgode poškodujejo ali uničujejo njegove poljske pridelke.
Koj pri oni priliki vršalo je hudo v vrstah vse dr-žavno-zborske večine in javno izrekalo se jo čudenje,, kako more mož, ki tako postopa, še dalje imeti prostor v 17torici — izvrševalnem odboru desnice.
Ker je bilo pa to tikoma pred pretrganjem državnega zbora, zadovolila se je državnozborska večina z zagotovilom, da v prihodnje vodstvo desnice gotovo ne bo trpelo izrečenega nasprotnika, kakoršnega se je brez prikrivanja razodel Jurij Lienbacher v svoji sredi. Prav odločno se je izrekalo, da Jurij neha biti ud Lichtensteinovega kluba, tako tudi zastopnik klubov v izvrševalnem odboru in govorilo se je tudi uže prav odločno, kedo mu bo naslednik.
Cas počitnic pa je porabil sveder Jurij v to, da je v svojem listu „Oesterr. Reichsbote" izdelal p< litiko in delovanje svojih dosedanjih tovarišev — nemških konservativcev — tako, da so mu nemški liberalci kar navdušeni ploskali in se radovali tako izdatne pomoči iz nasprotnega tabora.
Na te napade je konečno tudi glasilo nemških konservativcev, dunajski „Vaterland", odgovorilo z ojstrostjo, kakoršna se v tem listu prav redko kedaj nahaja. „Va-terland" piše: Oni Lienbacherjevi članki napojeni so a sovražnostjo posebno zoper češki in poljski klub, pa tudi zoper vso desnico sploh. Zoper tako ravnanje ni treba braniti mož, ki so pri težavnih razmerah s hvalevredno požrtovalnostjo v boju zoper liberalno opozicijo dosedaj vspešno vodili obravnave. Liberalci še niso zoper nas nikdar s tako izdatno in obrekljivo srditostjo postopali, kakor sedaj — kedo? Osobe, ki se mislijo poklicane, ustanoviti skupno-avstrijsko, katoliško in konservativno stranko. Članki in pa prizadevanje lista „Oesterr. Reichsboten" razširiti jih med katoliškim prebivalstvom silijo nas, v obrambo naše časti in pa časti naših so^ mišljencev „zadnjakov", kakor jih zasramljivo imenujejo, povzdigniti svoj glas. Pa ne samo zarad opravičenega tega častnega čutstva, temveč še bolj zato, ker se po omenjeni zlorabi časuistva, visoki smoter, za katerega delati poslanec Lienbacher trdi, ne doseže, temveč nasprotno dosega njegova le zabraniti zamore.
V „vrsti člankov" lista, kateri bi se po priporočilu Lienbacherjevem ne smel pogrešati v nobeni katoliški družini, uvidamo sramoto ka toliškega časništva, in v osodepoloem razcepljenji, katero katoliškemu prebivalstvu po njih preti, škandal, kateri nasprotnike katoliške cerkve v Avstriji navdaja z škodoželjnostjo v škodo spoštovanja, katero ji pristaja.
Enako odločno obsoja tudi praška „Pulitika" vnovič to škandalozno postopanje takega „satolika" in takega nemškega konservativca in odločno zavrača rabulistika bivšega »državnega" pravdnika, ki člen XIX ustanovnih postav tolmači tako, kakor bi sploh kdo mogel vtikati va-nj tudi nemščino kot državni jezik.
Lienbacher je tedaj veliko hujši kot Scharschmidr Herbst, Plener, Chlumecki in vsi drugi levičarski nasprotniki, ker kaj tacega še njih nobeden ni trdil in s predlogom Scharschmidovem so pokazali dosti jasno, da le postavnim potom žele v člen XIX. vpeljati nemščino, kot državni jezik.
Politika obrača besede Lienbacherjeve: „nihče ne more dolgo biti zaveznik nasprotnikov svojega naroda, ne da bi zgubil zaupanje narodovo" na njega samega, in na koncu izvrstnega članka z naslovom „Das Bieschea Lienbacher" ponavlja odločno zahtevanje, da se Lienbacher iz ključi iz izvrševalnegaodbora de8^
niče ter izreka, da ne korist skupne stranke, temveč ozir na dostojnost zahteva, da izvršitev te sodbe začnejo nemški konservativci.
Gotovo je državnozborski večini v škodo,  da se to •ni uže zdavnej zgodilo.
271