Ime SS&stje. ®rečna ura, ko z višave Rugelj Gabrijel ko blisk j^nil dolu je v nižave, T°lne greha, zmot in stisk, Ter v ogradi bele rože “.e zapel te, o ime! preseči te ne može, ■Kar jih goli stvari gre. Ti zdravilo si bolnikom, Zdravim zdravje, vsem krepkost, Ti rešenje si jetnikom, Vsa pri tebi je prostost; V temi luč, v nesreči sreča, V boju meč si, v miru hlad, Pilo, jed lepo dišeča, Ko žge žeja dušo, glad. ^dàj beseda božja „bodi“ ~e donela v smert in noč, življenje, luč povsodi ”e rodila njena moč: "daj enako svetu lice Ti oživljaš, o ùpè! L «ed tebó, ime Danice, Pfe^tak bledi*-teme beže. ^ z vabljivo nam svitlobo T&rno kažeš k raju pot, "*00 podiš od nas hudobo, .Zlih i»tf'vAruješ premót: >Ako v greh pa gdo je zašel, pelješ rahlo ga nazaj, ~*j6r s tebó bo zopet našel Travo pot, močan deržaj. Ti si tožnim milo petje, Ti tolažba temnih dni, Vsem preganjanim zavetje, Pribežališče si ti; Zadnja z vragom terda bitev S tabo srečno se konča, Lahka s tabo preselitev Nas z nesmertjem ovenča. V zrak sè sonci bi te vpisal, V trate s cvetjem, o ime ! Goram v skale bi te vrisal, Klical nàrodom germé, Da bi vsi te verno brali, Med okusili glasu, Ter veseli ga vživali Sebi v hasen, v čast Bogu! — 258 — Vodilo tretjega reda sv. Frančiška s kratko razlago. Trinajsto poglavje. O poslušanju svete maše in kako naj se napravljaj* shodi. Vsi zdravi bratje in sestre katerega koli mesta ali kraja bodo vsaki dan pri sv. maši, če jim je mogoče. In vsak meseC naj se snidejo v cerkvi ali na tistem kraju, kjer jim ministri o» kažejo, da bodo ondi pri slovesni maši. Vsaki pa naj da en fff navadnega denarja oskerbniku, ki naj te denarje nabira, ter P po nasvetu ministrov enakomerno razdeljuje mej vboge in ^ botne brate in sestre in druge potrebne, ki nimajo za spodoP5 pogreb po smerti. Potem naj darujejo nekoliko tistega denaif tudi cerkvi ali kraju, kjer se zbirajo, in naj si preskerbijo pob°f nega duhovnika, da jim bo oznanjeval besedo božjo ter jih sp°d' bujal k pokori in k delam kerščanskega vsmiljenja. Mej sv®w mašo ali ko se beseda božja oznanjuje, naj bodo tiho, ter pa2^0 na molitev in pridigo, razen če koga zaderžuje občni prid k P tovščine. Razlaga. Kako neizmerne cene je daritev sv. maše, tega nam tuM ni treba še le dopovedovati. Naj se je torej skušajo tretje rednih vdeleževati vsak dan, ako jim je kolikaj mogoče. Koger bolezel1 ali stanovske dolžnosti zaderžujejo, ta skušaj vsaj v duhu se ’ leževati presvete daritve. Nadalje določuje to poglavje, da naj 36 shajajo udje tretjega reda vsak mesec po enkrat k slovesni skup111 sveti maši. Tam naj poslušajo besedo božjo ter dajo po svoji n1®' i či kaj vbogaime, iu sicer za cerkev in za vboge redovne brate sestre in za druge potrebne. — Te določbe se po mnogih kv»J tudi dandanašnji natanko derže, tako, da imajo shod vsaki mese®' navadno pervo nedeljo v mesecu. Drugod pa imajo shode vsaj *ti' od' rikrat na leto, navadno ob kvatrih. Tedaj se daje tudi vesoljna veza s papeževim blagoslovom; zato naj se tretjereduiki očistijo ^ zakramentu svete pokore, da se morejo vdeležiti popolnega odpn9* ka, ki je sklenjen z vesoljno odvezo. Tudi naj bodo vkupno P1 sv. obhajilu. Kar se tiče miloščine, naj da vsaki primerno skupnim red°' - - n’m potrebam, koliker vterpi. Zneski naj se devljejo v redovno k&so ali hranilnico, iz katere se plačuje, koliker je treba, da se h'etjeredna služba božja dostojno in slovesno obhaja, in da se pripomore k zderževanju in lepšanju cerkve ali kapele, kjer ima do-tretjeredna skupščina svoje shode in svoj sedež. Iz te kaše : naJ se plačajo sploh vsi občni iztroški za redovne potrebe, zlasti } svete maše; naj se podpira tudi po moči vse, kar more redu i ali sploh katoliški cerkvi koristno biti ; zlasti pa naj se deli milina udom, ako pridejo v stisko in potrebo, pa tudi drugim | : kožnim in bolnikom. Da bi tretjeredne kaše preobogatele, tega se ® P° naših krajih pač ni bati ; najbolje pa bo povsod, ako se denar, • kar ga dohaja čez mero navadnih potreb, sproti obrača za dobre j aa^ene, kaker za sv. očeta papeža, za svete misijone i. t. d. O t V8en* tem imajo določevati redovni predstojniki. Razen tega je omeniti, da se ob shodih navadno sprejemajo 1 tudi novi udje ; kateri so čas preskušnje dostali, se pripuščajo k 0Njuham ; naznanjajo se in v molitev priporočajo udje, ki so od ( Poslednjega shoda ločili se s tega sveta. Oznanja se tudi vse dru-i S°> kar je potrebno, da tretjeredniki izvedo. Haj torej kar le mo-?°če vsi m vselej prihajajo k tem shodom, zakaj le tako jim bo ketji red pravo korist donašal ; le tako se bo ohranila in množila §°rečnost ; red se bo širil in razcvetal in zmirom lepšega sadu do-Dašal človeški družbi. Tukaj se bodo udje učili, kar jim je treba Yefleti ; tukaj se bodo spodbujevali in spodbadali, da bodo tudi izpolnjevali, kar so za prav in koristno spoznali. Zato opominja sv. \ ^fančišek na koncu tega poglavja, naj bodo zbrani pri sveti maši *0 pri pridigi pazljivi, kaker se to ume že tudi samo ob sebi. Štirnajsto poglavje. O bolnih in vmerlih bratih. Če se primeri, da kedo izmej bratov zboli, so dolžni mini-I 4 * sami, ali po kom drugem ali drugih, enkrat na tjeden obisko-s ati bolnika, če jim je to bolnik naznanil, skerbno ga napeljevaje . Prejemi zakramenta sv. pokore (kaker se jim bo boljše in ko-"Stniše zdelo) in naj mu dajo potrebnega iz občnega premoženja, jr imenovani bolnik vmerje, naj se naznani bratom in sestram, ** tedaj prebivajo v mestu ali kraju, kjer je vmerl, da bodo oseb-j?° Pričujoči pri opravilu za mertvega, od koder naj ne gredo, °kler ni končana sv. maša in truplo pokopano. To se ima stolti tudi z bolnimi in vmerlimi sestrami. Verhu tega naj vsaki ^t in vsaka sestra v pervi osmini po pokopu moli za njegovo I ■ — z (lit — dušo, in sicer, mašnik naj bere eno sv. mašo ; kedor zna psalterij, 50 psalmov, in kedor ne zna brati ravno toliko očenašev, in naj pri vsakem dostavi: „Daj mu (ji) večni mir, Gospod, in večna luč naj mu (ji) sveti." Nadalje naj dajo mej letom v prid živih in mertvih bratov in sester za tri sv. maše. Kateri p& znajo psalterij, naj ga molijo, drugi pa naj ne pozabijo moliti stokrat Gospodovo molitev s pristavkom po vsakem očenašu: „Daj jim večni mir, Gospod, in večna luč naj j im sveti-' Razlaga. Posebno skerban in prave kerščanske ljub,ezni napolnjen ja sv. Frančišek do bolnih in vmerlih bratov in sester. Zategadelj nalaga v tem poglavju ministrom, in če so ti zaderžani, drugim udom, zlasti svetovavcem, naj pridno obiskujejo bolne brate in sestre, vsaj enkrat na tjeden, kaker hitro zvejo o njihovi bolezni. Namen obiskovanja je dvojni, duhovni in telesni. Najprej duhovni, da bolnika tolažijo, ter ga spodbujajo k poterpežljivosti, vdanosti v voljo božjo, k žalosti in kesanju čez storjene grehe, ter ga napeljujejo, da dobro pripravljen prejme sv. zakramente in tako se oboroži z» pot v večnost. Ako je pa bolnik vbog, naj skerbijo, da dopolnijo tudi drugi —- telesni — namen obiskovanja, da mu namreč iz občne denarnice odkažejo potrebne podpore ; če pa nima tretji red ni« premoženja, naj pa posamezni udje iz svojega vbogemu bolniku pomagajo, koliker jim je mogoče, iz ljubezni do Boga, ki jim bo gotovo ljubezen do bližnjega, do brata ali sestre, stoterno poplačal, če ne na tem svetu, pa v večnosti. če je pa bolezen tako nevarna, da se more, po človeško soditi, sklepati na bližnjo smert, naj bolnika opomnijo, da vravna pametno in previdno svoje časne reči in da se dobro pripravi na zadnjo vojsko. Zategadelj naj skerbe, da sprejme sveto popotnico in vesoljno odvezo, in da ponovi obljube, ter tako vdan v voljo božjo pričakuje ljubega Jezusa, ženina svoje duše;. T.udi naj se sker-bi, da bo vmirajoči redovni škapulir in pas imel na sebi ali vsaj pri sebi, da se vdeleži odpustka, ki je podeljen, tistim, ki» v redovni obleki vmerjo ali v njej se pokopati dajo. Ko bolnik vmerje, naj se naznani njegova smert vsem udom tistega kraja, vsaj tiste župe, da ga morejo spremiti k zadnjem^ počitku, in če se zanj opravljajo bilje ali sv. maša, tega opravila se vdeležiti, ker Je sveta in koristna misel za vmerH moliti*. Ker po smerti ne sme miniti moj brati in sestrami ljubezen, — 261 — katera jih je vezala v življenju, nalaga in določuje sv. Frančišek, kaj se naj moli za dušni mir in pokoj rajnicih, in sicer : Duhovni naj mej osmino berejo eno sv. maso, ako jim je mogoče ; drugi, ki niso mašniki, naj pa molijo ali 50 psalmov ali pa 50 očenašev vsakkratnim pristavkom : „Daj mu (ji) večni mir, Gospod, in večna luč naj mu (ji) sveti !“ Tudi morejo namestu tega moliti bilje ali molitve za mertve (in sicer en nokturen in hvalnice, brez večernic). Mej letom pa, kaker pravi nadalje to poglavje naj dajo bratje in sestre, če premorejo in niso od p. vizitatorja oproščeni, za W sv. maše za vse žive in mertve ude tretjega reda. Tisti, ki so manj premožni ali iz drugih veljavnih vzrokov ne morejo plačati 8V. maš, naj se obernejo do p. vizitatorja, ki bo po njihovem na-8vetu to dolžnost premenil v kako drugo dobro delo. Zraven tega naj pa še vsaki mej letom enkrat moli cele bitje ali pa 100 očenašev s pristavkom na koncu vsakega: „Daj jim večni mir, Gospod, in večna luč naj jim sveti!" — Glede če-ščenasimarij tudi tukaj velja, kar je bilo rečeno v razlagi 8. poglavja. Naj se torej pristavlja očenašem tudi angeljevo pozdravljanje, da bodo vmerli, ako potrebujejo pomoči, tolikanj prej rešeni na priprošnjo prečiste device Marije. ----------OO------------- Premišljevanja o pr e častitljivih ranah svetega Frančiška. Peto premišljevanje. Prikazni in božja razodevenja, katera so prejeli glede svetih ran sveti redovniki in druge pobožne ••.osebe.po smerti svetega Frančiška. 1. poglavje. Sv. Frančišek razodene po svoji smerti bratu Matevžu -. iz Kastilijona, kedaj, kje in kako je prejel prečastitljive rane. Peto in poslednje premišljevanje je o nekih prikaznih, razo-•mvenjih in čudežih, katere je Bog po smerti sv. Frančiška storil v Poterjenje prečastitljivih ran in v naznanjenje dneva in ure, ke-^aj mu jih je Kristus podelil. In kar se tega tiče, naj se ve, da — 262 — je leta Gospodovega tisoč dve sto dva in osemdeset meseca vinotoka brat Filip, redovni provincijal toskanski, na povelje brata Janeza Bonagracija od aretinskega brata Matevža Kastilijonskega, moža velike pobožnosti in svetosti, zahteval, da bi mu naznanil, kar ve glede dneva in uro, ko je Kristus sv. Frančišku prečastitljive rane vtisnil, ker je slišal, da mu je bilo o tem nekaj razodeto. V sveti pokorščini je brat Matevž to-le odgovoril : „Ko sem bil v alvernijskem samostanu v družini, to preteklo leto meseca velikega travna, sem se pripravil nekega dne, da bom molil v celici, ki je na tistem prostoru, kjer se misli, da je bila tista serafinska prikazen. In v svoji molitvi sem prosil Boga prav pobožno, naj bi v svoji dobrotljivosti komerkoli razodel dan, uro in kraj, kjer so bile vtisnjene sv. Frančišku prečastitljive rane. Ko sem tako čez čas pervega spanja molil in prosil, se mi prikaže sv. Frančišek v neizmerno veliki svitlobi ter mireče: „„Sin, česa prosiš Boga?““ Jaz odgovorim: „Oče, to in to prosim.“ Nato mi pra-vi: „„Jaz sem tvoj oče Frančišek, me li dobro poznaš?““ „Oče,“ pravim jaz, „te.“ Nato mi pokaže prečastitljive rane na rokah m na nogah in na strani ter pravi : „ BIJrišel je zdaj po božji volji čas, da se izve v njegovo čast, kar si bratje do zdaj niso prizadevali, da bi bili izvedeli. Tedi, da tisti, ki se mi je prikazal, ni bil angelj, temuč Jezus Kristus je bil v podobi serafinovi. Sè svojimi lastnimi rokami je v moje telo te rane vtisnil, kaker jih je prejel na svoje telo na križu. Zgodilo se je pa tako-le : Na dan pred vzvišanjem svetega križa je prišel k meni angelj, ki mi je po p°' velju božjem naznanil, da se naj pripravim v poterpežljivosti vse sprejeti, kar bi mi Bog poslal. Jaz sem odgovoril, da sem priprav-ljen vse sprejeti in sterpeti, kar mi hoče Bog poslati. Drugo jutro, to je v jutro vzvišanja svetega križa, kije bilo takrat v petek, sem šel, ko je dan napočil, v zelo veliki dušni gorečnosti iz svoje celi' ce ter sem začel moliti na ravno tistem kraju, kjer ti zdaj moliš) in kjer sem jaz pogostokrat molil. Ko sem tako molil,, pride p® 'zraku iz nebes na križ pripet mladenič z močnim šumenjem, kaker seraf sè šestimi perotmi. Pri tem čudovitem pogledii sem poniža0 pokleknil ter začel premišljevati neomejeno ljubezen križanega Gospoda Jezusa Kristusa in neizmerno bolečino njegovega terpljenja-In njegov pogled je obudil v meni toliko sočutje, da se mi je do* zdevalo, kaker bi njegove bolečine nad seboj čutil. In o ujego^ pričujočnosti se je ves ta hrib svetil kaker sonce. In tako dolu s® pomikajoč je prišel blizu mene, in ko je pred menoj bil, mi je g°' — 263 — yoril neke skrivnostne besede, katerih še nikomer nisem razodel, zdaj pa je čas prišel, da jih razodenem. Dolgo časa potem je Kristus odešel ter se je v nebesa vernil, jaz pa sem na sebi našel lete rane. Pojdi torej"" tako je sv. Frančišek končal, „,,in zagotovo Povej vse to svojemu provincijalu, ker je to božje delo, in ne človeško delo!““ Te besede izgovorivši me je sv. Frančišek blagoslovil ter se Je z veliko množico svitlih mladeničev v nebesa vernil." Imenovani Wt Matevž je poterdil, da vse to ni v spanju temuč bdeč videl in slišal. Ravno na to je tudi prisegel pred provincijalom v Fiorenti i v njegovi celici, ko ga je o tem izpraševal pod sveto pokorščino. 2. poglavje. Neki svet brat, ko je v popisu življenja svetega Frančiška v oddelku o prečastitljivili ranah bral, da je seraf, ki se je sv. Frančišku prikazal, govoril skrivnostne besede, je Boga tako iskreno prosil, da mu jih je naposled sv. Frančišek razodel. Ko je neki drug krat neki pobožen in svet brat bral v popisi življenja sv. Frančiška oddelek o prečastitljivih ranah, je z bo-Ječo radovednostjo svojega duha premišljevati začel, kake pač so forale biti tiste besede, ki jih je v življenju razodeti sv. Frančišk za terdno odrekel, besede, katere je seraf v svoji prikazni go-v°ril. Ta brat torej je sam pri sebi govoril : Sv. Frančišek ni koši v svojem življenju teh besed nikomer razodeti, zdaj pa, ko je dlesno vmerl, bi jih znabiti komu razodel, ako bi ga gdo pobožno ?a to prosil. In od tedaj na dalje je začel pobožni brat Boga in Bv- Frančiška prositi, da bi mu blagovolila te besede razodeti, in bi je ta brat osem let stanovitno tako prosil, je zaslužil, da je bil * ismem letu tako-le vslišan. Nekega dne po obedu, ko jo bila končana zahvalna molitev v cerkvi, je on v nekem kraju cerkve ostal ter molil, in ko je pro--Š za to Boga in sv. Frančiška še bolj pobožno kaker navadno, z Elogimi solzami, ga neki brat pokliče ter mu v imenu gvardijana Zapove, naj ga spremi na deželo v korist samostana. Ker je pa za S°tovo spoznal, da je pokorščina zaslužniša kaker molitev, nevte-8°ma, ko zasliši povelje svojega predstojnika, ponižno pusti molitev š Sre s tistim bratom, ki ga je klical. In kaker se je dopadlo °SU, je s to hitro pokorščino zaslužil, kar z dolgo molitvijo ni bil Služil. Ko sta namreč skozi samostanska vrata prišla, srečata dva — 264 — ptuja redovna brata, katera sta bila, kaker je bilo videti, od daleč priromala. Eden je bil mlad, drugi pa bolj starikast in suhega obraza, in zaradi slabega vremena sta bila vsa blatna in premočena. Tistemu pokornemu bratu sta se zato močno smilila in rekel je tovarišu, s katerim je hodil: ,0 dragi moj brat! se line more opravilo, po katerem vun greva, za nekoliko odložiti ? Ta dva ptuja redovna brata sta močno potrebna, da ju ljubeznjivo sprejmem®-Prosim te, dovoli, da se vernem ter jima noge vmijem, posebno pa temu starišemu bratu, ki je bolj potreben ; vi jih bodete p» mlajšemu vrnili ; potem pa pojdeva zopet, da doveršiva samostansko opravilo." Brat se vda ljubezni svojega tovariša, verneta se, tista ptuja brata ljubeznjivo sprejmeta ter ju peljeta v kuhinjo k ognju, da se posušita in ogrejeta. Pri ravno tistem ognju se je tudi druzib osem samostanskih bratov grelo. In ko sta ona dva nekoliko postala pri ognju, nato sta ju v stran odpeljala, da bi jima noge vrnila, kaker sta se mej seboj porazumela. Mej tem, ko tisti pokorni in pobožni brat starišemu bratu noge vrniva in ogleduje, zapazi noge olepšane s prečastitljivimi ranami. Hitro jih objame in poln veselja in stermenja poljubi ter začne klicati : „Ali si Kristus, al* si pa sv. Frančišek." Na to klicanje in te besede bratje, ki so s® pri ognju greli, vstanejo in pritečejo in z velikim strahom in spO' štovanjem zagledajo tiste sloveče rane. In nato na njihovo prošnjo dovoli oni stariši brat, da so jih od blizu ogledali, dotikali se jih ter poljubij evali jih. In ko se od veselja še bolj čudijo, jim pravi : „Ne dvoj il® in ne bojte se, dragi bratje in sinovi ! Jaz sem vaš oče, brat Frančišek, ki sem po volji božji vstanovil tri redove. In ker me je brat, ki mi je noge vrnil, že osem let, in danes bolj goreče kake* sicer prosil, naj bi mu razodel besede, katere mi je seraf govorili ko sem rane prejel, in katerih v svojem življenju nikomer niše®1 hotel razodeti, zato me je Bog danes poslal ter mi vkazal, zavolj® njegove stanovitnosti in hitre pokorščine, zaradi katere je popustil sladkost premišljevanja, naznaniti vam, za kar prosi." Na to se sv. Frančišek k onemu bratu oberne rekoč: „Vedi| dragi brat ! Ko sem bil na gori Alverniji ter sem se pri oni se' rafinski prikazni čisto zamislil v spomin terpljenja Kristusovega, t®' daj je Kristus v moje telo rane vtisnil ter mi rekel: »»Veš, kft-j sem ti storil P Dal sem ti znamenja svojega terpljenja, da boš n>®J zastavonosec. In kaker sem jaz na dan svoje smerti šel v predp®' — 265 — kel ter sem vse duše, katere sem tamkaj našel, zavoljo svojih svetih. ran rešil in v nebesa peljal, tako tudi tebi od tega trenotka Podelim, da mi boš tudi v smerti podoben, kaker si mi v življenju kil, da pojdeš po smerti vsako leto na svoj smertni dan dolu v vi-ce, in vse duše svojih treh redov, to je manjših bratov in sestra in udov tretjega reda in verh tega duše svojih častivcev, katere tamkaj najdeš, vsled ran, katere sem ti vtisnil, rešiš in v nebesa popelješ/“ Teh besed nigdar nisem razodel, kar sem na zemlji ži-vel.“ To izgovorivši je sv. Frančišek sè svojim tovarišem izginil. je potem muogo bratov izvedelo od onih osem bratov, ki so pričujoči bili pri tej prikazni in besedah sv. Frančiška. -----------OC3------------ Sv. Jožefa žalost in veselje. IX. Prišel je bil tedaj slednjič tolažbe polni trenotek, da je sv. dožef iz angeljevih ust slišal tisto tolažilno pri odhodu obljubljeno besedo, katere je že tako dolgo tako težko in hrepeneče pričako-Val : „ P oj di nazaj v svojo domačo deželo !“ Kako se mu serce razvedri, ko sme zapustiti ptujo malikovavsko deželo in zopet se verghi v domovino na Izraelsko, kjer pobožni očaki počivajo, kjer si Je mej izvoljenim ljudstvom pravi Bog izbral na Sijonski gori svoj sedež, kamer ga hodijo vsako leto o praznikih častit vsi pravični h cele dežele. Ves vesel hiti sporočit Mariji in Jezusu to preveselo novico. In če je že nekedaj tako urno izpolnil angeljevo povelje, ko mu je vkazal tako grozovito reč — bežati na ptuje ; gotovo je zdaj še bolj hitel, da bi vsaj njima že skoraj mogel kaj polajšati in bolje postreči. Vender sladkost angeljevega oznanila Uiu ogrenijo še mnoge prebritke skerbi. Že spet namreč vidimo sv. družino na poti. Sleherno potovanje pa ima svoje težave in zopernosti še celo v sedanjih časih, k° je toliko prijetnih in vabljivih polajšav. Kako grozno težavno Jo moralo še le biti v tistem času po takih pustih in nevarnih krajih, po katerih so morali tudi nazaj grede hoditi. V nekem oziru jo bila vernitev v domovino še težavniša, kaker nekedaj beg v E-gipct, zakaj Jezus je bil mej tem toliko odrastel, da ga je bilo pe-stovaje nositi težko, sam pa tudi še ni mogel hoditi po toliko slabih potih. Velikrat so morali počivati in sv. Jožefu, ki je bil si- — 26G — cer tudi sam zelo vtrujen, sta se Jezus in Marija zelo smilila. Lajšala je britkostno potovanje le še tolažba, da bode terpljenja kmalu konec ko pridejo na domačo zemljo. Čedalje lažje jim je pri sercu ; že se vidijo od daleč domače gore in hribje, kmalu se prikaže tudi domače polje, domače ceste in vodé: že se smejo na domači zemlji odpočiti — hvala Bogu, vse je prestano! Pa oh, ni še vse prestano ne ! Sv. Jožef je sicer zdaj na domačih tleh, pa v mnogih ozirih ni veliko drugače, kaker bi bil še zmirom na ptujem. Revščino je v Egiptu zapustil, revščino je spet našel v domači deželi. Tedaj naj pervo in naj nujniše vprašanje za sv. Jožefa po vernitvi je bilo, dobiti kje varno stanovanje in preskerbeti si naj potrebnišega živeža. To pa ni bilo tako lahko. Prepričan je bil, da bi bilo za Jezusa in Marijo naj primernejše in naj bolj častno, če ostanejo zdaj- v Betlehemu ali celo v Jeruzalemu, ter ne hodijo nazaj v samotno in zapuščeno mestece Nazaret. Tender prav zagotovo se sv. Jožef še ne vé odločiti, in v tacih močnih skerbeh in pomislikih beržkone začne sem ter tje po* praševati za stanovanje, za delo itd. Pa kake grozovite reči zvé! Strašne pogovore sliši o kervoločnem Herodu (zakaj po smerti tako važne osebe se ljudje več časa skoraj druzega ne pogovarjajo, kaker o njenih lastnostih in delih) in menda zdaj še le pervi krat mu pride kaker slučajno na ušesa strašna moritev betlehemske nedolžnosti. Preden je namreč odpotoval v Egipet, mu je angelj le toliko povedal, da hoče Herod vmoriti Jezusa, in ko je imel spet nazaj se verniti, je zopet od angelja le to zvedel, da je Herod vmerl : kedo bi mu bil mogel v Egiptu naznaniti strašno moritev betlehemskih fantičev? Neizrečeno ga je zopet v serce zabolela ta grozna novica : tedaj še ne zadosti, da so sami imeli toliko terpeti, zavoljo njih se je tudi še nedolžna kri prelivala, vboge matere so imele tak neslišan strah in nepopisljivo žalost preterpeti ! Siroteji ! kaker jagnjeta so bili poklani s tistim mečem, ki je bil Jezusu namenjen! Hvala večnemu Bogu in njegovemu angelju, da je ljubi Jezušček rešen ! Zdaj še le prav spozna, kolika sreča je bila, da je bežal ž njim v Egipot ; ke bi ne bil bežal, gotovo bi bil tudi vmorjen. Kako sladko se mu zdaj zdi vse grenko terpljeuje, ki ga je na ptujem prestal ! Pa spet ga začne skerbeti, zelo skerboti, ker ljudje mu pripovedujejo, da je grozoviti Herod sicer vmerl, toda njegova kervo-ločnost še ni ž njim popolnoma zainerla, ampak da je njegov sin — 267 — Aritela], ki ima zdaj oblast v Judeji, zelo podoben ranjcemu očetu, Možu tako žalostnega spomina. Neka misel pride zdaj sv. Jožefu, Misel tako strašna, da se kar strese: kaj kè bi pa tudi Arhe-laj hotel Jezusa končati!? Po drugi strani se sicer tolaži» da je angelj v Egiptu naravnost rekel, da so s Herodom vred po-Merli tudi tisti, ki so Jezusu po življenju stregli; vender zuabiti velja to pa le za Galilejo, previdnosti je treba ! Skerb in zadrega nastane tako velika, da si sam ne ve nič več svetovati, le iz nebes še sveta in pomoči pričakuje. In res spet zagleda v spanju prikazen, ki mu razodene, da naj se nikar ne mudi v Judeji, aMpak naj gre naravnost na Galilejsko. Kaker težek kamen se mu zdaj odloži od serca trapna negotovost, nov pogum in nova serčnost ga spet navdaja. Pot bo sicer še dolga in težavna. Hudo se mu zdi, Mariji in Jezusu zopet nakladati toliko breme. Pa tako je volja božja, odločno iz nebes naznanjena. Dobrotljivi Oče, ki jih je podpiral na prejšnjem dolgem Popotovanju, jim bo gotovo še zdaj zadnje stopinje lajšal. Tudi poslednje popotovanje je pri kraju. Že so v Nazaretu, v domačem mestecu. Zdaj stopijo čez domači prag. Milo se stoži sv. Jožefu, ko pride čez toliko časa spet v domačo hišo, pa jo vidi tako zapuščeno; zakaj veliko se je pokvarilo, kar je bil gospodar na ptujem. Ysaj za nekoliko časa bo treba še veliko po-Manjkanje terpeti. — Ko smo pozdravili sv. Jožefa spet vdomači hiši v Nazaretu, °zrimo se še enkrat nazaj na dolgo popotovanje od Egipta do sem. ^7bogi Jožef! veliko si moral prestati; vender prepričani smo, da tudi brez dobrodejne tolažbe ni bilo tvoje serce. Razen navadnih tolažil, ki smo jih že imenovali, da je bil sv. Jožef n. pr. vedno v družbi Jezusa in Marije, da je bil pravičen Mož tako junaškega serca, ves vdan v voljo božjo itd., je imel na Popotovanju še marisiketero veselje, ki se da čisto natorno razlagati. Kaker namreč po hudi uri, po pretresljivi nevihti sonce lepše s'je, rastline živahniše zelenijo, cvetje prijetnišo vonjavo razširjuje M živali se veselejše gibljejo ; tako tudi hude stiske terpeče serce Nekako pretresejo, da se po prestanih britkostih raduje v tolikem veselju, kolikeršnega še čutiti ni zmožno navadno serce, katero ni zvikoli kaj zdatnega imelo terpeti. Že zavest, da je goije odzeto, Je tako povzdigljiva ! Kaker se jetniku obraz razvedri, ko zasliši J°igo zaželeno besedo Jconec je zapora, pojdi na prosto !“ enako Je moralo razveseliti sv. Jožefa angeljevo oznanilo: konec je egi- — 268 — ptovskega pregnanstva, pojdi v svoj domači kraj. Ta veseli gl»8 angeljski je se dolgo odmeval v njegovem sercu, in mu dokaj slaj-šal popotne neprijetnosti. Če pa natorna tolažba ni več zmagovala, pomagano mu je bilo naravnost iz nebes, kaker namreč takrat, ko je bil v toliki dvojljivi zadregi, ali bi ostal na Judovskem, ali bi šel na Galilejsko v Nazaret. Pa še ena druga reč je, ki vžaljeno serce v največih britko-stih podpira, da ne omaguje in ne omahne ; zove se upanje. Upanje na dve strani tolaži naše serce ; po eni strani mu šepače: „kma-lu bo konec te težave, ki te zdaj stiska“, po drugi strani pa kaže tako vabljivo in sladi«o tisto veselje, ki ima priti namestu sedanje stiske, da se ga že naprej tako veseli, kaker bi ga že zares vži-valo. — Tako upanje je sicer sv. Jožefa že tolažilo v Egiptu, e pred ni moglo biti tako živo in zmagljivo, kaker zdaj, ko je bil že na poti. Čem bolj se je cesta proti Nazaretu krajšala, tem bolj je rastlo upanje, žalost je vpadala, skerbi so se manjšale. Slednjič zagleda „svojo“ hišico. Pozdravlja stare prijatelje in znance. Zopet je na svojem, mej svojimi! Novo življenje, dokaj srečno in veselo, se prične v Jožefovi hiši v Nazaretu. Mnogokrat se je gotovo v goreči molitvi Bogu zahvalil, da ga je rešil tolikih britkosti in po tolikih nevarnosti. Kako lepo si je znal sv. Jožef v prid in tolažbo obračati vse velikanske nadloge na' dvojnem popotovanju in v Egiptu ! Kako mirno se je po prestanih britkostih, spet nazaj vernil k prejšnjim opra vilam ! Obračajmo si tudi mi vsako terpljenje v svojo korist, iz serca odpustimo preganjavcem in žalivcem, kadar pa poskušnja mine, bodimo spet mirni in veseli, pozabivši sreherno krivico! ----------OO------------- Življenje svete Elizabete Ogcrske, deželne grofinje turingijske, •» patrone tretjega reda svetega Frančiška. 24. poglavje. Kako se je ljuba sveta Elizabeta branila nazaj iti v kraljestvo svojega očeta, zato da bi bolj gotovo prišla v kraljestvo nebeško. Ogerski kralj, oče Elizabetin, je zvedel po romarjih, ki s° hodili v Ahen in v druge svete traje ob reki Renu, v kolikem — 269 — uboštvu in kako zapuščena mu je hči na Nemškem. Pripovedovali 80 mu, kako so se zagrozili, ko so slišali, da živi njihova kraljična brez časti, brez dvora, vsega slečena. Kralj je stermel, do solz ga 1® ginila taka novica; sklical je svoje svetovavce, ter jim potožil krivico, ki se godi njegovi hčeri. Sklenilo se je poslanca poslati v Turingijo, da jo pripelje nazaj na Ogersko. Izvolil se je za to neki grof Banfi. Ta gospod se napoti na Nemško z mnogim sprem-Ijevavstvom ter pride najprej na Vartburk. Tamkaj najde deželnega ^ofa Henrika ter terja od njega odgovora glede čudnega položaja ^eželne grofinje. Henrik mu odgovori: „Moja sestra je prav čisto Gorela; cel svet to ve, in vi boste videli sami.“ Pravil mu je na-*°> kako se je odtegnila v Marburk, in kaj vse čudnega tam počne, ker živi z berači in gobavimi, in še mnogo takega. Dokazal je poklicu, da je vboštvo Elizabetino čisto prostovoljno in da je on od 8v°je strani ji zagotovil posestvo vsega, kar si le želeti more. Grof 8e odpravi nato v Marburk poln občudovanja. Ko pride tje, vpraša gostilničarja, kjer se je vstavil, kaj je misliti o gospe, ki se kliče Elizabeta in ki je prišla z Ogerskega v to deželo ; zakaj živi v taki siroščini ; zakaj je zapustila kneze družine svojega soproga; ali jo k temu naklonilo kaj, kar ji ni k časti? „To je silno pobožna 8°spaa, odgovori gostilničar, „in polna čednosti. Ona je tako boiata, kaker si človek le želeti more; zakaj to mesto in okolica, ki ^ majhina, to je vse njeno, in naj bi bila le hotela, dobila bila zadosti knezev, ki bi jo bili radi vzeli v zakon. Ali Zavoljo svoje velike ponižnosti živi radovoljno tako siromaško. noče stanovati v nobeni hiši v mestu, zato, da more bi-” bliže bolnišnici, ki jo je dala sezidati; zakaj ona zaničuje vse P°8Vetne dobrote. Bog nam je izkazal veliko milost, ko nam J® poslal tako pobožno gospo; vsem, ki imajo opraviti ž njo, ko-r'8ti to v zveličanje. Ona nigdar ne počiva v delih kerščanskega v®miljenja ; ona je čista, pohlevna, vsmiljena, čez vse drugo pa po-^Qa bolj kaker kedor si bodi.“ Nato se da grof gostilničarju k aJej peljati. Gostilničar vstopi naprej ter ji pravi: „Milostiva go- 8Pai tukaj so vaši prijatelji, ki so vas prišli iskat, kaker menim, ter hočejo govoriti z vami.“ Ko nato poslanec v kočo stopi ter vidi hčer svojega kralja s Pr®slico v roki, kako je predla, pretrese ga ta pogled tako, da se Pokriža in solze se mu vdero iz oči. „Ali je kedaj kedo videl", Okliče, „kraljevo hČer^volno presti'!" Potem sede poleg nje ter ji Pripoveduje, kako ga je kralj, njen oče, poslal iskat jo, da jo pri- — 270 — pelje nazaj v deželo, kjer je zagledala beli svet; obeta ji, da se bo tam ž njo ravnalo sè vso častjo, ki ji gre, in da jo ima kralj še vedno za svojo drago hčer. — Ona odbije vse te prošnje. „Kaj pa mislite, da sem jaz?“ tako mu pravi, „jaz nisem nič kaker vbo-ga grešnica, ki nisem nigdar tako pokorna bila božji postavi, kaker bi bila imela.“ — „Kedo pa vas je pripravil v to siromaštvo ?“ vpraša grof. „Nihče drugi*, odgovarja ona, „kaker mojega nebeškega Očeta Sin, ki je neskončno bogat; on me je učil sè svoji® zgledom, kako naj zaničujem bogastvo in vboštvo cenim čez vs» kraljestva tega sveta.* Nato mu pripoveduje svoje življenje, kar je vdova, in kaj namerja početi ostale dni, ki jih ima še živeti' Zagotovila ga je tudi, da se nima pritožiti čez nikoger, da ji manjka ničeser in da je popolnoma srečna. Poslanec jo lepo prosi) naj ne dela očetu britkosti s tako zaničljivim življenjem, naj ga J® žali z vedenjem, ki je tako malo primerno njenemu rodu. „Povejt® mojemu gospodu očetu“, odgovori Elizabeta, „da sem srečniša v te® zaničljivem življenju, kaker more on biti v svojem kraljevem veli' častvu, in ne le da ni treba, da bi žalosten bil zastran mene, tenu® veseli naj se, ker ima otroka v službi velikega kralja nebes in ze®' lje. Jaz ga ne prosim, kaker eno samo reč na svetu, namreč d® naj moli in tudi drugim naroči, da bodo molili zame ; jaz pa bo® tudi molila zanj, dokler bom živa.* Grof, ko vidi, da je zastonj vse prizadevanje, otide silno Ž®' losten. Ona pa vzame zopet preslico v roke, srečna, da more vre* sničiti že naprej veličastno besede, ki ž njimi sveta cerkev časti tiste, ki se za Jezusa, kaker ona, vsemu odpovedo : «Kraljestvo tega s ve ta in v s e časn o lišp anj e sem zaničevala iz ljtt' bežni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa, ki sem g® videla, ki sem ga ljubila, ki sem verovala vvanj, ^ sem ga izvolila.* 25. poglavje. Kako je ljuba sveta Elizabeta vse svoje premoženje vbozitn razdelila. Naj si je deželni grof Henrik še tako terdno prepričan bib da mu snaha Elizabeta nori, vender zato ni mislil, kaker bi mu11® bilo treba izpolniti, kar ji je prostovoljno obljubil. Strah pred p9' pcžem, ki se ji je bil postavil za variha in veljava mojstra Konr®' da Marburškega, katerega je cenil, kaker ranjik njegov brat IjU' dovik, to dvoje je seveda pač tudi pripomoglo, da je ostal vere® — 271 — 8v°ji besedi. Poslal ji je torej tistih 500 mark srebra, ki jih ji je bil obljubil, ko se je preselila v Marburk; Elizabeta pa, ko jih je Prejela, sklene vse en dan razdeliti vbozim. 25 ur na daleč okrog Marburka je dala torej oznaniti, da naj se ta in ta dan vbogi sni-*ejo na ravnini blizu vasi Yérde. V resnici se je sešlo več tisoč beračev, slepih, hromih, poškodovanih obojega spola; poleg tega tudi velika množica radovednih, ki so želeli videti, kaj in kako se b° godilo. Elizabeta je naročila zadostnemu številu mož in služabnika, naj skerbe, da bo vsaki ostal na svojem mestu, da ne bi ka-teri na škodo ostalih dvakrat prejel miloščino. Kedor bi vender kaj ^kega poskušal, naj se mu na mestu postrižejo lasje. Zgodilo pa se je, da so prijeli neko dekle, Hildegundo po bftenu, ta trenutek, ko se je genila sè svojega prostora, da bi šla 8treč svoji bolni sestri, ki je bila v drugi versti, in v resnici so ji “drezali prekrasne lase, ki jih j e razpletene nosila po plečih, kaker le bila navada marburškim dekletam. Vbogo dekle začne britko J°kati, tožiti in zaterjevati, da je nedolžno. Peljejo jo k Elizabeti ; ta ji le srečo vošči, da je izgubila svoje lepe lase, ker se zdaj ne bo več vdeleževala posvetnih veselic. Vprašala jo je sè svetilom lastno bistroumnostjo, ali si ni nigdar želela, da bi kaj bo-'i® začela živeti. Hildegunda pravi: „Že bi se bila davno Gospodu ^obljubila ter pokrivalo nunsko sprejela; ali preveč se mi je ško. zdelo za tako lepe lase." Pri teh besedah zakliče Elizabeta P°lna radosti: „Bolj sem srečna in vesela, da so ti ostrigli te lase, kaker ke bi mi bili sinu za rimskega cesarja izvolili." Nato jevze-4 dekle k sebi, in ta se je posvetila popolnoma službi božji in Ykogih v bolnišnici Elizabetini. Razen tega prigodka se je miloščina, kaker je bilo napove-^an°, s pomočjo zanesljivih ljudi v redu razdelila. Elizabeta je sa-11)4 Vodila delitev; hodila je skozi verste sem ter tje ter stregla vkozim opasana s pertenim predpasnikom, kaker je Kristus stregel 8T°j>m učencem. Pri vsaki stopinji je našla novim bolečinam nove klažbe; zlasti ljubeznjivo je govorila s ptujimi vbozimi, ki jih je pervič videla. k Ko se je začelo mračiti, je bilo tistih 500 mark razdeljeno in 4r je bilo zdravih vbožcev, so se odpravili proti domu; mnogi pa, . 80 bili slabotni in bolehni in niso mogli tako pozno na pot, so 8kali raznih kotov v bolnišnici in sosednjih poslopjih, kjer bi mo-estati čez noč. Ko se je Elizabeta domov vernila, jih zagleda, Q ker je bila vedno polna vsmiljenja, pravi precej svojim sprem- — 272 — ljevavkam : „Ah glejte, tu so ostali najslabotniši ; dajmo jim -e kaj !“ Nato vkaže vsakemu dati šest bolonjskih penezev, ravno tako otrokom, ki so bili mej njimi, kaker odraščenim. Rekla je tudi V0* liko množino kruha prinesti ter ga je razdelila med nje. Naposled pravi: „ Jaz hočem tem vbozim ljudem cel praznik napraviti; zakurite ognje !“ Kmalu so goreli veliki ognji po vseh krajih, in vbož-cem so se noge vmivale in z dišavami mazilile. Ybožci so bili tega silno veseli, tako da so začeli peti. Eliz®" beta je slišala to petje iz svojega stanovanja ter je bila jako ginje” na v svojem nedolžnem sercu. Vsa vesela zakliče : „Saj sem va® rekla: ljudi je treba tako srečne storiti, kaker je le mogoče.*1 m precej je šla vun, da bi se veselila z veselimi. Ali ne le tistih 500 mark srebra, celo svojo doto, katero j' je moral devér izročiti, ko so se križaniki vernili, okolu 2000 ma^ srebra, kar je bil tedaj jako velik znesek, in vse, kar je skupil za razne svoje dragocenosti in posestva, vse je o raznih prilikah razdelila vbozim, za kar so jo mnogi seveda grajali in zasramovali ter na glas jo imenovali zapravljivko in norico. Ali ona se ni m®* nila za take besede; njej se je zdelo, da si večno zveličanje s *®r kimi minljivimi bogastvi prav dober kup kupuje. 26. poglavje. Kako se je ljuba sveta Elizabeta od mojstra Konrada učila premagovati svojo voljo v vseh rečeh. Po tem, kar smo do zdaj povedali, bi sodil človek, da je bila Elizabeta že dosegla cilj, kisi ga je tako pogumno sama posl®' vila: edino le Boga in svojega bližnjega zavoljo Boga ljubiti, ®v® in vse posvetne dobrote pa popolnoma zaničevati. In vender je imela na tem čudovitem potu kerščanske popolnosti prestopiti s0 strahovite ovire in mnoge in najtežje zmage pridobiti. Ni ji bil® zadosti, da je premagala svet in kar jo je vezalo na svet, p remigati je morala tudi samo sebe, to je svojo lastno voljo. Ta, če di angeljsko čista, po nebesih hrepeneča, od vseh posvetnih reč' odtergana volja se ni smela več vzdigovati iz lastne moči, temu0 vpogibati se je imela pred vsakim dihljejem volje božje kaker p0'® klas, notri do trenotka, ko jo je hotel nebeški žanjec požeti z» večnost. On, ki mu je vesoljni oče vseh vernih posebno izročil to izv°' Ijeno dušo, da naj jo vodi, mojster Konrad Marburški, ki je dobr® — 273 — vedel preceniti, koliko more Elizabeta storiti ali terpeti iz ljubezni do Boga, on je sklenil do tega najvišjega verhunca evangelijske PQpolnosti jo voditi po poti, ki bi bil seveda silno zopern navadam in mislim večine kristijanov današnjega časa, ki pa ni zbujal mer-mranja ali tudi le zavzemanja v tistem času otročje priproščine in popolne vdanosti do vsega, kar je moglo dušo h Bogu voditi in nanj navezovati. Sicer pa nočemo ravno vsega opravičevati, kar je počel Konrad sè svojo plemenito spokornico; prirojena ostrost in terdoba njegovega značaja ga je mogoče da večkrat zanesla čez meje kerščanske vmerjenosti. Ali namestu da bi prederzno sodili ravnanje takega moža, skušajmo rajši posnemati podložnost svete kneginje, ki je iskala svoje časti v tem, da je vklanjala glavo pod jarem ljubezni božje ter hodila po stopinjah tistega, kije iz ljubezni do nas pokoren bil do smerti, smerti na križu. Mojster Konrad je torej sklenil vkrotiti in pokončati v duši Elizabetini edini vzrok človeške dopadljivosti, ki ga je mogel še notri najti; začel je napadati njeno lastno voljo v tem, kar je bilo najglobočje vkoreninjeno v njeni duši, v opravljanju del kerščan-skega vsmiljenja. Postavil je mejo njeni radodarnosti, pač grozovito njenemu sercu, ker ji je prepovedal kateremu vbožcu več dati, kaker en sam penoz. Preden se je Elizabeta vdala temu terdemu omejenju, izkušala se ga je ogniti, ne da bi bila ravno neposlušna, po raznih potih. Najprej je dala kovati sreberne peneze po ščlegu (ali šilingu) vrednosti, ter jih je delila kaker bakrene. Potem, ko 80 se vbogi, po njeni radodarnosti razvajeni, pritoževali, da jim tako po malem deli, je rekla : „Meni je prepovedano več ko en pe-Uez vam dajati, ni mi pa prepovedano vsaki pot vam dati, koliker krat pridete.“ Berači niso zanemarili tega dobrega sveta; ko so dobili pervo miloščino, so šli enkrat ali dvakrat okoli bolnišnice, in potem so spet prišli po penez, ki jim ga je Elizabeta tudi vselej dala. Tako so počeli brez konca in kraja. Ali ko je mojster Kon-md to opazil, ne da bi ga bila ginila nedolžna zvijača te ljubezni goreče duše, razjezil se je tako, da je založil kneginji nekaj prav krepkih zaušnic; ona pa je prenašala to sramoto z veseljem, ker Je že davno goreče želela, da bi se vdeležila vseh krivic, ki jih je terpel njen božji zveličar, preden je vmerl zanjo. Konrad ji je zdaj celo prepovedal denar deliti vbogim, naj si ko kaker koli iu za kar koli; dovolil pa ji je deliti kruh. Ali ker Je bila preradodarna ž njim, ji je odkazal kmalu, da ne sme dajati C0Uh hlebcev, temuč le kosce. Naposled ji je prepovedal popolno- — 274 — ma vsako miloščino, ne pustivši drugega pribežališča njeni goreči ljubezni, kaker skerb za bolnike; pa tudi pri tem ji je, kaker smo videli, obhojo z nji najljubšimi bolniki, gobavimi, previdno zabranil, in če je po svojem vsmiljenju prelomila to prepoved, jo je tepel brez prizanašanja. Lahko si mislimo, kolika je bila bolečina Elizabetina, ko si je videla tako vzeto tisto prostost, ki ji je bila celo življenje tolikanj dragocena in potrebna, ko je videla oviro postavljeno mej svojo miloserčnostjo in potrebami nesrečnih. Tender je razumela novo dolžnost, ki je zasela prostor vseh drugih; razumela je, da je po-popolno zatajevanje same sebe, katero je obljubila Bogu, moralo seboj pripeljati tudi zatajevanje v vsem tem, kar ji je napravljalo najmanjše veselje, najmanjšo tolažbo človeško; in gotovo je, da ji je delala miloščina neizrekljivo veselje. Ali znala je je darovati Bogu; znala je slušati brez merinranja in kmalu je bila popolnoma izvedena v tej naj višji vednosti pokorščine, ki je kristijanu vednost zmage. Nobeden trud, nobena težava ji ni bila preterda, keder se je bilo treba ravnati po volji tistega, ki si ga je bila vajena misliti proti sebi ko zastopnika volje božje. Nobena daljava ji ni bila prevelika, ako jo je dal poklicati k sebi, in vender ni ravnal ž njo nigdar s tistim prizanašanj eni, ki bi so bilo moglo misliti, da gre nje spolu, nje mladosti, nje visokemu stanu. Se prav nalašč je iskal, kako bi ji terdo in ternovo napravil pot zveličanja, da bi se prikazala enkrat pred svojim večnim sodnikom s toliko več zaslugami obložena. „Tako je ravnal sveti mož“, pravi neki francoski pisatelj, „da ji stare lastno voljo; njena ljubezen naj bi se popolnoma oklenila Boga, da se ne bi domišljala na svojo nekedanjo čast in slavo. In v vseh rečeh je bila hitro poslušna, in stanovitna v terpljenju, tako, da je posedala svojo dušo v poterpežljivosti, ter je bila požlahtnjena njena zmaga po pokorščini." Ta pokorščina je bila torej tako hitra, kaker popolna, tako v najmanjših kaker v največih rečeh. Nekega dne je bila šla na pot, da bi obiskala nekega puščavnika blizu Marburka; kar pošlje zanjo mojster Konrad, da naj se verue ta hip. Oberne se na mestu ter pravi smehljaje k poslu: „0e smo pametni, moramo delati kake1’ polž, ki se ob deževju vmakne nazaj v hišo ; slušajmo torej in vernano so!“ Ona ni tajila strahu, ki ga ji je prizadeval izpovednik, ne tolikanj sam po sebi, koliker ko namestnik božji. „Ako se bojim takega vmerljivega človeka", tako je rekla svojim spremljevavkam, — 275 — »koliko bolj moram trepetati pred Bogom, ki je gospod in sodnik vseh ljudi? !“ Ta strah pa je bil čisto le duhovni; zakaj ona je bila svojo voljo položila Konradu v roke, zlasti ker je bil vbog in vse posvetne velikosti in časti prost, kaker je želela biti tudi ona. »Jaz sem izvolila14, tako je djala, »življenje vbogih sester, zato ker je najbolj zaničevano; ako bi bila poznala katero še bolj zaničevalo, izvolila bi bila tisto. Lahko bi bila obljubila pokorščino kakemu škofu ali bogatemu opatu; obljubila pa sem jo rajši Konradu, zato ker je sam berač in nima ničeser, in ker tako tudi jaz nimam uobene pomoči v tem življenju.44 Mej tem je mojster Konrad nadalje brez prizanesljivosti rabil oblast, ki mu jo je dala Elizabeta čez se. Ko je bil nekega dne v samostanu Altenberku, kjer je bila Elizabetina mlajša hči Jer-drut že sprejeta, mu pride na misel, da bi tudi mater notri spravil; pošlje torej po njo v Marburk, da bi to stvar skupaj prevdarila. Ona sluša brez obotavljanja. Koso nune zvedele o njenem prihodu, prosijo Konrada, naj bi jo smele peljati v notranje prostore samostana. Konrad je hotel izkušati njeno pokorščino. Prej ji je bil že povedal, da je pod kazenjo cerkvenega izobčenja kaker moškim fako ženskam prepovedano prestopati samostanski zapor ali klavzuro; pravi torej dvoumno: »Kaj gre noter, če hoče.44 Elizabeta je razumela te besede tako, kaker bi ji bil dal dovoljenje, ter je vstopila v prepovedani kraj. Ali Konrad jo da berž vun poklicati, pokaže ji knjigo, kjer je bila zapisana obljuba brezpogodne pokorščino ter vkaže nekemu menihu, ki ga je spremljal, naj nji in njeni služabnici Irmengardi za pokoro odšteje z dolgo in debelo šibo toliko in toliko vdarcev. Mojster Konrad je zapel Miserere, in menih je tepel siroti, dokler je mojster izpel cel psalm. Irmengarda jo pravila pozneje, da so se ji tri tjedne poznale klobase po herbtu, Elizabeti pa gotovo še dalj časa, ker je bila bolj tepena, kaker ona. Vender je kneginja brez mermranja s čeznatorno vdanostjo prestala io sramotno kazen za tako majhin pregrešek, in ko je nekaj časa pozneje z Irmengardo, kateri je nehote naklonila tako strahovanje, govorila o tem, jo djala: »Take kazni moramo prenašati s poter-požljivostjo; zakaj z nami je kaker z bičjem, ki raste ob rekah; ko reka čez bregove stopi, se bičje vklanja in vpogiblje, in povo-^euj poteče, da ga ne polomi ; potem se po konci postavi in vzdigne v vsi svoji moči ter se veseli svojega novega življenja. Tudi nam je treba, da smo včasi vpognjeni h tlam in ponižani, da se Potem po konci postavimo z veseljem in zaupanjem44. — 276 — Neki drugi pot, ako smemo verjeti nekemu manj gotovemu sporočilu, je mojster Konrad pridigal o Kristusovem terpljenju, najbolj zaradi Elizabete, da bi dobila odpustek, ki ga je bil podelil papež vsem njegovim poslušavcem. Ali Elizabeta ni prišla h pridigi, ker je imela opraviti z dvema bolnikoma, ki so ju bili ravno prinesli v bolnišnico. Ko je Konrad izpridigal, pošlje torej ponjo ter jo vpraša, kje je bila, ker ni prišla h pridigi. Ona se hoče opravičiti ; ali on ji ne da govoriti, temuč kar tepsti jo začne, rekoč: „En drug krat pridi, keder te kličem; to imaš zato, ker nisi precej šla v cerkev/ Elizabeta se je zasmejala ter se botla izgovarjati, on pa jo je le še bolj tepel in sicer prav do kervi. Tedaj je povzdignila oči proti nebesam ter gledala tako nekoliko časa molče; nato je rekla: ,, Gospod, zahvaljujem se ti za to milost, da si me izvolil k temu**. Tepenje so videle njene služabnice, ter jim je bilo silno žal za gospo. Ko je torej mojster Konrad proč šel, so prišle k njej, da bi jo tolažile, in ko so videle kri, ki ji je premočila obleko, so jo vprašale, zakaj je toliko tepenje tako vdano terpela. Ona pa se je nasmejala ter je rekla: „Ker sem tako po-terpežljivo prenašala tepenje, zato me je Bog potolažil se svojo sladkostjo ter mi dal videti angelje in Jezusa Kristusa, in videla sem, da me je mojster tepel noter do tretjega kora nebeškega1*. Ko so povedali mojstru te besede, je neki zaklical: „Če je taka, pa mi bo v resnici žal na večne čase, ker je nisem tepel noter do devetega kora.“ Bodi rečeno še enkrat: Takih prigodkov ne smemo soditi p° mislih ali nazorih našega časa. Navade bogoljubnega življenja, šego kerščanske niso ravno tiste v Vseh dobah cerkvene zgodovine ; ni* gdar pa niso bile take, da bi jih mogle pobožne duše zaničevati iu sramotiti; vedno so podajale ljubezni do bližnjega, ponižnosti in zatajevanju samega sebe obilo priložnosti k nesmertnim zmagam, k pridobljenju čiste in svete slave. Mej tem ko je najvišji sodnik tehtal' na svoji večni tehtnici to ostrost svojega služabnika in nepremagljivo poterpežljivost svoje ponižne neveste, našli so posvetni ljudje v teh razmerah pašo svoji hudobi ter podali vbogi Elizabeti priložnost število daritev, ki jih je že prinesla svojemu nebeškemu ženinu, z novo pomnožiti. Potem ko so jo bili razvpili ko zapravljivko in norico, ter povsod raztrosili, da je iz uma, iskali so zdaj nje dobro ime omadežati s hudobnim natolcevanjem in najostuduišim govorjenjem glede njene razmere do mojstra Konrada. Kvasili so naglas, da je ta duhovnik — 277 — zapeljal vdovo deželnega grofa Ludovika in da jo je vzel seboj v 8voj kraj, da bi tam ž njo zapravil nje doto in vse njeno bogastvo. Mladost Elizabetina je mogla dajati senco nekake opravičenosti te-gerdemu obrekovanju, ker ni imela, kaker smo rekli, ko se je teknila v Marburk, nič več ko dva in dvajset let. Zdela se je tedaj ta reč zadosti resna zvestemu varihu Elizabetinemu, gospodu Rudolfu iz Varile, tako, da je šel sam k nji, da jo opomni na to. Odpravil se je v Marburk, in približavši se ji se vsem spoštovanjem 3° je nagovoril s temi besedami: „Milostiva gospa, bodi mi dovoljeno brez ovinkov z vami govoriti, ne da bi se hotel pregrešiti s tem zoper spoštovanje, ki vam gre.“ Elizabeta odgovori ponižno, da hoče vse poslušati. „Prosim vas torej, ljuba gospa", tako pravi, »skerbite za svoje dobro ime, zakaj vaša prijaznost z mojstrom Kondom daje priprostemu in neumnemu ljudstvu priložnost k napačnim mislim in nespodobnim besedam." Elizabeta povzdigne oči proti nebesam in ne da bi njeno obličje kazalo najmanjšo zadrego, Pravi: „Hvaljen bodi v vseh rečeh naš presveti sladki Gospod Je-*us Kristus, moj edini prijatelj, ki ne zameče te vboge daritve iz nmjih rok; iz ljubezni do njega in da bi se darovala njemu ko služabnica, sem zatajila plemenitost svojega rodu, sem zaničevala svo-Je bogastvo in posestvo, sem zavergla svojo lepoto in mladost; odpovedala sem se svojemu očetu, svoji domovini, svojim otrokom, Vsem tolažbam tega življenja, postala sem beračica. Nisem si prihranila, kaker eno samo majhino dobroto, svojo žensko čast in dobro ime. Ali zdaj terja tudi to, kaker slišim, in dam mu radovolj-n°> ker ima za vredno ko neki posebni dar sprejeti daritev mojega dobrega imena in prijetno me storiti pred svojimi očmi po sramoti. Rrivoljujem, da bom živela od zdaj na dalje ko onečeščena ženska, o moj zveličar! moje vboge otročiče, ki so še nedolžni, blago-jih obvarovati sramote, ki bi zastran meno mogla pasti nanje". ^er je pa htela pomiriti svojega vdanega prijatelja, pristavi: „Da Vsaj vi, gospod natakar, ne bodete mislili kaj slabega, poglejte tu ^ja razmesarjena pleča." Pokazala mu je na to znamenja vdar-Cevi ki jih je nedavno prejela. „Glejte“, pravi, „ljubezen, ki jo ima *a sveti duhovnik do mene, ali bolje rečeno, glejte, kako me priga-Vk ljubezni božji."- Ali ne le v takih unanjih in telesnih ostrostih je rabil Kon-fad neomejeno oblast, ki mu jo je dala čez se; še mnogo bolj si Prizadeval, da bi ji poteri serce in izpulil iž njega zadnje kore-**ÌQice vsake človeške nagnjenosti, da bi jo ljubezen božja in misel — 278 — na Boga vso napolnila. Iz mej vseh sladkosti svojega preteklega življenja je bila ohranila Elizabeta ljubo staro navado, da je živela sè svojima prijateljicama iz mladosti, Gudo in Izentrudo. Poneve-doma je ta zveza Elizabeti osladila mnogo grenkosti, polajšala p0" gosto jarem izkušenj in zatajevanja; njeno mlado serce se je p0' polnoma vdalo tej ljubeznjivi tolažbi. Ni si mogoče misliti bolj pr1' serčnega prijateljstva kaker je bilo mej Elizabeto in tema njenim® gospodičnama, kaker se to vidi iz vseh njijunih sporočil. Ali tudi to sladko in poslednjo vez je sklenil mojster Konrad raztergatii da ne bi pogovori ž njima v Elizabetinem sercu spomina na nje prejšnjo visokost in žalosti budile, ker jo je izgubila. Že prej j0 bil vse osebe njenega hiševanja, ki so bile pri nji ostale, sčasoma odpravil; Elizabeta jih je gledala odhajatiAž 'veliko serčno bolečin0; Zdaj je prišla versta na njeni prijateljici; najprej na Izentrudo, k* jo je Elizabeta najbolj ljubila, ki ni imela pred njo nobene skrivnosti, ki ji je odkrivala najskrivniše misli svojega serca pred in potlej, ko je zapustila svet. „In vender je morala videti, kako mej0 mojster zapodil14, tako sama pripoveduje ta zvesta prijateljica, zapodil mene, Izentrudo, ki me je pred vsemi ljubila ter me z velik® serčno bolečino in neizmernimi solzami pustila od sebe 44 Naposled je morala proč tudi Guda, ki je bila od svojega petega leta vedn0 pri nji, ter jo je .tudi z največo priserčnostjo ljubila. Yboga Elizabeta je jokala in ihtela britko. „Zdelo si je44, tako pravi pobožen pisavec, čiger besede radi omenjamo, „zdelo se ji je, kaker bi s® ji serce raztergalo na dvoje, in noter do smerti ji je ostala ta z®' lost. To bo pač lahko razumelo vsako zvesto serce; saj je ni n® zemlji veče bolečine, kaker keder se morajo ločiti zvesta serca. ® ljuba sveta Elizabeta! jaz te spominjam na to žalostno ločitev, v imenu tiste nevsmiljene bolečine, ki si jo čutila tedaj sè svoji®9 najljubšima prijateljicama, izprosi mi to milost, da bom spoznal, kako slabo sem storil, ker sem se toliko krat ločil z grehom od svojega Boga.44— Tako je torej ostala vboga kneginja sama sè svojim Bogo®,! pa tudi tolažba te samote se ji ni pustila cela. Konrad je naxloni0' stil ljubljeni prijateljici z dvema ženskama od onih silno razHc#i®ft-Ena je bila dekle nizkega stanu; ime ji je bilo Elizabeta, kak® kneginji; pobožna je bila sicer precej, ali strahovito sirova in neot0' sana in tako neznansko gerda, da bi bila lahko otrokom za strašil®’ Druga je bila neka stara vdova, gluha, prepirljiva in potuhnjen®/ vedno jezna in nezadovoljna. Te dve ženski ste stavili Elizabet® f — 279 — Vsak dan v najterje poskušnje in obsipali jo z nepriljudnostjo in sirovostmi. Ona pa se je vdala iz ljubezni do Jezusa s popolno poslušnostjo v to žalostno premembo v svoji hiši; vedno nezaupljiva sama do sebe je izkušala v obhoji s kmetiško zarobljenko napredovati v ponižnosti in prenašajoč napade togotne stare vdove Vterditi se vpoterpežljivosti, česer ji je bilo v resnici mnogo treba, da je izhajala s takima ženskama. One "ne le da je niste zaderževale, to se je v duhu pokore lotila domačih opravkov, ki so njima šli, Prepuščali ste ji nasproti vsa najnižja dela, kaker n. pr. pometati hišo, in ko nekedaj pri ognju potopljena v premišljevanje ni dobro pazila na vboge jedi, ki so se kuhale, tako da so se prismodile, 8^e se začeli gerdo kregati nad njo ter ji očitati, dane zna skuhati še ene juhe; in vender vboga ni prej nigdar kuhala, niti se ke-daj učila. Te dve ženski ste jo tudi nevsmiljeno tožili mojstru Konradu "Vselej, keder ste jo videli prelomiti prepoved, da ne sme dajati vbogajme, kar je tako težko bilo njenemu vsmiljenemu sercu ; in *ako ste napravili, da jo je Konrad večkrat ostro kaznoval. Ali nič Je ni pripomoralo, da bi bila le za en sam trenotek, bodi si tudi z majhino neradovoljno nepoterpežljivostjo, nezvesta pokorščini, k* jo je prisegla njemu, ki se ji je zdel odločen, da jo naglo in varno pripelje v večno domovino. Tako vestna je bila v tem oziru, da, ko ste jo včasi obiskali stari ljubljeni tovarišici, se ni upala kaj Jedi jima ponuditi, niti pozdraviti ju, ako ni prej dovoljenja dobila °d Konrada. Naposled je bila prihranjena tej duši ob enem tako mehkosti» in tako vterjeni proti vsem svojim čutilom še zadnja poskusna, ki ji je dala priliko k poslednji zmagi. Yideli smo, kako seje "hila ločila od svojih otrok, ki jih je tako priserčno ljubila, da je to ljubezen le ljubezen božja mogla vkrotiti. Ali ta ločitev ni bila P°polna ; preglasno je vpilo zoper njo materino serce. Ako tudi ni '°iela stanovitno pri sebi nobenega deteta, kaker bi se moglo mi-8*lti po nekcierih sporočilih, vender je gotovo večkrat poslala ali P4 sinka, ali (.po ketero hčerko, da je mogla vstreči materinemu 8ercu, ke jih je gledala, laskala in ljubila v nedolžno čelo. Ali kniafk se je žavedela, da ni več prostora v nje sercu za dvojo ljubezen, da ga ne more deliti brez škode mej Boga in ketero koli *dvar. Videla je, da jo to laskanje in ljubljenje, ki je ž njim preo-i o obsipala sad svojega telesa, ovira in zaderžuje, da ne more z avadno gorečnostjo opravljati molitve; bala se,je, dane bi drugo — 280 — bitje bolj ljubila kaker Boga, in bodi si po spodbadanju mojstra Konrada, bodi si sama od sebe, odpravila je za zmirom ta poslednji sled pozemeljske sreče. Toliko čeznatornih zmag milosti božje, ki jo je spoznavala Elizabeta za svojo edino in neomejeno gospodovavko, ni mogla dolgo nepoznano ostajati. Ne lev nebesih jo je čakalo neizrekljivo plačilo, ljudje sami so se pripravili naposled, da izkažejo spodobno čast tej junakinji vere in ljubezni, ter poplačajo tem zavoljo Bog* zapuščenim otrokom prenčsevši na nje priserčno nagnjenje, ki ga verno stoletje ni moglo odreči rojencem svetničinim. Komaj nekaj let je bilo preteklo po smerti Elizabetini, koje prišel na dvor francoskega kralja Ludovika IX. nemški knežič, mladenič osemnajstih let. Stregel je pri mizi kraljičini, kraljio® francoske, ki je bila vitezem srednjega veka predpodoba vse lepo* te in plemenitnosti ženske ; in ta kraljica je bila tedaj Blanka Kastilje, mati svetega Ludovika. Mladenič pa je bil sin svete Elizabete, tako so šepetali eden drugemu okoli stoječi in kraljic* Blanka ga je objela večkrat z veliko pobožnostjo in usta njena 9° iskala na čelu mladeničevem sledov poljubcev, ki jih je nekedaj gori pritisnila Elizabeta. Tako je častila mati svetnikova sinu svet' ničinega ; v tem poljubcu tako ginljivem in pobožnem ste se srečal' v zgodovini, v ljudskem spominu, kaker ste se brez nehanja sreče' vali pred Bogom, dve duši tako rahločutni, tako goreči, tako čisti» duši zavetnika in zavetnice tretjega reda svetega Frančiška. ---—------------ Prečastitega milostivega gospoda Jožefa Jurija Štrosmajerja, škofa bosenskega in sremskega GOVOR pred svetim očetom papežem Leonom XIII. 9 •*. * pri slovesnem sprejetju slovenskih romarjev 5. malega serpan» 1881. Presveti Oče! O Kristusu Gospodu, Bogu in zveličarju našem, pravijo pisi"* kaker v božjem okrajšanju : „Skozi je šel dobrote deleč“. Ravno to o Vaši Svetosti po pravici oznanjujejo denes vs’ — 281 — pravični presojevavci, zakaj Vaša Svetost, dasiravno po nevgodnosti časov silno zadeta, vender celo svoje življenje v to obrača, da deli dobrote. Živ dokaz tega smo mi katoliški Sloveni, ki smo iz raznih krajev in dežel k stolici Petrovi in rimski cerkvi, materi in učiteljici ostalih cerkev po svetu, se sešli, da pred nogami Svetosti Vaše kleče najpriserčniša čutila spoštovanja, ljubezni, pokorščine in hvaležnosti izrazimo za imenitno darilo, ki je ž njim Yaša Svetost Daša sveta aposteljna Cirila in Metoda na višjo stopnjo nebeškega dostojanstva povzdignila in njiju češčenje za vesoljno cerkev predpisati blagovolila. Yeliko v resnici in skoraj božje darilo, ki se nič bodisi načini sercem ljubšega, bodisi našim in našega časa potrebam primernega niti izmisliti ni moglo. Zakaj če se šteje mej perve in poglavitne potrebe vesoljnega sveta tista božja edinost, ki jo je večni Oče tako rekoč iz svojega naročja vzel in hotel, da naj za ceno kervi svojega edinorojenega upanje in dedina bode rodu človeškega; če zunaj naročja te božje edinosti ne morejo nobene moči imeli tiste vezi pravičnosti in primernosti, zloge in vjemanja, ki brež njih vse človeško prizadevanje ne le nevspešno ostane, temuč očitan v pokončanje in pogubo dersi ; če pa te božje edinosti zastonj Iščemo po drugih krajih in narodih razen Rima, kjer je Gospod nje Y°gdlni kamen, stanovitno stražo in obrambo, v rimskih papežih postavil; če je naposled ta božja edinost, ki je Gospod vvanjo položil vse zaklade svojega odrešenja, zlasti nam Slovenom vsem kakor v devetem tako še bolj v devetnajstem stoletju neodvezno pobobna, ako hočemo v bratovski zvezi mej sabo in z drugimi narodi vspešno delati v namen našega poklica mej raznimi ljudstvi in Narodi ; tedaj nam je v resnici Svetost Vaša največo dobroto izkazala, ko nas je pred kratkim sc zlatimi besedami okrožnega pisma »Velika dolžnost" opominjati blagovolila, h kateri službi smo zavedni našima svetima aposteljnoma, kako se imamo nadalje njiju petega življenja spominjati in s katerim zlasti namenom ju častiti na pomoč klicati. Sveta naša aposteljna sta namreč v devetem atole tj u na vso moč si prizadevala, da bi naše slovenske predéde, ki sta se jih trudila k veri in omiki kerščanski spreoberniti, prepričala, da se morejo le v tesni in nerazločljivi zvezi sè stolico Perovo in svetim apostoljskim sedežem najti tiste zastave vere in re-8nice, Bvéta in poguma, vede in pobožnosti, ki brež njih ne bodo — 282 — mogli pretečih si nevarnosti premagati niti zavarovati si slobode in sreče tudi za prihodne veke. To je v resnici, kar sta sveta naša aposteljna ne le z enim ali drugim djanjem svojga življenja, temuč se vso veljavo svoje a-postoljske službe dokazano in poteijeno nam zapustila. In z ravno tem pečatom je zaznamenjal dobrotljivi, vsegamogočni Bog celo tiste dogodke njiju življenja, ki so bili edino od njegovega migljej» in njegove svete volje odvisni. Tako na priliko, da je eden od njiju, mlajši namreč, Ciril, ko je bil posvečen za škofa, v svoji najboljši starosti tukaj v Rimu vmerl ter, nasproti želji pobožne matere in brata, pokopan bil poleg ostankov svetega papeža Klemena, ki jih je bil prinesel z Jutrovega, v veliki cerkvi Klemenovi-Bog je bil namreč odločil, da naj tudi mertvo telo njegovo svojmu in vsem prihodnim stoletjem tisti nauk in tisto pobožnost pridig* in zaterjuje, ki ga je ravno ta naš svetnik s poslednjimi svojimi besedami spoznal, ko je v trenotku svoje smerti božjo molitev Jezusa Kristusa (Jan. 16) nekako ponavljal, molitev, kije ž njo stojim poklicanim in izvoljenim poslednji dar svoje milosti prosil, namreč tisto edinost mej sabo, ki je njegove božje edinosti z večnim Očetom podoba in pomembno znamenje. Vse to pa je tolikanj veče veljave in moči, ker sta naša a-posteljna v prav tistem času prišla k nam Slovenom iz najpogla' vitnišega tadanjega mesta na Jutrovem, ko je ravno to mesto p° nekakem nevrednim tekmovanju stolico Petrovo in pravo cele cerkve glavo spremenilo v znamenje, ki se mu ima nasproti govoriti- Stanovitna je bila vedno ta skerb rimskih papežev za na9 Slovene, kar omenjamo z največo hvaležnostjo ; ali ker je Svetost Yaša to izročilo rimske cerkve in te zveličalne zasluge naših svetih aposteljnov s priserčnišo ljubeznijo in skerbjo pred kratkim nam Slovenom v spomin poklicati blagovolila, to sprejemamo ko znamenje od Boga dano, da seme od rimskih papežev in svetih naših Cirila in Metoda negdaj mej nami zasejano ni poginilo, tepiuč, d* ga je nebeški Oče, ki je pred njim tisoč let kaker .en ;rajo že zdaj k rimski cerkvi, ki se ima ž njo po besedah sv. Ire-neja zavoljo veljavnišega pervaštva vsa cerkev po vesoljnem svetu Xjemati ; ker vejo in vidijo, da se more le v edinosti sto cerkevjo dobiti popolniša gotovost in terdnost v veri in veča rodovitnost in plodovitost v apostoljski službi. Prepričujejo se že tudi oni od dne do dne bolj, da le v tej cerkvi živi in moč ima namestna Gospoda Kristusa ne le oblast, temuč tudi ljubezen, ki posebnim njihovim pravicam in predpravicam ter navadam ne le ne bo ničeser odzela, temuč še z novo močjo in veljavo jih poterdila, kerje ta ljubezen enaka tisti gospodarja v evangeliju, ki je svoje najete, dasiravno jih je ob enajsti uri poslal v vinograd, vender tistega plačila vred-ne sodil in tiste skupnosti vseh dobrot, kaker služabnike, ki so Prenašali celega dne težo in vročino. Vedo pa naj naši bratje, ki so izvunaj, da se bomo veselili 'n veselja poskakovali, ako bodo pervi poslednji, poslednji pa pervi Pestali, ker je le to tekmovanje dovoljeno tistim, ki so ravno tihega duhovnega telesa udje, ki jim je vse skupno, bodisi žalost, hodisi veselje, in ki jim ni nič bolj pri sercu kaker krivice, ki so jih storili, popraviti, in tiste, ki so jim bile storjene, pozabiti. Zopet in zopet se torej Svetosti Vaši zahvaljujemo za očetov-8ho ljubezen in skerbljivost proti nam vsem in v dokaz večne hva-iežnosti in otročje vdanosti slovesno obetamo ta trenotck pred Bo-8°m in celim svetom in Svetosti Vaši k nogam polagamo to oblju-h°, da bomo vedno in do svojga poslednjega zdihljeja zvesti ostali Prelepim zgledom svetih aposteljnov naših, da se ima edinost svete Cerkve neoskrunjena varovati, gojiti in pospeševati, da bomo v tej edinosti iskali zdravila vsem našim bolečinam, tolikanj bolj, ker vi-dhno, da se dandanašnji v mnogih krajih na zemlji nekako ponav-jia proti namestniku Kristusovemu in nasledniku Petrovemu nehva-^ežnost, ki jo je negdaj Gospod sam izkusil, ko je po velikem ču-'iežu množici prisorčniše skrivnosti ljubezni in milosti svoje razlasti začel. (Jan. 6.) Tedaj je Peter v svojem in vseh aposteljnov i — 284 — imenu obetal in obljubljal : „Kam pojdemo, Gospod ? ti imaš besede večnega življenja1*. Z ravno tisto gorečnostjo in s celo tisto močjo v sadanji needinosti mej rečmi in mej ljudmi Svetosti Vaši v svojem in vseh svojih imenu slovesno obetamo in zagotavljamo zve* stobo in večno zedinjenje kličoč iz celega serca sè svetim Ambrožem: „Kjer je Peter, tam je cerkev !“ Tako je! Mi bomo stolici Petrovi zmirom pridruženi ostali, ker se le po nji godi, da je cerkev, dasiravno po celem svetu razširjana, vender le ena glava, en izvirek, ena mati rodovitnosti sè vspehi bogata, ki se po nje p°' rodu rodimo, ž njenim mlekom redimo, ž njenim duhom oživljam0' Tako je ! Mi se bomo Svetosti Vaše vedno deržali, ker vemo, d» se le po nasledniku Petrovem godi, da se cerkev Kristusova n® more popačiti, ker je v resnici nevesta Kristusova, nepokvarjen» in sramožljiva, ki le eno hišo pozua, le ene postelje svetost s čist® sramožljivostjo varuje. (Sv. Cipr. o edin. cerk. 20.) Kjer je Peter tam je cerkev ! To je naša vera ; to verujemo vsi ; tega se vsi terd-no deržimo ; to bomo do smerti spoznavali ; to bomo enkrat z n»’ Šima aposteljnoma pred samim obličjem božjim ponavljali, tega k° poslednjega cilja odrešenja tako za cel svet kaker za vse naše brate prosili. Blagovoli Svetost Vaša to našo slovesno obljubo poterditi i® nam in vsem našim ko zastavo božjih milosti očetovski blagoslov podeliti. Generalni definltorji frančiškanskega reda pred svetim očetom Leonom XIH. V Rimu, 10. rožnega cveta. — Včeraj o poldne so blagovolili sveti oče Leon XIII. sprejeti na novo izvoljeni generalni defi* nitorij frančiškanski z redovnim generalom na čelu. Ko 89 redov®’ general posamezne definitorje predstavili in sveti oče sè vsakim p°' sebe spregovorili nekoliko besed, potem so se oberpili do vseh vkupaj v daljšem nagovoru tega obsežka: nVeseli jih,“ so reki® „videti pred sabo novovstanovljeni generalni definitorij frančiška»' skega reda, ki je eden najznamenitiših in po celem svetu razširja* nih in ima tudi v današnjih nevgodnih časih največ udov. Cerkev je že skoraj 700 let veliko pomoč imela od tega reda, in danda* našnji ga zlasti potrebuje. Zato opomiujajo definitorij, naj podph'9 — 285 — redovnega generala ter na to dela, da se bo redovna disciplina po svetem vodilu povsod hranila in, kjer je po nevgodnosti časov poškodovana, zopet ponovila in popravila. Posebno je paziti na religijozno in znanstveno izobraženje mladih redovnih bratov, ki naj se vzgojujejo v duhu ponižnosti in pokorščine, ker je duh današnjega sveta prav posebno duh nevezanosti (ali razuzdanosti). Potem so o-menili sveti oče s Francoskega na Špansko in Holandsko pregnanih frančiškanov, o katerih so pred kratkim sprejeli vesela poročila, ‘'ato so v misel vzeli španski narod ter opomnili, koliko tolažbo so jim prinesli španski romarji, ki so ravno tedaj bili v Rimu. Potem so govorili zopet o redu sv. Frančiška ter rekli : Dandanašnji se kliče povsod po društvenem prenovljenju (socijalni reformi). Tako 'fruštveno prenovljenje je prinesel v hudem času cesarja Friderika K- sv. Frančišek, zakaj ta serafinski patrijarh ni namerjal posvetiti 1® svoje redovne brate v samostanih, temuč cel svet ; obsegal je v®s človeški rod, vse je hotel k Bogu peljati. S temi besedami po-kazujejo na tretji red svetega Frančiška, ki ga tako posebno ljubijo (»Ljubim ga iz serca, ljubim ga“, so rekli sveti oče s polnim povdarkom) in ki so že v svoji škofiji Perudži mnogo sto-rHi, da bi se vpeljal in, kar se da, razširil. V prid tretjega reda hočejo kmalu tudi očitno nekaj na znanje dati. pa pervemu redu skerbeti za dobre, goreče vodnike tretjega in potem spodbujevati ga z dobrim zgledom in apostoljskimi prinašal obilo sadu ter postal tako eden poglavit-za društveno prenovljenje, ketero se tolikanj želi. da bo novi definitorij izverstnega redovnega gene-tala tudi v tem na vso moč podpiral ter z božjo pomočjo si priza-^eval, da se namen doseže. Naposled se zahvaljujejo vsem ter jim dajo v znamenje svoje naklonjenosti sveti apostoljski blagoslov. ----------------------------------------------------- pridigami, da bo ^ pripomočkov ^®ti oče upajo, Besede svetega opominjevanja blaženega očeta Frančiška vsem svojim bratom. XYII. Blager se tistemu služabniku, kateri se zavoljo dobrega, kar fx°8pod po njem reče ali stori, ne povišuje bolj, kaker zavoljo te-*>a> kar reče in stori po drugem. Tisti človek namreč greši, ka- — 286 — teri bolj želi od bližnjega prejeti, kaker dati od svojega Gospodu Bogu. XVIII. Blager se človeku, kateri ima poterpljenje sè svojim bližnjim v njegovih slabostih tako, kaker bi si želel sam od njega poter-pljenja v enakem primeru. Blager se hlapcu, ki vse dobro vrač» in pripisuje Gospodu Bogu; zakaj kedor sikaj priderži, on skriva denar Gospoda svojega Boga, in kar misli, da ima, to se mu bode vzelo. XIX. Blager se služabniku, kateri se ne šteje za boljšega, kadar ga povzdigujejo in povišujejo ljudje, kaker kadar ga malo čislaj o? za priprostega imajo ter zaničujejo. Ker kolikeršen je človek pred Bogom, tolikšen je in ne veči. Gorje redovniku, kateri je po drugih povišan in se neče svojevoljno ponižati. In blager se tistem11 služabniku, kateri ni iz lastne volje povišan in vedno hrepeni z» znožje biti drugim. XX. Blager se redovniku, kateri ne najde dopadajenja in veselj» v drugem, kaker v svetih pogovorih in božjih delih ter vabi s te' mi ljudi k ljubezni božji z veseljem in radovanjem. Ia gorje r0, dovoriku, kateri ima dopadajanje nad nepotrobnimi in puhlimi b®' sedami, in vabi s tem ljudi v smeh. XXI. Blager se služabniku, ki ne govori z upanjem, da bo dob» plačilo, ki ne razodeva vsega svojega znanja in ki ni nagel v g°' vorjenju, ampak je meder in previden v tem, kar mora govoriti15 odgovarjati. Gorje redovniku, kateri ne ohrani dobrot, ki mu j1*1 je Bog skazal, v svojem sercu, ter jih ne kaže v djanju, mar?®5 jih želi z nado plačila raje razodeti z besedo ljudem, kaker Bog5' sam namreč dobi svoje plačilo, poslušavci pa odnesejo malo sad»' XXII. Blager so služabniku, kateri prenaša pokorjonje, obdoU**»11^ in grajanje iz ust drugega tako, kaker iz svojih. Blager se — 287 — Babniku, kateri se mirno vdaja, ko se ga dobrotno opominja, kateri pohlevno vboga, se ponižno izpoveduje in radovoljno zadostuje. Blager se služabniku, ki ni nagel z izgovori, ter ponižno prenaša sramoto in grajanje zavoljo greha, keder ni grešil. XXIII. Blager se služabniku, ki ga vidimo tako ponižnega, keder je pri podložnih bratih, kaker keder je pri predstojnikih in gospodih svojih. Blager se služabniku, ki ostaja vedno v strahovanju. Zvest in moder služabnik je tisti, kateri ne zamuja v vseh svojih pre-greških se od znotraj kaznovati s kesanjem, po zunanje pa z izpovedjo in djanskim zadoščenjem. XXIY. Blager se služabniku, ki ljubi svojega brata, keder je bolan, ^r mu ni vstanu vgoditi, tako'kaker keder je zdrav, ter mu vgo-diti more. In blager se mu, ki svojega brata tako ljubi, keder je oddaljen od njega, kaker keder sta skupaj, ter mu ne govori kaj Za herbtom, česer bi ne mogel reči z ljubeznijo vpričo njega. XXY. Blager se služabniku, ki zaupa duhovnikom, kateri prav živijo P° pravilih sv. rimske cerkve, in gorje njim, ki jih zaničujejo; kor čeravno so grešniki, jih vender ne sme nobeden soditi, ker 8°dbo čez nje si prideržuje Bog sam. Koliker višje je namreč nad V8emi drugimi opravilo, katero opravljajo glede najsvetejšega tele-8a in najsvetejše kervi Gospoda našega Jezusa Kristusa, katero sa-vživajo in samo oni drugim vživati dajejo, toliko veči greh imajo tisti, kateri se pregrešijo zoper nje, kaker kè bi se pregrešili Zoper vse ljudi na tem svetu. XXYI. Kjer ste ljubezen in modrost, tam ni ne strahu ne nevednosti. , Je.r ste poterpežljivost in ponižnost, tam ni ne jeze ne vznemir-lanja. ÌCjer je vboštvo z veseljem, tam ni ne 'poželjivosti ne sko-P°sti. Kjer je mir In premišljevanje, tam ni ne skerbi ne pohajanja, Jer je strah božji za variha pred hišo postavljen, tam ne more s°Vražnik vstopiti. Kjer ste vsmiljenost in pohlevnost, tam ni ne ne terdoserčnosti — 288 — XXVII. Blager se služabniku, ki si kopiči v nebesih zaklade, ki mu jih kaže Bog, ter jih ne želi razodevati ljudem, zakaj Najvikši bode sam odkril njegova dela, komer bo hotel. Blager se služabniku, ki hrani v sercu skrivnosti božje. To so tedaj besede življenja; gdor jih bo izvolil in izpolnjeval, bo našel življenje in prejel zveličanje od Gospoda. Amen. ------0*6^-------- Priporočilo. V pobožno molitev naj bodo priporočeni: P. Benignus Andre n še k, mašnik 1. reda sv. Frančiška, vmerli 4. malega travna 1881 v Lankovcih pri Gradcu na Štajerskem, stari 65 let; rajne tretjerednice mariborske skupščine vlavantinski škofiji: Ana Petek i* fare sv. Martina, Marija Pavalec iz fare sv. Petra, T erezij a Po dl®" s e k iz Selnic, Terezija Fluher iz Maribora, Marija Božič iz Slo* venske Bistrice, Ana Gmajner iz Maribora, Ana Kveder iz Maribor»! Marija Klojčnik iz Maribora, Terezija Pauko iz Maribora, An» Polajžar iz Maribora, Marija Masa iz Lučan, Antonija Herič >z Lučan ; tretjerednik ravno te skupščine : Anton Mihelak iz Slovensk® Bistrice; tretjerednici nazarske skupščine Frančiška Florijanec iz br»' slovške fare, Neža Žegel iz staroterške fare; tretjerednica goriške nadšk®" fije: Karolina Terkuč. Učiteljski Tovariš od 15. malega serpana 1881 naznanja: „Y J. Blaznikovi tiskarni pride v kratkem na svitlo : „Zbirk® slovenskih mašnih pesni v čast sv. Cirilu in Metodu", sestavil >® zložil P. Angelik Hribar. Obsegala bode 49 raznih napevov večino»® za vse dele sv. maše, nekaj pa za vloge po povzdigovanji. Delo bode ne s»»® po zunanjosti jako lično, temuč tudi po vsebini gotovo občno priznanje dobil®' ker so napevi melodični in lepo ter pravilno harmonizirani, da jih bode vs»t napredni cerkveni pevovodja z veseljem sprejel in tudi marljivo gojil. Mi želimo, da bi gospod skladatelj našel toliko naročnikov, kaker se jih je dose' daj oglaševala na njegova poproj na svitlo dana dela, česer se tem gotovih j nadjamo, ker bode stalo 6 tiskanih pol (48 strani v 4. obliki) samo 1 g°^' 50 kr.“ Tem besodam v godbi dobro izvedenega moža pristavljamo mi le to, d®j se zbirka že dobiva v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani. Nap®^ so lahki in skozi in skozi v cerkvenem duhu pisani, tako, da jim cerkvene d®* stojnosti nihče ne more oporekati. Gdor želi delo po pošti prejeti, naj dod® 5 kr. za marko.