873 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi Milko Matičetov slovensko kulturno javnostjo. Zato se nam zdi primerno javno opravičilo in pojasnilo ob neljubi, vendar po našem mnenju skoraj neizogibni zamudi. Saj bi morda le šlo o pravem času, ko bi se človek mogel posvetiti samo eni stvari — konkretno: delu za SLP — in se medtem odtrgati vsem drugim dolžnostim. Vendar, žal, pod soncem ni klavzure ali otoka, kamor bi se dalo umakniti in vzeti s sabo za obdelavo SLP potrebni sveženj gradiva. Vsakdo od nas je po svoje pač ujet v vrsto neodložljivih obveznosti. Naj se še tako otresamo raznih bremen (posebno nepredvidenih), vsemu ne bomo nikoli ušli. Na drugi strani je tudi res, da si tuintam v optimističnem preblisku sami naložimo na rame kaj takega, kar mislimo, da nam bo leve onus in da bomo zmogli igraje, pa nam ponavadi vzame dosti več časa in moči — saj smo bitja iz mesa in krvi in ne stroji. Tisti, ki zasledujejo dogajanje na slovenskem narodopisnem področju, dobro vedo, da v teh »sušnih letih« le nismo držah križem rok. V predahu po izidu SLP 1 so brez dvoma opazili npr. Z. Kumrove: Vsebinske tipe slov. pripovednih pesmi (Typenindex slowenischer Erzahllieder (1974) in Pesem slovenske dežele (1975) aH podpisanega Rožice (1972) in Zverinice (1973) iz Rezije. Od naštetih publikacij so Vsebinski tipi slov. prip. pesmi take narave, da imajo tudi neposredno praktično vrednost pri urejanju SLP. Med pripravami za prvo knjigo smo na straneh te revije (17/2, 1969, 197 si.) že dali nekaj splošnih karakteristik SLP kot celote, zato naj danes teče beseda le o drugi knjigi. Rokopis bo v kratkem goden za tiskarno. Zdaj so na vrsti razna tehnična dela — notografiranje, sestava kazal ipd. — in usklajevanje prispevkov članov uredniškega kolektiva, ki težko pogreša preudarno besedo svojega seniorja, prof. B. Merharja (umaknil se je koj po izidu prve knjige, kajpak ne da bi se izneveril ljudski pesmi: prim. njegovo antologijo Mlada Breda pri Prešernovi družbi 1974). Na dlani je, kako nujno potrebni so nam mladi sodelavci, ki naj bi čimprej poprijeli z obema rokama, kjer sedanje moči pešajo. Kot nekaj novega na obzorju moramo omeniti, da se Medakademijski odbor za jugoslovanske ljudske stvaritve zanima za pridružitev SLP širšemu, Od izida prve knjige Matičine zbirke Slovenskih ljudskih pesmi (SLP) je preteklo pet let. Po predvidevanjih in napovedih založnice bi zdajle morala biti zunaj tudi druga knjiga, na poti pa celo že tretja. Avtorjem oz. urednikom zbirke je nerodno ne samo pred odborom Slovenske matice, ampak tudi pred naročniki njenih knjig, pred ustanovami, ki gmotno omogočajo izid takih zahtevnih del, in sploh pred 874 Milko Matičetov zveznemu načrtu, seriji narodopisnih izdaj pod skupnim naslovom Jugoslovanske ljudske stvaritve. Uredniki SLP (to izjavljam s pooblastilom tovarišev) bi sporazum med omenjenim medakademijskim odborom in Slovensko matico pozdravili. Druga knjiga SLP bo po številu pesemskih tipov dosti bogatejša od prve, ki se je iztekla s tipom št. 67, medtem ko zadnji tip nove knjige nosi kar visoko številko: 208. V to knjigo so po načrtu prišle pripovedne pesmi legendarne in socialnokritične vsebine. V razdelku z legendami, ki ima kajpada absolutno številčno premoč, nam je delala preglavice razvrstitev gradiva v vsebinske enote ali tipe. Zaradi kontaminacij, to je medsebojnega prepletanja, vraščanja, prehajanja ene sorodne skupine v drugo, je spet hudo povleči ostro mejo, trgati narazen, kar se je v ustnem izročilu ne glede na morebitni drugačen izvir sprijelo in zaraslo. Znotraj posameznih tipov problemi na srečo odpadejo, ker se štetje vsakokrat začenja znova in si variante v glavnem sledijo kronološko. (To je tudi eden bistvenih razločkov med ureditvijo SLP in Štrekljeve zbirke, kjer so pesmi imele vsaka svojo progresivno številko, ne glede na snovne enote, omejene samo z naslovi.) Da ne bi ostali pri suhoparni napovedi skorajšnjega izida SLP 2, rajši poglejmo kak mikaven vzorec tega, kar bo knjiga vsebovala. Odbrali smo dve pesmi — po eno na vsakega od dveh razdelkov. Legendarne naj zastopa varianta tipa št. 76 — Tičica pestrna, socialnokritične pa varianta tipa št. 195 — Kmetova voliča. Pri izbiri variant je odločala samo njihova kvaliteta; med tipi smo se ustavili ob posebno značilnih in vsaj deloma novih. Pred vsako pesmijo je nekaj informativnih podatkov, sestavljenih ad hoc za tukajšnjo objavo. Za vsako pesmijo pa je sklepno besedilo, kakršno bo prišlo (morda le z manjšimi spremembami) na konec ustreznega pesemskega tipa. TIČICA PfiSTRNA Tukajšnja pesem je vzeta iz pesemskega tipa SLP 76, ki šteje skupaj 39 variant; naša je po vrsti dvajseta. Povedala — pravzaprav recitirala — jo je 9. marca 1965 na Solbici v Reziji Ana Brida Kovačeva (1893—1972); posnel, transkribiral in v knjižno slovenščino prepisal M. Matičetov. Rajnica Ana Kovača — tudi Ana Solza — je bila ženska izrednega spomina, ki je po petdesetih letih bila sposobna gladko reproducirati besedilo, kakor ji ga je — enkrat samkrat! — zapel neki sovaščan, ko se je vrnil od vojakov (gl. Rožice iz Rezije, št. 18 in opombo). »Tičica arlyčica, »Tičica grličica, ti meš mi baja' Ježuša, ti varji meni Jezusa, ki ja men tet ta mej tate, jaz grem do svoje tetice, mej tate Lužubetici. do tete Lizabetice, Na ma mi de' no jylico, ki mi bo dala iglico no j^lico, no nytico, in k iglici se nitico — ke man parši' Ježušu srakico.« sešijem Jezusu srajčico.« Nu na je šla ta nji tate, Je šla do svoje tetice, nji tate Lužubetici. do tete Lizabetice. 875 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi »O tata Lužubetica, mate mi de' no jylico, no jylico, no nytico, ke man parše' Ježušu srakico, ke moj bombynčič a ma mrež.« »O vy Marya vergina, kambe ste djala Jezusa?« »Ja se a dala bajice.« »To je na maja bajica! Ite tace no potace, da ti udi jiidi be paršle, da ni be ti a nesle!« Na yti šla nu potakla. Ko na paršla ta bajice, na bila wsa odjokana, zibilica prabračana, na fiiča ta, na fiiča se, de powuj ta, de p6wuj se. »O tyčica arlyčica, kambe si djala Ježuša?« »Ti udi jiidi so pršle ano ni so mi a nesle.« »O tyčica arlyčica, ti se na slaba bajica!« Na wzela krilaco tuw pest, na yti šla nu potakla. Na j sretla try oračarje, na je je napret barala: »Sta čiili lybo vydale, či kake maje jokalo?« »Nisamo čiili ani vydale, za nine maje jokalo.« Nu na spe šla nu potakla na sretla tri pastirčiče, na je je napre barala: »Sta čiili lyboj šliišale, či kake maje jokalo?« »Oj teta Lizabetica, če bi mi dala iglico in k iglici še nitico, sešijem Jezusu srajčko — otročku mojemu je mraz!« »Oj vi devica Marija, le kam ste dela Jezusa?« »Jaz sem ga dala pestmi.« »To je kaj majhna pestrna/ Le teci hitro kar se da: če hudi Judje bi prišli, da ti ga ne bi ugrabili!« Je pohitela kar se da. Ko je prišla do pestrne, je našla vso objokano in zibelco prevrnjeno, plenico tje, plenico sem, en povoj tje, en povoj sem. »Oj tičica grličica, le kam si dela Jezusa?« »Ti hudi Judje so prišli in so mi ga ugrabili.« »Oj tičica grličica, ti si mi slaba pestrna!« Prijela krilce je z roko in hitro kar se da odšla. Je srečala orače tri in precej jih pobarala: »Ste culi ali videli kje kako dete jokati?« »Ne culi in ne videli nikogar nismo jokati!« Je hitro kar se da spet šla, je srečala pastirce tri in precej jih pobarala: »Ste culi ali slišali kje kako dete jokati?« Nu ko ta murju na paršla, ito bese de barčarjul. »O ty te dobri barčarjul, preženi me za de božji lun.« »Božjaa luna je na con, itetaki judi ja na znan!« »O murjace, okreti se, da ja bon mola prejte' ta stran!« No ko ta stran na je prešla, na vydala no noico, na pobrala so noico nuw nji te sveti rimijal. Na vydala no rokico, na pobrala so rokico nuw nji te sveti remi j al — na mela Ježuša taj prit. Beke so jo skrywale da ni baj je na vydale da kiri krej na jela pot. In ko do morja je prišla, je tamkaj s čolnom bil čolnar. »O daj, ti dobri moj čolnar, prepelji me za božji Ion.« »Jaz nečem Iona božjega, ljudi jaz takih ne poznam!« »O/ mor ječe, razmakni se, da bom prešla na ono stran!« Ko je na ono stran prešla, je videla tam nogico, pobrala je to nogico, v svoj sveti birtoh spravila. Je videla še rokico, pobrala je to rokico, v svoj sveti birtoh spravila — je imela Jezusa kot prej. Beke so jo skrivale, da Judje ne bi videli, v kateri kraj je ubrala pot. 876 »Samo cule ano pa vydale, da za oro Galycijo, ke je no maje jokalo, to je Maryjo klycalo.« Na yti šla nu potakla nu na je sretla no mišco, pa to mišco na barala: »Si cula lyboj vydala, či kake maje jokalo?« »Si cula nu pa vydala, da za oro Galycijo ke je no maje jokalo, to je Maryjo klycalo. O ty Maryja vergina, kobej talyko j očes ty, na sama duša ka to je! Abej mle de krawji stop deve duši mi popaštel!« Maryja se obrenula. (Iso inžimpel to je nan: pa mi mamo si de' kuraž!) Milko Matičetov »Smo culi in pa videli, da za goro Galicijo je majhno dete jokalo, to je Marijo klicalo.« Je pohitela kar se da in srečala je mišico, še mišico pobarala: »Si cula ali videla kje kako dete jokati?« »Sem cula in pa videla, da za goro Galicijo je majhno dete jokalo, to je Marijo klicalo. Oj ti devica Marija, le kaj toliko jočeš ti za eno samo dušico! Glej, meni krava je z nogo devet dušic potlačila!« Marija se nasmehnila. (Le-to eksempel je za nas: še mi korajzo dajmo si!) 877 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi Wse si ji je parniiwalo, Vse se ji je priklanjalo, brina nu tarpatyka ne. le bor in tarpatika* ne. »O tarpatyka torpatek, »O tarpatika trnasta! zyma nu letu zalanej, Boš v zimi, v letu zelena, buda ti wmej na porusej, nikoli da ne porjaviš — [iso častyh]** to bodi twoj!« le-to naj kazen tvoja bo!« V pesmih tega tipa se nam je ohranila svojevrstna slovenska »Pere-grinatio Virginis«, kjer Marija ne išče odraslega sina, ko ga vojaki ženejo križat, ampak svojega iz zibke ugrabljenega otročiča. Pred sabo imamo legendarno apokrifno snov, spleteno iz več zgodbic ali srečanj na Marijini poti po sledeh ugrabiteljev in včasih še na njeni poti domu. Mimo variant, kjer zvemo, kako je Marija sploh dobila nenavadno, ptičjo pomočnico (1, 3), so za naš tip karakteristične tiste, ki sestoje iz vrste dvogovorov božje matere med iskanjem ugrabljenega otroka (4, 12 si.) in v redkih variantah tudi ko ga je že našla in hiti ž njim domu (13, 14, 17, 39). Uvodna epizoda, ki pojasnjuje, kako je sploh moglo priti do ugrabitve, se je nekajkrat (var. 6-—11) čisto osamosvojila. Podobno težnjo po odcepitvi od celote kažeta še dve epizodi: srečanje Marije z mišico in obračun z nevljudnimi zimzelenimi rastlinami. Tičica, ki se vdinja pri Mariji za pestrno, je povsod grlica. V Reziji, kjer je pomen te besede zbledel, je vendarle živela po svoje naprej: kot arličica, orličica, olfčica... Ime je postalo votla formula npr. v otroškem zagovoru (Da tučica polučica, omaji se) ali na začetku molitvice (Tyčica barnyčica: P. Merku. Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, Trst 1976, št. 552). Odtod mešanje s tučico (mačico): trditev, da sta bili Tučica in Bajica dve ženici; ali celo da je Tičica vzdevek za Marijo, ker je pri iskanju Jezusa tako tikala (tekala). Tičica grličica vskoči kot pestrna, ko gre Marija k vodi prat plenice, k teti iskat na posodo iglo in nit, na gosti, na svatbo, v cerkev. Jezusa medtem ugrabijo »hudi Judi« (var. 4). V rez. izvirnikih smo oboje pisali z malo začetnico, ker je zaradi pomenskega prenosa danes pač občuteno samo kot »hudi, slabi ljudje« (Judje so namreč Ebreavi). Podobno velja tudi za žadowkinje: če so to bile res kdaj »Zidovke« in ne ževke ali žanjice, danes o takem pomenu ni sledu. Kljub temu se v pesmih o Tičici oglašajo stara, globoko v srednjem veku nastala sporočila o izmišljenih judovskih ubojih otrok. V var. 4 so Judje že deli dete na mizo: vneto brusijo nož, da bi mu ga zasadili v srce, ko prihiti Marija in jim to zadnji hip prepreči. V nekaterih rez. variantah (16, 17, 19—22) pa je prišla prepozno, saj so Judje Jezusa že razkosali. Ljudsko izročilo pač trdovratno vztraja pri srednjeveški dediščini. Proti natolcevanju, da Judje za peko nekvašenih velikonočnih kruhov rabijo kri krščanskih otrok, očitno niso kaj prida zalegla niti prizadevanja papeža Inocenca IV. (1243—1254). Čeprav je to razglasil za ne- * Tarpatika: če bi verjeli nekaterim osojskim pevkam, bi bil to bršljan. Vendar ta nima trnja; prav to pa je značilnost tarpatike po izjavah Solbičanov, ki poznajo oddaljene gozdne kraje, visoko na senčni strani doline proti gori Kili, kjer je baje moč najti to zimzeleno rastlino. ** Rekonstruirano, ker je posnetek tu nerazumljiv. 878 Milko Matičetov resnico, so še dobri dve stoletji kasneje — 1475 — v Tridentu naprtili Judom umor nekega otroka, Simona, ki ga je papež Sikst V. (1585—1590) celo beatificiral. Na govorice v zvezi z Judi po Notranji Avstriji in tudi po Slovenskem je opozoril že Ivan Grafenauer ob pesmi »Sv. hostija one-čaščena« (DS 51, 1939, 347—349 — naš tip št. 161). Med drugim se je dotaknil hudih obtožb, ki so jih stanovi avstrijskih dežel na shodu v Mariboru leta 1495 vzdignili proti Judom, da bi pač imeli pretvezo za izgon iz Avstrije ... Ko v Reziji danes — v drugi polovici 20. stoletja — pojo o tem, kako so »hudi [ljJudje« razkosali malega Jezusa, kajpada niti ne slutijo, kaj pojo! Med tistimi, ki jih Marija na svoji poti sprašuje, ali so videli oz. slišali otročiča jokati in klicati mater, se vrstijo: kopači, orači ([g]ordčarji: ker v Reziji oranja ni, so pomen besede prenesli na tiste, »ki so hodili delat seno po gorah«), kosci, kmetje, pastirji, ovčarji, čolnar, romarji, furbdčarji (= prebrisanci), možje; plevice, žanjice, žadowkinje, žlidorjinje, čarovnice, grajska-judovska dekla; otroci. Nekaj teh z Marijo sodeluje, drugi ji delajo težave, za kar so včasih tudi takoj kaznovani. En sam Marijin sobe-sednik je iz živalskega sveta: mišica, ki bomo o nji spregovorili posebej. Rastlinski svet Marijo na njeni poti pozdravlja, beke (salix viminalis) jo skrivajo, le brina (bor), tarpatika/porpotika (?), smreka in morda še kakšna druga zimzelena rastlina ne samo da se ji ne priklanjajo, ampak jo celo zadržujejo pri hoji (noe to ji zavažiiwalo; za rame to jo drukalo, za lase to jo tezalo). Zato jih obsodi na svojevrstno trpljenje: naj neprestano odganjajo, nikdar ne porjavijo. (Zimzelenost je tu kazensko stanje, podobno človeški nespečnosti.) Neživa narava je Mariji vselej naklonjena: morje/jezero se ji odpira in suši, stezice se ji krajšajo, gore se ji nižajo. V hipu, ko je Marija našla Jezusa in ga vzela Judom, še ni povsod tudi konec zgodbe. V nekaterih variantah se tu komaj začenja pot v nasprotno smer, nazaj proti domu: če je do zdaj Marija hitela za Judi in ugrabljenim otrokom, so zdaj Judje tisti, ki zasledujejo begunko in otroka. Marija čaka noči — iz strahu pred srečanjem z ugrabitelji (13); pride spet do morja (13), kjer jo čolnar poprosi odpuščanja (17); se spet pogovarja s tremi čarovnicami (14 B). Zelo značilno v tem delu pesmi pa je srečanje z ljudmi, ki orjejo (za) pšenico; Marija jim naroči, naj čez tri dni že pridejo žet, in jim obenem tudi položi na jezik odgovor Judom, ko bojo pritekli in spraševali po nji in otroku (39): »O 36, samo jo vydali, »Seveda smo jo videli, samo wčanyco orali. ko za pšenico orali smo. Injan mi jo pobiramo — Sedaj mi jo pobiramo ka vy ju na doajata!« in vi ju ne doidete!« Ob tem odlomku nam seveda takoj pridejo na misel pesmi tipa 84 (= Štrekelj 447 si.) z zelo podobno situacijo, vendar samostojno. Naš tukajšnji pesemski tip je po svoji sestavi brez dvoma eden najdaljših in najbolj pisanih na Slovenskem. Nerodna grlica, ki zaspi ali kakorkoli zakrivi, da Jezus joče, pade iz zibke (in je ugrabljen), je bila že deležna posebne razprave: Z. Kumer, Maria und die Turteltaube. Jahrbuch fiir Volksliedforschung 11 (1966) 90—97. Povezava kočevsko-nemškega izročila (pravzaprav gre za eno samo 879 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi pesem, iz vasi Buhel-Hrib, v zapisu J. Perza, 1906, zdaj obj. tudi v zbirki Gottscheer Volkslieder II, Mainz 1972, št. 131) s slovenskim je prepričljivo podana, s hrvaškim le deklarirana. Na Slovenskem poznamo zraven pesem-ske veje tudi prozno: J. Barle, Zakaj drži grlica glavo postrani. Vrtec 22 (1892) 38; — S. Kuhar, Zakaj grlica tužno spevla? ČZN 8 (1911) 65, št. 76; Vidov Vid, Legenda o grlici. Angelček 21 (1913) 190; — M. Matičetov, neobj. zapis iz ust Dolenjke, primožene na Kras, 1934; — M. Golar, Čemu poveša grlica glavico. Mlado Jutro 1937, št. 27, 211—212. Čolnar nastopa tu v rezijanski preobleki (kot barkarjul, barčarjul ipd.), vendar je doma v drugem pesemskem tipu — Marija in brodnik, po kontaminaciji pa je zašel tudi v pesmi o Mariji z Ogrskega in o Mariji romarici. Ko je I. Grafenauer pisal monografijo o Mariji in brodniku (postumna izd. 1966), rezijanske variante še niso bile odkrite. V naš tip je bil čolnar privzet (11-krat, vse v Reziji) samo zaradi okvirne zgodbe — Marijinega popotovanja. O kakršnikoli kazni tu ni sledu; Marija si s čudežem sama pomaga čez morje/jezero, ko ji je čolnar odbil prošnjo za prevoz. Mikavna, enkratna je zamenjava med »božjim Ionom« kot zavrnjeno brodnino in »božjim lo&om« = mavrico kot potencialnim mostom čez vodo (var. 33). Čudno privlačen in nov je v našem tipu Marijin pogovor z mišico. Ta nadrobnost je na slovenskih tleh danes znana samo v Reziji, kjer pa je tako vitalna, da se v 28 variantah in odlomkih iz te doline prikaže kar 19-krat. Če odmislimo standardno vprašanje in odgovor, bistvo epizode tiči v začudenju ali recimo kar v očitku mišice Mariji: »Zakaj tako jočeš za eno samo dušo! Glej mene — krava mi je stopila na gnezdo in naenkrat stlačila devet dušic!« Le kako bi se Marija ob tem ne nasmehnila! Skoraj enaka ali precej podobna pripoved — vendar v prozi in z drugačno živaljo — je razširjena posebno na jugovzhodu Evrope. Dahnhardt (Natursagen II, Sagen zum Neuen Testament. Leipzig-Berlin 1909, 246—250) je že pred sedemdesetimi leti navajal zglede s Sicilije, z Malte, z Lezba, na celini pa iz Makedonije, Bolgarije, Romunije, Ogrskega in Poljskega. Mimo Dahn-hardta poznamo take prozne variante vsaj še pri Srbih in Nemcih. Žival, ki izvabi Mariji odrešilni nasmešek, je včasih želva, enkrat sova, največkrat žaba. Kot najtesnejšo paralelo k rezijanskemu srečanju Marije z mišico pa je treba šteti strnjeno skupino romunskih pesmi. Tako v romunskem kot v slovenskem žarišču je pogovor dveh mater — Marije in žabe/mišice — vtkan v pesemsko nanizanko o Marijinem iskanju Jezusa. Italijanska roma-nistka Rosa del Conte je v nedavni študiji Le due madri della Peregrinatio Virginis rumena nota col nome di »Cautarea Maicii Domnului« (Revue des etudes sud-est europeennes 6, 1968, 191—226) temeljito obdelala romunsko vejo izročila, pri čemer pa je dala prevelik poudarek žabi. Le-ta je vendar samo ena izmed živali, ki s svojim naravnim obnašanjem in besedovanjem pripravijo Marijo, da za hip pozabi na svojo veliko žalost. R. Del Conte je v ti zvezi previdno izrekla misel, ki se ujema s spregledano Dahnhardtovo hipotezo: da sta se v ti epizodi srečala in združila znano krščansko apo-krifno izročilo in neko ajdovsko, predkrščansko/nekrščansko izročilo. Nadvse starosvetno, kaj malo krščansko zvenijo tudi tista mesta, kjer Marija v vasi, v gozdu, za skrivnostno »goro Galicijo« najdeva raztresene ude svojega otroka — tu rokico (samo eno ali najprej eno in potem drugo), tam nogico (samo eno ali še drugo), enkrat tudi glavico — ki jih skrbno pobira in spravlja (v naročje, v krilo, v »sveti« predpasnik). Ko je pobrala »vse« 880 Milko Matičetov ali kar je pač našla, je spet »imela Jezusa kot prej«. Vendar tudi najbolj čudni »čudeži« niso sad golega naključja, ampak podlegajo določenim zakonitostim. Pri vnovični sestavitvi in oživljenju človeka iz delov telesa smo ali pred nečim pravljičnim, se pravi zunaj časa (glej npr. pesem SLP I tip 49, prozno izročilo o »lesenem rebru« in še kaj v naši pripovedni zakladnici), ali pred mitičnim izročilom, kot ga poznamo bodisi iz antike (npr. Pelops idr.) bodisi iz etnološke literature, ali pred ostankom verovanj, ki jih je krščanstvo (deloma uradno deloma podtalno) dolga stoletja vsrkavalo iz predstavnega sveta vzhodnih dežel z Egiptom vred (prim. Oziris). V naši pesmi in ob njenem robu so kaj pogostne etiološke ali razlagalne prvine. Med drugim je lepo razloženo: zakaj nekatere rastline vse leto ne zgube listov; zakaj je v brinjevih jagodah križ; zakaj grlica poveša glavo, zakaj je njena pesem žalostna, kako se ji pozna Marijina zaušnica, kako ima na vratu sled traku, s katerim je bila privezana k zibki; zakaj je treba prizanesli čarovnicam, če kdaj narede tudi kaj slabega ipd. V sorodnem tujem gradivu je Marija blagoslovila žabo tolažnico, da nikoli ne zgnije (s čimer bi prizadela svoje življenjsko okolje — stoječe vode), ampak se le posuši. .. Pesniška, naivna, otroška vera! S tem smo pa tudi že pri temeljnem spoznanju, ki velja pravzaprav za ves krog religiozno navdahnjenih pripovednih pesmi. Pripadniki starejšega rodu jemljejo ta besedila hudo zares. Ne manjših ne večjih odstopanj od ortodoksnega nauka se sploh ne zavedajo. Sami pač zvesto prenašajo naprej mladim, kar in kakor so stari sporočili njim. Pri tem so seveda še kako pomembne tudi njihove nevezane razlage, obrobne pripombe, namigi, ki za navadno filološko razumevanje tekstov niti niso potrebni, vendar bi brez njih takih pesmi ne mogli razumeti celostno. Matere hčeram, babice vnukam, tete nečam ipd. so obenem z besedilom in napevom pesmi zmerom vlivale tudi poseben odnos do sporočenega. Gre za kompenetracijo, zraščenost pesmi in verovanja: o čemer pesem poje, kar priporoča ali pred čimer svari, je treba spoštovati in se tega držati. Tako se npr. genja taw gradu* pevka naše variante 17, v soglasju z vv. 165—168, nikoli v svojem dolgem življenju ni česala v četrtek! Na ta dan je pač Marija zvedela, da so ujeli Jezusa, in se zaobljubila, »da bodi ona zadnja žena, ki se je sčesala v četrtek« (22; v preteklosti so bili nepočesani lasje pri ženskah eno vidnih znamenj žalovanja). Ali, da se vrnemo k mišici: Ko se je Marija nasmehnila, ji je mišica dala vedeti, da je naredila prav. »Če ne, bi počilo srce vsaki materi, ko bi zgubila prvega otroka« (32 A). Dalje: če bi (Mariji) ne bilo odleglo, »vesoljni svet bi bil zgubljen« (17). In navsezadnje — »to je eksempel tudi nam: še mi korajžo dajmo si« (20)! 2 KMETOVA VOLIČA V pesemskem tipu SLP 195 je tukajšnja pesem tretja po vrsti. Zapisal jo je z melodijo vred organist Franc Kramar. Zapela mu jo je 7. septembra 1913 v Domžalah 53-letna Rozalija Pavlic, pd. Hlebčova Rozala, rojena v Krtini pri Dobu, kjer jo je slišala od svoje babice, umrle 40 let prej. * Le-ta je decembra 1962 povedala prozno besedilo, ki je bilo objavljeno v Sodobnosti XI/3 (1963) 249—256: Lol KotM — Krpan iz Rezije. 881 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi Ker je ta doslej neobjavljena varianta nepopolna, saj se izteka kar pri drugi nalogi, smo za vsebinsko predstavitev celote segli po koncu (= po tretji nalogi), kakor je formuliran v drugi varianti iste pesemske skupine. To varianto — prav tako neobjavljeno — je zapisal 17. maja 1904 Franjo Berlec, doma iz Županjih njiv v dol. Bistricice nad Kamnikom. Da bi bilo na prvi pogled jasno, kaj je od kod, in da nihče ne bi prištel Berlečevega konca iz Županjih njiv h Kramarjevemu zapisu iz Domžal, naj bo ta za znanstveno rabo nedopustna presaditev vidno nakazana z drugačnim, ležečim tiskom. Prvi, fragmentarni zapis pesmi tega tipa je nastal že v tridesetih ali štiridesetih letih prejšnjega stoletja. List, pisan z roko Mihe Kastelca, urednika Kranjske čbelice, so našli v začetku našega stoletja na nekem ljubljanskem podstrešju. Objavil ga je J. Glonar: Stare žalostne, 1939, str. 144—145. Dolenjsko nevezano izročilo je prvi objavil dr. Stane Mikuž v Orlovem zborniku (SE 16—17, 1964, 123). Učiteljica Nežika Mikolič je njemu najbrž dala pisano besedilo, medtem ko je dr. Zmagi Kumer nekaj let pozneje storijo povedala, kakor jo je ohranila v spominu iz domače vasi Slatnik pri Sodražici, kjer jo je slišala kot otrok od stare matere. Prvi verz Kramarjevega zapisa se glasi: V Šmarten imajo eno kravico, kar je nesmisel v ritmičnem, slovničnem in vsebinskem pogledu. Nujna je bila korektura: Šmarten (= sv. Martin) ima eno kravico. Tekstna nepravilnost se je pokazala tudi v notnem zapisu, ki je bil za en poltakt predolg, tako da se prvi verzi naslednjih kitic po njem ne bi mogli peti. Dr. Valens Vodušek ga je zato primerno uredil. Šmartgn ima eno kravico, pa je z imenom Mavgrca, pa je z imenom Mavarca. Krav'ca se je rešiva, je dva telička st'riva, je dva telička sfriva. Oba sta zlatonoga, oba srebrnoroga, oba srebrnoroga. Po zvatih parklih hodita, srebrne rožičke nosita, srebrne rožičke nosita. Na varh' je zvata dvaka, po strani pa glin taka, po strani pa glih taka. Vavpat s' je eno zmislu — gaspodu se parliznu, gaspodu se parliznu: »Mor'jo volič' eno nivo zvorata, dovgo nivo Rebrnfco, gor bomo vsjal' ušenico. Šmar-tsn i-ma e-no kra-vi-co, pa je z i-me-nom Ma-var-ca. 882 Milko Matičetov Če je na bodo dopovdne zvoral', volič' bojo gospodova, volič' bojo gospodova!« Šmartan je biv pač žavostan, Šmartan je biv pač žavostan. Tko so rekla voliči: »Kaj je teb', najan gospodar, de toko milu zdišeš?« »Vavpat m' je tvako napovedov, vavpat m' je tvako napovedov: de mor'mo nivo zvorata, dovgo nivo Rebrnico, gor bojo vsjal' ušenico. Če je na b'mo dopovdne zvoral', volič' bote gospodova, volič' bote gospodova!« Tko so rekla voliči: »K' bojo mežnarji dani zvonili, ti naj' lepo napoji; lepo Bogu sporoči, pogosto naj' protiči,* na rožo Marijo kliči!« K' so mežnarji povdne zvonili, je nivo zavoravov, ni voličev zapadov. Vavpat si je drugo zmislu — gaspodu se parliznu, gaspodu se parliznu: »Mor'jo voliči ene svisli s'na snesi predan bo sonce zahajov, če ne, bojo gospodova!« Šmartan je biv pač žavostan, Šmartan je biv pač žavostan. Tko so rekla voliči: »Kaj je teb', najan gospodar, de toko milu zdišeš?« * Protiči = tepi, priganjaj s protico (šibo). 883 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi »Vavpat m' je pa tko zapovedov: de mor'te vi ene svisli s'na snest', če ne, bote gospodova. Če ga na b'te vi snedla predan bo sonce zahajov, — volič' bote gospodova!« Tko so rekla voliči: »K' bojo mežnarji dani zvonili, ti naj' lepo napoji; lepo Bogu sporoči, pogosto naj' protiči, na rožo Marijo kliči!« Predno je b'lo sonce za gore, volički so že seno snedla, volički so že seno snedla. Šmartan je biv (pa) prov vesev, k' ni voličev zapadu, k' ni voličev zapadu. Gospod je gor v linah stav, vse dobro dol je vidu: »Midva jo nisva prav viva* zato voličev nisva dobiva!« »Naju mora v goro peljat, pa tud' naj z gore pripeljat; pa tudi naji živinco in naji družinco!« Napregu je voliče. »Vogejc, vogejc** navkreber, da bi se vtrgav pregelj!«*** Ko sv. Martin to besedo zgovori, gospoda se že po bregu vali. * Vila = sukala, zastavila, napeljala, prijela (stvar v roke). ** Vogejc = morda klic za poganjanje živine. *** Pregelj = klin ali žebelj s katerim je dvojni jarem — v sredini — pritrjen k ojesu. V času, ko je bilo železo na kmetih redkost, so se šalili: »Cel voz je bil lesen, samo pregelj je bil drenov!« 884 Milko Matičetov To je čisto nov pesemski tip, ki ga v Štrekljevi zbirki še ni, čeprav so prvo varianto poznali že čbeličarji s Prešernom vred. Snov je prav stara, najbrž še srednjeveška. Nadrobne analize ni mogla biti deležna, ker doslej pač ni bila v evidenci. V pesmih tega tipa je plastično podano nasprotje: brezpravni podložnik-tlačan in vsemogočni zemljiški gospod, ki odloča o imetju, dejanju in nehanju podložnika. V svoji brezpravnosti in brezimnosti si je ubogi kmetic iskal kritja za svetnikom, imenovanim celo »Jezusov prijatelj« (var. 3). Tako se mu je zdelo varneje: pri pesmi z junakom kmetom bi se namreč kaj lahko zgodilo, da bi svetna ali cerkvena gosposka pevcem zamašila usta. Če se ni tega domislil že neznani avtor, so spremembo izpeljali njegovi duhovni dediči, nosivci in nadaljevavci izročila, ki so namesto o »kmetiču« (var. 1) začeli peti o sv. Martinu (Gorenjsko) ali o sv. Antonu (Dolenjsko). Zakaj prav o teh dveh in ne o drugih, lahko le ugibljemo. Sv. Anton je v našem pesemskem tipu št. 198 rešil kmetica pred trdosrcnim izterjevavcem že plačanega dolga, ko je njegovega umrlega očeta dal prignati za pričo naravnost iz pekla! Sv. Martin je bil — po notranjskem izročilu — kmet in je vozil drva iz gozda s parom volov (njegov voz — »Martinov voz« — vidimo vsak večer na nebu kot ozvezdje Urša maior: Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike 2, 1974, 71); sicer pa bi se tudi sv. Martin iz Toursa lahko prikupil ljudstvu, ki je slišalo, kako je s svojim plaščem ogrnil premrlega reveža. Za starost naše pesemske skupine govorita čist pravljični okvir in dosledna pravljična izpeljava. Tu je kravica Maverca/Šaverca, ki po sedmih letih jalovosti (zaradi tega jo mislijo zaklati) povrže dva-telička-dva-volička s srebrnimi/zlatimi parkljiinz ziatimi/srebrnimi rogovi; kravica in volički se pametno pogovarjajo z gospodarjem; nad vsem pa so tu pravljične naloge, ki jih junakova živalska pomočnika zmerom pravljično o pravem času rešita. Pri zadnji nalogi si je ljudski pevec — sam očitno ne le simpatizer ampak tudi pripadnik tlačenega razreda — navidezno mimogrede privoščil osovražene tlačitelje. Potem ko so se gospod z valptom in vso grajsko »družinco in živinco« nagnetli na voz, ki ga voliča pohlevno vlečeta navkreber, se sveti junak (beri: slovenski kmet) ne more zdržati in ostati pasiven gledavec. Ob nesluteni priložnosti, ko ima pred sabo vse grajske na kupu, si priželi, »da bi se utrgal pregelj«. Kmetic sv. Martin se morda niti ni zavedal moči svoje besede. Kakorkoli, brez premišljanja (in brez kasnejšega obžalovanja) je izrekel besedo, ki mu je tisti hip prišla od srca: »Da bi se utrgal pregelj!« Kakor pri dobro preračunani sabotažni akciji je voz pri priči zdrvel po bregu navzdol, v dolino, v prepad. Komaj »to besedo zgovori, — gospoda se že po bregu vali!« pravi pesem št. 2, ki se s to poanto tudi posrečeno konča. Dolenjci so svojo gospodo imeli prav posebej v želodcu, pa so nam tokrat pripravili še za stopnjo bolj grotesken sklep: biriču, ki se je peljal na sori, je »pregelj v rit smuknil«. Ta nedorečeni konec bo moč bolje razumeti, če se ozremo po sklepnih formulah slovenskih pravljic. Ena izmed njih se, npr. glasi: »Nazadnje so se ujezili name in mi s tako močjo zagnali kuhalnico v rit, da mi je štilček spredaj ven pogledal in ga imam še zdaj za spomin« (Lojze Tratar, pavlihovska duša iz Gorenje vasi pri Mokronogu — 1884—1960). Upravičeni smo sklepati, da so hudomušni Dolenjci nekaj podobnega namenili na koncu naše — prvotno verzificirane — pravljice tudi biriču (ki je morda stopil na mesto priliznjenega valpta): dobil je pregelj med noge spredaj, pa so ženske informatorke to malo ublažile. 885 Predujem iz druge knjige Slovenskih ljudskih pesmi Kljub vsemu povedanemu seveda ne moremo reči, da bi bila pesem o kmetovih voličih uporniška pesem. Saj junak dolgo ni spravil iz sebe nič drugega kot žalost: »je bil pač žalosten«, da sta ga celo njegova voliča spraševala, »kaj tako milo zdiše(š)«. Veselim presledkom je redno sledila žalost ob novih, nič lažjih delih, ki sta si jih zanj in za njegova voliča pobalinsko izmišljala zdaj valpet zdaj gospod. Vendar se naša pesemska skupina, čeprav ni uporniška, lepo vključuje v krog pesmi, ki rišejo težke razmere slovenskega življa v fevdalnem času. Skromni mozaik naših socialno-kritičnih pesmi postaja tako bolj pisan, za nekaj kamenčkov bogatejši. Pravljično-legendarno ozračje in umirjeni, privzdignjeni ton dajeta tekstom neko posebno privlačnost, ki jim je ne realistični vložki (npr. o ženi klepetulji in botri »Šnofikarci« v var. 1) ne groteskni konec var. 4 ne morejo vzeti ali zmanjšati. Nazadnje še pojasnilo, zakaj smo uvrstili sem tudi tekst, ki nam je sporočen v prozi. Odveč bi bil vsak poskus obnoviti prvotno pesemsko obliko. Vendar ni dvoma, da imamo opravka z besedilom, ki je bilo nekoč — ne tako davno — še v verzih. Le kako naj si drugače razlagamo taka mesta (nav. po objavi Staneta Mikuža v SE 16—17, 1964, 223): (Volička): Sta po srebrnih parkeljcih hodila in zlate rožičke nosila. Sta začela hrustati, sta hrustala, proti večeru sta slamce iskala. Sta pila, pila, pila. Proti večeru sta ... mukala, sta lužce iskala. Sta začela stokati, stokati, jarmiči so začeli pokati, pokati. Navedenih odlomkov (pa še tega in onega, npr. kako je junak molil, »da bi volička zdrava ostala in mu vesele urce delala«) v gorenjskih variantah sploh ni. Upajmo, da se bo z našo št. 4 pred očmi, zdaj ko je jasno, kaj iskati, temu ali onemu morda še posrečilo najti tudi na Dolenjskem to, kar bi bilo pred sto leti gotovo še igrača: integralno varianto v verzih — vsaj njen daljši odlomek — in zraven napev. Natančnejši napotek, kje iskati dolenjsko varianto, pa nam daje literarno pričevanje iz leta 1904. Ivan Lah, ki je preživljal svoje otroštvo v Šmarju na Dolenjskem, piše v Spominih na ljubljansko barje (DS 17,484), kako je zahajal k stari Ižanki poslušat lepe pravljice s Krima in z barja. »Spominjam se jih le nejasno,« pravi, nekaj vrst niže pa pomodruje: »O neusmiljenem gospodarstvu stare gospode v prejšnjih stoletjih hranijo spomin različne pravljice, npr. o voličkih-dvojčkih z zlatimi rožički.. .« To je prva znana omemba pripovedne teme, ki takrat do Ivana Laha ne bi mogla priti od nikoder drugod kot iz dolenjskega ustnega izročila!