Stran 254.
Poučni in  zabavni  del.
Na iskanju  stanovanja.
Slika iz Št. Peterburga. — Spisal A. Lejkin.
Mesec avgust. Opoludne. Ceste Št. Peterburga so prašne. Ravna se tlak. Povsod zaprtije. Prenavljajo se hiše. Tu in tam so naslonjene lestve. Mesto hiti, da se pripravi za zimo.
Po Sagaradnic- prospektu hodita od hiše do hiše gospod in gospa. Naposled se ustavita pred nekimi vratmi, na katerih so nalepljeni poleg tablic z napisi: „Akušerka, sage-femme, babica", ali „Tu se dela zlato", listki z napisi različnih vrst: „Tu odda se soba, nasproti krčmarica"; „Tu so različna stanovanja z vodovodom", in tako
Stran 255.
dalje. Ko si je gospod ogledal lepak, kateri je nazna-njeval oddajo stanovanj, prime za zvonec, poleg katerega je naslikana roka v modrem rokavu z razprostrtim kazalnikom in z napisom: „K hišniku". Mož zvoni jedenkrat, drugikrat, tretjikrat; sliši se ropotanje žice, ali nihče ne pride. Na vogelnem kamenju hiše sedi nek kočijaž v navadni brezrokavni suknji in kadi cigareto s časniškega papirja, v tem ko zdaj pa zdaj počasi in premišljajoč pljuje v stran.
„Zastonj pravite gospod, zvonec odtrgan je pri nas že od spomladi", pravi. „Potrkajte raje pri hišniku samem. Njegova <izba je tu pri nas na dvorišču, v kotu na desni".
„Zakaj mi pa ti nisi povedal že preje, dragi? Tu sediš in gledaš, da zvonim že pet minut, in ne govoriš besede", kara ga gospod.
„I lenoba! Pri taki vročini nisem razpoložen praviti ! Nu pa potrkajte, — kakor pravim — pri hišniku"!
Gospod in gospa stopita na dvoriščn in iščeta, ali predmet iskanja ne najdeta niti na levi, niti na desni; dvorišče je ozko in temno.
„Hišnik, hišnik"! začne gospod klicati na vso moč.
Pri oknu se pokažejo ženske.
„Slušajte, kje pa je tu stanovanje hišnika", vpraša gospa, polnoprsna ženska, ki se do pasu stegne iz okna.
„Tamkaj, poleg perilnice".
„Kje pa je perilnica" ?
„I tukaj v prehodu, pojdite le naravnost".
Gospod in gospa ideta skozi prehod in najdeta naposled vrata z nadpisom: „Hišnik". Gospod odpre vrata, ter pokliče, gledajoč v klet, prebivalca tega brloga. Zaspan kmet z razmršenimi lasmi, v katunasti srajci in bos pride.
„Gotovo iščete babico", kaj ne da", vpraša zde-hajoč in se praskajoč.
„Kako to babico. Tukaj odda se stanovanje; ali imate štiri sobe"?
„Ne vem, vprašati morate hišnika".
„Ti toraj nisi hišnik"?
„Ne, jaz sem kmet".
„Kje pa je tršnik" ?
„Bržčas seka na zadnjem dvorišču drva. Iščite tamle pri gnojnici".
Gospod in gospa gresta na zadnje dvorišče; gnojnica je tu, a hišnika ni videti. Dva umazana otroka se tu igrata.
„Slišite   ljubi   otroci,   ali   niste   videli   hišnika"?
vpraša gospa.
„Katerega rabite? Ivana ali Danila"?
„To nam je vse jedno".
„Ivan je nesel drva v perilnico, tam  pere  dojnica
perilo".
Torej zopet na prvo dvorišče. Tudi perilnica se najde. Tu pri drogih kregajo se perice na ves glas.
„Hišnik, hišnik", kliče že v tretjič gospod.
„Kaj razsajaš tu", zaderejo se perice nanj, „saj vidiš, da hišnika ni tu".
„Ali on mora tu biti"!
„Bil je tu, ali odšel je zopet, kolikor je dolg in širok"!
„Kje pa je potem" ? Ali nam ne morete tega povedati? Iščemo ga že cel četrt ure"!
„Poglejte, morebiti je tu v pivnici.    Pred   kratkim
časom je še pil s slugom nekega častnika".
„Ta je že prava kazen", godrnja gospod, a potrudi se vender v pivnico.
Tu sedi za mizo pri steklenici pive kmet v kartu-nasti srajci in predpasnikom.
„Ti si hišnik od tu" ?
„Da pri nas so stanovanja — vseh vrst jih imamo", odgovori hišnik in meri gospoda od nog do glave. „In vi, niste gotovo igralec" ?
„Ne, nikak igralec".
Tako, tako. Hišni gospodar je ukazal, igralcem ne oddajati stanovanj. On je staroverec. Nočem pravi, da stanujejo brezpravni v hiši. Prosim, pridem takoj".
Hišnik izpije hitro svoj kozarec pive in vodi najemnike.
„Visoko" ?
„Ne posebno; ako ne računamo spodnjih stanovanj, štiri stopnice. Prosim pridite".
„Oj, kako visoko"!
„Imamo še peto nadstropje, da, in pod streho stanuje še neki črevljar. V visočini, gospod, je vedno bolje, kajti zrak je čistejši. Prosim po zadnjih stopnicah, glavne stopnice so pri nam zastavljene. Naša stanovanja so lepa in čedna, % vodovodom".
Najemniki začno plezati po zadnjih stopnicah. Smrdi. Tu in tam stoje posode z umazano vodo, v kateri plavajo jajčne lupine in druge take lepe stvari. Jedna kuhinjska vrata so odprta. Gost dim žgane kave jim puhti nasproti. »Velik pes začne lajati in skoči najemnikom v obraz.
„Držite ga vender, jaz se bojim", pravi gospa.
„Ne bojte se gospodinja, saj je pes mlad in ne ugrizne. Kuš Valetka! Ta pes je nekega častnika tu v hiši in sluga ga je navadil, da ublizuje vsakemu obraz", miri hišnik. „Prosim še nekoliko višje"!
Najemniki gredo še jedno nadstropje višje. Hišnik jih pelje do nekih vrat in jih skuša odpreti, ali vrata so zaklenjena.
„Kaj res zaklenjena, in mislim, ključa nisem seboj vzel", pravi, in si začne žepe preobračati. „Na, tu imamo, ključ je v pivnici; počakajte malo, jaz sem takoj zopet tu, skočim samo po ključ".
„Ali dragi prijatelj, kaj nas pa pelješ v zaklenjeno stanovanje, ako nimaš ključa seboj"?
„Mislil sem, da ni zaklenjeno. Vedno je bilo odprto in ravno sedaj; to je greh! Takoj sem tu".
Ropoče hiti navzdol. Najemniki ostanejo na stopnicah.   Iz stanovanja v petem nadstropju  prinese nekdo
Stran 256.
preprogo in jo začne čez ograjo snažiti. Pran se vali kar v oblakih.
„Slišite tam zgoraj! Kaj pa je to!    čakajte vender
malo. kako ae more nač umazane nrenrnce   nad  slavami
drugih ljudi snažiti"? vpijejo najemniki in se pritiskajo k zidu.
„In vi, kaj lazite tu spodaj", oglasi se od zgoraj glas.
„Saj ne lazimo, ogledati si hočemo  le stanovanje".
„No, ako si hočete ogledati stanovanje, izginite notri, a na stopnicah nimate ničesar iskati".
Naposled vender pride hišnik in skuša vrata odkleniti, a ne gre. Nobeden ključev ni primeren za ključavnico.                                                                             /
„A, ali je to nesreča; prave ključe nisem vzel"! zakliče. „Vidi se gospoda, da niste ob pravem času prišli. Zopet morate čakati, da skočim v moje stanovanje".
„Slišiš hišnik, to vender ni nič", razjezi se najemnik. „Tako ne more iti dalje"!
„I, kaj pa hočemo narediti? Prihitel sem v naglici, zagrabil sem ... A, da bi te muhe in komarji! Edo pa je vedel, da ste tako nesrečni? Nu počakajte malo, ostriženo dekle si ne splete v tem času kite. Na najhitrejši način ..."
Najemniki so zopet sami, gospod  pogleda  na   uro.
„Polu jedne" pravi. „Ako le ne zamudim predavanja! Naš ravnatelj pride ob jedni. Dobre pol ure smo izgubili z iskanjem hišnika in postajanjem na stopnicah".
Iz nasprotnih vrat stopi kuharica in nezaupno motri najemnike.
„Gotovo hočete k našemu slugi v Carskaje-sjelo" ? vpraša.
„Ne".
„Vi niste kuhar gospoda grofa"?
„Ne, ne", stanovanje si hočemo ogledati".
„A tako, in jaz sem mislila, da ste grofov kuhar".
Hišnik pride z nova.
„Ali ste se s stojenjem dobro mučili41? smeja se. „S težavo sem našel ključ. Prosim".
„Tu je kuhinja in tam sobica. Tako na pr.: Kabinet in tam spalna soba".
„Očka, kako je ta umazana", zakličejo najemniki. „Ali misliš, da bode pustil gospodar stanovanje snažiti in več tapet nalepiti"? vprašata.
„V sedanjih časih je to nemogoče. Povsod le škoda. Ravno so vzreli gospodarju dva žrebca k vojakom, kakor stoji, tako jo dobosta, brez vsega nališpa".
„AH tu vender ne more stanovati nikdo. Glej, tapete so odtrgane in v razpokah  je vse polno   mrčesov".
„Ali prosim Vas, brez mrčesov vender ni možno živeti! Kjer ljudje, tam tudi mrčes. Mrčes gre po živem. Če pa si kilo škroba skuhate, imate vse prenovljeno. Tapete se prilepi nazaj, mrčesi se tudi zalepijo s čas-niskim papirjem in potem se zamaže vse skupaj z zelenim milom, to je vse"!
„Ne, ne, a naposled sem vprašal tudi za štiri sobe in tukaj so samo trije".
„In hodnik? Mi ga štejemo  za  četrto  sobo", reče
hišnik.
„O tem lahko Vi mislite, kar Vam je drago, ali hodnik zato še vedno ni soba. Prvič rabimo čista stanovanja, in drugič 4 sobe".
„Tako imamo tudi. Popolnoma prenovljeno. Prosim na druge stopnice"!
„Ali dragi človek, zakaj nam je nisi preje pokazal; jaz izgubim samo čas", zakliče najemnik.
„Da, to je res", kima hišnik, a 9§l nas je prijetnejše, oddati umazano stanovanje, in zato je najprvo pokažemo. Izvolite sedaj čistejše ogledati".
„Nimam časa, ob jedni moram biti v uradu, pridem raje pozneje".
„Le poglejte si jo gospod, saj je takoj zraven. Tu gremo navzdol in srednje stopnice zopet navzgor do četrtega nadstropja".
Gospod in gospa se posvetujeta.
„Toraj idi naprej in ne pozabi ključev", pravi gospa.
„Saj jih imam. V tem oziru ste lahko popolnoma mirni. Prosim"!
Pridejo v drugo stanovanje, katero je res prenovljeno in ima 4 sobe. Najemnika se pomenkujeta.
„Ali kje je vodovod"? vpraša gospa. „Na hišnih vratih je vender zapisano, da se odda stanovanje, ki ima tudi vodovod".
„Z nada, to je res", razjasnuje hišnik. „Vodovod pa je pri nas na dvorišču. Za vodo ne vzamemo nič, ali za nošenje nam plačajo. Vodovodni petelin v sobi, to je še slabše. Kadar si od žganja pijan, pustiš ga odprtega, no, in celo stanovanje si preplaviš".
Stanovanje se gospodi dopade.
„Dobro, odloči se Ana Lemjanova", obrne se gospod na gospo. „Ako se ti dopade damo aro. Pa premisli si to hitro, jaz moram v službo; zamudil sem se itak že. Stanovanje se odda torej za 40 rublje v mesečno"? vpraša hišnika.
„Štirideset ostane", odgovori mu hišnik, „Ali oprostite, da Vas prej še nekaj vprašam. Ali vzamete stanovanje za-se"?
„Za-se".
„In gospa je Vaša soproga"?
„Moja soproga".
„Postavna, to se pravi poročena sta na pravi način" ?
„Poslušaj prijatelj, kaka vprašanja so to. Ti po* stajaš nazadnje drzen. Seveda moja žena".
„Ta je dobra. Gospodar ne ljubi gospodičin. In še nekaj gospod; da se ne bodete ukvarjali s kakim rokodelstvom, zato ker je stanovanje čedno. Niti črevljar, niti krojač. Ali ste pomočnik" ?
„Ne, uradnik".
„No uradnik, to že gre. Le sten in tal ne smete politi s črnilom, ker je vse, kakor novo. In zopet ne na
Stran 257.
stroj šivati in ne plesati.    Pod   tem stanovanjem stanuje gospodar sam, in pa svoji staroverski veri ne ljubi tega". „Ne, živimo prav mirno".
„I«     do.    *\o    l>ocl/>t-ia    igi*ali     jivflfl     r\Gr\&] jflmi    111     DrA7flikl
glasovirja", nadaljuje  hišnik.    „Kake vere   pa  ste   prav za prav"?
„Ta ni tvoja stvar, drsgi.   Vzemi aro   in  končaj".
„In da ne bodete imeli mladih kuharic in hišin, kajti spodaj imamo sluge gospodarja in potem je vedno tepež. Saj sami veste, mladi   ljudje   imajo  radi ženske".
„Molči"! zakliče najemnik razjarjen in udari z nogo ob tla. „S teboj izgubi se potrpljenje! Tu imaš aro".
„Ivan", sliši se z dvorišča neki glas.
„A uh"! zakliče hišnik in pomoli glavo skoz? okno. „Kaj pa je" ?
„Pridi h kosilu",
„Takoj, oddajam stanovanje".
„Kako stanovanje. Ta ni za oddati. Jaz sem je že oddal nekemu gospodu in aro prevzel"!
Najemnik postane rudeč kot rak in stiska pesti.
„Slišiš, ti osel"! vpije, „kaj delaš prav za prav z nami? Jaz moram v urad, sem že zamudil in ti nas vlačiš po stopnicah in nam kažeš že oddana stanovanja. Ali imaš sneg v očeh"?
„Kaj pa da, gospod. Saj smo vedno veseli, ako oddajamo fini gospodi stanovanja. Kdo pa je mogel vedeti, da je že oddano ? Ne, kaj tacega"!
Najemniki hitijo kregajoč se po stopnicah navzdol. Hišnik jim sledi najprve, potem pa ostane ž njimi v jedni vrsti in reče na prostoru pred stopnicami:
„Prosim Vaša milost mali napitek za moj trud1'!