218    Naša Vikica.         \
Naša Vikica mala malo sveta še pozna; kdorkoli v hišo pride,  ¦' *. pravi, da je papa —       ; samo da brke ima.
Ali papanek njen dragi daleč je šel od nje, tja, kjer žvižgajo krogle, in topovi grme.
V sredi življenja in smrti misli papanek na njo in na dneve, ko srečen gledal ji spet bo v oko.
Borisov.