— 188 —
Prvič pri polnočnici.
5l?"nžičcv Janezek je bil star že — pomislite — ; C \|* šest let, pa so mu še vedno očitali vaškt C? ''A*-   bosopetači:   ,,Hehe, ti pa še nisi bil nikdar
K^ »j,  pri polnočnici . . . hehč."                                M
, frajšj          Ej, to se je jezil Janezek vselej.   če so   ¦
^^S  rpu   tako   nagajali. In tudi bolelo ga je . . .   ¦
Sjjš^iflip Že tri leta nosi hlače, vsako nedeljo gre k
ijoQi|  sveti   maši — samo   pri   polnočnici  še  ni
ffiMllM  bil.   In   vendar  je   pri   polnočnici vse tako   M
<I& a^s^'  nebeško lepo ...                                            I
Tedaj  pa  je  sklenil   Janezek:   ,,Pojdem   —   naj   I
velja, kar hoče !"                                                            I
In   cukal  je  dan  za dnem mamico za  krilo ter   I
jih prosil: ,,Kaj ne, da me boste pustili k polnočnici.   I
Bom šel z očetom."                                                        I
,Kam   boš šel,  saj si še premajhen! O polnoči   ¦
boš ti že trikrat spal."                                                    M
,,Pa ne botn, mama, pravzares ne bom . . . Kajne   I
mama, če ne bom zaspal, pa bom šel?"                        I
,,Vprašaj prej očeta, če dovolijo, da greš znjimi?"   W
,,Oh,   tnama,   seveda dovolijo ...   Saj so  mi že
tolikrat rekli,   da   pojdem z njimi . ..   samo če ne za-    m
spim. Vse bo dobro, če le vi dovolite."                        U
nNaj bo, no, naj bo!"                                           m
Mamica so  prikimali,   in  Janezek je  bil srečen,   V
kakor bi bil vzet v nebesa. Saj si je mislil: ,,Zdaj me
pa le napadajte, vi bosopetači, saj vas bom osramotil,   h
letos vas bom".-------                                                    ¦
In prišel  je polagoma Sveti večer.  Srebrn sneg   I
je blestel po gorah in po lokavah; bledi ščip je žarel   ¦
na nebu, in zvezde so goreie.                                        ¦
janezek  je  pogledal   skozi   nizko   okno   v lepo   ¦ noč.   Vse je bilo tako čudovito lepo in praznično tam zunaj. Lepo in praznično pa tudi notri v sobi. Lučca je gorela z rdečim plamenckom nad jaslicami, golobček
iz belega papirja je plaval pred njimi, in zvezda-repa-   M
tica je stala vsa zlata nad hlevom. Pod jaslicami pa je    ™ stala mala miza, pogrnjena z velikim rdečim prtom .. .
1
vse kakor v največjih praznikih. In domači so sedeli okroz mize ter si bajili bajke o nekdanjih dneh, pri-povedovali si povest o krivi turški sabljici, o polžu in jari kači, vmes pa tudi peli lepe, stare božične pesmi .. .
Ej, kako je vse to ugajalo Janezku! Niti na misel mu ni prišlo, da bi mogel zadremati, kaj šele za-spančkati. Saj potem ... ej, Bog vč, ali bi ga pokli-cali k polnočnici ali ne. In zato Janezek ni premišljal tistega lepega večera o spančku-nagajivčku, ampak je hodil možato od mize do okna in nazaj in prisluš-kaval lepim povestim in čarobnim popevkam, ki so mu prav globoko segale do srca. Ali nazadnje, ko je bila že deset, ga vendar niso ganile vse popevke in vse lepe bajke, da ne bi bil malo zadremal. Kotnaj se je naslonil na skrinjo, so že bile njegove misli kdo-vekje pri nebeških angelcih. Domači se pa niso zme-nili za Janezka, ampak so čisto nemoteno pevali pesmi in si bajili bajke o nekdanjih dneh naprej in naprej...
Zazvonil je kmalu svečano in veličastno veliki zvon, vabeč verno ljudstvo k polnočnici. Tudi pri Anžičevih  so se napravili v cerkev z Janezkom vred.
No, čeprav je zaspal, pa so ga topot vendarle poklicali, saj so vedeli, da bo sicer drugi dan jok.
Prispeli so v cerkev in posedli po klopeh. ja-nezek je sedel z očetom prav blizu oltarja in je videl vse natanko, kaj se godi danes to čudovito noč. Se-veda videl — v sanjali. Pomislite vendar! Komaj je sedel v klop, pa je prjplaval zaspanček iz neznanih po-kfajin in ga zazibal v sladke sanjice. In Janezek je hodil po nebesih, govoril je ondi s svojim patronom, z angelom varihom, štel je nebeške trume, ki molijo pred nebeškim Jagnjetom, videl Jezuščka v jaslicah — in kdo ve, kaj še vse . . . Videl je tam jaslice. Jaslice so bile zlate in posejane z dragimi kameni. Kroginkrog jaslic pa je gorelo tisoč in tisoč lučic. .. vse kakor resnično.
In zabučale so mogočno orglje tam zadaj na koru, pevci so zapeli zadnjič z donečim glasom — Janezek se je prebudil.
— 190 —
Jojmene, kako se mu je zdelo vse čudno. Nikjer nebeških krilatcev, nikjer angela variha, nikjer Jezuščka v zlatih jaslicah. Janezek si še ni razvozljal te čudo-vite in težavne uganke, in oče so ga prijeli za rokav ter ga odvedli iz cerkve v zvezdno noč.                       M
Stopajoč proti  domači  hiši, ki   je  stala tam na B samem, pa si je mislil Janezek: ,,Tako lepo pa res še ni bilo nikdar v cerkvi. Prav kakor v svetih nebesih..." In spanec mu je s podvojeno silo zaklepal trudne oči.
Semjonov   .