Iz dnevnika malega
Šiškar - ja
Tacek
Danes smo imeli v našem bloku eno veliko žalost, ker je namreč odšel na vojaško izobra-ževanje Joškotov brat Jakob, ki je pretežno študent, sicer pa velik zabušant. Se pravi, ža-lost je imela predvsem Joškotova mama, mi smo se pa dokaj režali že ob sami misli, da bi Jakoba utegnili videti s kapo na glavi, v škor-njih in s puško na rami. Omenjeni frajer je namreč priznani hipi z vsemi ustreznimi vrlina-mi ter obvezno opremo, tako da so imeli po vsej verjetnosti tam gori na Blokah z njim obilo radosti in veselja, predno so ga upodobili v vojaka. Vse to pričakovanje je nastalo spri-čo izkušenj, ki smo si jih nabrali ob opazova-nju sosedovega Dančija, ki je tudi frajer in je bil na tozadevnem izpopolnjevanju za študente v prvi rundi. Le-ta se je namreč vrnil s pet-najstdnevnega tečaja za vojaka tako ostrum-ljen, da ga tudi lastna mati ni prepoznala, kaj šele katera druga. Brodil je okrogbloka že ob petih zjutraj, delal proste vežbe in se tudi dru-gače jeklenil. Potem nam je celo dopoldne pri-povedoval o svojih začasno-vojaških podvigih, si trikrat na dan očistil čevlje in celo pospravil svoj kavč, zaradi česar se je njegova mama na-javila pri zdravniku, kajti so bile stvari že pre-več presenetljive, da bi se jih dalo razumeti brez posredovanja medicine. No, vse se je do-bro končalo in Danči je sedaj že spet frajer, vsi pa se že veselimo, kakšen bo priromal do-mov Joškotov brat Jakob in predvidevamo, da bo šok še veliko občutnejši.
Naš ata je ob vseh teh študentsko-vojaških peripetijah izjavil, da je ja.ko fino, da se tovrst-na mularija nekoliko pod vojaško oko postavi, ker jim gredo sicer same neumnosti po glavah. Meni so se njegove besede zdele precej pa-metne, samo to me moti, da si je Danči toliko-krat sam čistil čevlje. Ce je na takšnih tečajih tako hudo, potem, ko bom velik, sploh ne bom šel za študenta ...
Sceda
Včsraj je prišel k nam na obisk stric Lojz, ki je dolgoletni gastarbajter v Ameriki. Na ta svečani dogodek smo se dolgo pripravljali in smo bili danes vsi nared, tudi sestra Marica, ki je celo odprla devizni račun. Toda je bilo meni že od vsega začetka jasno, da delajo naši račune brez plačilnega, kajti se stric Lojz obrajta edino z menoj in je bilo tako že od vsega začetka jasno, da bom imel korist od vi-sokega obiska le spodaj podpisani. In res me je popoldne ob treh povabil v svojo limuzino, mi zaupal, da me pelje v mesto in da si bom lahko tamkaj izbral nekaj, kar ne bo predrago. Pa mislite, da sem kaj dobil? Figo. Stric je na najnovejši ljubljanski pridobitvi v obliki rume-nih pasov zahazardiral skoraj sto jurjev, tako da mi potem sploh ni hotel nič kupiti. Rekel je šfi, da tako blesavega prometnega režima že dolgo ni videl, čeprav je velik svetovni popot-nik in da naj lepo pozdravim naše mestne očake. In potem je jezen odšel. Tudi jaz sem jezen, ker sem si ž»lel električni vlakec. Ker ne vem, koga moram v zvezi s tem pozdraviti, vas za vsaki primer pozdravljam prav vse!
Srečko