Leta XV.
Poštnina pavšalirana.
v
V Ljubljani, 17. julija 1920.
Sl. 14.
Gl PRIPOR
GLASILO NUNISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. =
Izhaja vsake sredo in soboto. Posamezno Številke 1 K, mesečno 8 K. - Uredništvo In uprava lista Jo v Ljubljani, Krekov kg St. 10.
Manc in Engels
Proletarci vseh delel, zdrulite seJ
Krajevna polit, organizacija Socijalistične Delavske Stranke (komunist.) v Ljubljani
sklicuje v smislu novega štatuta, sprejetega na vukovarskem kongresu
v soboto, dne 17. julija 1920, ob pol 8. uri zvečer v svojih prostorih, Krekov trg 10 (Mahrova hiša)
redni obžnl zbor
z dnevnim redom:
1. Poročilo odbora.
2. Odobritev sklepov in resolucij vukovarskega kongresa.
3. Volitev odbora.
4. Slučajnosti.
Pristop imajo samo člani komunistične (S. D. S. K.) organizacije iz Ljubljane in okolice proti izkazu članske izkaznice. Radi velike važnosti zadev, k; so na dnevnem redu, se pozivajo sodrugi, da pridejo polnoštevilno.
Odbor kraj. pol. org. S. D. S. J. K.
Poročiio o shodu komunističnega delavstva v Ljubljani.
(Konec).
Socijalpatrijot Svetek je dejal, da bo tudi njegova stranka solidarna s komunisti
v boju za 8urni delavnik. Sicer pa si oni hočejo osnovati svojo lastno stranko (klici:
vi razbijate proletarijat, ker ste neznatna manjšina!) Na njihovih shodih bodo dobili besedo tudi komunisti (klici: zato, ker bo vedno naš predsednik!) Nato govori o vukovarskem kongresu (klici: kaj vas pa ta briga? Vsaj niste bili na njeml) in se sklicuje za svoje sicer mnogo milejše trditve, kakor pa jih piše »Naprej«, na renegatsko »Novo Is-tirio«. Pravi nadalje, da so oni zato tako pohlevni pred buržoazijo, ker nočejo biti tisti lopovi, ki bi gonili delavce pred puške. (Klici : pač pa ste lopovi zato, ker to lažnjivo očitate komunistom!) Vihar ogorčenja, ki je nastal pri tej Svetkovi podlosti, je mladeniča prisilil, da je prenehal govoriti. Socijalpatrijotje so začeli vpiti: »zapustimo dvorano!« in res so se vzdignili in odšli. Bilo jih je kakih 20. Njihov odhod ni napravil najmanjše vrzeli v gosti množici.
Sodrug Gustinčič odgovarja Čobalu in Svetku: »V eni stvari se jaz ne strinjam z današnjim shodom, namreč v tej, sodrugi, da ne dopušča mirno govoriti našim nasprotnikom. Sodrugi, ne pozabite, da kadar govorijo naši »prijatelji« — tako se oni vedno naziv-Ijajo med sabo! — take neumnosti na javnem shodu, tedaj najboljše služijo naši dobri stvari!
(Burno odobravanje). »Prijatelj« Čobal pravi, da smo mi napravili razkol v stranki s tem, da smo se odcepili od socialnopatriotične stranke. Čobal stoji pod visoko goro, si ogleduje neznaten kamen v njenem podnožju ter vpije: »Gora se je odvalila od tega kamna in ne kamen od gore!« Naj mu bo to v veselje. Toda mi vidimo nekaj drugega: Naši »prijatelji« so nam zagrozili, da bodo odšli z današnjega shoda in odšli so. Jaz sem mislil, da bo nastala v dvorani velikanska praznota za njimi, pa glejte, nikjer se nič ne pozna. Odšlo je par konsumnih nastavljencev in par strokovnih tajnikov in to je vse. »Prijatelj« Čobal nam pripoveduje, kako so oni delali pred tridesetimi leti. Nikdo jim tega dela ni zaslug za tiste čase ne negira. Ali naši prijatelji so prespali vso svetovno vojno in vso rusko revolucijo. Oni ne vidijo, da današnji kapitalizem ni več kapitalizem od pred 30 let, oni ne vidijo, da je stopil kapitalizem v svojem razvoju v novo fazo, da ta kapitalizem danes drugače tlači naše delavstvo, pa da je delavstvo vsled tega tudi primorano, da se drugače bori proti svojem nasprotniku. Za ta boj je bilo potrebno pred vsem, da se naše delavstvo ujedini in sicer najprej z ostalim jugoslovanskim delavstvom, potem z vsem balkanskim in končno v 111. Internacionali z vsem svetovnim proletariatom in to smo mi naredili, medtem ko je ostal prijatelj Čobal s svojimi strokovnimi tajniki kamenček pod goro. Socialni patriotje so mislili da bodo skovali danes politični kapital iz nesoglasja na vukovarskem kongresu. Res je, naši »prijatelji« se niso nikoli prepirali med seboj. Oni se niso imeli zakaj. O socializmu niso nikoli ničesar razumeli, v ostalem pa so imeli vsi samo en cilj: dvigniti se Čim hitreje po hrbtih delavstva na mehke poverjeniške in minister-ske stolce. (Burno ploskanje). Nam pa je socializem znanstvo. Nekateri hitreje zasledujemo znanstvene pridobitve na tem polju, drugi počasneje in zato je dana mogočnost za idejne spore. Ali to ne more stranki prav nič škoditi, pač pa ji koristi in zato so pobožne želje naših »prijateljev«, ki so jih pokazali s tem, da so razposlali svojim vernim takele pozive (sodr. Gustinčič čita socialnopatriotično vabilo svojhn pristašem, da naj pridejo razbit naš shod), dosti prezgodne.
Izmišljena pa je grda laž, kojo prinaša »Naprej« v torkovem uvodniku, da je zahteval sodr. Gustinčič, da se pomeče »centrumaše« ven iz naše stranke. Res je nasprotno, da ni izrekel sodr. Gustinčič niti besedice, iz katere bi se dalo sklepati, da on želi, da se kogarkoli izključi iz stranke, kar je čisto naravno, ker naša slranka je kljub idejnim diferencam v posameznih programatičnih točkah, popolnoma kompaktna. (Veliko odobravanje).
Za sodrugom Gustinčičem je govorila neka socijalpatrijotična gospa, ki je rekla, da so slovenski delavci neizobraženi in neumni. Sodrugi so jo pustili končati v miru.
Viharno pozdravljen nastopi sodr. Marcel Žorga, ki razpravlja o važnosti boja za ohranitev 8 urnega delavnika in pokaže, kako slabi branitelji delavstva so socijalpatrijoti, kako škodljivo je tudi njihovo »delovanje« v strokovnih organizacijah. Poziva delavstvo, da se čvrsto združi v svoji komunistični stranki.
Nato podeli predsednik sodrug Petrič besedo še g. Kordeliču, ki je pokazal v svojem govoru globoko nerazumevanje socijalnega razvoja po vojni. Po njegovem bi bilo treba ravno tako delati, kakor pred 30imi leti. Trdi, da so 8 urni delavnik izbojevale neke starodavne resolucije, pri katerih je tudi on sodeloval. (Kakšno je praktično delo obrtnika g. Kordeliča za 8 urni delavnik, bodo uvideli naši bralci iz notice, objavljene na drugi strani lista.)
Končno besedo ima sodrug Fabjančič, ki odgovori socijalpatrijotičnim predgovornikom, da je popolnoma napačno sklicevati se na stare zasluge. Proletarijat zahteva od ljudi, ki jih oni imenujejo »voditelji«, da do konca ostanejo zvesti proletarijatu in da ne postanejo na stara leta sovražniki delavstva. Schei-dernan in Noska sta bila nekdaj jako zaslužna za delavsko gibanje v Nemčiji, toda nazadnje sta dala iste delavce pobijati s strojnicami. Proletarijat ni nehvaležen, toda izdajalce so-cijalizma bo izpljunil, čeprav jim je nekdaj zaupal.
Nato govori sodrug Fabjančič o pomenu in zgodovini boja za 8 urni delavnik. Dokaže, da 8 urnega delavnika ni izposlovalo sodelovanje socijalpatrijotov v ministrstvu, niti dobra volja kapitalistov, kakor to mislijo naprejevci, pač pa si ga je vzel proletarijat sam. (Burno odobravanje.) Ruska revolucija in revolucijo-narna taktika mednarodnega proletarijata sta ona faktorja, ki sta iztrgala kapitalistom iz rok ta veliki uspeh. Če se proletarijat sam ne .bo najodločneje postavil v boj za obrambo 8 urnega delavnika, mu vse socijalpatrijotično sodelovanje po ministrstvih ne bo nič pomagalo. (Veliko odobravanje.)
Nato prebere naslednjo resolucijo:
Zbor konštatira dejstvo, da se te dni v ministrstvu za socijalno politiko v zvezi s podjetniškimi zbornicami pripravlja naredba, s katero se odpravlja 8urni delavnik, največja pridobitev, ki jo je delavstvo z lastno močjo priborilo. To je atentat, ki se pripravlja na delavski razred. S tem se hoče povečati izkoriščanje, povečati nadvrednost na škodo delavstva. S tem se hoče duhovno in politično uničiti proletarijat.
Število brezposlenih je že tako veliko Med tovarniškimi delavci jih je 47%, med
stavbinskimi okolo 70%. Če se poveča delavnik samo za eno uro, bo na ta način vrženo na cesto še okoli 50.000 delavcev.
Podjetniške organizacije že vodijo smot-reni boj za znižanje dosedanjih delavskih mezd. Oni zapirajo podjetja ali pa odpuščajo delavne moči in na ta način mečejo delavce na ulico.
Samo potom uvedbe in izvajanja široke, radikalne zakonodaje potom skrajšanja in normiranja delavnika, kakor tudi s pomočjo ostrega in obsežnega razrednega boja, s pomočjo stavk velikih strokovnih zvez in s pomočjo strankinih akcij bo mogoče odvrniti atentat, ki ga pripravlja buržoazija.
Shod delavstva zahteva:
1. Da ministrstva prenehajo poslušati kapitalistične grabežljivce.
2. Da se 8urni delavnik povsod izvršuje.
3. Da se v to svrho organizira gospodarske inšpekcije iz delavskih delegatov.
4. Da nobeden pravilnik ne negira načela 8urnega delavnika.
5. Da se čim prej v sporazumu s delav. strok, zvezami izvrši projekt o delavskih zaupnikih in da se ta takoj sankcijonira.
6. Da se ne odlaša več z organizacijo delavske zbornice za celo državo.
Delavstvo mora biti pripravljeno vstati na noge za obrambo svojih največjih pridobitev. Edino čista razredna zavest, nepopačeni socialistični duh organizacij bo osposobil delavstvo, da odvrne veliko nevarnost.
Živile strokovne organizacije!
Živel razredni boj!
Resolucija je bila sprejeta soglasno in z velikim odobravanjem, nakar je sodrug Petrič zaključil shod ob % na 11. uro. Tako se je končala ta velika manifestacija ljubljanskega proletarijata, kjer se je pokazalo, kako odločno stoji za komunizem in za obrambo delavskih pravic.
Dragotin Gustinčič:
Po vukovarskem kongresu.
Predgovor k strankinemu programu in resolucijam, sprejetim na vukovarskem
kongresu.	(Dalje.)
Slovenci smo bili prvič na skupnem kongresu z našimi južnimi brati. Seboj smo ponesli zaljubljenost v sami sebe in pretirano podcenje-nje njihovih političnih sposobnosti ter njihovega političnega dela. Popolnoma neorientirana v strankinih in osebnih razmerah je nastopila naša opozicija na način, ki je jasno kazal, da ona misli, da se mora ogromna večina kongresa vrteti okoli njene neznatne manjšine in ne narobe, da se mora neznatna opozicio-nalna manjšina podvreči v svojih partikularis-
tičnih zahtevah tej ogromni, politično neprimerno sposobnejši večini.
No, končno so to porodne bolečine KSJ in mi jih ne jemljemo prav nič tragično. Vsaka mlada stranka ima svoje mladostne bolečine in ako pomislimo, iz kako različno ekonomsko razvitih provinc je bil sestavljen naš vukovarski kongres, se nam bodo zdela taka nesoglasja še manj Čudna. Z ozirom na to bi jaz svojemu predgovoru z mirno dušo postavil na tem mestu piko in prepustil te publikacije v mirno presojo našemu proletariatu; ali, da ne bo pozneje kakih neljubih nesporazvmljenj in da pomagam prebroditi našemu delavstvu to skaljeno trenutno situacijo, se mi zdi neobhodno potrebno, da se nahitro dotaknem gotovih idejnih razlik, ki so se pokazale na vukovarskem kongresu.
V dveh točkah smo si ostro nasprotovali:
1. V lazumevanju marksistične razvojne teorije z ozirom na našo proletarsko revolucijo in
2. v načinu idejne propagande med proletariatom.
Opozicija razumeva razvoj našega kapitalizma do proletarske revolucije v Jugoslaviji s čisto nacionalnega stališča. Po njeni teoriji se mora kapitalizem v Jugoslaviji najprej razviti do gotove stopinje in ustvariti materialno podlago za revolucijo. Osvojitev oblasti po proletariatu v Jugoslaviji ne leži v tej svetovni revolucionarni periodi, ampak v oddaljeni bodočnosti, morda še-le čez pedeset let.
Temu nasproti pa trdi nasprotna struja:
Proletarska revolucija v Jugoslaviji ne zavisi v glavnem od razvoja kapitalizma v Jugoslaviji, tem več od razvoja kapitalizma v Evropi sploh. Jugoslavija ne živi danes ni ne bo mogla živeti nikoli samostojnega gospodarskega življenja. Ona je samo rinka v verigi evropske gospodarske verige in vse izpre-membe, ki se bodo izvršile v tej gospodarski verigi, jih mora živo občutiti tudi Jugoslavija. Samo politični obskurne*! se upajo danes še trditi, da so Nemčija, Češka, Poljska, Avstrija, Italija i. t. d. kapitalistično še nedovoljno razvite za socialno izpremembo v komunističnem smislu. Kadar pa se bo izvršila socialna revolucija v teh državah in to je v sedanji revolucionarni periodi neizogibna, ne bo Jugoslavija več gospodar svoje usode — in to tudi tedaj ne, če bi ne bilo dotlej niti enega komunista v njej — ampak se bo morala gospodarsko in socialno prilagoditi svoji okolici, zakaj kakor je nemogoča tudi ena sama komunistična država sredi samih kapitalističnih, tako je tudi nemogoča kapitalistična država v velikosti Jugoslavije sredi samih komunističnih držav. Tudi sovjetska Rusija se ne bo mogla obdržati, ako se ne bo razvijala svetovna revolucija dalje.
Karel Radek:
Razvoj socijalizma od znanosti k dejstvu.
V. Nauki ruske revolucije.
Neznosni položaj, ki ga je ustvaril kapitalizem v svetovni vojni, je pognal ljudske mase v boj proti caristično-kapitalistični državi. S pomočjo kmetov, ki jih je pustil kapitalizem krvaveti tekom treh let, se je posrečilo delavcem osvojiti si oblast v državi. Kaj naj sedaj začno s to oblastjo! Zagovorniki mehaničnega naziranja, da je socijalizem mogoč šele tedaj, če je devet desetin prebivalstva proletarcev, so skušali delavcem pojasniti, da je nemogoče izvesti socijalizem. Nazaj h kapitalizmu, je bilo geslo tnenjševikov. Toda delavci se niso mogli vrniti h kapitalizmu, ne da bi pahnili sebe in vso deželo v največjo bedo. Če bi. zopet dobili kapitalisti oblast v svoje roke, bi naložili delavcem vojne stroške, prisilili bi jih k 12urnemu delavniku, da bi poravnali stroške in se pripravili na prihodnjo vojno. Oni bi ne odpravili gospodarskega poloma, ampak bi samo navalili posledice tega poloma na rame delavcev. Komunistično gospodarstvo je uporabljanje vseh
produktivnih sil po enem načrtu v korist ljudskih mas. Baš radi tega, ker je vojna nezaslišano opustošlla deželo, je komunizem edina pot, po kateri se upajo delavci rešiti bede in revščine poruščne kapitalistične družbe. Če bi se v naprej že odpovedali organizirati produkcijo v svojem interesu, bi to pomenilo, da sami sebe pahnemo v kapitalistično bedo iz strahu, da rte bo zmožen mladi proletarijat voditi glavne sile narodnega gospodarstva, organizirane po kapitalizmu. To bi ne bil samo zgodovinski samomor, ampak to je tudi praktično nemogoče. Kaj porrtenja to: nazaj h kapitalizmu? To znači v prvi vrsti, da vrnemo kapitalistom državno oblast, kajti proletarska državna oblast ne more biti varuhinja kapitalističnega dobička. Potrebno je to povedati, da bi se razkrila vsa utopija gesla: nazaj h kapitalizmu! Saj vendar ni bil nikak slučaj, da je vzel ruski proletarijat v oktobru l. 1917. državno oblast v svoje roke. Proletarijat si je osvojil oblast, ker je kapitalistično gospodstvo izgubilo vsako zaupanje ne samo pri proletarskih, ampak tudi pri meščanskih masah. Prve zastopnike ruskega kapitala, Gučkova, Miljukova, Tereš-čenka in njihova socijalpatrijotska figova peresa: Ceretelija, Kerenskega in Černova so
mase tako zasovražile, ki so jih spoznale po njihovih delih, da so jih ljudske mase pregnale. Če bi se delavci ne polastili oblasti, bi ne bili zastopniki kapitala niti za spoznanje zmožnejši obvladati položaj. Rusija bi jadrala brez krmarja v morje anarhije, nasproti kaosu, iz katerega bi se sicer ne izkristalizirala nikaka zvezda socijalizma, toda tudi nikak pravi kapitalistični režimi. Rusija bi enostavno postala plen inozemskega kapitala, ki gotovo ni nič zrelejši in nič bolj poklican, da uredi opustošeno deželo v interesu ljudskih mas, kot mladi, toda energični ruski proletarijat.
V istem položaju kakor Rusija je tudi Avstrija in Italija in izkušnja ruske revolucije dokazuje, da se socijalistična revolucija nikakor ne bo pričela tam, kjer je kapitalizem najbolj razvit. Tudi najmočnejša organizacija kapitala je nezmožna obvarovati mase pred nezaslišanim trpljenjem, ki ga je ustvarila kapitalistična anarhija, nasprotno pa je mnogo bolj v stanju te mase strahovati, kakor pa državna oblast mladih kapitalističnih dežel.
Socijalistična revolucija se pričenja najprej v kapitalističnih deželah, v katerih je kapitalistična organizacija šibkejša. Kapitalistične dežele z najbolj desorganiziraninii zatiralnimi
organi so predorne točke socijalizma in v njih se pričenja socijalistična revolucija. V nacijonalnem okviru se težko izvrši, ker ji grozi po zmagi nad lastno buržuazijo buržu-azija ostalih dežel. Zmagovito se more socijalistična revolucija izvršiti le na celi površini kontinenta; ker pa socijalistična revolucija ne more čakati, da vstane na en klic proletarijat vsega sveta, jo pospešujejo nasprotno nacijo-naine socijalistične revolucije kot produkt internacijonalnega kapitalističnega razkroja. S tem smo odgovorili na prvo vprašanje, ki se vsiljuje internacijonalnemu proletarijatu: Kdaj se more pričeti socijalistična revolucija? More se pričeti in začne se v vsaki deželi, kjer postane od kapitala ustvarjeni položaj za delavski razred neznosen. — Trpljenje ljudstva se roga štatistiki Cunowa & Co. in ognjenik revolucije ne čaka, da bi ji dali znamenje Statistični sholastiki »tudi - marksizma«. Kdor dokazuje s Statističnimi tabelami ljudskih mas nemožnost socijalistične revolucije, ta pokaže, da ne razume ničesar o marksizmu. Friderik Engels se je lahko motil, če je veroval v konec kapitalizma v osemdesetih letih. Toda ta možnost zmote že kaže, da ni imel nič opraviti s Statističnim pojmovanjem svojega in Marksovega nauka. Ta
okostenelost marksizma je bil greh proti duhu marksizma in pojasniti se da z mirnim razvijanjem kapitalizma; po izkušnjah ruske delavske revolucije pa ni samo produkt protl-revolucijonarnega čutenja, ampak je tudi, kakor kaže ruska izkušnja, kontrarevoluci-jonarna utopija. Vse rotenje na popačeni Marksov duh niso rešile Ceretelijevega in Danovega političnega vratu. »Za socijalistično revolucijo še nezreli proletarijat« ju je vrgel na gnojišče zgodovine, odkoder lahko sicer pljuvata na revolucijo ruskega delavskega razreda, toda zadržati je ne moreta. Lahko jo mimogrede uniči evropejski kapital, če ne zgrabi evropejski proletarijat v doglednem času za isto orožje kakor ruski proletarci. Da pa je to revolucija proletarijata, da skuša premagati v heroičnem boju anarhistično-kapitalistični gospodarski način s socijalistično organizacijo, da je torej socijalistična revolucija, ki jo morejo udušiti le Atile imperijalizma, to ji morejo odrekati menjševiki in njihovi vneti evropejski častilci isto tako malo, kakor se more sama odpovedati svojemu socijalistič-nemu značaju: kajti socijallstični značaj stoji nad njo kot njena zvezda usode, ker porodil se je z železno potrebo iz imperi* jalističnega značaja vojne.
Stran 2.
Rdeči Prapor
št. 14.
Nam je torej jasno, da pri presojanju možnosti političnih akcij v Jugos\aviji ne prihaja v poštev samo proletariat v Jugoslaviji, ampak ves evropski in predvsem ves podo-navsko-balkanski proletariat. Za nas je Podonavje in Balkan ena sama in nerazdružna gospodarska celina.
Iz tega pa sledi dovoljno jasno, da so za nas vsa vprašanja, ki se tičejo termina revolucije in inciative smešna stvar. Mi nismo kalendarični komunisti. Socialne revolucije ne ustvarja volja pojedincev, niti morejo dati posamezne grupe, ali celo posamezne male državice iniciativo zanje. Socialno revolucijo dela kapitalizem. Ona ima svoj logični zgodovinski razvoj in svoj logični pohod in bo prišla, če jo hočemo, ali pa če jo nočemo. Mi se smejamo, kadar naša slabovestna buržo-azija zapira posamezne komuniste, da bi se ubranila pred naravnem razvojem socialnega procesa, ker dosegava s tem svojim postopanjem vedno nasprotne rezultate. Največi revolucionar v Sloveniji je Jadranska Banka, ki s fulminantno hitrostjo koncentira naš kapital. Največje zasluge za hitri razvoj komunizma v Sloveniji ima dr. Žerjav, ki nas je pridno zapiral na tak način, da je vsa naša publika videla, da se nam godi očitno nasilje. Mi smo bili prej ljudje brez politične preteklosti — ta trpljenja po nedolžnem pa so nam dala vrednost in važnost. Dr. Tavčar s svojimi strahopezdljivimi Članki in »Večerni List« s svojimi gorostasnimi pretiravanji sta bolj popolarizovala komunistično idejo pri nas kakor vsi najboljši med nami in vse naše revno časopisje.
Tako je naše stališče in zato gledamo mirno v široki svet in našo bodočnost, zakaj ta ni odvisna od nas, ampak od Internacionale in zato smo dosledni in strogi internacionalisti.
Ti dve različni stališči glede razvoja revolucije, pa imata za naravno posledico različna stališča v pogledu idejne propagande. Jaz na tem mestu namenoma rabim izraz »idejne propagande« in ne »strankine taktike«, ker do vukovarskega kongresa je bil naš komunistični pokret v Sloveniji prav gotovo samo Idejen in nepolitičen pokret. Svoj politični značaj zadobiva še-le s popolnim uje-dinjenjem s proletariatom ostale Jugoslavije.
(Konec prihodnjič.)
Moskva — Spaa.
Moskva, 14. julija (brezžično) Čez 400 delegatov komunistov in so-cijalistov vseh narodnosti iz celega sveta je prispelo na II. kongres 3. Internacionale. Zastopane so komunistične stranke: Rusije, Poljske, levo krilo Čeških Socijalistov, italijanska socijalistična stranka, K. S. Jugoslavije, K. S. Bolgarije, S. D. S. Orške, Rumu-nije, K. S. Nemčije, Avstrije, Ogrske, K. St Velike Britanije, kom. Federacija Amerike, K. St. Španije, K. St. Japonske i. t. d.
S posvetovalnim glasom so zastopane nemška neodvisna, francoska socijalistična, švicarska socijalistična in angleška soc. stranka.
* * *
V Spaa zborujejo zastopniki kapitalističnih vlad Evrope, ki vadljajo za kožo delavnega naroda Evrope.
Danes se otvori velepomembni kongres 3. Internacijonale v Moskvi. On bo razpravljal vprašanja, ki so za trpeče delavno ljudstvo ogromnega pomena. Ta vprašanja so sledeča:
1. Kako rešiti delavno ljudstvo celega sveta od lakote in pomanjkanja, v katero jih je vrgla imperialistična vojna. Kako zrušiti svetovne imperijaliste - razbojnike, ki se pripravljajo, da velikansko breme 5 letne imperialistične vojne vržejo na rame delavnemu ljudstvu celega sveta.
2. Na kateri podlagi se morajo ujedlniti proletarske politične in strokovne organizacije celega sveta v boj z razbojniki svetovnega kapitalizma.
3. Kako bi se preprečile nove imperialistične vojne, na katere se pripravljajo kapitalisti celega sveta potom besnega oboroževanja, finančno breme, katero nosi delavno ljudstvo.
4. Na kakšen način bi se napravila mednarodna zveza delavcev in revnih kmetov, ki je edino zmožna zrušiti jarem kapitalistov.
A v Spaa so se zbrali zastopniki mednarodnih kapitalističnih vlad, da:
1. Vadljajo za kože med vojno razpetih delavnih ljudstev.
2. Da s pomočjo militarizma organizirajo nove vojne.
3. Da najdejo sredstva in pota, kako bi udušili mednarodni pokret vstajajočega delavnega ljudstva proti svojim zatiralcem.
4. Da najdejo način, kako bi zatrli De-lavsko-Kmečko Sovjetsko Rusijo.
Velikanska razlika med konferenco v Spaa in kongresom v Moskvi je na prvi pogled očividna. V Moskvi izvoljeni zastopniki delavnega ljudstva celega sveta — v Spaa od kapitalistov določeni dostojanstveniki Evrope. V Moskvi javna, vsem pristopna zborovanja, — v Spaa tajna diplomacija.
V Moskvi jedinost, bratstvo in svoboda vseh narodov — v Spaa privilegiji, razdor, suženjstvo evropskih narodov. V Moskvi zborovanje za osvobojenje človeštva od izkoriščevanja, od imperijalističnih vojn in zatiranj malih in zaostalih narodov — v Spaa posvetovanje, kako bi se delavno ljudstvo kar najbolj iz-koriščevalo, kako bi se najmočnejše kapitalistične države najbolje oborožile za nove osvojevalne vojne, kako bi se mali in nerazviti narodi kar najbolj zasužnjili. V Moskvi gigantski poskusi osvobojenja človeštva — v Spaa stremljenja po zasužnjevanju delavnega ljudstva. V Moskvi poskusi rešitve kulture in civilizacije — v Spaa poskusi uničenja vseh pridobitev kulture in civilizacije.
Na prvi pogled je razvidno, da bo železni zgodovinski razvoj dodelil zmago Moskvi.
Proti nacijonalistični vojni.
V Splitu in Trstu imamo barbarske nacij, izgrede jugoslovanske in italijanske buržoazije, ki zavzemajo take dimenzije, da se požigajo hiše in preliva kri. Ti izgredi so potrebni v tem momentu naši in italijanski buržoaziji. Naša predlaga narodnemu predstavništvu ogromen državni proračun skoro celih 17 miljard kron in hoče oropati delavstvo za težko priborjeni osemurni delavnik, italijanska pa je dobila z izgubo Albanije težke moralne batine. Ena in druga imata torej interes na tem, da obrneta poglede izmozganega delavskega ljudstva od teh suhih dejstev in zato vprizarjata nove nacijonalistične komedije. Toda komunistični proletarijat Jugoslavije je že prezrel za take zločinske harlekinade in jim ne bo sledil, kakor ne sledi tudi bratski italijanski komunistični proletarijat brezvestnim provokacijam svoje buržoazije. Naša buržo-azija s temi svojimi komedijami ne bo pridobila komunističnega proletarijata za svoje nečedne cilje. Nobeno rožljanje s sabljami nas ne more več niti navdušiti, niti ustrašiti. Komunistični proletarijat ostane zvest svojim principom na braniku svojih pravic in svojih ciljev in noben bojni vrišč ga ne more premotiti in preslepiti.
Naša buržoazija se veseli propadanja italijanskega kapitalizma, ker se nadeja, da bo ob tem finalu lahko poravnala svoje imperi-jalistične račune. Za to rabi gotovo razpoloženje ljudskih mas. Predvaje za tako razpoloženje smo pred kratkim videli v Ljubljani in jih slišimo sedaj v obliki generalskih govoranc z balkona zagrebškega »Kola«. Toda naša buržoazija se zelo moti: take govorance se ne prijemljejo več proletarskih ušeš. Leto 1914 je za nas večno umrlo. Mi danes prav dobro vemo, da ne more prinesti nobena buržoazna vojna delavnemu ljudstvu zaže-ljene svobode, pač pa vsaka vojna napolni kapitalistom že itak dobro podložene žepe. Jadranskega vprašanja in narodnostnega vprašanja v Primorju ne more rešiti noben nov oborožen konflikt, nobena buržoazija. Ta vprašanja morejo rešiti samo proletarci Jugoslavije in Italije, ker samo oni nimajo nika-kega interesa, da se vzajemno zatirajo. Zato pa so smešni računi naše buržoazije, ako misli, da jo bo proletarijat Jugoslavije podpiral pri njenih pustolovščinah in padel italijanskemu proletarijatu v hrbet, ko bo obra-čunoval s svojo gospodo. Naš proletarijat ima glavnega sovražnika v jugoslovanski kapitalistični buržoaziji in zato jo o pravem času svari pred vsakim novim vojnim poizkusom.
Italijanski komunistični proletarijat ne zamudi nobene prilike, da javno dokaže z najenergičnejšimi sredstvi, da se on ne vjema z imperialistično politiko svoje kapitalistične gospode. On bo gotovo strogo obsodil tudi dogodke v Trstu. Zato pa ne smemo tudi mi zamuditi te prilike, da mu sporočimo, da tudi mi najenergičneje obsojamo vse manifestacije in vse bojne govorance naše kapitalistične buržoazije ob tej prilike in da ga zagotovimo, da so vsa naša srca na njegovi strani tudi tedaj, ko hočeta naša in italijanska buržoazija s svojim izzivanjem zasenčiti in pomoliti ta naša razredna čuvstva.
Nočemo nacijonalistične vojne!
Prihodnjo Številko bomo brezpogojno ustavili vsakemu, ki dolguje ie kaj na narofnlnl. Sodrugl, pazite tedaj na to, kdaj vam na-roinlna potefel
Politični pregled.
Rusija. IX. Kongres Ruske Komunistične Stranke se je vršil od 29. marca do 4. aprila 1920. leta. Sprejete so bile sledeče resolucije:
I. O bližnjih nalogah gospodarskega delovanja,
I. o povzdigi dela, 2. enotnost gospodarskega načrta, 3. mobilizacija kvalificiranih delavcev,
4.	mobilizacija obveznikov dela, 5. delavno tekmovanje, 6. od centralizacije trustov k socijalistični centralizaciji, 7. pokrajinski gospodarski organi, 8. izdelava oblik socijalistične centralizacije, 9. organizacije industrijske uprave, 10. pritegovanje mas k industrijski upravi,
II. specijaiisti v industriji, 12. glavni odbor za promet, 13. prehranjevalne naloge. 14. delavna vojska, 15. dezerterstvo od dela, 16. subotniki (brezplačno dobrovoljno delo za socij. republiko), 17. popravilo in izdelava novih lokomotiv, 18. vzorna podjetja, 19. grafična industrija, 20. prvi maj 1920. Dalje so bile sprejete resolucije o strokovnih zvezah in njihovi organizaciji v konsumih in zadrugah (kooperacija). V teh resolucijah se razpravlja o vlogi, ki jo vršijo gospodarske organizacije proletarijata po osvojenju oblasti v proletarski državi. Že iz tega kratkega pregleda vidimo velikanske gospodarske naloge Komunistične Stranke. Komunistična Stranka kot avantgarda proletarijata mora tudi kazati pot novega gospodarskega razvoja. Kdor se resno bavi s socijalizmom, bo našel v resolucijah 9. Kongresa Komunistične Stranke Rusije neprecenljiv materijal za gospodarska vprašanja, ki stojijo v Rusiji sedaj na prvem mestu. Kakor hitro bo mogoče, bomo izdali ves materijal v posebni brošuri.
Mir med Delavsko-Kmečko Rusijo in Armenijo. V Rostov na Don je prišla delegacija armenske republike s predsednikom armenskega parlamenta Leon Schandt na čelu.
S seboj imajo pooblastila, da vodijo pogajanja za mir.
Za 3. Internacionalo. Praga, 4. julija. Kongres socijal-demokratov v Košiči je sklenil, voditi boj proti kapitalizmu in buržoaziji po navodilih 3. internacijonale. Za časa kongresa so visele na županski hiši rdeče zastave z znaki in nadpisi komunistične internacijonale. Delavstvo v Košiči je priredilo javne manifestacije za 3. internacijonalo.
(»Pravo lidu«.)
Žene komunlstlnje. V Belgradu obstoja »Sekretarijat žena komunista«, ki pomaga komunistični stranki Jugoslavije in strokovnim organizacijam pri organiziranju žen-delavk. »Sekretarijat« se je ustanovil na lanskem velikonočnem kongresu in zaznamuje danes že lepe uspehe. Centrala je v Belgradu. V pokrajini delujejo: 3 »Pokrajinski sekretarijati« v Sarajevu, Splitu in v Skoplju, 9 »Mestnih sekretarijatov« v Srbiji in 5 poverjeništev: Zagreb, Novi Sad, Slavonski Brod, Smederevo.
»Sekretarijat« je imel v prošlem letu v Belgradu 3 javne shode. Tema prvega shoda: 1. Žena in zaščitna zakonodaja, 2. proti draginji in za demobilizacijo vojske in 3. splošna volilna pravica in žena. — Glasilo »Žena komunista Jugoslavije« »Jednakost« se tiska sedaj v 4000 izvodih (pred vojno v 1500). Samo v Belgradu se razpeča 1700 izvodov! — Žene komunistinje! Osnujte v Sloveniji »Pokrajinski sekretarijat«. Pišite v »Jednakost«. Naslov: Sekretarijat žena komunista, Narodni Dom, Belgrad. Opozarjamo Vas na manifest 111. komunistične internacijonale.
Posledice vojne. Razrušeno narodno gospodarstvo.
Francoska je oškodovana od vojne za 248 miljard frankov ali okroglo za 1240 miljard kron. Zaradi tega je že leta 1919. uvoz prekašal izvoz mesečno za 9 miljard kron! Letni proračun, ki znaša 110 miljard, je samo na pol pokrit z ogromnimi davki, katerih 7 osmin plačuje delavno ljudstvo,
V sličnem položaju se nahaja Italija; njen državni dolg se povečuje mesečno za 1 miljardo lir. Francoska dolguje samo Angliji in Ameriki 300 miljard kron.
Anglija dolguje Ameriki 1.060 miljard funtov šterlingov, kar se v krone komaj da zračunati.
Antanta stoji pred kaosom in pred gospodarskim polomom,
Imperijalisti se ne morejo pobotati, kako bi razdelili plen.
Spaa 14. julija. Dosedaj se še ni doseglo sporazuma, kakšne deleže dobijo zmagovalci od kontribucije, ki jo morajo plačati premagani.	\
Napredovanje sovjetske armade.
Sovjetska vojska je zavzela Dubno in napreduje proti zahodu. Osvojila je Molo-dečno, Smorgon in Losk. Poljaki se v naglici umikajo.
Domače.
Hujskanje na novo vojno. Ker so italijanski nacijonalistični hujskači uprizorili barbarske napade proti premoženju slovenskih prebivalcev v Trstu in jim na divji način požgali In demolirali več stavb, kot nadaljevanje nacionalističnih italijansko-jugoslovanskih spopadov v Splitu, so smatrali ljubljanski nacijo-
Mladinski vestnik.
I. internacionalna konferenca socialističnih mladinskih organizacij južno-vzhodne Evrope.
Obrdržavala se je na Dunaju 16. in 17. maja. Konference se je udeležilo 19 delegatov in nekaj gostov. Zastopane so bile sledeče mladinske organizacije: Zveza komunistične
nalistični kričači, da je prišel čas, da začno proletarske mladine N. Avstrije 2 delegata.
hujskati na novo vojno. Tako se je v sredo ob 8. zvečer zbrala gruča ljudi, največ gospodičen, otrok, nedoletnih pobičev, nekaj novopečenih oficirčkov, tolpa verižnikov in njihovih rodbin, nekaj nerazsodnih dijakov in falanga narodnih socijalistov, ki so zopet
Nemška soc.-dem. delavska mladina ČSR 2. Češka »	»	»	»	»	-j
* *v *	*	»	okrožja
Kladno v CSR 1. Komun, mladina Ogrske 2. Komunistična mladina Jugoslavije 1. Komunistična mladina Slovaške 1. Soc.-demokratska
jasno pokazali svojo barvo. Hujskajoči govori	mladinska zveza Rumunije 1. Socijalistične
so se držali pred deželno vlado, pred dravsko	mladinske organizacije Italije 1. Nadalje:
divizijo in pred stanovanjem nekega generala.	Pod-tajništvo jugovzhod. 2. Izvršilni odbor
Zlasti se je odlikoval narodni socijalist Vojska,	komunistične mladinske internacijonale 3 in
»Mi hočemo vojno!« so vpili. Le pojdite v	komunistična stranka N. Avstrije 2 delegata,
delavske kraje in na kmete, če si upate s	Radi teškoč nista se mogli udeležiti te konfe-
svojim hujskanjem. Jugoslovanski proletarijat noče vojne in dobro naj prevdarijo tisti, ki jo hočejo začeti.
Čudni pojavi. Kakor hitro se pojavi sodijalpatrijotski agent v enem ali v drugem industrijskem kraju, se zgodi, seveda čisto slučajno, da se po njegovem odhodu vršijo preganjanja od strani sodišč in drugih buržoaznih naprav proti našim najagilnejšim somišljenikom. Staro izkušeno bojno sredstvo socijalizdajalcev je denun-cijantstvo. Hlapci buržoazije, socijalpatrijoti, vendar prekašajo svojega gospodarja v morali in sposobnosti.
»Socijaldemokratlčni« zaupniki so tako prijazni, da obsipajo naše tajništvo z »zaupnimi« okrožnicami svojega tajništva. Iz ene okrožnice smo zvedeli, da deli tajništvo pro-
rence Bolgarija in Grčija.
Brošura »Program in resolucije, sprejete na vukovarskem kongresu«, je natiskana in se bo razposlala te dni organizacijam.
V »Napreju« poziva neki gospod Ivan Kocmur, sodr. Kiemenčiča, da javno izjavi o govoru, ki so ga slišali neki znanci imenovanega gospoda na i našem shcdu. Kakor je vse, kar je napisal »Naprej« t očitna laž in zavijanje ter podlo sumničenje, tako; so tudi zvesti učenci svojega lažnjivega glasila, znanci gospoda Kocmurja nalagali. Naš sodrug ničesar bolj ne sovraži, kakor stikanje glav po kavarnah in podlo malomeščansko obrekovanje ter i intrigantska zavijanja naših »političnih nasprot-i nikov«. Vse kar je sodrug govoril na shodu, je! govoril glasno, da ga je slišala vsa dvorana. i
Prvi izkaz podpor
<.vCUC..,	icaj■ n^.vv K.v,	izdanih od 5. maja do 10. julija 1020. Franko Te-
pagandni spis »Mi in komunisti« brezplačno	15°0K> ^or6a Marija, Ljubljana,
.	.	,	v.	700 m 300 K> Perdan Frančiška, Lubljana, 1000 K,
med svoje maloštevilne zaupnike. Kdo plača	Pader Franc> Xržič> 1000 K> Z)ender
te propagandne spise, ki hočejo zanesti razdor	Ijana, 1200 K, Makuc Frančiška, Ljubljana, 1000 K,
med naše vrste ? Ker nimajo socijalpatrijoti	Mirtič Jože, Ljubljana, 800 K, Leban Peter, Ljub-
nobene politične organizacije, snujejo novo	'.)ana, 500 K, Čepelnik Franc, Ljubljana, 800 K, Brus:
organizacijo. V zaupni okrožnici stoji dobe-	^!!užin.a	^angerc>
sedno: »Volilne priprave naj tvorijo podlago za celotno reorganizacijo stranke«. Torej socijalpatrijotom je potrebna nova stranka samo za nabiranje volilcev. Zato da bo par teh gospodov izvoljeno, hočejo zanesti razdor med delavske vrste. Delavstvo Slovenije, ki je politično že organizirano in združeno v močni, veliki komunistični Strank' Jugoslavije, bo pokazalo takoj tem hujskačem vrata.
Socijalpatrijotje in 8urni delavnik. Ker
se socijalpatrijotje toliko bahate s svojim 30 letnim delovanjem za 8 urni delavnik, vas opozorim na to, kako vaš govornik na komunističnem shodu v Mestnem Domu, g. Kordelič deluje za ohranitev 8urnega delavnika. Na zadnjem občnem zboru obrtnega društva je g. Kordelič kot odbornik protestiral proti 8urnem delavniku in dejal, da bi se bili morali delodajalci temu zoperstaviti, ker to še ni zakon, marveč naredba, ki se lahko danes ali jutri preobrne. Pa tudi delavci sami po njegovih besedah niso zadovoljni, ker v tem času premalo zaslužijo in nimajo v predolgem prostem času kam iti, zato ker ni potrebnih izobraževalnih društev. Zato naj se protestira proti 8urnem delavniku pri ljubljanski vladi in v Belgradu pri centralni vladi, pri ministrstvu za socijalno politiko. G. Kordelič se je s tozadevno rezolucijo strinjal in jo je tudi sam predlagal. — Tako izgleda delo socijalpatrijotov za naše delavstvo.
Obrtnik-komunist.
Pozor rudarji v Trbovljah. V nedeljo sklicujejo socijalpatrijoti svoj ustanovni občni zbor v Trbovljah. Med rudarji pa agitirajo, da je to strokovni občni zbor. Rudarji ne vjemite se na limance tem gospodom. Niti eden zaveden rudar socijalist - komunist naj ne gre ustanavljat nove stranke. Bojkotirajte socijaipatrijotski občni zbor in vsakega rudarja, ki se ga vdeleži, da tako *pokažete, da ste siti vednih hujskarij med rudarji. V Trbovljah je samo ena močna organizacija in sicer Komunistične Stranke, ki šteje okolo 2000 članov, ki je bila zastopana na vukovarskem kongresu in ki je ujedinila naše zavedne rudarje z mnogobrojnimi tisoči ostalega proletarijata v Jugoslaviji. Socijalpatrijoti vstanavljajo svoje organizacije samo zato, da dobijo par glasov pri volitvah. Tako govore sami v svoji skrajno zaupni okrožnici. V nedeljo 25. t. m. bo javni shod Komunistične Stranke. Samo v tej stranki, ki je edino delavska, je rtjesto zavednemu proletarijatu. Bojkot socijaipatrijotskim hujskačem!
Seja veseličnega odbora se vrši dne 22./V1I. ob 6. uri zvečer v gostilni »Celarc« Sp. Šiška.	Odbor.
Ijana, 1300 K, Hacin Frančiška, Ljubljana, 1300 K, Pirnat Valentin, Ljubljana, 800 K, Valič Ivan, Ljubljana, 1000 K, Šinkovec Marija, Litija, 800 K, Šolar Leopold, Ljubljana, 700 K, Žumer Jak., Kranjska gora, 250 K, Eržen Franc, Kranj, 500 K, Pirc Lie-bert, Kranj, 1400 K, Spreizer Stanislav, 500 K, za 12 sodrugov drž. žel. v garnizijskem zaporu hrana in cigarete 679 60 K, Čuk Ivan, Jesenice, 400 K, Mlakar Jože, 200 K, Založnik Ivan, 500 K, Židan Anton, 800 K, Stranšček Franc, 400 K, Sagadin Marija, Ljubljana, 1000 K, Sterle Marija, Ljubljana, 800 K, Verhunc Peter, Ljubljana, 500 K, Somrak Leopold, 300 K, Ladiha Edmund, 300 K, Verhunc 200 K, dva sodruga Novi Sad, 110 K, Pristavnik Jos., 200 K, Kastelic Ernst, 300 K, Kavčnik Jože, 500 K, Ivanovič ilija, Srbija, 230 K, Stembal Ignac, Ljubljana, 1000 K, Krajnc Jak., Ljubljana, 1000 K, Ribič Rafael, Ljubljana, 700 K, Rajšp Franc, 200 K, Rajšp Aleks, 200 K, Smuk Valentrn, Kranj, 700 K, Eržen Ivan, Kranj, 800 K, Ulčar Lojze, Kranj, 800 K, Kolman Valentin, Jesenice, 200 K, Jagodic Ivan, Ljubljana, 600 K, Blagajniška knjiga in papir (Bo nač) 177 K, Košir Franc, 800 K, Prešern Jože, Že rovnica, 300 K, Mezek 1., Tržič, 200 K, Glavan Hinko, 200 K, Selan in Andolšek, Nomenj, vsak 300 K, Hočevar Marija, pogrebni stroški, 220 Ki Kuhar Ivana, Ljubljana, 1000 K, Gorenc Jožefa, 500 K, Soklič Ivan, Kranj, 300 K, Karlin Rudolf, Kranj, 200 K, Okoren Fr., Kranj, 200 K, skupa, 36.466 K 60 v. Nadalnje podpore kakor tudi darov slede. Vsi zunanji sodrugi, kateri računajo na podporo, so naprošeni, da prinesejo tozadevno potrdilo od župana, da so res podpore potrebni, da nimajo nobenih drugih dohodkov ali premoženja. Naj s® nam oprosti zaradi te objave, kajti bili smo primorani to dati na znanje vsem soorugom, kajti dokazalo se je, da so sodrugi, ki niso v resnici podpore potrebni, imeli najmanj potrpljenja. Zatorej prosimo vse one, ki imajo kake druge dohodke ali premoženje, naj ne hodijo'po podporo, ker imamo celo vrsto sodrugov brez vsakršnih sredstev, denarnih sredstev imamo pa samo toliko, kolikor darujejo požrtvovalni sodrugi.
Podporni odbor.
Iz upravnlštva.
Ne frankiranih ali premalo frankiranih pisem ali dopisnic ne sprejemamo. — Kdor pošilja denaf po poštni položnici, ni dolžan nalepljati zadaj še znamk, ako ne piše obenem kakega obvestila.
kavčuka
Cene so padle! Kje? Samo v veletrgovini
Alojzija Dularja, v Slovenjem Gradcu
Naznanjam sl. občinstvu, da sem znatno znižat cene pri vsej svoji zalogi, kakor: manufakturi, špeceriji in železnini. Prodajam koruzno moko po 6 K, koruzen zdrob po 6 50 K. - Dobi se tudi sladkor in Rogaška slatina v poljubni množini.
Za obilen obisk se priporoča	Alojz	Dular
Pridite vsi in prepričajte sel
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani.
Lastnik: Komunistična Stranka Jugoslavije. — Odgovorni urednik Rajko Osterc.
Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.