Tri zelene veje
Živel je njega dni puščavnik, ki je imel stojo cšlico v podnožji necega hriba. Vse svoje življenje je molil in opravijal dobra dela. Vsaeega tečera je ponesel Bogu na čast po dvoje vedcr vode v kknec. Harsikatora ireafai je tiila ž njo napojena in marsikatera rastlina okrepeana, ker na iThu visokih gori brije vedno ostra sapa, ki osuščva zrak ia zemljo. In divje ptice, bojži! se ljndi, vijč se Tisoko t zratai, iskajoe si z bistrimi <iimi pijače. Ie ker je bil puSčavnik zeld pobožen, šel je Tselej ž njim do Trha angel božji. vidljiv njegovim olecn in lirojeS njegove stopinje ter mo jc donašal po okonižanem dehi jedi, kakor nekijaj krokar Eliju prorokii. ~Ko sa je bil puščarnik t svojej pobožnosti užž zeW postaral, pripeti se necega dne, da ridi oil daleč peljati nbozega greSnika na vešala. To rideč, re5e sam t sebi: ^zdaj dobode t» svoje zasluženo plačilo!" — Ko potem zvečera zopet nosi vodo na hrib, ne prikaže se rau več angel, ki ga je poprej ratno spremjjal, tudi inu ne prinese jedi, kakor se je to poprej godilo.   Puštonik se ze!6 prestraši ter izpraSuje
9
stojo vest, k&j bi se bil pregrišil, da ga Bog tako hndo kaznoje, ali niCesar se ne more spomniti. Od sih dob niti nij jedel niti pil, temuč legel je na zemljo in molil noč in dan. — KO necega dnč v gozdu bridko joka. sliSi drobno ptieico prijetno peti. To ga Se bolj nžali ter pravi: »kako veselo žvrgoliž, drobni ptiček! Tebi je leMo. ker uij=; Gospoda razžalil. 0 da bi mi mogel povedati, s čiin sem ga razžalil jaz, da me je popoine^! zapus . Ead bi delal pokoro za storjeni greh, in moje srce bi biio potem zopet veselo!" Zdajci se ogiasi ptica in rece: rpregrešil si se, ker 31 obsodij ubozega greš-nika, ki so ga peljali na vešala, in zat6 se Bog jezi na teb?. A ?endar do-bodeš lehko odpušJenje, ako se izpokoriš in obžataješ svojo pregrch.o." Zdajci ngleda puščavnik angela poleg sebe sč suho vejo v roci, kateri mu rere: rto guho vejo nosi toliko časa povsod s& soboj, da iz nje poženč tri zelenu mla-dike, a po noči jo devaj pod svoje vzglaTJe. Kntha si moraš prositi vbogajme in v jednej id istej hiši ne smeš bi^ati dlj6 nego po jedno samo 1106. To je pokora, ki ti jo naklada Gospod."
PužSavBik vjame vejico tet se zopet podi med ljudi, katerii uže mnogo let nij videl. Nij jedel niti pil ničesar druzega nego samo to. kar si je iz-prosil od dobrih in usniiljenih Ijadi. A pogostoma se je primerilo. da so ga Ijudjč zapodili od hi^e, duri so mn zapirali, ter je tako moral Jtiti gladen (la^en) po več dni. Necega dne je prosil ves božji dan, terkaj6č od vrat na vrata. Ali nihče mu nij pomolil skorjice kraba. in nihfe ga nij hotel čez noč pod streho. V tej velikej nadlogi se poda v gozd ter pride do neke dnpllne. v katerej je sedela stara ženica. Prosi jo rekoč: ,dobra žcna, pre-BoSte me to noč pod stojo streho." Ali ona mn odgovori: ntega ne smem, ako bi tudi liotila. Imam troje sinov, hudobnih in neusmiljenih. Kadar s« Trn6 od r^panja dom6v, in bi vas tukaj uašli pri meai. naju obil tiik6j usmrte. Natt refe pnSiavnik: nne bojte se žena, niti meni niti vam ne storš niC žalega." Usmiljena ženica se dadč omeCiti. Mož se Tlcže pod stolbo (Stenge) ter si dene tpjo pod glavo. Starka to videC, vpraša ga. kaj to ponični. Oa jej pov^, da nosi vejo se aoboj za pokoro ter jo ima po noči za podzglavje. Bazžalil je Boga, ker je, niii peljati ubozoga grešnika na moriSCe, dejal, da se mn godi po pravici. Žena začne bridko plakati ter vzdihne: rako Bog uže tako ostro kaauuje jedno samo besedo, kaj bode storil 1 mojimi siuoiri, kadai pridejo pred njegov sodni stol!" 0 p6lunoči vrao se roparji dom6y, vriskajoč in razgrajaj6S. Zanštijo ogenj, in ko plameo razsvitlj^va duplino, ugledajo razbojniki^ da leži pod stolbami ptuj mož. Razsrdž se ter rohnč nad materjo: nked6 je ta mož ? Ali vara nijsrao prepovedali, uikogar prenočevati ?'' Mati jim odgovorf: rPustite ga. ubog greSnik je, ki ae pokori za sroj greh." Ro-parji bi radi redeli, s čim se je pregrešil ter zakričž nad puščavnikom: nstaree. poTŠdi nam svoje grehe!" PuSčavnik se sklone itt jim pripovednje, kako sc je Bog zaradi jedne same bi-sede nad njim razsrdil in kako se zdaj pokori za ta greh. Razbojuikom je puščavnikova povest tako genila srce, da so se resni6no kesali svojega dosedanjega življenja. Kc pnšfavnik roparje iz-pr»ol>nie, vleže se zopst spat pod stolbe. — Dnigi dan za rano našli so ga mrHcga in iz snhe Teje, na katerpj je počivala njegova glara, pognal« so tri zelene mladfke Tisoko k Tišku. Tali6 mu je Goepod odpustU njegov greh in ga TZel k eebL                                                              Poihvail  V. Eržen