Za poduk in kratek čas. Začetek krščanstva na Slovenskem. I. B. — Človeka veseli potovati po svetu, ob- hoditi ptuje kraje, ogledati bogata mesta, opazovati šege narodov; pa veseli ga tudi in zelo zanimiva ozirati se v pretekle čase, in pozvedati, kako jo bilo ,,svoje dni", kaj so ljudje počcnjali, kaj so narodi trpeli; kako so se mesta stavila in širila, in kako zopet v krvavih vojskab razdevala; kako so vede in učenosti se zasajevale; o iznajdbab, o obeitniji in kupčiji preteklih časov človek rad posiusa. Zatoraj meni ,,slovenski Gospodar" pravo zadeti, ako v besedi pripvosti in labko umevni o preteklib časib kaj pove; meai željam svojih milih bralccv celo ustreči, ako jira iz zgodovine na prvem mestu vazloži, kar je naj imenitnejega: kedaj in kako se je sveta Kristusova vera med Slovenci razširila? Apostolsko delovanje po Slovenskem. Osemuajst sto in petdeset let bo kmalu minulo, da so apostoli vsled povelja Gospodovega se po širokem svetu podali oznanovat sveto evangelje. Od kraja do kraja, od mesta do mesta, iz dežele do dežele, iz eduega dela sveta do druzega so šli in bidili naiode ,,sedeče v smrtui senci" malikovalstva. Malikovalstvo je neizrekljivo nesreč razsulo nad uboge navode. Narodi niso poznali pravega Boga, Stvarnika vsili stvari, temveč molili so mesto Stvarnika stvar, vkljanjali se bogovom, vlitim iz zlata, srebra ali brona, stesanini iz lesa, žganim iz ila. In ker piavega Boga, ki je vir vse resnice, poznali niso, je gospodovala laž vsepovsod. Zmedli so sejim vsi pojini. Imeli sodobro za z 1 o in z 1 o z a d o b r o, častili iu povzdigovali so greh, krcpost pa so zametavali. Ves njih np iu vsa njib pričakovanja so bila navezana na zeraeljsko in časno. Resnicc o neumrljivi duši, o večnosti srcčni ali nesrečni, so jim bile zakrite. Vsled tega so bile do konca spridene in spačeue vse razmere dnižiuske in državijauske. Krvave vojske, okrntiia sužnost, in vse strasti človeške so neprenchoma teple narode malikovalskc. Sv. apostol Pavel v listu do Rimljanov*) to pvežalostuo stanje kaj živo popisujc rckoč: nModro so se imenovali, pa so ncspametni jiostali. Zamenili so veličastvo neminljivega Boga s podobo minljivega človcka, ptic in čveterouožnib živali ia golazui. Zarad tega jih je Bog prcpustil željara njih srca, nečistosti, da so oskrunjevali svoja telesa sanii nad scboj. Zamenili so resnico božjo z lažjo, tcr častili in služili raji stvarcm, kakor stvarnikn, kteri bodi čcščen ua vekc. Zatoraj jili jc Bog prcpustil nesranmim strastim .... da so dclali, kar se ne spodobi ter so polni bili vsakorsne krivice, budobije, ncčistosti, lako mnoati, budobuosti, polni ncvoslji vosti, ubijanja, kvega, goljufije, p otubnj cuost i; podpibova 1 ci, obrekova 1 ci, Hogumr/Ai, opravIjivci, preuzetni, napubnjeui, izmišlj alci hudobijjStaršem nepokorni, nepremišljeni, razujzdani, brez ljubezni, brez zvestobe, brez usmiljenja." Ali te ni groza, gledati to podobo malikovalstva, kakor jo je načrtal sv. apostol? Ne boš li iz globočine srca hvaležen Bogu za predragi dar krščanske vere, ki je svet prerodila, človcštvo oblažila? — V apostolskib časib so Rimljani gospodovali povsod. Njib premogočuo cesaretvo je obsegalo vso južno in sredozemeljsko Evropo, vse dežele severne Afrike in velik kos zapadne Azije. Tudi naša slovenska zemlja njim je bila podložna. Razdeljevala se je ob času rimske oblasti v tri dežele. Zemlja poleg Soče in jadranskega morja do julškib planin se je štela k Istriji in Vencci.ji in je spadala k Italiji; julškc planiae namrec, ki scgajo od Triglava do Snežuika, so Italijo oraejevale od te straui. Zenilja ob sreduji Savi, dol.jni Dravi in Rabi se je prikladala Fanoniji, in zemlja poleg goinje Save, gornje Drave in Mure je spadala k Noriku. Muogoteri spominki razodevajo, da so bili nekdajni Noričani inPanonci slovanskega plemena, in da kraji, po kteiih zdaj prebivamo, so naša starodavua vlast. ;,0d nekdaj piebiva tukaj moj rod, Če ve kdo za drugega, naj pove odkod?" Pomesani so bili z Rimljani in Grki. Pivi so bili kot gospodjc in vladarji razpostavljeni vse povsod. Imeli so velika posestva, opravljali državne službe, vodili vojsko, zapovedovali v dezeli, in dajali rimska imeua krajem, ljadem in stvarem. Razmera med Rimljani iu prcbivalci Panonije in Norika je bila kaj zelo podobna razmeri scdajni, ko so se Ncmci med Slovence vrinoli iu gospodnjcjo nad nami. Grki so bili uascljeni v Piiraoiju iu so imeli skoro da vsc trštvo v svojih rokah. *) J, 22—32.