Avstrija na vzhodu. II. Tudi Pruaija, ali sedaj Den^ko cesarstvo je vže davno spoznalo važnost Kzhodnjib dežel za kupčijo, zlaati za prodajo sj^ih obrtnih izdelkov. Posrečilo se mu je v|*--pred nekaterimi leti, da 80 nagibali Rumuna,Trneza si izvolit iz Hohenzollernovega rodii, sManjega kralja Karola. Za Avatrijo ta volitev \j bila posebno ugodna — opominjam le ua križe in težave pri pogajanju zavolj brodaratva na Dunavu — in v najnovejšem času na popolnoma razdrto knpčijsko pogodbo. Ne bom tajil, da so temu razporu krive tudi naše postave proti živinski kugi in njih. strogo izvrševanje. Rumunci namreč niao mogli plačerati našega obrtnega blaga z drugim, nego z žitom in živadjo. Fri meji pa skoro nikdar niso več pustili Rumunake živadi v naše dežele, češ, da vlada vedno kuga na Rumunakem. Gotovo bode morala Avstrija popuščati nekoliko od te atrogoati, ako hoče zopet imeti kupoijo z Rumuni, ki je nam potrebna vsakako. Še bolj zvito pa se je obnašalo nemško cesarstvo v Bolgariji. Da se je posreoilo Biamarku, kneza Battenberga spraviti na Bolgarski prestol, to je bila — vsaj na videz — prav mojsterka poteza nemške politike, nameravana proti nam in še bolj proti Rusom. Da je bil knez Battenberg orodje nemškega kancelarja, to je danea jaano. Od kod bi sicer imel pogum, odpustiti vae ruake čaatnike iz bolgarske službe vže pred nekaterimi leti? Kdo je bil zagovornik Battenberga, ko ae je drznil pridobiti si vznodnjo Rumelijo in zasedel Plovdiv? Ni misliti, da bi se zanašal Battenberg na Ruse, kajti to je vže bilo po odpravi ruskih častnikov. Ravno tako neverjetno je, da bi mogel Battenberg pričakovati količkaj izdatne pomoči od Angležev — starih prijateljev Turčije — ti sami imajo vae roke polne dela, da obvarujejo svoja posestva. Gotovo se je naslanjal na Biamarka vsaj toliko, da je Bismark pomiril Tnrčijo in aploh vso diplomacijo, da je nazadnje vže bil imenovan Battenberg za turskega nameatnika v Rumeliji. Naroden bolgaraki knez bi morda najpred sklenil trdno zavezo a Srbi in Grki, prej ko se je napotil v Plovdiv. Battenberg pa se je rajši naalanjal na diplomate, in je rajši doživel boj proti Srbom. Nasledki niso izostali. Rusi so se naveličali takega položaja, da bi pripadel ves sad njihovih bojev proti Turkom le Nemcem, in da irnajo nemške vladarje ne samo na svoji zapadnji meji, temuč še tudi na južni. In tako razumemo, ako ravno nikoli ne moremo odobriti, zakaj so Ruai iiašuntali svoje prijatelje na Bolgarskem, pregnati po zaroti kneza Battenberga. Tako pa tudi razumemo, zakaj se hoče nemako cesaratvo oborožiti vedno več; zakaj tirjajo od svojib poslancev neizmerno vojako za aedem let. Jasno je kot beli .dan, da se Nemcem ni bati Francozov, ker Nemcev je itak tretjina več, in n.emškavyo^aška aila več kot izdatna za FrancOfge'. Ali Rušov ae boje •— Biamark v6, da je bil Rusom -nezvesti prijatelj, ko je zaalanjal BatEenberga. jn ga je poslal v Bolgarijo kot zapah proti Euskemu napredovanju. Od ruake strani nima yea pričakovati tiste zaslombe, ki jo je našel leta 1870 — prej bi še Rusi udarili tudi na Nemce, kadar začnejo Francozi. Kaj mi je Hekuba? Kaj mi je Bolgarsko ? tako je govoril Bismark — seveda je grozdje sedaj kiselo, ko ga ni mogel doakoeiti. Pozabil je bil, da Bolgarija in Rumunija niste ob Labi in Renu, temoč ob Dunavu. In kaj sledi iz vsega tega za nas, ki smo dobri Avstrijani? Ni bilo po pravici, ali sreča je bila tudi za Avstrijo, da je odšel Battenberg — še hujša nesreča pa bi bila za nas, ko bi si Rusi osvojili Bolgarijo. S tem bi bila podvezana nam naša velika žila, t. j. Dunav. Naaa vlada to seveda sprevidi, in se brani privoliti v to, da bi Ruai zasedli Bolgarsko. In tako nam preti nevarnost velikega boja proti Ruaom — akoravno nismo storili nič hudega Rnsom, akoravno Battenberg ni bil privrženec Avstrijanov. Zato se naša vlada še tudi drži prijateljatva z nemškim cesarstvom, ker v boji proti Rnsom bi ae morali držati vsaj te zaveze — akoravno nam še ni bila koristna pri nobenej priložnosti — akoravno so Nemci tam doli nastavili Karola Hohenzollern-a in Aleksandra Battenberga. To je prijateljstvo za ailo in trpeti ne more dalje, nego trpi sila. Ko pa bodo spoznali Rusi, da ne smejo braniti Avatriji in vzhodnjim narodom svobodnega razvitka, ko bodo pri svojem neizmernem deželnem bogastvu sklenili, to stran pustiti pri miru in Avatriji prepuetiti tam upljiv njenih kulturnib moči — od tiste dobe bode dosti bolj naravna zaveza med Avstrijo in Ruaijo. Taka zaveza bi imela gotovo najbolj važne, obema državama najbolj koristne naaledke! Ali — druge podlage ni; Rusija se mora odreči Podonavju! Dr. Sernec.