Položaj našega stanu in pota naraščaja. Referiralna zborovanju učiteljiščnih abiturientov 17. julija t 1. v Ljubljani učitelj Ivan Dimnik. (Dalje.) Aktivni naraščaj. Premotriti nam je tudi stanje aktivnega našega stanovskega naraščaja, če hočemo ostati konsekventni. Tudi naraščaj.ki je vstopal v stanovske vrste, se je prepuščal preveč samemu sebi. Odpraviti je v tem oziru v prvi vrsti glavne hibe. Ta naraščaj, ki je do danes vstopal v stanovske vrste, je prihajal v te često popolnoma neinformiran o marsikaterem stanovskem in drugem vprašanju in je posegal v delo, ki ga teoretsko ni proučil. Jaz stojim na stališču, da je predpogoj aktivnemu delu temeljit teoretski študij, ker le na ta način je mogoče izpopolnjevanje stroKe, le na ta način je mogoče pridobivanje iniciativnih idej; takojšnje aktivno delo — brez vpogleda na polje, na katerem se deluje, pa vodi v mehanizem in često v zaostalost in otrpnelost — brez napredka. Zatorej stojim na stališču, da nam našega stanovskega naraščaja ni takoj uvajati v naše stanovske strokovne organizacije, temveč ga je potreba uvesti v neko medorganizacijo, ki inia za smoter proučavanje stanovsko-strokovne organizacije, stanovskostrokovnih stremljenj in proučevanje splošno kulturno-narodnih vprašanj. Obzorje našega naraščaja potrebuje najpoprej poglobljenja in izpopolnjevanja načel in prepričanja, ne pa takošnjega aktivnega dela, ki bi se vršilo v tem slučaju brez trdnega temelja, brez načel in prepričanja — brez stnotra! Moramo si pač pomagati na ta način, dokler nam šola ne daje tega, kar nam je nujno potrebno, če hočemo v duhu sodelovati s kulturnim svetom. Najlažje bi bilo realizovati to idejo potom tiska, da bi si ustvarili torišče, od kjer bi se teoretsko-kritično premotrivala vsa naša narodna, stanovska, strokovna in splošna kulturna vprašanja z zgodovinsko preglednega in stanovskega stališča. Toda to pojde za danes pač še težko, da bi si ustanovili lasten list, ki bi imel nalogo uvajati naš naraščaj na vsako polje kulturnega sveta in tako dovajati do temeljitega reševanja stanovskih in strokovnih vprašanj v naših tozadevnih glasilih in ostati bomo morali pri realizaciji te ideje skrotnnejši. Kakor se je starejšemu učiteljstvu pečati z reševanjem strokovnih vprašanj, tako se je pečati naraščaju s temeljnimi kulturnimi vprašanji v splošnem na vsakem polju, da si pridobi trdnega temelja ali temeljite splošne izobrazbe, ker sem mnenja, da ima pedagoška veda temeljiti na rezultatih moderne vede vsakega polja. Do danes pa se je samoizobrazba naraščaja pretesno oklepala strokovnih mej. Zbuditi močno kulturno gibanje tned učiteljskim naraščajem, se nam predočuje vedno očividneje in kaže se nam nujna potreba — organizovati v to svrho k skupnemu delu ves učiteljski naraščaj. Važno nalogo te organizacije vidim v vzgoji za stanovsko in strokovno delo, kakor tudi za narodno socialno delo. Gojitev in uvajanje k vsestranski splošni izobrazbi; gojitev stika in nadziranje učiteljiščnega gibanja k zasmotrenemu delu; podpiranje učiteljiščnega naraščaja v moralnem in duševnem oziru; prirejanje zborovanj naraščaja — podobno današnjemu — to bi bilo delovno polje našega gibanja. Pri nas je velika napaka pri vzgoji ta, da se enači vzgojno postopanje srednješolca in učiteljiščnika, medtem ko občutno lahko spoznavamo, da nam primanjkuje one vzgojne dobe, ki jo inteligent dobi z akademiškim študijem. Medtem ko naša izobrazba napravi velik skok k takojšnjemu strokovnemu študiju, zaostane daleč v ozadju naša vzgoja in ne koraka vzporedno z izobrazbo. In prepričan sem, če si ta nedostatek odpravimo sami z ravnokar obravnavanitn organiziranjem, da ne posezamo s tem v področje nobeni dosedanjih naših organizacij. temveč da s tem le izpolnimo vrzel, ki do danes še ni bila izpolnjena v našem stanovskem organizmu in brez katere ni upati vednega poživljenja in napredovanja našega stanu. Našemu stanovskemu gibanju ne bo nidkar škodovalo, če se pojavljajo kulturne struje, ki se izkušajo uveljaviti v stanu. (Konec.)