List 49.
Prečastitemu Monsignoru
LUKU JERANU,
*                            *
novemu korarju ljublj. stolne cerkve. *)
Na polju šalem žetve je obilo,                                                 Pa ne z besedo samo, bolj s peresom
„ Pa delavcev na njem je majhen broj;                                     Uči omiko in krepost,
Se tih zmanjšuje vedno se število,                                  •       Uči, da vodi trnja pot k nebesom, Mori jih dela trud in znoj.                                                       Kjer biva sreča in prostost.
Glej eden izmed tega je krdela                                                 Boga, Marijo v pesmih povikšuje,
Nevtruden, dasi je že siv;                                                        In „Šmarnic" venec Ji je splel;
Obriše pot iz vročega si čela,                                                   Z „Danico zgodnjo" narod razsvitljuje,
In dela dalje nevtrudljiv.                                                          Za vero je Slovence vnel.
Že štirdeseto skorej bode leto,                                                 Y plačilo želja se mu je spolnila:
Kar je poklical ga Gospod, —                                                    Obiskal sveto je zemljo,
Poznaš li mašnika, da bolj uneto                                            Zemljo, ki jasli je in križ nosila,
Na kviško kazal nam bi pot?                                                  Kjer Jezus greh izmil s krvjo.
Pa kaj zapušča drago domovino,                                             Kar je doživel, v knjigi popisuje, Kaj jemlje že od nas slovo?!                                                   Potujemo naj v duhu ž njim. —
Hiti v Egipt, tje v Afrike puščino,                                        In glej T že zopet romar gre na tuje Težave zmaga vse srčno.                                                          Na potu je v preslavni Rim.
Stopinje k črnim narodom obrne,                                           Na grobu Petra Bogu se izročuje;
Da jih krsti, odpre jim raj.                                                      Pred njem je cerkve poglavar;
Ker so telesa tamne, črne,                                                       Besede blage z ust nezmotnih čuje,
Naj bojo duše bele saj.                                                              Pozabil jih ne bo nikdar.
Kedo pozna modrosti večne pota?                                           Glej vijolico med mah in trnje skrito,
Doma ga treba je, nazaj                                                            Odmika tvojim se očem:
Pripelje v kratkem božja ga dobrota:                                     Vonjava mila dela jo očito
Rojakom v blagor dela naj.                                              Jo razodeva duh ljudem,
Y domovju zopet zvesto pastiruje,                                         Ponižen vmika se posvetni hvali, Za bratov pravo srečo vnet;                                                    Ne išče slave ne časti;
Kar druge uči, to zvesto sam spolnuje;                                  Pa pesem naj ponižnosti ne žali, Besedo spremlja naj izgled.                                                       Njegova dela le slavi.
Navdaja srce gorka mu ljubezen,                                            Zato ko stolnica ga je sprejela
Za reveže živi, trpi;                                                                  Y kanonikov častiti zbor,
Kjer glad je, kjer je žalost, kjer bolezen,                               Slovencem vernim srca so vesela,
Pomagat tje vesel hiti.                                                              Pošiljajo voščila gor:
Naj dolgo diči ga veriga zlata,
Naj srečen gleda truda sad; Naj ga sprejmšjo raja s vitla vrata,
Kjer hrani vrlih del zaklad.                                                              J. B,
*) Ta pesem nam je došla pač nekoliko pozno, pa vzamemo jo radi v list, ker vsak elovek skoro uže ve,   kaj je gospod Luka Jeran dijakom in tudi drugim ljudem bil in je še zdaj.                                                                                                      Vred.