Naša prihodnjost pod habsburško krono. »SIov. Gospodar« je že opetno povdarjal misel, da mi avstrijski Jugoslovani imamo delati na medsebojno združitev; ta misel je zdrava, in ker le v njej vidim rešitev in prihodnjost nas avstrijskih Jugoslovanov, zato mi bodi dovoljeno, da jo nekoliko razsnujem. Ozirati se hočem pa le na to, kar še ni bilo povedano. Avstrijski Jugoslovani bivamo nepretrgani na Spodnjem Štajarju, južnem Koroškem, na Kranjskem, na Goriškem in Gradiščanskem, v Trstu, v Istri, na Hrvaškem, v Reki, v Dalmaciji in Bosni, ter štejemo dobrih šest milijonov. Bilo bi nas lahko več, mnogo več, ko bi ne bili izgubili tekom stoletij dobro četrtino velikosti sedanje naše zemlje in z njo preveliko število bratov, ki so se večjidel ponemčili, pa tudi pomadjarili, polašili rn pdtlirčili. ivar je šlo ]ugoalovanske zemlje v izgubo, bilo je je največ slovenske, primerbma mnogo več pa še se je odtujilo naših bratov slovenskemu jeziku. In zakaj smo ravno mi morali biti toli nesrečni? Ker smo vedno bili politično in kulturno nesamostalni, zavisni, pa tudi tlačeni od nemškega nam soseda in gospodarja. Samostalnim nam je torej postati, če hočemo živeti, ali ravno tako neobhodno je potrebno, kakor se je že dokazalo, da se združimo z južnimi natn brati. Tega ne zahteva le od nas naša lastna korist, ampak nič manj tega ne veleva našim južnim bratom njihova skrb za obstanek; kajti, kakor nam preti smrt od Nemca, tako stezata roke po Hrvatih in Srbih Madjar in Lah. Spoznajmo vendar svoj položaj, spoznajmo pa tudi pravo, kar nas reši vse skupaj ranega pogina. Zgodovina nam pravi, da je v združitvi in slogi moč, in vsakdanje izkušnje nam to-le potrjujejo. Ne bodimo dalje gluhi in slepi v svojo škodo! Do te misli me ni prignala le naša sedanja usoda, ampak tudi prepričanje, da je za njo sedanji čas ugoden. Idejo razdelitve Avstrije v narodne skupine je hotel izvršiti daleč zroči in cesarju in državi zvesto udani Belcredi že leta 1867., torej že takrat, ko je narodna zavest v Slovanih Se komaj kalila. Kaj pa naj rečemo sedaj, ko je pri Nemcih nacijonalizem besnost in pri Slovanih od dne do dne krepkejši! Vsak trezni mislec sodi, da je Avstriji pomoč in rešitev iskati le v razdelitvi po narodnostih ali y takozvanem federalizfht.. " A , vendar federalizenr ne*" bode prišef kar Sam in črez noč, vzlasti ker ima sovražnike v Madjarih in Nemcih, kojim sedanja ustava jamči gospodstvo v Avstriji. Federalizem imajo oni narodi, ki po njem pridobijo, in to so Slovani, vedeti tirjati. Zakaj bi se ne upali tega dognati, ki nas je v Avstriji največ, in če smo složni, previdni in vztrajni! Resnično, da niti ne mislim na zunanjo podporo naših severnih brezštevilnih bratov, dasi je pri nas v Avstriji že prav v modi, črez mejo klieati na pomoč. V maju ali juniju t. 1. namerjajo se v Pragi sniti vseavstrijski slovanski časnikarji, da se posvetujejo, kaj bi nas Slovane tesneje združilo. Mar ne najbolje ideja federalizma, v katero edino imamo staviti upanje na boljšo bodočnost? Severni Slovani po federalizmu težijo in so nanj vsak dan pripravljeni, mi Jugoslovani še o njem niti govorili nismo. Če ga spoznamo za koristnega, potem je zadnji čas, da začenjamo misel o zvezi Jugoslovanov v Ijudstvih buditi in gojiti. Kar se že stori, imenovati se sme le poskus požrtvovalnih pojedincev; v mislih imam namreč časnika »Hrvatska misao« in »Novo doba«. Ali jaz mislim, da se nam je te stvari lotiti drugače. Pred vsem je treba jugoslovanskega shoda, na katerem se določita skupni namen in organizacija; potem pa pogumno na delo! Vsaka fara naj ima bralno, vsak okraj politično društvo. Tostranski Jugoslovani pa imamo imeti tudi svoj skupni nemško pisani list, iz kojega bode vlada izvedevala naše zahteve. Takega lista nam je bilo že davno treba, kakor očesa. Organi naše vlade se pač ne marajo učiti slovenski, hrvaški in srbski; je že tako in še dolgo bode tako ostalo. Ali nimajo celo Cehi svoje »Politik« in Hrvatje v kraljevini svojega >Agramer Tagblatt« ? Vlada mora natanko vedeti, kar hočemo, in videli, kako se potegujemo, kako zorevamo itd., potem nas bode jemala v poštev, sicer pa ne. Samo ob sebi se razume, da mora tak list biti odlično pisan, odlično urejevan, da nas bodo stranci uvaževali. List se naj osnuje z delnicarai, in ne dvomim, da bode imel dovolj gmotne kakor tudi duševne podpore. Za druge, v slovanskih jezikih pisane liste, bil bi, kar se tiče večje politike, nekako središče in jim dajal smer, nasprotno pa bi on sam zaiemal iz narodnih listov, kakor iz neusihajočega studenca, ter posredoval živo, pristno zvezo med vlado, od katere, in med narodi, za katere se hoče kaj doseči. Kar bi bil za tostransko polovico naš list, to bi naj bil za onostransko in za Bosno »Agramer Tagblatt« in oba skupaj pa jednega duha in jednega srca. »Zopet nov list; listov itak preveč«, utegne ta in oni reči. Neobhodno potreben list ni odveč; in celo tega bi ne bilo treba, da bi se vsled njega število naših časnikov pomnožilo. List, katerega predlagam, bi namrefi celo lahko, ker bi itak moral biti pisan nemški, tudi prevzel narodni obmejni boj zoper Nemce. Na tak način bi si, da rečemo naravnoč, »Siidsteirische Post« prihranili. Sedaj nastane prašanje, ali bi se naj »Siidsteirische Post« prekrstila ali prelevila v >Siidslavische Post«, ali pa bi naj novi list izhajal drugod. List, ki se naj bojuje zoper Nemce, ima že radi tega izhajati na neraški meji; nehote mu priteče več gradiva take vrste, če je s svojim urednikom sredi dogodkov. Potem pa nam je pomisliti, da imarao, Ce hočemo gojiti uspešno politiko, narodna podjetja, kolikor le raožno, tiščati na raejo naše zemlje, ne v Ljubliano, tudi še ne v Celje, ampak v Maribor, v Celovec in druga taka mesta. Narodna podjetja krepijo narodni živelj, in kje je treba najkrepkejšega, če ne na meji, in v prvi vrsti na nemški meji! V središču zemlje ima se zgoščevati sila, to je res, ali iz središča mora pa tudi izhajati pritisk ob mejo, in osnovitev čvrstega lista na meji, bil bi tak pritisk. Če bodemo le vlekli na središče, bodo se nam meje neprenehoma premikale proti središču, dokler ne bodemo že preslabi za vsak prilisk na zunaj. Z listom torej na mejo! Ali pa bi izhajal v Mariboru, ali v Celovcu, to bi menda bilo jednako; nazadnje bi vendar Mariboru dal prednost zraven drugih uzrokov že iz tega, da bi >Cirilova Tiskarna« vsled prenehanja »Siidsteirische Post,« ne trpela škode. Da bi list dobil urednika, ki bi imel svoje moči posvetiti jedino le njemu, razume se samo od sebe. Še nekaj. V našem boju bilo bi mnogokrat treba, recimo pred volitvami, da se pride vsakemu pojedincu s prav gorkimi besedami in sicer še zadnje trenotke pred odločitvijo do živega. NaSi časniki, ki prihajajo v narod, so pač le tedniki in v prostoru jako omejeni, tudi ga vsak volilec ne čita; shodov se ne more toliko sklicati, kolikor bi jih bilo prav že treba, za agitatijo pa se tudi vsakdo ne da in ne sme dati uporabljati. Kaj torej storiti ? Osnuje se naj v vsaki kronovini, dosti je, »Društvo za izdajo brezplačnih političnih in drugih koristnih knjižic v nedoločnih obrokih«. Sedeže tega društva, če le možno, na mejo, toda kjer imamo tiskarno: v Maribor, v Celovec itd.! Ce se n. pr. kje vidi, da bo boj vroč, napiše se primeren spis, naroči pri društvu par sto, ali celo tisoč ponatisov, ter vrže o pravem fiasu med ljudstvo. Naša stvar mora zmagati, ker je pravična, le sredstva nam je treba vedno iskati, da smo sovražnikom kos, ki je v njih toli iznajdljiv, in sredstva vrlo uporabljati. Končamo. Kar sem pisal, ni prazna sanja. Treba je nam Jugoslovanom združitve, to podpišera s svojo krvjo. Kogar pa še nisem prepričal, ta še vedi, da se je na vsem tihem osnovala »Jugoslovanskasocijalnodemokratska zveza«, ki je svoje delo že pričela. Toda o tej sami drugokrat. R . . . k.