Letnik III. (LVIII.) V Ljubljani. 27. oktobra 1905. List 43. DANICA. CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. Vseh svetih dan. Potem sem jih videl veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti — iz vseh narodov in rodov. (Skriv. raz. 7.) Presrečna mati, ko se jej je popel sin do vzvišenega stanu. Kako jej sočutje izražajo znanci naokrog in kako si na skrivnem žele, da bi tako oblagodarjeni po svojih otrocih postali morda enkrat sami. Srenje si štejejo v odliko, da si morejo zbrati v srenjčana visoko postavljenega rojaka; glavno mesto domače dežele si ga izvoli za svojega častnega meščana in očetna zemlja ga zove med najboljšimi svojih sinov. Kako blažen Sain, kako blaženi njegovi svojci in kako blažena rodna dežela — saj bo pač ta v čast ter oblast povzdignem domačin v modrih zboru povsod in vselej v korist se oglasil svojemu ljudstvu, svojemu domu. Če je srečna mati, ki vidi tako na visokem svojega sinu in če se raduje do-movje, da se je pospel tako zelo deželan — kako srečni smo pač vsi mi, ko dvigamo svoje poglede gori nad oblake, prav gori v prostore, ki jih ni videlo še oko in kojih radostnih glasov ni slišalo še uho. Tje gori so se pred dolgim ali kratkim preselili tudi zemljani: prav naši bratje in naše sestre. Tako visoko sc prišli, da jim nobene minljive časti izkazati nismo več v stanu; v taki trdni gotovosti so, da je ni stvarjene moči, ki bi je še kedaj mogla premakniti s tega njihovega posestva, ki je večno. Tje gori v ta vzvišena bivališča se ozrimo te posvečene trenutke današnjega Vseh svetih godu. Oglejmo si to nebeško družbo, da tudi mi toliko bolj zahrepenimo po njej. Tu gori v nebesih so zbrani bivalci iz vseh, tudi nam celo tujih dežel. Akopram iz najnevednejih ljudstev tu na zemlji — knezi in ktieginje so danes v teh svetih višavah Kako blagrujo tu gori v svojih jasnih bivališčih tisti siečni dan, ko jim je misijonarjeva roka vsadila v deželo sv. križ; ko jih je oblila v sv. krstu z vodo prero-jenja ter jim delila vse milosti, ki jih nam že od davna nudi krščanstvo. Tu gori v teh leskečih prostorih so zedinjeni vaši osebni neznanci. A komaj da ste vstopili tu sem v svoj pravi, svoj večni dom — postali so vsi ti vaši bratji in vaše sestre — vdani vam tako. da vam ljubeja biti ne more, da vam dragoceneja biti ne more najzlateja duša tu na zemlji — vaša lastna mati. Tu gori bivajo v nepopisnem veličastvu pred nevidnim Bogom naši najboljši prijatelji iz vseh nam znanih naših ozemelj. Trudili so se mnogovrstnega se učeč tu na zemlji in sedaj blagrujo stariše in učitelje, ki so vzrok bili temu, da so luč mogli postati nam, svojim sobratom in svojim sosestram na zemlji — ker „svetili se bodo, kateri so bili učeni, kakor nebesna svetloba in kateri jih veliko poučujo v pravici, kakor zvezde na vse večne čase." (Dan. 12, 3.) Tu gori, dragi, v tej zlati pokrajini se krog vsesplošnega našega Očeta gibljeta tvoja sestrica, tvoj bratec — ki sta zapustila vaš ljubi krog ter se z zemlje ločila v nedolž-nosinem svitu. Tu gori so vsi tvoji svojci, tvoji ljudje. Ljubezen, ki so ti jo darovali na zemlji se jim je gori pomnožila iu vpleinenitiln se jim je; saj te do veselega snidenja neprestano priporočajo tu in neprestano zate prosijo tu gori svojega in tvojega Boga. Iz teh večnih višav se ozirajo na-te sploh vsi ti. ki so ti kedaj dobri bili. Tu mislijo na te, zapuščenega na zemlji; od tu gledajo na tvoje dušne in telesne potrebe iti od tu gori skrbe za-te bolj še. nego so na zemlji prilike in vpliva imeli za to. Tu gori si jim vedeti predmet njihovih prošnja le samo ti: ker zase jim tu prositi ničesar več ni. V to nebo. v vse te svetniške, tudi angeljske vrste in celo tje do trojedinega Boga gori oprimo danes svoje še dosti megleno oko. Tje pridemo vsi: poučeneji in :!::inj učeni: mladi in stari — vsi tje vživat nezmernega Boga in na vekov veke veselit se v njegovi bližini. L:.n gori se že koj danes v duhu uvr.vim > z vsemi angelji in izveličanimi krog Očetovega prestola in na svoje obraze popa-dnjoč zamolin.o Trojedinega kličoč: »Amen! I Ivaia in slava in modrost in zalivala, čast in krepost in moč bodi našemu Bogu od vekomaj do vekomaj. Amen." (Skriv. raz. XX!. nedelja po Binkoštih. In >•<» šli 1*1 }M»ViiJ;lll svojrmu (iosvoiiu v>c, k :r sc j- bilo /godilo. t.Mit» j IS Popolnoma vpehano in tudi veliko čez uro je prihitelo dete domu. „To smo se podili, razgrajali in upili kako je prijetno bilo. A to je dobro, da nas niso videli učitelj. ki so se šli izprehajat po šoli uprav na nasprotno stran." S takimi besedami je pri -sopdialo dete do matere, ki mu je na živenja pot vcepila to svojost, da je govorilo s cela odkritosrčno in to vselej tudi takrat, kadar kako dejanje ni hvalno bilo. Resnobno je nagubančila mati obraz in rekla: „Ali te nisem učila, da nisi nikjer in nikoli sam, naj te potem že vidi kedo ali nobeden? 1:110 oko je, ki vidi vse in eno uho, ki 11111 pretili ni nikedo. Med ljudmi je sploh tako, da bi mar-sičesar ne storil marsikedo, če bi prepričan bil, da to oni izvedo, o kojih si tega ne želi. Priča temu je tudi današnji sv. evangelij in breizgledno odurni hlapec v njem, ki mu je ogromen dolg odpustil njegov gospod. Ni pa misliti lahko, da bi se bistveno vnesrečil ta, ki mu je božja vsegapričujoč-nost vedno pred očmi. Zato premislimo danes ti dve resnici, kako nas 1 vič misel na božjo vsega-pričujoč 11 ost ohranjuje v pobožnosti in 2gič, kako ta misel odbija od nas vsako izkušnjavo. * I. Misel na božjo vsegapriču-j o č n o s t n a s o h r a 11 j u j e v p o b o ž -nos t i. Pobožen je. ki živi po božjih zapovedih in izpolnuje vse, kar spozna za božjo voljo. Babilonski kralj Nabuliodonozor si je vsvojil mesto Jeruzalem s kraljem Joakimom vred. Veliko vjetih Judov je peljal seboj v Babilon. Med vjetimi so bili znani pobožni mladeniči, ki jih je ukazal kralj učiti cela tri leta ter jim deliti najboljših jedil. In čemu vse to: Zato, ker bodo za tri leta jeli kralju osebno služiti ter bodo vedno bivali v njegovi pričujočnosti. (Dan. I.) Ce je svetni mogočnež veleval mladeniče. ki bodo vsak dan pričo njega le nekoliko časa. tako poučevati in pripravljati na ta poklic — koliko boij se mora z vsemi lepimi čednostmi okinčati ta, ki naj vedno misli na božje vsevideče oko in na tisto angeljsko hrano, ki je brez primere imenit-neja od vsake kraljevske jedi. Prepričan tega, kako odvažna je misel na božjo vsegapričujočnost, je govoril zato stari Tobija svojemu sinu na smrtni postelji: »Moj sin, poslušaj besede mojih ust in \ tlsni jiii trdno v svoje srce . . . vse dni svojega živenja imej Boga v spominju." (Tob. 4, 2. (S.) — In ko je svetega opata Antona vprašal učenec: kaj mu storiti, da se ohrani v pobožnosti — odgovoril mu je sv. učenik: „Kamorkoli greš, povsod imej Boga pred očmi." — Sv. Ludovik, francoski kralj, pa je poklical, ko je umiral na tuji zemlji zoper nejevernike se vojskujoč, svojega sina Filipa ter mu naročil: „Moj sin. pomni v vseh svojih opravilih: da je Bog pričo tebe in da te vidi vselej; potem se nikoli ne pregrešiš." Tako nas božja vsegapričujočnost sili na pobožnost. II. Misel na božjo vsegapričujočnost odbija od nas vsako izkušnjavo. Izkušnjava je naval misii ali želja, ki vabijo v greh. Kedo pod solncem je bil nesrečneji od Joba, velicega trpina? Najimoviteji poprej je postal brezmejno reven. Vplenjene so mu bile vse črede; izgubil je vse sinove in vse hčere, ker poderla se je bila hiša nad njimi. Z božjim pripuščenjein mu je vgonobil hudobni duh telesno zdravje. In vero v Boga bi bil izgubil, da je poslušal ženinih besedi. Očitala mu je celo ona govoreč: „Ali še ostaneš v svoji priprostosti? Daj Bogu slovo in umri!" (Job 2, 9.) — A kaj je storil Job v teh silnih izkušnjavah, ki mu jih je vsodil Bog? Pogumno kakor sovražniku vojak se jim je vprl ter govoril s trdnim zaupanjem rekoč: „A!i ne ogleduje Bog mojih potov in ali ne prešteva vseli mojih stopinj?" (Job31, 4.) — Ta misel na vsega-pričtijočega Boga je varuvala Joba, da ni podlegel izkušnjavi ter obupal. Že nejeverski modrijan Tal iz Mileta je prehvaljeval vedno misel na božjo vsegapričujočnost ter rekel: ..Ljudje bi morali misliti na to. da bogovi vse vidijo in vse napolnjujejo — tem potem bi postali tudi vsi bolji, ker bi se prepričali, da vse to. kar store, store pričo Boga." (Ciceron.) — In kaj menite, dragi, zakaj da veliki apostol Peter ni zmagal izkušnjave? Odgovor: Zato ker je le od daleč postopal za Gospodom in tega pozabil, da ga je mojster vender le videl, če tudi daleč proč od njega. Tako se z mislijo na božjo vsegapričujočnost varujemo izkušnjav. Dragi! Očesu svojih starišev, svojih prednikov se že še odtegneš - se ve v svojo nesrečo; a božjemu očesu in ušesu dobro zapomni — temu se ne odtegneš nikjer in nikoli. Zato poglej včasih na ono cvetico, ki obrača ves dan za solncem svojo glavo in jo - kakor da bi šla v žalost - tužno pobesi in zapre, kadar se solnce nagne v božjo milost. Učenica naj ti bo ta solnčnica, da skleneš: Tako se hočem obračati tudi jaz vselej le proti Bogu in nikedar proč od Boga. Bog naj me vidi povsod; vselej naj mi je priča. Potem si ohranim pobožnost in kos bom vsaki izkušnjavi. Amen. Sv. rožni venec in potrebe moderne družbe. Kakor trta sem rodila sladak in dišeč snd. in iz mojega cvetja je častit in obilen snd " Sirah 24. 23. Približal ><■ .je najprijetnejši mesec jesenske dobe. oktober ali vinotok. Solnee n,-pripeka več s tako vročino, in narava nas vabi v svoje naročje, da se navžijemo njenih okusnih sadov. Pobožno ljudstvo pa je hvaležno. Kakor je v evetoči pomladi krasilo oltarje nebeške I >eviee z lepodišečim cvetjem, tako tudi sedaj v jeseni zaljša Marijine kipe in podobe z jesenskimi cveticami. Svet se roga tej pobožnosti. Nas ne moti njegov zaničljivi posmeh, nego so nam mero-dajne besede papeža Leona XIII.: Mesec majtiik smo posvečevali s svojim cvetjem svoji nebeški Materi, posvetimo njej v čast tudi vinotok s svojim sadjem. Kden in drugi, majnik in vinotok, se spodobita njenemu čo-šeenju, ki pravi o sebi: Iz mojega cvetja je častit in obilen sad. Cvetje pomladi nas spominja Marijinih čednostij. lepota jeseni pa ohilnosti usmiljenja po preblaženi Devici. Kar se je vsejalo koncem zime in se razvilo v cvet pomladi ter zorelo poleti, dozorelo je v jeseni človeku v živež. Tako je tudi v preblaženi Devici Mariji dozorel najslajši sad njenega telesa. Jezus Krist. kojega napoved je bila vsejana že v raju. zorela po očakih in prorokih stare zaveze. Mesec oktober je innogoponiemben glede na Mater milosti božje. Kimljani so pričenjali leto z marcem: sedmi. osmi. deveti in deseti mesee so jim bili vodeni ali meseci dežja (imber — ploha, dež.) Torej to tudi ta mesee oktober. Jezus Krist pa je pri vodnjaku Jakobovem. proseč Samarijanko vode, govoril o vodi milosti božje, ki izvira v večno živenje. In svojo božjo Mater je ] »ostavil za delil ko te čudežne vode. Ona je v predpodobi ona lahna meglica nad Karinelsko goro. ki je na priprošnjo proroka Elije priplavala na nebo. v kratkem zagrnila ves nebesni obok in z blagodejnim dežjem napojila osušene sama-rijanske dobrave. Ničesar nam ni hotel Bog dati drugače, nego po rokah Marije.« trdi sv. Bernard. — Oktobra začenja vinska trgatev. In vino je podoba milosti božje. Jezus Krist se sam imenuje vinsko trto. Spodobi se. da meseca vinotoka častimo njo, ki pravi po sv. Duhu sama o sebi: »Kakor trta sem rodila sladak in dišeč sad!« Ur vatje rekajo že oktobru listopad. In res, -koncem oktobra začenja odpadati iistje z dreves. Polja in travniki so goli. megla se vlači po gorah in mrzla lmrija začenja svoje divje plese. - Pozna jesen — podoba bližajoče se smrti! Kako resen opominj za človeka, da se tudi njemu dan za dnem krajša doba živenja. da jadrnimi koraki hiti proti njemu koščena in neizprosna žena. mrzla smrt. Megla žalosti lega na grešnikovo dušo, dokler ne priplava zgodnja danica: preblažena I )evica Marija, kojo kliče na pomoč s pobožno molitvijo: - Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri! In ljubeznjiva Mati hiti, žalost zbeži iz srca. mir in tolažba zopet ogrevata dušo. S sv. rožnim vencem častimo preblaženo Devico Marijo meseca vinotoka. Saj ta molitev je kakor kratek časoslov (brevit) za verno ljudstvo in obsega najimenitnejše skrivnosti sv. vere. ki se kakor lepo duhteče rože vijejo v venec Mariji v čast. V molitvi rožnega venca se ponavljajo tolikrat. da se morajo prijeti spominja. — In preblažena Devica je v Lurdu potrdila to davno prepričanje krščan- skega ljudstva, da je molitev rožnega venea njej posebno ljuba. Kakošno jo je videla Bernardka ob Masabijelskih skalah? Obleka nje bela. In bosi stopali In moder dolg pas, Krasite lepo Pokriti do čela Dve vrtnici, zali Ni videti las. Kot čisto zlato. Dolg molek nje roka Pebožno drži. Spominja otroka. Kaj on naj stori. Marija z molekom v roki, opominja Bernardko, in po njej verne kristijane, naj radi in pobožno molijo sv. rožni venec. To nam je zatrdilo iz najnovejše dobe. kako ljub jej mora biti rožni venec. Konečno se meseca vinotoka časti rožni venška Kraljica tudi v spominj na slavno zmago pri Lepantu. Bilo je 1. 1571. Turki, najhujši sovražniki krščanske vere, so prevzetno dvigali glave bahajoč se, da vse križarske vojske niso mogle oteti svete dežele iz njih oblasti. Selim, sin in naslednik Solimana, carigrajski sultan, se je bil polastil otoka Cipra in se je z velikansko vojsko začel pomikati proti zahodu, žugajoč poteptati v prah krščansko ime. Tedaj je vladal v Rimu papež Pij V., ki je, začuvši vest o turškem navalu, dal oklic na vse krščanstvo, naj z mečem brani »krst častni in slobodo zlato.- In res se je zbralo krdelo navdušenih vojnikov, ki so se zoper-stavili krutemu dušmanu. Ali kaj ta peščica proti mnogobrojni turški sili? Zato se je zatekel svetnik na papeževem prestolu Pij V. do kraljice angeljskih trum in je ukazal vsem vernikom, naj goreče molijo sv. rožni venec, da bi Marija izprosila zmago krščanskemu orožju. Bojni kraj je bil zaliv lepantski, kjer ste skupaj zadeli sovražni brodovji. Na krščanskih ladij ah so vihrale zastave s podobo Device Marije in pobožne Marijine pesmi so donele po morju. Zagotovljeno, da jih Marija ne zapusti, je poprijelo krščansko brodovje otoinansko tako. da je slednje izgubilo ves pogum in se začelo umikati. Morska voda ob zalivu je porudela, plavali so v njej mrtveci in ostanki razbitih ladij. Okoli 32.000 je bilo mrtvih Turkov in kristijani so vjeli nad sto sovražnih brodov. Radostna zahvala se je glasila proti nebu: »Ne lastni pogum, ne orožje, ne lastna jakost, marveč rožnivenška Marija nam je pridobila zmago.« Nad 15.000 krščanskih sužnjev je bilo oproščenih, in papež Pij V. je ukazal, naj bo prva nedelja v oktobru posvečena Mariji, sv. rožnega venca, ker so tej molitvi pripisovali zmago nad Turki. Iz teh razlogov je posvečen mesec oktober rožnivenški Kraljici. Zato radi polagajmo sveže vence cvetic pred Devico Marijo. Kli-čimo v molitvi sv. rožnega venca pobožno ime, njeno sv. ime, ki je v ustih vernega kristijana sladko kakor med. zdravilo v stiskah, mavrica miru v viharjih živenja. hladilno rosilo narazpaljene strasti človeškega srca. Povzdigujmo do prestola nebeške Kraljice svoje srčne molitve, in milosti polna Mati brezdvoinno odpre svoje zakladnice in rosila bo blagoslov na nas in naše družine. Po profesorju Seb. Lisi priredil župnik Jakob Čemažar. Kronika mesta Črnomlja in njega župe. Uvod. Kedor bo hotel kedaj sestaviti obširnejšo zgodovino mesta Črnomlja in njega župe. pride v ne malo zadrego radi gradiva, katerega mu bo bore tnalo na razpolago. Kedo ve, kje čakajo sem spadajoči zgodovinski viri dneva vstajenja: kedo ve. kje jih zasledi marljivi zgodovinar in jih spravi na dan iz teme pozabljenosti? Mogoče sploh do njih ne pride, ker jih več ni; lahko jih je zadela osoda enaka kakor tiste, ki so prišli v roke trgovcu, da so mu služili y njegove nezgodo-vinske namene. Drugim krajem nudijo priliko do jasne, obširne zgodovine arhivi, napolnjeni z vsakodobnitni listinami. Pri nas ga nima ne mesto ne župa. Pač hranita oba nekaj papirjev, a so brez zgodovinskega pomena ali pa njih spominj ne sega čez pol stoletja nazaj. Vničil je vse prej sne listine požar, kakor bi nam hotel zakriti pogled v tužne dobe preteklosti tega kraja. Zavrgli so jih naši predniki, ki so znali za sodobne do-godljaje brez njih, a niso pomislili, da ne bodo vedeli zanje njih potomci, ki bi radi znali za dogodivščine preteklosti. Leseni pa tja se naš kraj omenja mimogrede v zgodovini drugih krajev. Iz te so izčrpane v večini pričujoče pičle drobtine. ki nam odpirajo meglen pogled v njega pretekle čase. Zaporejene so po njih kronologičnein redu kot neka kronika. Zdele so bodo marsikomu prepičle. malenkostne -- priznam. »• v dolgem ovinku med grmovjem in vinogradi: skoraj si v Dobličah. v rojstni vasi Ivana Vrtina. umrlega ameri-kanskega škofa v Maripiettu.* Iz vasi si kmalu v prostrani lo/i. ki j«- polna rjavega premoga • lignita». Mnogo so ga svoj čas izvozili na fužino v Gradaeu. ki s«» je pa opustila pred dobrimi tridesetimi leti. Z njo se je jenjal tudi tukajšni preuiogokop. ki je nad dvajset let preživljal marsikaterega domačina. Komaj imaš to ložo dobro za seboj in že si pred mestom, v katero si namenjen. Majhno me-stei-e je: ima le 1240 prebivalcev. los hiš in leži L">»", m nad morsko gladino. Meščani so SI o v e 11 e i. vender se lahko p<» vseli gostilnah in prodajalnah nemško pomeniš. ( rn«»tiielj ima lepo. eeio romantično lego na vzvišeni, podolgasti skalnati plošči kraškega značaja. V velikem kolobaru se vije krog njega od severo/apada tekoča Dobli-čanka. kateri s.- pod mostom pridruži še La-liiuja. Združeni pod iim-vom Crnomaljšica ob-tekati v glohoki strugi mestno južno stran. I Vi mestnem mlinu -e mesto precej zoži. Ta ožina je Lila svoj čas presekana, tako. da je tekla Dohličatika ne le \ Lahinjo. nego po prekopani strugi tudi v ( rnomaljšico. Čez to preseko ali I »olje i .čem» čez globoko strugo se je prišlo V mesto po železnem mostu. Ta most s., j., dal dvigati proti mestnim vratain. Na večer in redno, kadar se j»- bilo bati sovražnega napada, so most dvignili in z njim zaprli mestno obzidje tam. kjer je bil vhod v mesto. Na ta način je služil most obenem za lin sjna vrata. Danes ni o vsem tem več sledu. Na v>f to spominja le še ime. ki živi med ljudstvom, ki/ovc kraj na vavtari Fallthor). Lesene hiše v predmestjih : Kolnik i l.oka in Kozji plae ). Hrib. Škadnje. Krstina: lesene koče ua severni in zapadni strani mesta so živi spomeniki iz iiajžalosfnejšjh časov mestne zgodovine. Dovolj glasno uam pravijo, da so jih stavile od nezgod vtrujeiic roke in pa prazni žepi. Dokaj lepše liee ti kaže glavni trg: ni sicer velik, a v primeri z velikostjo mesta dovolj prostoren. Ob obeh straneh se vrste čedne hiše. po večini prodajalne. Na desni gleda na trg župna cerkev sv. I'etra njej na desni stoji Fran Josipova šola« zidana i. |S90. Za cerkvijo se glavni trg nekoliko zoži in pretrga, a preti Črnomaljskim gradom se razvija bolj na široko. Končuje se pri mestni kapelici, zidani 1. 1*55. ko je ponehala kolera. I'o lepi mestni škarpi »na vavtafi se pride iz mesta. Pred krasnim poslopjem. ki nosi na čelu ime Posojilnica.« zidana I. 1000.. stoji mestni vodnjak-vodomet. Lev.....I njega je »koiiieiida. zidana I. 1055. Vzporedno z glavnini trgom ste obe stranski ulici: Farovška in pa Za Inja ulica . \* prvi stoji občinska hiša. katera je bila od 1*44. do I snu. |. šolsko poslopje: od 1. aprilja L 10i»5. posluje v njej mestna hranilnica.-Koj naprej je župnišče. zidano 1. l*os. Končuje se ulica pri cerkvi sv. Duha. Več o mestu ni povedati. Čast mesta v ž i v a od I. 1407. K o j drugo leto so j e T u r k i p r v i č n a p a d 1 i. V teh časih je bilo mesto obdano z močnim obzidjem: to in pa okoli in okoli tekoča voda je naredilo iz mesta nepremagljivo in nikedar vzeto trdnjavo. Večkrat soje Turki napadli, vzeli nikoli. Toliko več je trpela pred njimi okolica, katera je občutila njih jezo zaradi nedostopnega in trdovratnega mesta. Ves čas turške sil«. i Llos - 157<»i je bj| za mesto zlata doba. doba blagostanja. V njem so bivali brainbovei. ki so pohajali na mejo njih poveljniki. Velike žitnicc. obilne shrambe za smodnik in druge vojskine potrebščine so se kopičile V mestu. Vedno s., je stekalo V mesto dovolj ljudi, trgovini je bila pot odprta na široko, meščanom dana prilika do dobičkonosnega dela. Ko so zgradili ouokraj t e m U t) Z e | C II e Kolpe med I. 1570. do 15so. trdnjavo K ari ovce. pomaknila se je tje brambiia črta proti Turkom, tje se preselilo vojaštvo s poveljniki, z njimi se je poslovila \sa sreča in vse blagostanje. Nad mesto st) prihrule nesreča za nesrečo, druga hujša od druge. Kužna bolezen je večkrat davila po mestu, vničeval ga je večkrat požar. Mestno obzidje in stolpi so bili prazni in porušeni. Vojaška kardela so se pač še vedno pomikala skozi mesto, a vsled njihove brezbrižnosti in surovosti so imeli meščani od njih več škode nego koristi. Mesto je jelo pešati in propadati in se ni moglo koj povzdigniti do dan os. ko životari za silo ol» c e s a r s k i b v r a d i b. Ne povzdignejo ga tudi ti ne. V zastarani otrplje-nosii mesto željno pričakuje in prisluškuje, kedaj se oglasi pisk železnega holmečega voza. ki bi morda, če se sploh kedaj oglasi, oznanjal mestu dobo vstajenja in zasnul podlago povzdigi mesta. I 'redno se ozremo po župi in svetu, po katerem se raztega. š*; nekaj razlage imena ('rnomelj. Nepozabni zgodovinar liutar jebil menenja. da je stal mestni mlin dosti prej. predno se je zidal grad in nastaio okoli grada mesto. Okoličanom so inleli zrno ižerno. žirno) in oprijelo se je mlina ime zrnomliu in po njem tudi gradu in mesta. V najstarejših listinah se nahaja ime mesta, oziroma vasi. trga: Schirnonicl ^122*> Zennenli (1277^ ('zernoniei 1 32:-;) Chernomel 11 :»r>4^ Sehernemel 11 11'ti . ki te precej samostojne razlage pač ne podirajo. Drugi so menenja. da se ie nahajal tu v davnem času. predno se je jelo razvijati mesto, ročni mlin. za katerega rabi starosl. ime žerna.- Tietji izvajajo ime iz »čer in mej.« Prva beseda znači pečino, druga kakovost pečine. Pečina ali skalna plošča, na kateri se je razvilo mesto, je bila podobna snežnim nametom ali zametom, za kar je bila v starosl. beseda metel ali skrajšano nie| . Mogoče je imel pri imenu svojo vlogo nemški sehier sebier uinllicssen). na kar bi s«; dalo sklepati iz starega imena mesta Sehi-romel . Navedene izpeljave so seveda negotove. Morila ena prava, mogoče nobena izmed teb. I )okb-r se ne dožene izvestno pristni besedni pomen, pa naj se držimo slobodno te ali one. katera nam bolj v gaja. (Dalje priti.) Dragocen dar češkega duhovnika. \ inograjski župnik in člen tamošnjega občinskega zastopa msgr. Ker d. Lehnerje podaril za ustanovitev češkega zgodovinskega umetniškega zavoda v samostanu bi. Anežke češke v Pragi svojo dragoceno knjižnico, znamenita reprodučna dela za proučevanje zgodovine in slikarske umetnosti, nekoliko del češke plastike, dva umetna kipa iz XV. in N VIL stolet ja, ednajst odlitkov kipov čeških umetnikov NIN. stoljetja in dr. Tudi je podaril zbirko predmetov uinctiioohrtuih in stavbinskih. Svoj dar. ponuden županstvu praškemu, spremlja župnik Lebner med drugim takole: Da bi se mogla moja knjižnica in začete zbirke v prospeh proučevanja stavbarstva, plastike, slikarstva in umetne obrti ven in ven skladno dopolnjevati in po-nuioževati. pritrgoval sem si <»«1 nekdaj v tem. kar je potrebno za živenje. in sem si varčevaje prigospodaril glavnico, ki bo moči iz njenih obresti vsako leto pomnoževati knjižnico kakor tudi zasnovane zbirke. V ta namen izročam loo.Oue kron v vrednostnih papirjih deželne banke kraljevstva češkega in delnice akcijske družbe t nie v Pragi in meščanske pivovarne na Kraljevih Vinogradih. Z vsakoletnimi obrestmi se bo razmnoževala knjižnica in umetniiiske zbirke tako. da se porabi za nakup knjig četrtina in za pomnoženje zbirk tri četrtine letnih obresti, ki se ne smejo obračati za noben drug namen. Omenjena glavnica ostani nedotakljiva in se ne sme nikdar zmanjšati. Lebner je izročil novemu zavodu: 2.) 077 izvodov svojega dela Češka slikarska šola NI. stoletja. L kroiianski evan-gelistar kralja Vratislava. imenovan: kodeks višegrajski. Najnižja cena izvodil je -">0 K. skupna cena: 33.Sf>0 K. 3.) Dvajset letnikov svojega časopisa: Metod . posvečenega stvarni umetnosti cerkveni. vkupe 71(Mi izvodov in 32 letnikov svojega časopisa »Cvrilla . posvečenega cerkveni glasbi, vkupe oS7."> izvodov. 4.i 34 niašnih skladb, partitur in tiskanih glasov najboljših čeških skladateljev v vrednosti najmanj 20.000 K. Skupiček tiskovin pod št. 2.. 3. in 4. se strne v poseblm zaklad - nadaljuje Lebner — obresti naj se mu dolagajo toliko časa. dokler ne naraste ^a loo.ooo K. Potrudim se. da ta zaklad vsako leto pomnožim s svojim doneskom. Kadar ta zaklad dospe do loo.ooo K. naj se začno njegove obresti porabljati na enak način kakor obresti prvega zaklada: namreč za pomnoženje knjižnice iu zbirk. S svojo knjižnico, zbirkami in z dvojnim zakladom vtcmcljujcm Češki zgodovin-sko-uinet n iški zavod . ki bode dajal pouk in potrebm* pomoeke vsem. ki se bavijo z zgodovino češke umetnosti. Ta zavod bo v svetilu češkega naroda iz XIII. stoletja — v samostanu bi. Aie-žke Premislove. X ž. Iz sveta. Nadaljevanje vesoljnega cerkvenega zbora. \ pravkar izišlem katekizmu Pija X.. ki se z«»ve po italijansko: ("ompendio della dottrina elnistiana . Moji na >1 />. 391. zanimiva izjava o ••»•rkvem in zboru Olaveto in blagovito d' lo in /f imel svoje shode v baziliki sv. I'etra v Vatikanu (zalo se zove va-tikan-kii. ko so l« ta ls7o. moralji biti njegove •*eje zaradi teilanjili razmer prekinjene. Nada .j*-, da papež, ko so se sedaj viharji ogrožu-joči eerkev vtišili. iznova v tek spravi delo sv. zbora, zahtevano od Previdnosti ibožjei. in ga dovrši. Iz teh besed sklepajo mnogi, da mjli Pij X. nadaljevati cerkveni zbor. ki se je Uja Is7o. prekinil, a ne zaključil. Nekateri -o sprožili to misel takoj v začetku njegovega papeževanja. Nekemu veljaku je baje dejal -v. oče: »Stvari je dovolj, ki bi >e morale predložiti vesoljnemu zboru, toda na poti -o mu -edaj velike zapreke. Tisii. ki poznajo razmere trdijo, tla se ne sjiče cerkveni zi»or, ne zalo kakor da bi ga ne maral Pij X.. nego zalo. k• i nima dovolj sredstev za to. Mnogim cerkvenim dostojanstvenikom bi biio treba platili poinino: precejšnji bi bili tudi t roški za zborovanje samo. a sedanje denarne okolnoMi papeževe niso sijajne, p. O vzhodnji cerkvi se ven in ven zanimajo v Pimu. Oni teden sta odšla dva pro- fesorja iz grškega kolegija: o. Hugon Gaisser in o. Plaeid de Meester iz reda sv Benedikta na goro Atos proueevet tamošnje grško-pra-voslavne samostane. Prvi namcrja tamkaj nadaljevati proučevanje grškega bogoslpžnega ]>etja. ki ga je začel preiskovati med pravo-slavimi Albanci, naseljenimi v Italiji. Belgijec de Meester. znan izza svojih spisov o grški cerkvi, se posveti proučevanju nepetega dela bogoslužja. Z atoške gore kreneta oba učenjaka v Carigrad in nato v Malo Azijo. B. P. Zrnje. Sokratu srce — Kristu srce! Veliki grški modrijan Sokrat je imel vedno kopo učencev okrog sebe. ki so poslušali njegove nauke* Večjidel so bili sinovi plemenitih in bogatih družin. Zato so mu leliko večkrat kaj dragocenega prinesli kakor plačilo za njegov trud. Le eden njegovih učencev, Kshin, je bil revnih starišev in se ni mogel s takimi darovi hvaležnega izkazati svojemu velikemu učitelju. Nekega dne. ko so drugi zopet obdarili učitelja, je bil Kshin potrt še posebno. Stopil je do Sokrata in mu rekel : Druzega nimam, sprejmi učitelj moje sree. Modrijan je ves ginjen odgovoril: Tvoj dar, prijatelj, mi je največi in najljubši. — Sin. hči. daj mi svoje srce — tega istega daru pa zahteva od nas ()drešitelj. f. H. Matere v cerkvi — otroci doma v molitvi. Dobra deklica je ob nedeljah zjutraj varovala otroke uboge sosede, daje mogla ona k sv. maši. Isto je sklenila storiti tudi njena tovarišica. Kmalu se je našlo več tacili. Zbirale so vse otročiče v eni hiši, pripovedovale jim kaj lepega, ter jih učile, naj se v duhu pridružijo ljubim materam, ki v cerkvi molijo za-nje. Sadovi tega so se kmalu pokazali. Matere so pridno zadostovale nedeljski dolžnosti, ^molile so v cerkvi za svoje doma; otroci na domu so pa molili za-nje, ki so bili v cerkvi. F. H. .Danica* izhaja \s.ik petek na celi poli in velja p« pošti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono .tO vin. Zunaj Avstrije velja za vse ieto 7 kron: za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide »Danica' dan poprej V Ljubljani >e dobivajo posamezne številke no 10 vinarjev v l.ovro Blazni k-ovi trgovini na Starem trgu in v Ivan P i c h 1 e r j e v e tabakarni na Kongresnem trgu.