Vftditelj slovenskega naroda, prcdsednik senata in prosvetni minister dr. Anton Korošec v mašniški preobleki kmalu po smrtt Slovo od dr. Anfona Korošca Zalne slovesnosti v Beogradu Počastitev rajnega na stanovanju in ˇ senatu Dr. A. Korošcu so oblekli po smrti mašno obleko in je počivalo njegovo truplo nekaj ur na postelji v njegovem stanovanju v kralja Milutina ulici v Beogradu, kjer ga je obiskal in pokropil predpoldne 14. decembra knez-namestnik Pavle in razne druge najodličnejše politične osebnosti, 8 kateriml je bil blagopokojni v življenju tesno povezan. Tekom predpoldneva na dan smrti je bila krsta s posmrtnimi ostanki prepeljana v vcliko dvorano senata v Beogradu. Začela se je koj počastitev trupla v dolgih procesijah. Zadnjo čast so izkazali priljubljenemu voditelju Slovencev njegovi častilci od najvišjih političnih osebnosti ter sodelavcev do siromakov, katerim je skušal pokojni po svojih močeh lajšati bedno usodo. Senat je sprejemal celo noč množice onih, ki so se poklonili ob krsti dr. Koroščevemu spominu. Njegovi najbližji sodelavci so pokropili truplo in so se pomudili nekaj časa ob krsti. Drugo jutro so prevzeli na obeh straneh krste častno stražo Slovenski fan*je v krojih. Nabito polna je bila senatna dvorana, ko je opravil 15. decembra ob 10. uri dopoldne senator Fr. Smodej ob mrtvaškem odru žalne molitve. Obredu so prisostvovali poleg beograjskih množic prijatelji ter dolgoletrd sodelavci rajnega. Po molitvah so zapele usmiljenke »Vigred se povrne«. Pretresljive besede slovenske poslovilne pesmi so privabile v oči vseh številnih navzočih solze. Tudi po končanem žalnem opravilu se je nadaljevala pokropitev. Kropit so prišli voditelja Slovencev apostolski nuncij na našem dvoru monsignor Ettorc Felice, ministri, generali, zastopniki tujih držav, zastopnik srbske pravoslavne cerkve, visoki uradniki ter zastopstva raznih organizacij in korporacij. Poklon ljubljanskega zastopstva ob krsti in zahvala knezu-namestniku Zastopniki Ljubljane: minister dr. Krek, dr. Kulovec, Snoj in urednik »Slovenca« Kremžar so se pripeljali v Beograd 14. decembra z vt-liko zamudo ob 11. uri zvečer. Podali so se takoj v senatno dvorano, kjer so se poklomli ob mrtvaškem odru spominu voditelja Slovencev. Drugi dan je bil minister dr. M. Krek sprejet v avdienco pri knezu-namestniku, kateremu je sporočil najvdanejšo zahvalo slovenskega naroda, da je počastil osebno voditelja dr. A. Korošca ob njegovi smrtni postelji. Knez-namcstnik je vidno ganjen izrazil svojo veliko žalost nad izgubo, ki je zadela Slovencc s smrtjo dr. Korošca. Minister dr. Kulovec pa je obiskal obolelega ministrskega predsednika in notranjega ministra g. Dragišo Cvetkoviča na njegovem stanovanju. SIovo od Bcograda V Beogradu so se pričele pogrebne slovesnosti 15. decembra ob 2. uri popoldne. Krsto z zemeljskimi preostanki je blagoslovil in opravil pogrebne molitve monsignor dr. Matija Petlič, župnik v cerkvi Kristusa Kralja v Beogradu in zastopnik beograjskega nadškofa dr. I. Ujčiča. V zadnje slovo so odpele usmiljenke »Vigred se povrne«. Krsto so dvignili Slovenski fantje, odnesli so jo pred senat ter položili na topovsko lafeto. Vojaštvo je počastilo rajnega z vojaškim pozdravom, nakar je stopil na pripravljeni oder bivši minister in senator Magaraševič, ki se je poslovil v imenu senata od senatnega predsednika in prosvetnega ministra dr. A. Korošca. Gosp. Magaraševič je poudarjal v poslovilnem govoru pomen dr. Korošče- vega političnega m državniškega dclovanja za Slovenijo in celotno Jugoslavijo. Izpred senata se je začel razvijati za križem ob zvokih žalne koračnice, katero je igrala vojaška godba, žalni sprcvod. Za križem se je uvrstila vojaška četa, za njo vojaška godba, za to pa so nosili ^lor*n-ki fantje na blazinah vsa številna odL .ovanja, katera je prejel blagopcl-oj .i z» svoje delo in zasluge od našega kraljh in od inozemskih vladarjev. Slovenskim fantom so sledili v sprevodu gojenci železniške šole, ki so nosili 60 lepih vencev, katerc so položili ob mrtvaški oder dr. Korošca ministri, poslanrki, zastopstva uradnikov, vojaštva, časnikarjev, visokošolcev, beograjskega županstva, glavni odbor JRZ v Beogradu ter razne organizacije. Posebnega poudarka in omenka sta vredna krasna venca Nj. Vel. kralja in kneza-namestnika Pavla. Pred gojenci železniške šole sta stopala dva gardista, ki sta nosila kraljev venec iz belih nagljev in vrtnic in od kneza-namestnika iz rdečih nagljev in rdečih vrtnic. Potem so se vrstile slovenske usmiljenke, posamezne katoliške organizacije s svoiimi zastopniki, tako Slomšekova družiaa, članstvo Prosvctnega društva, oddelek Slovenskih fantov z zastavo, ki je bila ovita s črnim pajčolanom, potem številna duhovščina, za njo pa je vozilo šest vrancev topovsko lafeto s krsto pokojnega na;ega voditelja. Ob obeh straneh topovske ialete je korakala častna vojaška četa in častna četa Slovenskih fantov. Za krsto je prvi stopal kr. namestnik dr. Ivo Perovič z adjutantom Nj. Vel. kra!ja generalom Barjaktorovičem, člani vlade, med katerimi je bil tudi minister dr. Krek, bivši ministri, generaliteta, ostale igledne osebe našega javnega življenja, jastopniki posameznih kulturnih, gospodarskih in narodnoobrambnih organizacij in ustanov ter močno zastopstvo vseh zaJružnih organizacij, uradništvo prosvetnega ministrstva in številni osebni prijatelji Dokoinega dr. Korošca. Ob strani po vseh ulicah, kjer se je vil pogrebni sprevod, so bila cestišča nabito polna z občinstvom, ki je kljub močnemu mrazu vztrajalo ure in ure na mestu, samo da bi videlo zadnjo pot, ki jo je nastopil voditelj Slovencev. Žalni sprevod, ki ga je zaključil spet oddelek vojaštva, se je ustavil pred palačo predsedstva ministrskega sveta, kjer je stopil na oder gradbeni minister JDanilo VuloVič, ki sc je poslovil od dr. Korošca v imenu vlade. Proslavljal je rajnega kot velikega sinu Slovenije in iskrenega brata Srbov in Hrvatov, kot borca za mir in zagovornika mednarodnega sodelovanja. Ker je bil dr. Korošec eden najpomembnejših jugoslovanskih državnikov, obžalujejo njegovo izgubo poleg Slovencev tudi Hrvati in Srbi. Ta neizmerna bol krepi nas vse skupaj z živo vero in zaupanjem v naše Ijudstvo, ki je rodilo in vzgojilo tako odlične sinove. Na beograjskem kolodvoru, na katerem je že čakal posebni vlak, je stala častna vojaška četa, ki je izkazala čast krsti, ko so jo dvignili po tretji uri popoldne z lafete in so jo prenesli na pred vagonom pri pravljen oder. Duhovščina je blagoslovila še enkrat posmrtne ostanke. Preden so položili krsto v vagon, se je poslovil od pokojnega v zelo lepem govoru njegov pomočnik v prosvetnem ministrstvu g. Boško Bogdanovič. G. Bogdanovič je spregovoril številnim najodličnejšim in najbolj preprostim spremljcvalcem na dr. Koroščevi zadnji poti iz ««Se prestolnice te-le besede: Zadnji poslovilni govor v Beogradu »V trenutku, ko dr. Anton Korošec za vedno zapušča Beograd, mi je naložena dolžnost, da se od njega poslovim v imenu njegovih zadnjih skromnih sodelavcev pri državnem delu, v imenu uradnikov ministrstva prosvete. Ta dolžnost je posebno bolestna in nenavadno težka. Bolestna je zato, ker je smrt dr. Antona Korošca neprecenljiva izguba za naše ljudstvo in za našo državo. Težka zaradi izgube državnika in prosvetnega kulturaega delavca. Dr. Korošec je bil skozi vse življenje odličen prosvetni delavec. V vseh smereh duhovnega in kulturaega življenja je bilo njegovo zanimanje zelo globoko in njegovo znanje vsestransko ter temeljito. Nenadna smrt je pretrgala njegovo ogromno in močno delo, da da naši prosvetni politiki velike in nove pobude, da naša kulturna in duhovna stremljenja prilagodi potrebam v duhu sedanjosti. Od zgodnjega jutra prvi na delu, zgled vsem v redu in disciplini je dr. Korošec, čeprav v visokih letih, delal brez odmora, ker je vedel, da je prosvetna in kulturna raven izhodna točka in merilo za vsak gospodarski napredek in osnovni pogoj narodnega blagostanja. Imajoč vedno pred očmi visoke cilje za vzgojo mladine in izobrazbo ljudstva, ni "svoje življenjske sile hranil. Umrl je v polnem delu sredi svoje največje delavnosti, kot vcliki pionir na bojišču prosvetnega in kulturnega preporoda. Dr. Korošec je v življenju imel dva velika vzora: Služiti Bogu in narodu. In služil jima je zvesto in vdano do zadnjega dne. On je vedel, da brez splošnega dobrega ni sreče za poedinca. Žato je svojo osebno srečo našel samo v delu za dobro svojega naroda. Vse njegovo življenje je bilo izpolnjeno s tem nesebičnim in požrtvovalnim delom. Vsa njegova življenjska dela preveva globok duh krščanske ljubezni. Dr. Korošec je umrl prav v času, ko je na poteh prosvete pripravljal duhovni in moralni preporod mladine. Mi njegovi zadnji in najbližji sodelavci vemo, s koliko modrostjo in naporom je delal pri tej veliki nalogi. Prosveta izgublja v njcm velikega pionirja, izkušenega duhovnega vodjo in reformatorja. V zgodovini naše prosvete zapušča dr. Korošec veliko, lepo in pomembno ime. Slava dr. Korošcu!« Ko je odjeknila po peronu beograjskega kolodvora zadnja poslovilna beseda, so Slovenski fantje dvignili krsto v vagon, ki je bil ovit v črnino. Okrog krste so razvrstili vse v Beogradu poklonjene vence. Točno ob četrti uri je vlak zapustil beograjsko postajo in je odpeljal zemeljske ostanke vclikega prvoboritelja za Jugoslavijo proti Zagrebu in na končni cilj v — Ljubljano. Pogrebne svečanosti v Ljubljani Krsia v banslu palači Od kolodvora do banske palače Posebni vlak z zemskimi ostanki blagopokojnega prosvetnega ministra dr. Antona Korošca je prispel iz Beograda na ljubljanski kolodvor ob tri četrt na šest zjutraj. S tem vlakom se je pripeljalo slovensko častno odposlanstvo, ki se je udeležilo pogrebnih slovesnosti v Beogradu, ter častna straža Slovenskih fantov. Ko so odprli vagon, v katerem je bila krsta, so prevzeli častno spremstvo od Slovenskih fantov visokošolci, ki so dvignili posmrtne ostanke iz vagona in so jih ponesli skozi špalir zbranih množic, dijakov in Slovenskih fantov na pripravljeni avto. K sprejemu na domačih tleh so se zbrali na ljubljanskem kolodvoru Koroščevi najožji prijatelji, sodelavci, dijaki, delavci ter organizirani somišljeniki. Ker je privozil vlak v Ljubljano v jutranji temi, so pohiteli k vagonu s krsto možje in fantje z gorečimi baklami. Ko je bila krsta v avtomobilu, se je razvil izpred kolodvora proti banski palači dolgi žalni sprevod. Pred avtomobilom s krsto so nesli številne vence, med katerimi sta bila najlepša že omenjena od kralja in kneza-namestnika Pavla, in pokojnikova odlikovanja. Za krsto so se uvrstili ban dr. M. Natlačen, ljubljanski župan dr. I. Adlešič ter člani slovenskega vod- stva JRZ. V tem spremstvu so bili člani državnega odbora za pogreb dr. Korošca: predsednik minister dr. Krek, podpredsednik bivši minister Magaraševič, gradbeni minister Vulovič, minister za telesno vzgojo Pantič, beograjski župan Jevrem Tomič, senator dr. Kulovec in drugi. Kot častna straža so spremljali krsto s prižganimi baklami Slovenski fantje in člani katoliških organizacij. Pred bansko palačo na Bleiweisovi ccsti so dvignili krsto visokošolci in so jo odnesli v tako zvano stekleno dvorano, kjer so jo položili na oder, ki je bil obdan od vencev ter cvetja. Kropljenje in počastitev v banski palači Ob osmi uri zjutraj je bila steklena dvorana pripravljena za sprejem vseh številnih, ki so prišli blagopokojnega pokropit ter počastit. Kropljenje in počastitev sta trajala od omenjene jutranje ure do 7. ure zvečer. Med častilci so bili zastopani vsi poklici. Računajo, da je izkazalo dr. Korošcu zadnjo čast v banski palači nad 20.000 kropilcev. V času, ko je počivalo truplo voditelja Slovencev na odru v stekleni dvorani banske palače, so se oglašala pri banu dr. Natlačenu številna odlična odposlanstva, ki so izrazila sožaljc ob smrti največjega sina Slovenije. Iz banske palače y siolno cerkev Pogrebni obred in banove besede pred palačo Ob sedmi uri zvečer so bansko palačo radi priprav za prenos pokojnikovega trupla v stolnici zaprli. Nekoliko pred osmo uro so dvignili krsto z odra ob navzočnosti sorodnikov rajnega. Med pripravami za prenos so se zbrali v dvorani člani našega političnega vodstva in odlični zastopmki vojaštva ter razna zastopstva in predstavniki organizacij. Ob prenosu iz dvorane je lla za krsto sestra pokojnega voditclja z nečakoma ter y_. Njej je sledilo zastopstvo iz Koroščeve rojstne vasi. Pred velikimi vratl banske palače je medtemže čakala duhovščina z beograjskim nadškofom dr. Ujčičem, Ijubljanskim dr. Rožmanom in mariborskim dr. Tomažičem. Po opravljenih pogrebnih molitvah je stopil ob krsto ban g. dr. Natlačen, kl je izrekel naslednje poslovilne besedei Slovo g. bana Izvršujem častno, toda težko dolžnost, ko se v imenu Slovenije, s praga njenega sedeža, poslavljam od njenega voditelja in jvojega najdražjega prijatelja. Vsa Slovenija drhti v teh dneb od bolečine; tako bridko, tako boleče je to slovo. Vsa Slovenija se zaveda, da je 8 smrtjo dr. Antona Korošca izgubila svojega očeta, ki je zanjo skrbel in se zanjo žrtvoval, se zanjo trudil, jo varoval in jo ljubil kakor najboljši oče svoje otroke. Ne pretiravam in ne bojim se, da bi me zgodovina popravljala, ko trdim: Slovenci v vsej svoji dosedanji zgodovini nismo imeli moža, ki bi bil z narodom tako tesno in tako prisrčno povezan, kakor j« bil dr. Anton Korošec. Bil je predvsem političen delavec. Njegov trud, njegovo delo, njegove žrtve za 8tranko, ki ji je pripadal in ki jo je vodil, ¦o bile ogromne in nepregledne. Pridobival si je somišljenikov in prijateljev s svojo prepričevalno besedo, s svojo prikupno vljudnostjo, s svojo izredno bistrostjo, s svojo zgledno požrtvovalnostjo. Zavedajoč sa važnosti organizacije in potrcbe discipline, je sam neprestano organiziral in priporočal strnjenost in složnost svojim sodelavcem. Z moško besedo In 8 svojo veliko avtoriteto je odstranjeval nesoglasja, nesporazumljenja in nasprotstva, vedno priporočujoč in poudarjajoč potrebo edinosti in discipline. Toda pri Tsem tem je imel stalno pred očmi in s svojimi deli dokazoval, da je in mora biti stranka samo sredstvo, ki mu je za uspešno delo v korist naroda neobhodno potrcbno. V političnem življenju načela krščanske etike mnogokrat zatemne; dr. Anton Korošec pa je ostal v vseh svojih političnih bojih, ki so bili mnogokrat zelo ostri, vedno katoliški duhovnik. Sam do skrajnosti obziren in takten je svojim nasprotnikom vse odpuščal; za najhujšega nasprotnika je imel vedno prijazno besedo In dobrohoten nasmeh in s tem marsikoga tudi osvojil. Pomagal je svojemu somišljeniku kjer koli je mogel, skrbno pa se je varoval, da bi svojemu nasprotniku ne delal krivice. Njegova dobrota bi mogla služiti vsakemu javnemu dclavcu za vzor. Bil jo predsednik vlade, minister v raznih resorih, poslanec, senator, predsednik scnata. Toda čim več je imel dohodkov, tem več je razdal in, kakor je bil ubog, ko je kot mlad kaplan urejal v Mariboru »Slovenskega gospodarja«, tako se brez premoženja poslavlja od sveta. Pač pa je ogromno število dobrodelnih zavodov in ustanov, siromašnih družin, dijakov in razne vrste ubožcev, ki so izgubili z njim svojega največjega, morda oelo neznanega dobrotnika. Saj je dajal, ne da bi vedela levica, kaj daje desnica. Bil je pač mož izredno močnega socialnega čuta. V družbi vedno veder in prijeten, razborit in šegav, a vendar dostojen in obziren, je bil v borbi pogumen, da bi mogcl služiti nam vsem in zlasti naši mladini kot svetel zgled. V borbi za svoja politična načela, v borbi za pravice naroda, za našo narodno svobodo — ni poznal nikdar strahu. S svojimi nastopi v dunajskem parlamentu in v očiti propagandi med narodom za osvobojenje in zedinjenje Slovencev, Srbov in Hrvatov in torej dosledno za zrušenje dvojne monarhije je zavestno tvegal svojo osebno svobodo in svoje življenje. Toda s svojim pogumom je presenetil in razorožil protivnike naše svobode. Njegova skrb za slovenski narod ni poznala nikdar zemljepisnih mej. Bila je živa in delovna za kateri koli del slovenske zcmlje in vedno je znal najti pota, da je koristno vplival in usmerjal usodo našega naroda tudi tedaj in tudi tam, ko bi drugi videl nepremagljive ovire. Neizmerna je bila njegova ljubezen, s ka*ero je gradil svojemu narodu kulturo in pomagal pri izboljšanju njegovega blagostanja, neprestano imajoč pred očmi usodo vse slovenske družine. Pri tem pa je vedno imel pred očmi tudi korist naše domovine Jugoslavije, ki ji je bil sostvaritelj, njen moder sograditelj ter čuvar v njenih najtežjih časih, iskreno vdan narodni dinastiji Karadjordjevičev. Težko je biti voditelj malemu narodu, kajti njegove številčne slabosti navadno ne more odtehtati še tolikšna voditeljeva modrost. Bridkost te resnice je moral okusiti dr. Anton Korošec. Kot Mojzes je svoj narod srečno rešil iz suženjstva, toda kakor Mojzesu tako tudi njemu ni bilo dano, da pripelje svoj narod v obljubljeno deželo, v samoupravno, avtonomno Slovenijo, kar je bil njegov političen vzor ves čas življenja v svobodni Jugoslaviji. Zvesto mu je v borbi za ta ideal sledil naš narod in z zaupanjem zre v bodočnost, ker trdno veruje besedi svojega sedaj mrtvega voditelja. Ni torej čudno, da jc dr. Anton Korošec svojemu narodu prirastel tako tesno k srcu in da je slovo od njega vsemu našemu narodu tako bridko in boleče, da vlada v teh dneh težka žalost v zadnji gorski vasi. Umrl je mož, ki zasluži prvi med našim narodom naslov Pater patriae — oče domovine. Ko jemljemo od zemskih ostankov svojega voditelja in najdražjega prijatelja slovo, se zavedamo, kako neizmerno mnogo smo izgubili z njegovo smrtjo. Toda Ijube- zen, s katero je oklepal pokojni dr. Korošeo vso Slovenijo in slchernega Slovenca, mu bomo vračali ¦ tem, da bomo vsak po svojih najboljših močeh t medsebojni slogl in edinosti vse storili, da, rvesto služeč svoji narodni skupnosti, ohranimo njegovo dedižčino in do konca uresničimo njegov program. Tebi, naš dragi voditelj In prijatelj. mina slava! Pokoj Tvojl plemeniti duil! Po govoru g. bana Govoru g. bana je sladila žalna pesem. Po odpetju žalostinke m j« razporedil žalni sprevod. V sprevodu od banske palače do stolne cerkve so korakali takoj za slovenskim političnim vodstvom zastopniki muslimanov, katere je vodil senator g. Hadži Asanovič. Izpred banske palače se je razvila žalna proceslja med gostim špalirjem ljudstva. Najgloblji vtis je napravila na vsa tisočere gledalce glasna raolitev v sprevodu korakajočih visokošolccv, ki so molili odkritih glav ter na glas rožni venec. Pred vseučiliščem kralja Aleksandra \e pričakal žalno procesijo profesorski zbor na čelu s prorektorjem dr. Kušejem, ki je nadomeščal obolelega rektorja g. dr. M. Slaviča. Pročelje vseučiliščne palače je bilo »večano razsvetljeno. Prorektor Kušej je spregovoril velikemu podporniku naše najvišje šole lepe besede. Očrtal je pomen in zasluge pokojnika za ljubljansko vseučilišče. Posebej \e naglasil žalostno naključje, da poteče 17. decembra leto dni, odkar je ljubljansko vseučilišče slovesno imcnovalo dr. Korošca za svojega častnega doktorja. Za prorektorjem se je poslovil od rajnega dobrotnika vseučilišča y imenu visokošolske mladine g. Mihelčič. Po teh govorih je zap<*l visokošolski pevski zbor ganljivo »Glej, kako umira pravičnik«. Od vseučilišča se je pomlkal žalnl sprevod dalje med spremljavo pogrebnih pesmi bogoslovnega zbora do stolne cerkve. V stolnici so položili krsto na oder tik pred glavnim oltarjem. Oder je bil obdan s svečami ter zasut z vend ter cvetjem. Škofje so odmolili za pokoj duše pokojnega dr. Korošca, nato pa je zapel moški zbor stolnega kora Hribarjevo »Človek. glej življenje tvoje« in Jenkovo »Blagor mu, ki se spočije«. Pred vrati velike, toda za to priliko mnogo premajhne stolnice se je trlo ljudstva, ki bi rado videlo svojega voditelja na tej njegovi zadnji postaji pred grobom Stolnica je ostala odprta za občinstvo do 23. ure, Visokošolci so stražili in molil' vso noč ob truplu onega, ki jih je tolikan; ljubil in skrbel zanje ob vsaki priliki z očetovsko naklonjenostjo. Pred pogrebcm Zbiranje k poslednjemu slovesu . Ob krsti voditelja Slovuncev so bedeli in molili celo noč za njegov pokoj možje vseh stanov. Komaj se jc začelo daniti in dasi je pritiskal mraz s 13 stopinjami pod ničlo, so oživele ljubljanske ulice in trgi. Ljubljana se je napolnila s slovenskim ljudstvom, ki se je pripeljalo s posebnimi vlaki in z avtobusi iz vseh delov Slovenije in prišlo peš iz ljubljanske okolice, da posodi zadnjo pot možu, ki ga je osvobodil in je pod Jugoslavijo po očetovsko skrbel zanj. Vsak novodošli, ki je le količkaj utegnil, je pohitel koj po prihodu v Ljubljano v stolnico, da je pokropil truplo velikega pokojnika. Nemogoče je bilo približno preceniti ljudstvo, ki se je davno pred začetkom pogrebnih slovesnosti začelo zbirati ob cestah, po katerih je bil določen pogrebni sprevod. Pred stolnico je prikorakala ob napovedanem času častna četa z vojaško godbo. Pred četo so se razvrstili številni častniki Ijubljanske gatnizije, za njimi pa podčastniki. Slovenski senatorji in poslanci so se podali na- čelu z ministrom dr. Krekom k ialni službi božji v stolno cerkev. Za temi so šli v cerkev duhovniki v črni obleki in številni redovniki. Železničarska godba »Sloga« se je postavila na čclu zelo številne skupine ZFO in ZDK. Tudi Sokolov je bilo precej v krojih na določenem ebirališču. Združeni pevski zbori so se zbrali na odkazanem kraju. Svoje mesto je zavzelo načelstvo Zadružne zveze v Ljubljani in drugi zastopniki zadružnih zvez. Vse polno je bilo odposlanstev kulturnih, gospodarskih in stanovskih združenj. Zelo številno je bilo zastopano visokošolsko stareiinstvo. V številnem zastopstvu je bila Prosvetna zveza in prosvetna društva, Kmečka zveza, Zveza slovenskih obrtnikov, odposlanstva združenih rezervnih častnikov, legija koroških in Maistrovih borcev ter Zveza bojevnikov, odposlan- stva trgovskih združenj, železničarjev, poštarjev, člani in somišljeniki JRZ, Krščanska ženska zveza, redovnice in še razna druga združenja in društva. Številne odlične osebnosti iz cele države pri žalni službi božji Nekaj pred deveto uro, ko so bile opravljene uvodne molitve za pogreb in se je imela začeti žalna služba božja, so začeli v stolnici zavzemati svoja mesta odličniki. V levi ladji zraven katafalka (visok mrtvaški oder) je sedel zastopnik Nj. Vel. kralja brigadni general Ljubomir Stefanovič. Krr ljevsko vlado so zastopali podpredsednik vlade dr. Vladko Maček, minister dr. Miha Krek, gradbeni minister Danilo Vulovič, minister za telesno vzgojo Dušan Pantič, beograjski župan Jevrem Tomič, ban dr. Marko Natlačen, bivši minister Magaraševič, divizijski gcneral Lev Rupnik, brigadni generali Mašič, Janež, Lukič, poveljnik orožništva polkovnik Barle, polkovnik Parte, polkovnik Tonči Kokalj, poveljnik polka kraljeve garde, francoski konzul Remerand, italijanski konzul Guerrini Maraldi, nemški konzul dr. Brosch, bivši minister in senator dr. Kulovec, senator Smodej, član glavnega odbora JRZ Mita Mirkovič, senator Djuro Vukotič, šef kabineta senatnega predsedstva dr. Pavelič, senator dr. Schaubach, vsi bivši slovenski narodni poslanci, bivši minister dr. Fran Novak, inž. Terček, železniški ravnatelj iz Zagreba, bivši min. dr. Šverljuga iz Zagreba, zastopstvo JNS: bivši minister Ivan Pucelj, dr. Otmar Pirkmajer in Žitnik R., načelnik v notranjem ministrstvu dr. Andrejka, bivša ministra dr. A. Gosar in Stepan Barič, bivši predsednik senata dr. Mažuranič, bivši minister dr. V. Ružič, banov tajnik dr. Kovačič, upravitelj policije dr. Hacin, ljubljanski župan dr. Adlešič, mariborski župan dr. Juvan, celjski župan dr. Voršič, ptujski župan dr. ftemec, ljubljanski podžupan dr. Ravnihar, celotni ljubljanski občinski svet, predsed. vrhovnega sodišča dr. Konda, predsednik apelacijskega sodišča dr. Golia, prorcktor ljubljanske univerze dr. Kušej z dekani vseh petih fakultet, bivši ban inž. Sernec, podban dr. Majcen, rektor bogoslovne šole v Mariboru dr. Hohnjec, predsednik akademije znanosti in umetnosti dr. Nahtigal, rektor glasbene akademije A. Trost s profesorji, predsednik Zupanske zveze Nande Novak. Od bivših ministrov so prišli tudi: Vojko Čvrkič, Djuro Čejovič, Mastrovič Antet dr. Miljuš Branko in Franc Snoj, zastopniki beograjskega občinskega odbora Kosta Petrovič, Živan Rankovič, Konstantin Savatijevič in Vlada Markovič, vrhovni državni tožilec Milanovič, dr. Vidmar Jože, državni prvobranilec, zastopnika Pokojninskega zavoda poddirektor Šantič in podpredsednik Tavčar Ivan, komisar TOI Avgust Tosti in Žagar, direktor žel. direkcije inž. Kavčič, poddirektor Hojs, načelnik inž. Finc, vsi načelniki banske uprave, ravnatelji ljubljanskih srednjih šol, direktor pošte Štrukelj, finančni direktor Mozetič, Barton v imenu notarske zbornice, dr. Fettich za odvetniško zbornico in Rdeči križ; za profesorsko društvo Grafenauer, inž. Pirkmajer za inž. zbornico, dr. Kodre, starešina gasilske zajednicej vseučiliški profesor dr. Lukman, predsednik Prosvetne zveze; dr. Stanislav 2itko, predsednik ZFO, z več člani odbora, ravnatelj Franc Gabrovšek, ravnatelj g. Bogumil Remec in ravnatelj dr. Basaj za Zadružno zvezo v Ljubljani, predsednik OUZD inž Sodja z ravnateljem dr. Bohincem in šef-zdravnikom dr. Drobničemj Zdravniško zbornico je zastopal predsednik dr. Meršol, številni banski svetniki, zastopnik gradjanske zaščite insp. Dragan Belak iz Zagreba, zastopnika seljačke zaštite »Zvonimir« iz Zagreba gosp. Pelc in g. Krunoslav Batušič. Zelo številno je bilo zastopstvo zadružnikov iz naše države. Sv. maši so prisostvovali številni zastopniki organizacij, društev, zelo mnogo slovenskih županov, zastopnice katoliških ženskih organizacij, ljubljanski častniški zbor, novinarji, zastopstva gospodarskih organizacij in ustanov ter bančnih zavodov. Žalna služba božja Ob deveti uri so prišli v stolnico beograjski nadškof dr. I. Ujčič, ljubljanski dr. Rožman in mariborski dr. Tomažič s spremstvom. Slovesno črao sv. mašo je daroval mariborski škof dr. Tomažič. Po sv. maši je imel ljubljanski vladika naslednji govor: Govor škoia dr. Rožmana v cerkvi S cerkvenimi obrcdi se poslavljamo od zemskih ostankov dr. Antona Korošca, z molitvijo in sveto daritvijo se spominjamo njegove dušc, da jo Gospod Bog sprejme v večno življenje. V globoki hvaležnosti se sleherni Slovenec in Jugoslovan klanja spominu moža, ki je vse svoje sposobnosti, vse moči, vsa sredstva posvetil svojemu narodu, da ga pelje na pot, ki vodi v svobodo, blagostanje in lepšo bodočnost. Dvajset let star se je odločil za duhovski poklic. V cvetu živahne in zdrave mladosti je nadarjeni abiturient žrtvoval naravno težnjo po družini in potomstvu in •e ves brez pridržka posvetil v službo svojega majhnega, s trdo odpovedjo ljubljenega naroda. Prepričan je bil, da bo mogel v duhovskem stanu najboljše služiti Bogu in svojemu narodu, ko ga ne bo oviral noben ozir na družinske obveznosti. Svoboden in vnanje neodvisen, vedno za vsako osebno žrtev pripravljen, je kot duhovnik mogel stati ob svojem narodu v vsaki uri. Temeljito je študiral bogoslovne vede. Poleg običajnih bogoslovnih naukov v domačem učilišču je nadaljeval bogoslovno naobrazbo še na vseučilišču ter si pridobil doktorat v bogoslovju. Zdelo se je, da se mu odpira pot k znanstvenemu delovanju. A božja Previdnost ga je namenila za drugo polje — na težavno politično polje ga je usmerila. Mladega kaplana je dobri Bog izbral, da je nam Slovencem dal voditelja v usodni zgodovinski uri, ko nas je kakor Mojzes pripeljal v svobodno narodno državo, da je dal nastajajoči Jugoslaviji kovača, ki ji pomaga utrditi jekleni temelj. Najodličnejši njegovi sodelavci so te dni v govorih in člankih orisali dr. Koroščevo vcličino in njegovo velikansko življenjsko delo. Iz vsega, kar je delal in žrtvoval, se vidi, da ga je tudi v politiki vodil oni svečeniški duh osebne odpovedi in požrtvovalnosti, kateremu se je v najlepši mladosti posvctil. Dr. Anton Korošec je tudi kot politični voditelj in kot državnik ostal v svojem najglobljem bistvu duhovnik, to je mož, ki se žrtvuje za druge, sebe pa pozablja in zapostavlja. Kakor pravi duhovnik vidi in išče le duše in njihovo srečo in je pripravljen zanjc vse žrtvovati, lastno življenje — tako je delal dr, Anton Korošec. Ker je bil poln svečeniškega duha, so ostale njegove roke čiste, dajale so, da, razsipale, jcmati niso znale, niso botele. Zivel in umrl je brez premoženja — in bi vendar brez vsakršne kršitve pisanih zakonov na svojih položajih mogel imeti bogastvo. Njegovc roke so delile, trosile vse, kar je imel in zaslužil. V knjigi življenja, ki se v nebesih vodi, so zapisanc vse vsote, ki jih je njegova radodarna roka delila, delila neštetim od mladega stremečega znanstvenika do bolebne sirote in do skrite redovnice, ki v vsakdanjih tihih žrtvah in molitvah božji blagoslov kliče na delo onih, ki v težkih časih vodijo usodo naroda. Iz neštetih hvaležnih src se dviga danes prošnja k Bogu, naj mu »milostno povrne z večnim življenjem«. Na dr. Antona Korošca smemo po vsej pravici obrniti besedc psalmista: »On trosi in daje ubogim; njegova pravica ostanc vekomaj.« Iz istega svečeniškega duha je izhajalo vse njegovo narodno, politično, državniško delovanje: žrtvovati se, iskati pota in načina, kako narod privesti k svobodi in sreči, kako državo utrditi v skupnosti vseh upravičenih interesov, v redu na znotraj in moči na zunaj; zvesto in dosledno skrbeti za narod in državo, bodisi na vodilnih in odgovornih mestih, bodisi v neiskanem in nezaželenem mirovanju. — Kloniti ni znal, obupavati ni mogel nikdar, ker je veroval in upal v pravičnega Boga in križanega Odrcšenika, kateremu se je od svoje mladosti posvetil. Zato je bilo prav, da so mrtvega predsednika senata in prosvetnega ministra odeli v mašniško obleko in ga kot duhovnika položimo k zadnjemu počitku, saj ima prav v duhovništvu korenine njegova veličina, katero mu brez zavisti priznava vsak, tako njegov pristaš kakor njegov politični nasprotnik. O njem v polni meri veljajo besede pobožnega Siraha, ki je dejal o vodnikih svojega ljudstva: »Njih srce rd bilo spačeno in se niso bili od Gospoda obrnili; njih spomin bodi tedaj blagoslovljen ... in njih irae naj ostane vekomaj.« Ostane nam še poslednja prošnja: Gospod, Ti si dejal: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« — Ti veš, koliko je naš voditelj in veliki sin naše domovine storil dobrega posameznim in vsemu narodu — sprejmi to, kakor da je Tebi samemu storil in po svoji božji obljubi povabi njegovo dušo: »Pridi, prejmi kraljestvo, ki ti je pripravljeno od začetka sveta.« Gospod, usliši nas in stori to. Amen. Poslovilna pesem, ki je ganila vse do solz Po govoru je duhovščina odpela »Reši me, Gospod«, nato pa je prišel najganljivejši trenutek slovesnosti: pevci so zapeli v slovo »Vigred se povrne«. Ta poslovilna žalostinka je ganila do solz vse, ki so bili zbrani v cerkvi, in tiste tisoče, ki so jo poslušali pri radijskih zvočnikih v Ljubljani in po vsej slovenski domovini. Med žalnim bučanjem orgel se je nato začel urejati pogreb po določenem načrtu. Dr. Koroščeva zadnja poi, spremsiro in poslovilni govori Najveličastnejši sprevod po ulicah v Ljubljani Iz ljubljanske stolne cerkve so prenesli krsto na svojih rokah pokojnikovi najožji sodelavci in so jo položili na topovsko lafeto, v katero so bili vpreženi trije pari konj. Ob krsti je tvorilo častno stražo vo- jaštvo ter častna četa Slovenskih fantov. Duhovščina z beograjskim nadškofom dr. Ujčičem, ljubljanskim škofom dr. Rožmanom in lavantinskim škofom dr. Tomažičem ter kanoniki ljubljanske in lavantinske škofije se je uvrstila v veličastni sprevod, kakor ga Slovenija še najbrž ni videla, pred škofijo. Za pogrebnim križem, ki je vodil dr. Koroščevo zadnje spremstvo, je korakala vojaška godba in častna četa vojakov. V prve vrste so s« razporedili zastopniki gasilske zajednice, za njimi pa 25 zastav gasilskih društev. Za zastavami so stopale gasilske čete, za temi je šla železničarska godba. Godbi je sledilo kakib 900 Slovenskih fantov s 58 zastavami posameznih odsekov. Vrste Slovenskih fantov je zaključila godba, nakar je sledilo zastopstvo Dekliških krožkov s svojo zastavo, tremi venci in nad 300 članicami v krojih. Zastopniki Sokolov so spremljali voditelja Slovenccv v civilnih oblekah in s sokolskitni znaki. Za Sokoli se je sprožila dolga vrsta redovnic, ki so glasno molile sv. rožni venec. To prvo skupino sprevoda je zaključila godba z Rakovnika. Drugi del zadnjega spremstva je otvorilo slovensko dijaštvo in visokošolci, katerim jc bil blagopokojni velik dobrotnik. Dijaški mladini, katere je bilo v sprevodu nad 500, je sledila dolga vrsta vencev, katerih so našteli 150. Za venci so šli združeni pevski zbori, za njimi so nosili častniki pokojnikova odlikovanja. Za nosilci odlikovanj se je uvrstila duhovščina v koretljih (kakih 200) ter pevski zbor ljubljanskih bogoslovcev, ki je med potom pel pogrebne psalme. Njim je slecli! lavantinski siolni kapitelj, za katerim so stopali voditelji sprevoda: beograjskl nadškof dr. Ujčič in oba slovenska škefa: dr. Rožman ter dr. Tomažič. V spremstvu častne čete vojakov in Slovenskih fantov so topničarski konji pripe- ljali na lafeti kr.to s truplom pokojnika, za katero so stopali najožji sorodniki: njegova dva nečaka ter edina sestra, ki jo je spremljala soproga bana ga. Natlačenova. Za njimi pa daljnje sorodstvo ter sosedje rojstne vasi Biserjani v Slov. goricah. Za sorodniki so stopali predstavniki najvišjih državnih in samoupravnih oblasti 8 kraljevim zastopnikom generalom Stefanovičem, zastopnikom vlade dr. Mačkom, mirdstri dr. Krekom, dr. Pantičem in Vulovičem ter banom drav. banovine dr. Natlačenom na čelu. Vsi ti so se udeležili tudi pogrebnih svečanosti v cerkvi in smo jih že tam imenovali. Za njimi pa so sledili bivši ministri in bani, senatorji in poslanci, vodilni politiki JRZ, župani slovenskih avtonomnih mest z Ijubljanskim županom dr. J. Adlešičem, slovenski župani z občinskimi odborniki itd., zastopniki vseh organiziranih skupin v Sloveniji, ki so se udeležili pogreba svojega zaščitnika in zagovornika. Vse kulturne ustanove, gospodarske in politične so bile predstavljene s svojimi najpomembnejšimi člani, katerih ne moremo imenovati vseh. Bila je tu vsa kulturna Slovenija do zadnje organizacije, saj je šlo za krsto dr. Korošca gotovo še več ljudi v vrstah kakor pred njo. Samo v sprgvodu je bilo gotovo do 15.000 Ijudi. Če pa štejemo h Koroščevim pogrebcem vse spremstvo, ki mu je tvorilo časten špalir, je šlo število tako visoko, da lahko rečemo, da se je vsa Slovenija po svojih predstavnikih in iz vseh krajev udeležila pogreba svojega voditelja in ga pospremila med nesmrtnike v Navlje. Govori ob odpriem grobu Na pokopališču ?e opravil pogrebne ©brede škof dr. Ivan Tomažič z na- govorom Po položitvi krste z zemeljskimi ostanki dr. Korošca med grobova pisatelja Jurčiča in Matije Čopa na počivališču naših zaslužnih mož (Panteonom) v Navljah pri Sv. Krištofu, je najprej za pokojnim opravil pogrebne molitve lavantinski knezoškof dr. Ivan J. Tomažič. Za obrednimi molitvami je lavantinski vladika ganljivo govoril o pokojnem kot o svojem duhovnera sobratu, sinu Slovenskih goric, ki je svoje delo za dobrobit naroda začel baš v Mariboru, sedežu lavantinske škofije. Kot priznanje za njegovo nesebično delo je bil imenovan za častnega kanonika lavantinske škofije. Svoj lep in ganljivi nagovor je prevzvišeni lavantinski knezoškof končal z molitvijo za dušni pokoj rajnega duhovnega sobrata in častnega kanonika. Ganljiv nagovor s pozivom za molitev za dušni pokoj rajnega je na navzoče tako globoko vplival, da so se oči vseh orosile in so za pokojnim molili le v pritajenem joku. Govor podpredsednika vlade dr. VI. Mačka Po končanih pogrebnih molitvah je prvi povzel besedo podpredsednik vladc dr. V. Maček: Materi zemlji izročamo tisto, kar od dr. Korošca pripada zemlji. Gospod Bog je vzel k sebi njegovo dušo, nam pa je pustil spomine na njegova dela. Dr. Koro- šec je kot mlad politik stopil v prve vrste borcev za svobodo majhnega, toda žilavega slovenskega naroda. V moški dobi doživlja polom tisočletnega cesarstva, doživlja svobodo slovenskega naroda, toda s pronicljivim očesom državnika takoj pojmuje, da majhni narodi sami ob sebi ne morejo obstojati; dela tisto, kar je najnaravnejše: sodeluje pri ustvarjanju skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vsak porod je težak, pa tudi dr. Korošcu ni bilo lahko voditi politiko. Tako vidimo, da sta v vsem političnem življenju vodili dr. Korošca dve ideji: prva je ideja slovenske narodne individualnosti, druga ideja pa je bila trdnost skupne domovine kraljevine Jugoslavije. Zato moramo po dobi, ko je po vseh peripetijah končno vendar prišlo do sporazumevanja Srbov in Hrvatov, naglasiti, da ima tu velike zasluge dr. Korošcc In ko stoje Srbi, Hrvati in Slovenciproti vsakemu kot trden, neprodiren zid,ima velike zasluge dr. Korošec. V imenu kraljevske vlade kličem: Več-na slava dr. Korošcu! Govor zastopnika predsednika vlade in piedsednika JRZ Za podpredsednikom kraljevske vlade d. Mačkom je govoril zastopnik obolelega predsednika vlade Dragiše Cvetkoviča, bivši minister beograjski župan Jevrem Tomič, ki je med drugim poudaril, da je 14. december dan naše splošne žalosti, ker je na ta dan prenehalo biti plemenito srce borca In zaščitnika jugoslo- vanske misli, saj se je iz naše sredinc umaknil državnik in človek, ki je užival globoko spoštovanje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljudje sposobnosti dr. Korošca se redko rode. Desetletja pa tudi celo stoletje mine, da se v naši sredini rode ljudje takšn« avtoritete, kakor so bili dr. Korošec, Nikola Pašič in Stjepan Radič. Danes pokopavamo zadnjega nosilca in izrazitega predstavnika te naše velike dobe, iz katere je vzklila naša narodna svoboda in naša mlada država. Kadar bodo pisali zgodovino Jugoslavije, bodo ta tri velika imena vtkana in nerazdružljivo vezana z njenim rojstvom in njenim izgrajevanjem. V dunajskem parlamentu je zadal smrtni udarec dvojni monarhiji in s tem postal pomembna evropska politična osebnost, obenem je pa končnoveljavno postal voditelj slovenskega naroda. V usodepolnih in zgodovinskih dneh j« dr. Korošec pokazal vso prisebnost in duha in daljnovidnost, dve lastnosti, ki sta svojski samo državnikom velikega sloga. Kot predsednik narodnega veča in zatem v zedinjeni skupni domovini je dr. Korošec pokazal ne samo prisebnost in daljnovidnost, nego tudi široko pojmovanje vseh vprašanj, ki so bila številna in često zamotana. Njegovo nenavadno izkustvo kakor tudi njegovo hladno in logično presojanje sta pomagala pri pravilnem reševanju vseh pomembnih vprašanj. Cenili so ga tudi njegovi nasprotnikl zaradi neizpodbitnega dejstva, da je dr. A. Korošec velik narodni voditelj in se z njegovim delom poleg ožje domovine Slovenije ponaša vsa Jugoslavija. Dr. Korošec je velik sin našega naroda, ki globoko obžaluje njegovo smrt, saj ve, da je umrl eden njegovih najzaslužnejših velikanov. Za dr. Korošcem vlada vclika žalost v Beogradu in Ljubljani. To sta dve mesti naše lepe domovine, ki sta enako Ijubili dr. Korošca in ki se enako ponašata z njegovimi deli. Slava in hvala dr. Korošcu, velikemu državniku in zaslužnemu sinu jugoslovanske domovine! ¦ Minister dr. Miha Krek Za beograjskim županom se je poslovil od dr. Korošca minister dr. Miha Krek • temi pretresljivimi besedamii Vsa naša narodna družina se v žalosti topi in slovenska zemlja j« t črnino zavita. On, ki je bil voditelj tudi med največjimi slovenskimi možmi, ki so nas vodili ob prelomu dob iz narodnega suženstva t svobodo, odhaja od nas. V velikem času, velikem po trpljenju, po strahotah, odločltvah in po pomenu za vse sedanje življenje Slovencev, na« j« Bog posebno blagoslovil, da smo imeli dr. Korošca, dr. Jegliča, Janeza Evangelista in okrog njih venec požrtvovalnih, sposobnih in odličnih narodnih borcev. Bil je Janez Evangelist Mojzes svojega rodu in časa, bil je dr. Jeglič slovenskl veliki duhoven in vzgojitelj, a oba in vsl so vedeli in hoteli, da je njihov in nai voditelj le on, dr. Korošec, najspretnejši, najvztrajnejši, za vodstvo najsposobnejšl, narodov ljubljenec, umetnik politikc. Umetnik politike za dosego teženj malega naroda je bil dr. KoroJec. Odkar je zastavil svoje pcro med vrstami propagande, ki je branila našo severno mejo, je ta trdno stala. Branili so jo dr. Korošec in njegovi sodelavci. Ko se je pokazala njegova značilno lepa postava v deželnem zboru v Gradcu, je zapihala ostra in zdrava slovenska sapa po zaprašenih klopeh in zastarelih programih tega deželnega zastopstva. In Dunaj in Budimpešta sta priči njegovih čudovitih potez, silnih nastopov, mojstrskih kombinacij in spretnih udarcev, ki so kovali novo zgodovino Slovencev, Hrvatov in Srbov ter vsem malim slovanskim narodom dvojne monarhije. Preko krvavega morja svetovne vojne je vodil svoj narod k odrešenju in vstajenju v zedinjenje s Hrvati in Srbi — v Jugoslavijo. V Jugoslaviji — obljubljeni deželi svojih sanj in ciljev — je delal in gradil, trpel in ustvarjal, da je vse premagal, vse ovire poteptal in od uspeha do uspeha hitel; ne zase, za svoj slovenski narod in njegove brate Srbc in Hrvate. Izteklo se je to čudovito življenje, ta slovenski božji dar. Strašna teraa je nastala, ker ni več njegove luči. Groza nas je, Bog zna, da li bomo vedeli kam, ko ni več vodnika, ki je naprej kazal? Glejte, narodni naš oče in voditelj, sedanji slovenski rod je razred Vaših učencev, ki Vas iz vsega srca ljubi, hvaležno spoštuje in ceni brez pridržka. Ker je božja volja, da ste nas zapustili, ob Vašem grobu naše solze skromno kažejo vso ljubezen, ki jo je zmožno človeško srce preko groba. Ta ljubezen je napolnjena z živim hrepenenjem, da bi Vašo voljo izpolnjevali, vaše želje prav zadeli, po Vaših načrtih in namenih živeli ter delali. Zivi dr. Korošec je slovensko ime odrešenja, mrtvi dr. Korošec je naš prograra. Bodimo v politiki stvarni in previdni, nas je učil dr. Korošec. Dobro odmerimo moči, okolnosti in sredstva, da dosežemo največji možni uspeh. Kadar pa je šlo za osnovne narodne pravice, za načelne in važne stvari, ni nič računal, nič tehtal, ves se je svetli misli vodnici izročil in se srdit vrgel v boj, šel v trpljenje za našo stvar, drzno tvegal in stavil na tehtnico vse do poslednje karte. Zgled nam je kot krmar v viharju in kot vztrajen delavec pri rednem dnevnem političnem poslu. V tej strašni uri ločitve, ko strast narodnega in socialnega sovraštva zopet okrog nas vojske vodi, prosimo z dr. Korošcem Vsemogočnega, naj obvaruje svojim Slovencem mir in edinost. Pridne, poštene, složne Slovence hoče dr. Korošec! Taki hočemo ostati in vse svoje življenjske moči po njegovem zgledu dati za dom in rod, za narod in za kralja! Vsi Slovenci smo ob Vašem grobu. Od prleških goric tja v Mursko in Dravsko polje, po vseh slovenskih krajih, z dolin v hribe in gorske velikane odmeva zvonjenje k Vašemu pogrebu, Dr. Korošec nas združuje danes v narodni bolečini od vzhoda do zahoda, od vseh strani slovenskega sveta. Dvignjenih glav in krepkih src pojdemo s te božje njive kovat bodočnost, ki bo nas vse združila v vescli, srečni, končni in popolni zmagi Vašega narodnega bojnega cilja! Oče naš! Dva milijona sirot Vam trepetaje kliče: Z Bogom! Zastopnik slovenskih županov V imenu mesta Ljubljane in slovenskih županov se je od pokojnika poslovil ljubljanski župan dr. Adlešič. Med drugim je poudaril, da si je s stotinami in stotinami diplom o častnem meščanstvu, častnem občanstvu in častnem članstvu neštetih društev in organizacij dr. Korošec odprl zadnjo pot med pokojne zaslužne slovenske može v slovenski Panteon, ki bo kot počivališče slovenskih nesmrtnikov postal še večje svetišče našega naroda. Slovenska mladina bo romala v to narodno svetišče, kjer bo imela zbrane vse nosilce idealov narodne zgodovine. V tem svetišču slovenskih nesmrtnikov se bo okrepila za polet v boje za zdrav napredek slovenske domovine in kraljevine Jugoslavije. Še poznim rodovom bo tako odprta knjiga najsvetlejših zgledov ljubezni do domovine in žrtvovanja za narod. In vedno sveže cvetje, ki bo krasilo te grobove, bo znamenje naše neusahljive ljubezni in hvaležnosti za žrtve, ki so jih posvetili rasti domovine. Toliko ljubljena Ljubljana sprejema danes v svoje varstvo grob voditelja Slovencev. S pobožno ljubeznijo in vsemi častmi bo varovala mir in pokoj največjega sinu slovenske matere, dokler ne zatone ime poslednjega slovenskega župana. Nesmrtnemu dr. Antonu Korošcu: Večna slava! — Mir in pokoj njegovi duši! Predsednik Prosvetne zveze prof, dr. Lukman Zdaj si legel, voditelj in učitelj naš in nur prijatelj, v slovensko zemljo med može, ki so v minulih časih budili slovensko rodoljubje, mislili slovensko misel, oblikovali slovensko besedo, peli slovensko pesem, utrjevali slovensko narodno zavest, napovedovali slovensko svobodo in se borili zanjo. Tebe pa je božja Previdnost izbrala, da si svoj narod popeljal v svobodno narodno državo, in Te postavila na visoka mesta, kjer si mogel svojemu narodu pridobiti ali podeliti vse prosvetne ustanove, vse do najvišjih, ki so narodu potrebne za sanjobitno življenje in duhovno rast. Slovenske katoliške prosvetne organizacije, splošne, mladinske in stanovske se hvaležno spominjajo vsega, kar si za ljudsko prosveto storil v več ko štiridesetih letih, od dni, ko si kot tnlad duhovnik po Štajerskem snoval mladeniške in dekliške zveze, ustanavljal izobraževalna društva in prvi opozarjal na vzgojni pomen telovadbe za mladino, pa do zadnjih let, ko si kot minister za notranje zadeve zadušenima prosvetnima zvezama velel, naj zopet zadihata in našim fantom in dekletom odkazal prostor na soncu, in ko si prav do zadnjih dni našc prosvetno delo podpiral z modrimi nasveti in darežljivo roko. Koder si hodil, koder si delal, si sejal kalivo seme. Ta Tvoja setev mora obroditi mnogoteren sad. Z vztrajnim in nesebičnim delom za vero naših očetov, za slovenski narod in njegove svetinje, za jugoslovansko državo in nje veličino Ti bomo postavili živ spomenik, Tebi, ki si nam bil in nam ostaneš svetal vzor delavca za pravi in trajni narodov blagor. Uživaj mir v Bogu, med nami pa bo neizbrisen Tvoj spomin. Zastopnik Glavne zadružne zveztf V imenu Glavne zadružne zveze v Beogradu se je od pokojnika poslovil vseučiliški profesor dr. Postič iz Zagreba. Navajal je gola dejstva njegovega nesebičnega zadružnega delovanja. Dejstvo, da je bil celih 20 let predsednik Glavne zadmžne zveze jasno priča o njegovi sposobnosti in požrtvovalnosti. Svojega zadružnega dela ni nikdar vezal na strankarske koristi in je pri zadružništvu enako cenil vse. Povzdignil je naše zadružništvo tako visoko, da stoji med prvimi na svetu. V sedanjem času, ko se gospodarstvo preureja, bi posebno rabili vodstvo njegove močne roke in zato je izguba tako odličnega zadružnika zelo velik udarec za vse jugoslovanske zadrugarje. Ostanimo zvesti njegovemu delu, saj bomo tako najlepše počastili spomin rajnega, kateremu čast in hvala za njegovo nesebično delo. Ravnatelj Zadruž. zveze Gabrovšek Gospod predsednik! Naš skromni slovenski Panteon sprejema Tvoje zemeljske ostanke in v grob, ki Ti ga daje Tvoja ljubljena domača zemlja, pošiljamo za Teboj zadnje pozdrave. Kako ljubeznivo si odgovarjal na vsak pozdrav! Naj Ti je bil poslan na najvišja mesta, ki si jih zavzemal, naj Te je našel v izgnanstvu, kamor so Te poslali, od povsod si vselej odgovarjal in pisal pozdrave. "Sedaj na naš pozdrav ne odgovarja Tvoj prijazni nasmeh in Tvoja roka ne bo pisala odgovorov. — Toda zdi se mi, da vendar slišim odziv na zadnje pozdrave, ki Ti jih pošiljamo Tvoji zvesti zadružniki. Vidim Te, kako si nam pred 33 leti govoril na III. katoliškem shodu. Ko sem Te takrat prvič videl in slišal, si oznanjal zbranim množicam rešitev iz usodnib posledic pretiranega individualizma. »Tudi kmečki stan« — si se obrnil do množic — »se bo lahko ubranil svojih neprijateljev, kadar bo združen po raznih zadrugah, kadar bo postal gospodarsko neodvisen.« In končal si svoj poziv: Vsakdo naj stori svojo dolžnost.« Če bi danes spregovorila Tvoja usta in odgovorila na pozdrav Tvojih zadružnikov — v imenu katerih govorim — se mi zdi, da bi slišali Tvoj odziv v besedi: Storite svojo dolžnost kot sem jo jaz vršil. Vsa leta svojega javnega življenja si klical na skupno delo, s; učil, kako naj se dvigne blagostanje preprostega človeka po skupnem gospodarjenju in samopomoči. Neprestano si razmišljal, kako srečno končati socialno pravdo ponižanih in zatiranih. Zadružništvo naj bi bilo eno izmed mogočnih sredstev, kako priti do nove pravičnejše družbc. Sam si nisi nabiral zakladov — vse si nas s tem učil zadružništvu prepotrebne nesebičnosti — z vso dušo pa si skrbei, da bi se dvignilo blagostanje slovenskega naroda prepričan, da bo vzdržal kakor je sicer majhen, č« bo znal gospodarsko napredovati. Pravega zadružnega duha si nas učil, zadružne ideale pa tudi branil s pogumom, ki smo ga vsi črpali iz Tvojega velikega duha. Nikdar ne bomo pozabili, kako si nam sporočal s Hvara v težkih dneh dvojne krize: Rajši glavo kot svobodo. Eden zadnjih Tvojih podpisov se blesti na vlogi v obrambo svobode zadružništva. Zadnji Tvoj javni govor na slovenskih tleh na skupščini Zadružne zveze je bil poziv k pogumu in vztrajnosti. 23 let si nas vodil uspešno kot predsednik Zadružne zveze in kot vreden naslednik očeta slovenskega zadružništva dr. Kreka. Izpolnil si svojo dolžnost. Pripovedoval si sam, kako si kot mlad dijak, vpisan v skrivno društvo, podpisal z lasttio krvjo prisego zvestobe in ljubezni do slovenskega naroda. jMi pričamo danes: To prisego si izpolnil v polni meri. Na Tvoj odziv na naš zadnji pozdrav, predsednik naš, sprejmi obljubo svojih zadružnikov; Glej, po Tvojem zgledu hočcmo tudi mi spolniti svojo dolžnost v polni meri. Za tem govorom je pristopil na govorniško tribuno akademik Leskovar, ki je poslal velikemu prijatelju in velikemu dobrotniku naše mladine nekaj kratkih zahvalnih besed v slovo, Ura je bila že skoraj pol dveh, ko se je zaključevala pogrebna slovesnost v Navlju. Čez nesmrtno počivališče naših velikanov se je razleglo zadnje petje v slovo tistemu, ki je slovensko pesem tako ljubil in jo tako rad poslušal. Pevski zbor je zapel »Usliši nas, Gospodl« Ko je potihnil tudi ta zadnji žalni klic za njim, so pristopili h krsti svojci in odličniki in se zadnjič poklonili njegovim zemskim ostankom. Za njimi pa se je mimo odprtega groba začela valiti dolga množica pogrebcev, ki so mu s pobožno molitvijo in zvesto mislijo poslali zadnji spomin v slovo. Sodelovanje naše vojske pri pogrebu dr. Korošca Kot bivši ministrski predsednik in aktivni minister ter nosilec najvišjih odlikovanj je bil dr. Anton Korošec deležen tudi na svojem pogrebu najvišjih časti, ki mu jih je izkazala naša vojska. Ze pred 9. uro zjutraj se je postavila pred stolnico častna četa z vojaško godbo na čelu. Častno četo so otvorili 4 vodi 40. pešpolka triglavskega, sami mladi stasiti vojaki. Vojaški godbi pa je poveljeval višji vojni kapelnik g. Ferdo Hercog. Kmalu je prispela tudi topovska lafeta, pred katero je bilo vpreženih šest konj. Ob izhodu iz cerkve pa se je z golimi sabljami v rokah postavilo 12 podčastnikov-narednikov, ki so pozneje tudi spremljali krsto do pokopališča. Poveljnik odredov, ki so sodelovali pri pogrebu, je bil major g. Milivojevič. Pred krsto je stopajg tudi 12 častnikov, poročnikov in podporočnikov, ld so nosili najvišja odlikovanja, katera je za časa svojega življenja prejel pokojni voditelj dr. Anton Korošec. Venca Nj. Vel. kralja Petra II. in Nj. kr. Vis. kneza-namestnika Pavla so nosili prav tako podčastniki naše vojske. Za krsto pa je v prvi vrsti odličnikov stopal zastopnik Nj. Vel. kralja Petra II. poveljnik dravske divizije divizijski general g. Ljubomir Stefanovič. Med drugimi odličniki smo opazili še poveljnika za utrjevanje divizijskega generala g. Leva Rupnika, nadalje planinskega generala g. Lukiča, pehotnega generala g. Masiča in artilerijskega generala g. Ferda Janeša. Nadalje so bili zastopani komandanti vojaških edinic ljubljanske garnizije s številnimi višjimi in nižjimi častniki. Prisostvoval je pogrebu tudi poveljnik dravskega žandarmerijskega polka polkovnik g. Alojzij Barle. Poleg naše aktivne vojske se je pogreba udeležilo tudi posebno odposlanstvo Združenja rezervnih oficirjev in bojevnikov. Častni sprevod je zaključila baterija topništva iz sestava 14. artilerijskega polka. Poslednji pozdrav je pokojniku izkazala naša hrabra vojska med molitvami za njegov dušni mir pri odprtem grobu 8 častnimi salvami iz pušk in topov. Vsi navzoči so imeli pri tem občutek, kot da lega v grob vladar in res smo Slovenci položili k večnemu počitku svojega vladarja, kateremu so bile izkazane ob grobu prave vladarske časti od strani naše hrabre armade. Ta počastitev jc pa dokaz, kako \ riljubljen je bil blagopokojni tudi pri naši armadi in pri naših vojaških predstojnikih. Siovo slovenskega dijaštva od dr. Korošca V svojem življenju je bil dr. Korošeo poseben ljubitelj in dobrotnik našega dijaštva. Zato je posebno dijaštvo z globoko žalostjo v srcu jemalo od rajnega slovo. Slovenska dijaška zveza je sklicala v spomin pokojnika dva žalna zbora v soboto, dne 14. decembra popoldne, in to enega v Mariboru na klasični gimnaziji, drugega pa v Ljubljani v frančiškanski dvorani. V Mariboru so dijaki v popolni temi gledali osvetljeno sliko svcjega dobrotnika in poslušali ganljive besede prof. Klasinca, ki se je v lepem govoru spominjal vseh pokojnikovib dobrih del, storjenih našemu dijaštvu. V Ljubljani so pa žalnemu zboru srednješolskega dijaštva prisostvovali še slušatelji vseučilišča (akademiki). Zastopnik Slovenske dijaške zveze akademik Leskovar je po obrazložitvi pomena žalnega zbora izgovoril pomembne besede, da se bodo dijaki odslej s ponosom imenovali: »Koroščeva mladina«. Zadnji pozdrav slovenskega dijaštva jo bil izrečen dr. Korošcu iz ust akademika Leskovarja ob odprtem grobu. Zahvalil se mu je za vse neštevilne podpore, katerih so bili deležni slovenski dijaki skozi dolga desetletja pokojnikovega življenja. Slovensko dijaštvo bo svojega velikega dobrotnika ohranilo v trajnem spominu, t zahvalo za vse dobrote se bo pa držalo njegovih načel. Pogovarjal se je z Bogom ... Naš voditelj dr. A. Korošec je že dolgo let bolehal na sladkorni bolezni, katero je tiščal v ozadje z zdravniško pomočjo ter lastno vztrajnostjo v delu za dobrobit Jugoslavije, kateri je bil povsod potreben v dnevih njenega veselega rojstva, napredovanja in posebno še v sedanjih resnih časih. Zavedal se je izredne obrambne sile naše mlade države; a iz dna svoje globoke duše je bil odločno za mir. Vse njegovo delovanje na znotraj v državi in napram zunanjim sosedom je temeljilo na stremljenju, da je najvcčji blagoslov za napredek doma in v svetu — mir med narodi. Neizčrpne sile bratske ljubežni jc uporabil z veliko spretnostjo, da je prišlo tik pred izbruhom sedanje vojne do sporazuma med Hrvati ter Srbi. Nismo še začeli prav srkati iz keliha našega notranjega izmirjenja, že je zadivjal evropski vojni vihar, ki je hudo zadel tolikanj miroljubno srcc voditelja Slovencev. Udarci, ki so zadeli nezasluženo v tej vojni manjše ter po svetovni vojni v samostojnost poklicane narode, so ga močno boleli. Od enega do drugega razburljivega svetovnega dogodka je zbiral vse svoje duševne ter telesne silc, da je pomagal zunanjepolitični čolnič naše države obdržati v pristanišču za nas Jugoslovane zasluženega miru. Ko je bilo stališče Jugoslavije v drugem letu evropske vojne po človeški sodbi izven nevarnosti vojnih zapletljajev, je začela na dr. Koroščevo močno srcc trkati zavest — odpoklican boš v večni vsemir, preden bo odjeknila v svet angelska božična pesem: Mir ljudem na zemlji,.. Na praznik Brezmadežne se je podal iz Beograda maševat k Mariji Snežni, ki je v bližini. Ko so ga videle sestre pred službo božjo potrtega, so ga vprašale, kaj mu je in kako bi ga razvedrile? Odgovoril je kratko in brez pomislekai »Dasi je najvcčji in najlepši Marijin praznik, bi najraje prav za prav opravil sveto daritev v črni mašni obleki, če bi to bilo dovoljeno po obrednih predpisih. Sestre je osupnil črnogledi odgovor. Skušale so blagega gospoda odobrovoljiti ter mu pregnati otožne misli med službo božjo s petjem najbolj ganljivih slovenskih Marijinih pesmic, kojih v srce segajoči milini je bil iz dna duhovniške duše dostopen in so mu privabljale ob navadnih prilikah izraz notranje zadovoljnosti in sreče v obraz. Ko je končal sveto daritev, so bile sestre uverjene, da so dosegle s petjem svoj dobro hoteči namen. Na vprašanje, kako tnu je ugajalo petje domačih Marijinih pesmi, je odgovoril otožno — a premišljeno in s poudarkom: »Sestre, jaz vas nisem slišal, ker sem sc cclo sv. mašo pogovarjal z Bogom...« Beleženi odgovor je dal g. dr. Anton Korošec na praznik Brezmadežne 8. decembra. Dne 14. decembra zjutraj ga je poklical k sebi na večno trajajoči pogovor Bog, s katerim se je razgovarjal med sveto mašo tako zatopljeno na najlepši Marijin praznik, da je preslišal ubrano petj« tolikanj prisrčnih Marijinih pesmic. F H<- I [ m Knez namestnik Pavle zapušča stanovanje dr. Korošca, potem ko je pokropil truplo priljubljenega ministrr. Krsto z zemeljskimi ostanki našega vodi- telja so peljali v Beogradu po mestu na kolodvor na topniški lafeti in so izkazali rajnemu s tem najvišjo čast Vojaki kraijeve garde nesejo v sprevodu po ulicah Beograda venca, katera sta po klonila dr. Korošcu Nj. Vel. kralj in knez- namestnik Pavle Na dr. Koroščcv pogreb v Ljubljano se je pripeljalo vcč ministrov. Na sliki vidimo od levc proti desni beograjskega župana Jevrema Tomiča, gradbenega ministra Danila Vuloviča, ministra za telesno vzgojo Dušana Pantiča. Za ministri grcdo načelniki raznih ministrstev