GEOLOGIJA 25/1, 191—200 (1982), Ljubljana
UDK 552.163 + 552.321.3:550.93(234.3) = 863
Ali je prcdkambrij na Pohorju?
Does Precambrian occur at Pohorje?
Ernest Faninger
Prirodoslovni muzej, 61000 Ljubljana, Prešernova 20
Kratka vsebina
V članku so povzeti rezultati, objavljeni o radiometrični starosti skri-
lavih kamenin in z njimi združenih globočnin na obsežnem območju
Cetralnih Alp, kjer se je uveljavila regionalna metamorfoza. Tako ime-
novani »stari kristalinik« kaže ponekod določene znake, da je bil meta-
morfoziran v času kaledonske orogeneze, svojo pravo podobo pa je dobil
v paleozojski eri pod učinkovanjem variscične orogeneze. Vendar ne gre
spregledati niti vpliva alpidske orogeneze. Domneva o neki starejši —
predkambrijski — metamorfozi do sedaj ni bila potrjena. Globočninska
tonalitna telesa vzdolž periadriatskega lineamenta so nastala v oligocenski
epohi. Pohorske metamorfne kamenme interpretirajo podobno kot »stari
kristalinik«. Toda radiometrična starost tonalitovega biotita, določena po
Rb-Sr metodi, kaže na srednjemiocenski časovni interval pred 19 ± 5 mi-
lijoni let. Ta starost pa ne ustreza tonalitu samemu; srednjemiocenske
usedline vsebujejo namreč njegove prodnike in mora biti torej tonalitna
intruzija starejša, najverjetneje oligocenska.
Abstract
This report summarizes the results previously published on the radio-
metric ages of schistose rocks and associated intrusive igneous rocks in
the extensive areas of the Central Alps in which regional metamorphism
has been developed. The so called "oldcrystalline" simulates the evidence
of the Caledonian events and at last it appears to have been formed in
the late Paleozoic Variscan orogenic era. Furthermore, the Alpine oro-
geny is not to be disregarded. Besides a Precambrian metamorphism is
supposed, but it could not be proved up-to-date. The Alpine intrusive
igneous rocks exhibit a Variscan or Alpine age. The plutonic bodies of
tonalité occurring along the Periadriatic Lineament took their present
form in the Oligocene epoch.
The interpretation of the regional metamorphic rocks of Pohorje
Mountain is in general the same as that of the "oldcrystalline". But the
Rb-Sr age of 19 ± 5 m. y. determined for biotite from the Pohorje tonalité
bears no relationship to the tonalité itself. By this age a Middle Miocene
interval is indicated. Ko-wevev, from the deposits of the same age gravel,
derived from tonalité, has been recorded. Consequently, the tonalité
emplacement must be somewhat older than Middle Miocene. Most likely
it owes its origin to the Oligocene magmatic intrusion.
192 Ernest Faninger
Pohorje sestoji v glavnem iz regionalnometamorfnih kamenin. Vanje je
intrudiral tonalit, vse pa je predrl dacit. Prej so regionalnometamorfnim ka-
meninam Centralnih Alp pripisovali arhajsko starost in še danes jih v neka-
terih učbenikih (R. Brinkmann, 1969) omenjajo kot predkambrijsko tvor-
bo. Vemo pa tudi, da nastajajo regionalnometamorfne kamenine v globjih delih
zemeljske skorje v zvezi z vsako orogenezo. V zemeljski zgodovini je bilo več
orogenez. Alpe je nagubala in dvignila sorazmerno mlada alpidska orogeneza,
najdemo pa tudi sledove variscične orogeneze. Zato se upravičeno vprašamo,
ali niso regionalnometamorfne kamenine Centralnih Alp nastale šele v zvezi
z variscično in alpidsko metamorfozo. V nekaterih primerih lahko sklepamo že
na podlagi geoloških opazovanj na variscično metamorfozo regionalnometamorf-
nih kamenin Centralnih Alp; problem njihove starosti v celoti pa je bilo možno
rešiti z radiometričnimi določitvami. Predno preidemo k rezultatom tovrstnih
raziskav, se seznanimo z nekaterimi pojmi, ki jih bomo v nadaljevanju upo-
rabljali.
Najmlajša orogeneza in z njo zvezana regionalna metamorfoza je bila alpid-
ska. Začela se je v kredni periodi pred nekako 100 milijoni let, dosegla višek
v terciarni periodi in traja še danes. V tem obdobju so se razen Alp dvignila
in nagubala med drugimi gorstva, ki se raztezajo prek Balkana, Turčije in
Iranskega višavja prav do Himalaje. Variscična orogeneza se je pričela v kar-
bonski periodi mlajšepaleozojske ere pred 345 milijoni let, kaledonska oroge-
neza pa v ordovicijski periodi starejše paleozojske ere pred nekako 500 milijoni
let. Prehod paleozojske ere v dolgo predkambrijsko pred 570 milijoni let karak-
terizira assintska (bajkalska) orogeneza.
Metamorfne kamenine so nastale kot posledica zvišanega pritiska in tem-
perature, včasih tudi še sprememb kemične sestave. O izokemični metamorfozi
govorimo, če se med metamorfozo kemizem kamenine ni spremenil, sicer je
metamorfoza alokemična. Razlikujemo regionalno in kontaktno metamorfozo.
Regionalna metamorfoza je zajela med orogenetskimi procesi velike, globje
ležeče dele zemeljske skorje in je potekala povečini izokemično. Nasprotno je
delovala kontaktna metamorfoza le na stiku prikamenine z magmo in je
alokemična.
Pogoji regionalne metamorfoze se z naraščajočo globino spreminjajo; razli-
kujemo tri cone: epi-, mezo- in katacono. V epiconi so temperature in pritiski
še sorazmerno nizki, z globino pa postopno naraščajo. V novejših učbenikih
rajši govorijo o metamorfnih faciesih. V odvisnosti od izhodnih kamenin na-
stajajo pri določenih pritiskih in temperaturah določene mineralne parageneze,
ki karakterizirajo facies. V glavnem razlikujemo facies zelenega skrilavca, al-
mandin-amfibolitni facies in eklogitni facies. Po pritiskih in temperaturah
ustreza epiconi facies zelenega skrilavca, mezoconi in delu katacone almandin
amfibolitni facies ter najglobljemu nivoju katacone eklogitni facies. Večina
regionalnometamorfnih kamenin je nastala v intervalu od 300 "C do 650 "C.
Pri višjih temperaturah se začno kamenine taliti. S tem se poraja magma, ki
se po prodoru med višje ležeče plasti zemeljske skorje strdi v obliki globočnin,
ali pa se kot lava izlije na zemeljsko površje. Orogeneza, regionalna metamor-
foza in magmatizem so torej med seboj tesno povezani procesi.
Med regionalno metamorfozo deluje poleg hidrostatičnega tudi usmerjeni
pritisk; zato so regionalnometamorfne kamenine bolj ali manj vskriljene. De-
Ali je predkambrij na Pohorju? 193
limo jih na ortometamorfne in parametamorfne kamenine. Prve so nastale iz
magmatskih kamenin, druge pa iz sedimentnih. Ce govorimo o starosti regio-
nalnometamorfnih kamenin, mislimo vedno na starost metamorfoze, čeprav je
tudi podatek o starosti izhodnih kamenin zelo pomemben.
Najvažnejše regionalnometamorfne kamenine so gnajs, blestnik, filit in eklo-
git. Gnajs sestoji iz glinencev, kremena in sljude. V blestniku prevladujeta
kremen in sljuda in prav tako v filitu, vendar so lističi sljude v filitu tako
majhni, da ima kamenina svilen lesk. Amfibolit sestoji v glavnem iz rogovače
in plagioklazov, eklogit pa iz granatov in omfacita. Gnajs je nastal pod pogoji
almandin-amfibolitnega faciesa iz granita in usedlin podobne sestave. Zato
razlikujemo ortognajs in paragnajs. Amfibolit predstavlja v almandin-amfibo-
litnem faciesu metamorfozirani gabro. Pod še višjimi pritiski je iz gabra nastal
eklogit. Filit in blestnik sta nastala pri regonalni metamorfozi iz gline. Pri
postopnem zviševanju pritiska in temperature glina najprej preide v skrllavo
glino in nato v glinasti skrilavec, filit in blestnik. Skrilavo glino imamo še za
usedlino, glinasti skrilavec pa tvori nekak prehod iz usedline v metamorfno
kamenino, vendar ga tudi štejemo še med usedline. Filit je tipična metamorfna
kamenina faciesa zelenega skrilavca, blestnik pa je prekristaliziral v almandin-
amfibolitnem faciesu.
Regionalnometamorfne kamenine so lahko bile večkrat metamorfozirane.
V takih primerih govorimo o polimetamorfnih kameninah. S tem v zvezi ome-
nimo še retrogradno metamorfozo, oziroma diaftorezo, ki povzroči, da bolj me-
tamorfozirane kamenine dobijo videz manj metamorfoziranih. Mineralne para-
geneze, nastale v najvišji stopnji metamorfoze, se v metamorfnih kameninah
navadno ohranijo. Pogoj za retrogradno metamorfozo je zadostna količina vode,
potrebne za kemične reakcije. Do retrogradne metamorfoze je lahko prišlo
v končni fazi metamorfoze, pa tudi med ponovno metamorfozo v geološkem
okolju nižjih pritiskov in temperatur.
Oglejmo si še razdelitev predkambrija. Delimo ga na proterozoik (algonkij)
in azoik (arheozoik). Prej so v proterozoik uvrščali vse sedimentne kamenine,
ki leže pod kambrijskimi skladi, ustreznim metamorfnim kameninam pa so
pripisovali arhajsko starost. Ko so začeli uporabljati radiometrične metode, so
kmalu ugotovili, da so lahko nekatere predkambrijske metamorfne kamenine
tudi mlajše kot najstarejše proterozojske sedimentne kamenine. Danes uvršča-
mo v arheozoik kamenine, ki so starejše kot 2500 milijonov let. Kot so pokazale
raziskave v Južni Afriki (J. A. Jacobs & sodel. 1974, p. 476—488), jih
najdemo v kratonih predkambrijskih ščitov. Kratoni sestoje v glavnem iz gra-
nita z vgnetenimi »zelenimi kamni«, to je s šibko metamorfoziranim bazaltom.
Nasprotno pa navajajo za močno metamorfozirane kamenine predkambrijskih
ščitov, kakršne predstavlja npr. gnajs, le starosti, ki ne presegajo 2500 milijo-
nov let. Primerjava z najstarejšo zasnovo afriške celine povsem jasno kaže, da
v Centralnih Alpah ne more biti govora o arhajskih metamorfnih kameninah
temveč kvečjemu o proterozojskih. Granit v Centralnih Alpah pa že zato ne
more biti arhajski, ker je relativno mlajši od obdajajočih metamorfnih kamenin.
Po raziskavah A. Hinterlechner-Ravnikove (1973) sestoji velik
del Pohorja iz metamorfnih kamenin almandin-amfibolitnega faciesa: iz gnajsa,
blestnika in amfibolita. Blestnik in gnajs vsebujeta vložke eklogita. Zgornji del
tega zaporedja je retrogradno metamorfoziran. Nad retrogradno metamorfozi-
13 — Geologija 25/1
194 Ernest Faninger
lanimi kameninami, oziroma diaftoriti, se pojavlja fili!, nanj pa je bil narinjen
staropaleozojski glinasti skrilavec, tako imenovane štalenskogorske serije, ki
predstavlja zgornji orodovicij, silur in spodnji devon. Meja med regionalno-
metamorfnimi kameninami in štalenskogorsko serijo je tektonska, zato ne
moremo z geološkega vidika ničesar trditi o starosti pohorskih metamorfnih
kamenin. Več nam povedo razmere na bližnji S vinski planini na Koroškem
(W. Fritsch, 1962; G. Kleinschmidt & sodel., 1976). Tudi Svinška
planina sestoji iz regionalnometamorfnih kamenin in iz štalenskogorske serije,
ki so pa tu prekrite z zgornjekarbonskimi usedlinami. Karbonski skladi niso
metamorfozirani, glinasti skrilavec štalenskogorske serije pa postopno prehaja
v filit, zato so imeli regionalnometamorfne kamenine Svinške planine najprej
za variscične. Enako velja tudi za pohorske metamorfne kamenine (A. H i n -
terlecher-Ravnik, 1973). Toda ko so drugod v Centralnih Alpah zbrali
več podatkov o starosti regionalnometamorfnih kamenin, so spremenili mnenje
o starosti eklogita in kamenin almandin-amfibolitnega faciesa na Svinški pla-
nini.
Najbolj znana metoda za določevanja absolutne geološke starosti je uran/
svinčeva metoda. Pri radioaktivnem razpadu urana nastane kot končni produkt
svinec, tako imenovani radiogeni svinec. Natančneje povedano, iz uranovega
izotopa ^"^U nastane svinčev izotop ^""Pb, iz ^^^U pa ^"^Pb. Ko določimo tako
nastali svinec, npr. ^"^b in preostali ^•^^U, lahko izračunamo starost uranovega
minerala. V Centralnih Alpah poznamo številna nahajališča uranovih mine-
ralov, toda ruda je povsod bistveno mlajša od metamorfne prikamenine in zato
ne pride v poštev pri določevanju starosti metamorfoze. Pomembnejši je v tem
pogledu cirkon (ZrSi04), ki sicer ni uranov mineral, vedno pa vsebuje malen-
kostne primesi urana.
Za določevanje starosti cirkona ustreza grafična metoda, ko na absciso na-
našamo razmerje ^отр^ гзби, na ordinato pa ¿oep^ гзви (D. York & R. M.
Farquhar, 1973). Ce tako prikažemo različno stari cirkon, dobimo ustrezno
krivuljo ob predpostavki, da je cirkon vedno ostal zaprt sistem in torej ni
nikoli izgubil v sebi nakopičenega radiogenega svinca. Cirkon magmatskih
kamenin je nastal pri kristaljenju magme; zato njegova starost kaže tudi na
starost magmatskih kamenin. Ce je kasneje prišlo do močne metamorfoze, je
pri začasno višji temperaturi postal cirkon za svinec odprt sistem. Pri tem je
del radiogenega svinca, nakopičenega v cirkonu do takrat migriral v okolico.
V tem primeru se meritveni podatki o cirkonu, ki je nekoč nastal istočasno, ne
bodo ujemali z ustrezno točko na krivulji, ki nakazuje njegovo prvotno starost.
Razporejeni bodo na premici, katere eno sečišče s krivuljo dejansko podaja
njegovo prvotno starost, medtem ko se drugo nanaša na dogodek, ki je povzro-
čil spremembo razmerja izotopov, se pravi na metamorfozo. Po tej metodi so
preiskali cirkon, ki se pojavlja v paragnajsu Silvrette in Gotthardovega masiva
(B. Grauert & A. Arnold, 1968). Izračunali so, da je cirkon star naj-
manj 1500 milijonov let, v zvezi z neko epizodo pred 450 milijoni let pa je izgubil
del radiogenega svinca, nakopičenega v njem do takrat. Torej je obravnavani
cirkon nastal primarno v zvezi z različno starimi granitnimi intruzijami (naj-
mlajša pred 1500 milijoni let). Kje je nekoč bila ta stara, predkambrjska celina,
danes ne vemo. Vsekakor je bil granit erodiran in cirkon je bil s preperino
vred prenesen v neki sedimentad j ski prostor. Tako nastale predkambrijske in
Ali je predkambrij na Pohorju? 195
delno tudi kambrijske usedline je v ordoviciju, pred 450 milijoni let kaledonska
metamorfoza spremenila v gnajs. S tem je bila radiometrično dokazana kale-
donska metamorfoza v Centralnih Alpah.
V geokronologiji največ uporabljajo rubidij stroncij evo metodo. Rubidijev
izotop "^'Rb počasi razpada v stroncij ev izotop **^Sr. Ce določimo tako nastali
radiogeni stroncij in preostali ^^Rb, lahko izračunamo starost raziskanega mi-
nerala. Navadno določujejo starost z rubidijem sorazmerno bogatega biotita in
muskovita. Natančneje povedano, »rubidij/stroncij e va ura« začne kazati čas, ko
se je muskovit ohladil pod 500 "C, biotit pa pod 300 "C. Ako še ni prišlo do
ponovnega zagretja, nam starostni podatki o sljudah iz magmatskih kamenin
obenem povedo tudi starost samih magmatskih kamenin, pri metamorfnih ka-
meninah se vselej nanašajo na zadnjo metamorfozo, ko je temperatura padla
pod navedeni vrednosti. Meritve so celo tako natančne, da lahko z Rb Sr metodo
preiščemo vzorce celotnih kamenin, kjer so koncentracije navedenih elementov
bistveno manjše. Pri vrednotenju meritvenih podatkov uporabljamo v takih
primerih grafično metodo. Na absciso nanašamo pri posameznih vzorcih kame-
nin izmerjena razmerja izotopov ^^Rb/^Sr, na ordinato pa razmerja ^^Sr/^^Sr.
Pri tem dobimo premico — izohrono, katere nagnjenost nam omogoča izračunati
starost (E. I. Hamilton & R. M. Farquhar, 1968). Pri magmatskih
kameninah je starost izračunana na podlagi izohrone, identična z njihovim na-
stankom. Kaj definira izohrona pri metamorfnih kameninah, ni vedno lahko
ugotoviti. Pri ortometamorfnih kameninah se lahko nanaša npr. na starost
magmatskih kamenin, iz katerih so nastale, pa tudi na metamorfozo. Rezultat
je odvisen od tega, ali je ostala kamenina med metamorfozo zaprt sistem, ali ne.
Se večji problem predstavljajo v tem pogledu parametamorfne kamenine in
posebej še polimetamorfne kamenine. Zato moramo v geokronologiji vedno
upoštevati še rezultate geoloških in petrografskih raziskav. Pri tem včasih
ne pridemo do cilja pri uporabi ene same geokronološke metode.
Do pomembnih rezultatov so prišli z RbSr metodo pri določanju starosti
metamorfoze južnih obronkov Zillertalskih Alp, sestavljenih v glavnem iz pa-
ragnajsa in ortognajsa (S. Bo rs i & sodel., 1973). V geološkem pogledu je
zanimivo, da ortognajs vsebuje vključke obdajajočega paragnajsa, pri čemer
skrilavost paragnajsa navadno ni vzporedna s skrilavostjo ortognajsa. To po-
meni, da je granit intrudiral obstoječi paragnajs, nakar je šele neka mlajša
metamorfoza granit spremenila v ortognajs. Torej mora biti paragnajs starejši
od ortognajsa.
Oglejmo si, kaj so pri tem ugotovili z radiometričnimi meritvami. Z Rb, Sr
metodo so preiskali vzorce celotnih kamenin in posebej še sljude.
1. Paragnajsu določa izohrona starost 487 milijonov let, ki se nanaša na
metamorfozo.
2. Ortognajsu določa izohrona starost 434 milijonov let, ki se nanaša na
starost granita, iz katerega je ortognajs nastal.
3. Biotitu in muskovitu v paragnajsu in ortognajsu so izmerili povprečno
starost 300 milijonov let.
Radiometrične meritve starosti se povsem ujemajo z geološkimi napovedmi.
Paragnajs je v starejšem paleozoiku oblikovala že kaledonska metamorfoza.
Kaledonske starosti je tudi granit, ki je intrudiral v paragnajs. Kasnejša vari-
scična metamorfoza je granit spremenila v ortognajs in obenem premetamor-
196 Ernest Faninger
fozirala paragnajs; pri tem pa ni bila tako močna, da bi paragnajsu izbrisala
teksturne značilnosti, pridobljene že pri starejši metamorfozi.
Kot smo videli, so S. Borsi & sodel. (1973) z Rb Sr metodo na podlagi
izohrone izračunali paragnajsu južnih obronkov Zillertalskih Alp kaledonsko
starost. Z vrednotenjem ustreznih meritvenih podatkov pa se ni strinjal M. S a -
t i r (1976, p. 404). Po njegovih ugotovitvah bi bilo treba meritve vrednotiti po
dveh približno vzporednih izohronah, ki določata metamorfozi variscično starost
350, oziroma 370 milijonov let. Tudi ta razlaga ni v nasprotju z geološkimi
ocenami. Pač pove, kar tako že dokazujejo sljude, da je bila zadnja metamor-
foza polimorfnega paragnajsa variscična. Seveda v tem primeru ostane od-
prto vprašanje, katera metamorfoza je že prej oblikovala paragnajs, kaledonska,
kot smo prej ugotovili, ali kakšna še starejša?
Tudi z ortognajsom južnih obronkov Zillertalskih Alp stvar ni tako pre-
prosta. V nekaterih drugih geoloških enotah Centralnih Alp so prav tako
z Rb Sr metodo preiskali ortognajs in pri tem dobili izohrone, ki določajo sta-
rosti v razponu 440 do 420 milijonov let. Kot pri pravkar obravnavanem pri-
meru, je večina avtorjev mišljenja, da te starosti ustrezajo granitnim intruzi-
jam, drugi pa menijo, da se nanašajo na kaledonsko metamorfozo (H. Bogel
& sodel., 1979, p. 96). Po drugi interpretaciji je seveda moral biti ustrezni mag-
matizem starejši od kaledonske metamorfoze, ki pa po ocenah W. B r a c k a
(1977) ni starejši od 460 do 500 milijonov let. Torej je bil tudi v teh primerih
magmatizem še vedno kaledonski. Predpostavljamo lahko, da je intenzivno ka-
ledonsko metamorfozo spremljalo močno magmatsko delovanje. Pri tem je
zgodnje granite že kaledonska metamorfoza preobrazila v gnajs, pozne granite
pa je lahko preoblikovala šele variscična metamorfoza v mlajšem paleozoiku.
Najsi že pomen izohron, dobljenih za paragnajs in ortognajs po Rb Sr me-
todi, razlagamo tako ali drugače, kaledonska in variscična metamorfoza sta
v Centralnih Alpah radiometrično dokazani. Kaledonsko metamorfozo potrjuje
cirkon, variscično pa sljude.
V ožjem območju Visokih Tur — v glavnem grebena Zillertalskih Alp in
Großvenedigerja — so geologi že dolgo pisali o tektonskem oknu, kjer prihaja
na površje podlaga variscično konsolidiranih kamenin. Imenovali so ga Tursko
okno, ki sestoji prav tako iz metamorfnih kamenin; vendar gre v tem primeru
za alpidsko metamorfozo. Tako npr. predstavlja ortognajs Turškega okna alpid-
sko metamorfozirani granit permske starosti (E. Jäger & sodel., 1969). Toda
alpidska metamorfoza ni bila omejena na Tursko okno. Podatki, dobljeni /,
Rb Sr in K Ar metodo, kažejo, da so bile sljude delno pomlajene tudi v varis-
cično konsolidiranih metamorfnih kameninah drugih geoloških enot v Central-
nih Alpah, npr. v neposredni bližini Turškega okna (S. Borsi & sodel., 1973)
in še drugod. Alpidska metamorfoza je bila večfazna; starejša faza je imela kul-
minacijo pred 80 milijoni let, mlajšo pa postavljajo v obdobje pred 35 do 38
milijonov let (E. Jäger, 1971). Alpidska metamorfoza je lahko pomladila
biotite tudi v nekaterih variscičnih globočninah. To velja za granit Aarskega
masiva, kjer kaže alpidsko pomlajeni biotit celo starost okoli 14 milijonov let
(H. Wüthrich, 1965). V Seckauskih Turah je alpidska metamorfoza pred
75 milijoni let celo v faciesu zelenega skrilavca spremenila variscično intrudi-
rani granit (S. Scharbert, 1981). Nadalje je alpidska metamorfoza pred
80 milijoni let v veliki meri pomladila sljude variscičnih pegmatoidnih žilnin,
Ali je predkambrij na Pohorju? 197
ki prepletajo metamorfne kamenine Svinške planine in Korice (W. M o r a u f ,
1981). Enake žilnine imamo tudi na Pohorju in na Strojni. Za jugovzhodni del
Centralnih Alp je nadvse pomembno tudi tektonsko okno na vznožju Korice
v bližini Wolfsberga. V njem se pojavlja ortognajs, ki je nastal z metamorfozo
permskega granita pred 80 milijoni let (W. M o r a u f , 1980).
Sedaj se vrnimo na Svinško planino na Koroškem. Ce upoštevamo dose-
danje določitve radiometričnih starosti drugod v Centralnih Alpah, se nam zdi
še najbolj verjetno, da so svinški gnajs, blestnik in eklogit nastali v zvezi s ka-
ledonsko metamorfozo. Ni pa izključeno, da že takrat te kamenine niso bile
polimorfne. Z gotovostjo lahko trdimo, da je filit variscične starosti, retrograd-
na metamorfoza pa bi bila lahko alpidska (H. Bogel & sodel., 1979, p. 99).
Prej omenjena radiometrično določena alpidska metamorfoza v tem delu Alp
(W. M o r a u f , 1981) vsekakor podkrepi domnevo o alpidski starosti retro-
gradnih sprememb. Enako bi sedaj lahko trdili za podobne pohorske regionalno-
metamorfne kamenine. Seveda bo treba vse preveriti še z radiometričnim dolo-
čevanjem starosti.
Radiometrično so torej v Centralnih Alpah določili kaledonsko, variscično
in alpidsko metamorfozo. Obstaja možnost, da se pri polimetamorfnih kame-
ninah kaže vpliv še starejše metamorfoze. Doslej namreč še zdaleč niso preiskali
metamorfnih kamenin v vseh geoloških enotah Centralnih Alp. Obstaja tudi
možnost, da z uporabljenimi metodami niso mogli registrirati kakšne še starejše
metamorfoze. Tako je npr. relativno svež cirkon zelo rezistenčen in lahko
reagira na metamorfozo šele takrat, ko mu radioaktivno sevanje dovolj raz-
rahlja kristalno mrežo (D. York & R. M. Farquhar, 1973, p. 155).
Sprašujemo se torej, ali je bil cirkon v raziskanem paragnajsu sposoben regi-
strirati šele kaledonsko metamorfozo, na morebitno starejšo pa ni reagiral?
Omenimo še, da so v Karpatih radiometrično že registrirali assintsko (bajkal-
sko) in še neko predkambrijsko metamorfozo pred 800 milijoni let (H. G.
Kräutner & sodel., 1975). Ce pomislimo, da predstavljajo Karpati le nekak
vzhodni podaljšek Alp, se bomo seveda upravičeno vprašali, ali ni morda alp-
skih regionalnometamorfnih kamenin delno oblikovala že predkambrijska meta-
morfoza. Delu zaporedja pohorskih metamorfnih kamenin so geologi že pri-
pisali bajkalsko starost (P. Mioč, 1977).
Z radiometričnim določevanjem starosti globočnin v Alpah do sedaj niso
imeli večjih težav. Ker je regionalnometamorfne kamenine v glavnem dokončno
oblikovala variscična metamorfoza, lahko pričakujemo v Centralnih Alpah le
globočnine poznovariscične in alpidske starosti.
Zanimajo nas predvsem granitoidne globočnine ob periadriatskem linea-
mentu, ali v njegovi neposredni bližini. Mednje uvrščamo tudi pohorsko globoč-
nino tonalit s postopnimi prehodi v granodiorit. Prej so mislili, da morajo biti
periadriatske globočnine sorazmerno mlade, alpidske. Kasneje so z radiomet-
ričnimi metodami dokazali, da so delno alpidske, delno variscične starosti.
Variscična sta npr. briksenški granit (281 milijonov let) in granodiorit Monte
Ivigne (Iffinger) na Južnem Tirolskem (S. Borsi & sodel., 1972). Da je ada-
mellska globočnina, ki sestoji v glavnem iz tonalita in granodiorita, sorazmerno
mlada, alpidska, nastala kot posledica večkratnih intruzij, so ugotovili že z geo-
loškimi metodami (G. B. Trenner, 1912). Sedaj so z radiometričnimi me-
todami potrdili, da je adamellska globočnina nastajala v intervalu 41 do 30
198 Ernest Faninger
milijonov let (E. Callegar i & G. Dal Piaz, 1973, p. 32). Tonalit po-
gorja Vedrette di Ries (Rieserferner) je intrudiral pred 30 milijoni let (S.
Borsi & sodel., 1979). Podobno starost ima tonalit bližnjega masiva Rensen:
29 milijonov let (S. Borsi & sodel., 1978).
Dobe nastanka pohorskega tonalita ne moremo določiti z geološkimi meto-
dami, posredno pa lahko sklepamo, da mora biti sorazmerno mlad — alpidski
(E. F a n i n g e r , 1973, p. 298). Z RbSr metodo so biotitu pohorske globočnine
določili starost 19 ± 5 milijonov let (G. Del eon, 1969). Sorazmerno nizka
vrednost nikakor ne more predstavljati starosti tonalitne intruzije na Pohorju.
Devetnajst milijonov let nekako ustreza srednjemu miocenu, srednjemiocenske
usedline (helvetske) pa vsebujejo prodnike pohorskega tonalita. To pomeni, da
je bil v srednjem miocenu pohorski tonalit že delno odkrit in tako dostopen
eroziji. Zato mora biti intruzija pohorskega tonalita vsaj nekoliko starejša od
srednjega miocena. To dokazuje tudi dacit, ki je predrl pohorsko globočnino;
dacitna lava pa se je izlila v srednjem miocenu, kar dokazujejo vložki dacitnega
tufa v helvetskih usedlinah. Na kateri dogodek naj torej vežemo omenjenih
19 milijonov let? Ali je biotit pohorskega tonalita pomladila alpidska meta-
morfoza? Mlajše faze alpidske metamorfoze doslej še niso registrirali v vzhod-
nem delu Centralnih Alp. Ali je morda spremljal srednjemiocenski vulkanizem
na Pohorju močan toplotni pretok? Kdaj je nastal pohorski tonalit, bomo
zvedeli šele takrat, ko mu bodo določili radiometrično starost z Rb/Sr metodo
na podlagi izohrone. Po analogiji z drugimi tonalitnimi masivi ob periadriat-
skem lineamentu zaenkrat tudi nastanek pohorskega tonalita postavimo v oli-
gocensko epoho.
Sklep
Z radiometričnimi meritvami so v Centralnih Alpah doslej registrirali kale-
donsko, variscično in alpidsko regionalno metamorfozo. Možno je, da je poli-
morfne kamenine oblikovala že kakšna metamorfoza, starejša od kaledonske,
toda zaenkrat velja kaledonska za najstarejšo v Centralnih Alpah.
Regionalnometamorfne kamenine Centralnih Alp je v glavnem dokončno
oblikovala variscična metamorfoza. Kasneje jih je nagubala, dvignila in nari-
nila prek mlajše podlage alpidska orogeneza. Pri tem je alpidska metamorfoza
spremenila mlajšo podlago, prek katere so drseli pokrovi, delno pa je vplivala
tudi na starejše metamorfne kamenine.
Globočnine v Centralnih Alpah so lahko variscične in alpidske. Intruzija
tonalitne magme je oligocenska.
Literatura
Brack, W. 1977, Geochronologische Untersuchungen an Gesteinen des Altkri-
stallins in der Schobergruppe'österr. Diss. Fakultät der Geowissenschaften, Univer-
sität München, 97 strani.
Bogel, H., Morteani, G., Sassi, F. P., Satir, M. & Schmidt,
K. 1979, The Hercynian and pre-Hercynian Development of the Eastern Alps. Report
on a Heating. N. Jb. Geol. Paleont. Abh., 159, 1, 87—112, Stuttgart.
Borsi, S., Del Moro, A. & Ferrara, G. 1972, Età radiometriche delle
rocce intrusive del massicio di Bressanone-Ivigna-Monte Crocce (Alto Adige). Boll.
Soc. Geol. It., 91, 387^06.
Ali je predkambrij na Pohorju? 199
Borsi, S., Del Moro, A., Sassi, F. P. & Zirpoli, G. 1973, Metamor-
phic evolution of the Austridic rocks to the south of the Tauern Window (Eastern
Alps): radiometric and geo-petrologic data. Mem. Soc. Geol. It., 12, 549—571, Pisa.
Borsi, S., Del Moro, A., Sassi, F. P. & Zirpoli, G. 1978, On the
Age of the periadriatic Rensen Massif (Eastern Alps). N. Jb. Geol. Paläont. Mh., Heft
5, 267—272, Stuttgart.
Borsi, S., Del Moro, A., Sassi, F. P. & Zirpoli, G. 1979, On the
Age of the Vedrette di Ries (Rieserfernerì Massiv and its Geodynamic Significance.
Geologische Rundschau, Band 68, Heft 1, 41—60, Stuttgart.
Brinkmann, R. 1969, Geologic evolution of Europe. Second, revised edition.
Stuttgart.
Callegari, E. & Dal Piaz, G. 1973, Field relationships between the
main igneous masses of the Adamello intrusive massif (northern Italy). Mem. 1st.
Geol. Miner. Univ. Padova, Vol. XX7X, 3—38, Padova.
D el e on, G. 1969, Pregled rezultata određivanja apsolutne geološke starosti
granitoidnih stena u Jugoslaviji. Radovi instituta za geološko rudarska istraživanja
i ispitivanja nuklearnih i drugih mineralnih sirovina, sv. 6-jubilama, 165—182, Beo-
grad.
Faninger, E. 1973, Pohorske magmatske kamenine. Geologija, 16. knjiga, 271—
315, Ljubljana.
F r i t s c h , W. 1962, Von der »Anchi« zur Katazone im kristallinen Grund-
gebirge Ostkärntens. Geologische Rundschau, Bd. 52, 202—210, Stuttgart.
Grauert, B. & Arnold, A. 1968, Deutung diskordanter Zirkonalter der
Sivrettadecke und des Gotthardmassivs (Schweizer Alpen). Contr. Mineral, and Petrol.
20, 34—56.
Hamilton, E. I., & Farquhar, R. M. 1968, Radiometrie Dating for Geo-
logists. Interscience Publishers, London.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1973, Pohorske metamorfne kamenine II.
Geologija, 16. knjiga, 245-270, Ljubljana.
Jacobs, J. A., Rüssel, R. D. & Tuzo Vilson, J. 1974, Physics and
Geology. Second Edition. McGraw-Hill Book Company, New York.
Jäger, E., Karl, F. & Schmidegg, O. 1969, Rubidium-Strontium-Al-
tersbestimmungen (Typus Augen- und Flasergneise) aus dem nördlichen Großvenedi-
gerbereich (Hohe Tauern). Tschermaks Miner. u. Petrog. Mitt. 13, 251—272.
Jäger, E. 1971, Die Geschichte des alpinen Raumes, erarbeitet mit radio-
metrischen Altersbestimmungen. Verh. Geol. B.-A., Heft 2, 250—^254, Wien.
Kleinschmidt, G., Sassi, F. P. & Zanferrari, A. 1976, A new
interpretation of the metamorphic history in the Saualpe basement (Eastern Alps).
N. Jb. Geol. Paläont. Mh., H. 11, 653—670, Stuttgart.
Kräutner, H. G., Sassi, F. P., Zirpoli, G. & Zulian, T. 1975,
The pressure characters of the pre-Alpine metamorphisms in the East Carpathians
(Romania). N. Jb. Miner. Abh., 125, 3, 278—296, Stuttgart.
Mioč, P. 1977, Geološka zgradba Dravske doline med Dravogradom in Selnico.
Geologija, 20. knjiga, 193—230, Ljubljana.
M o r a u f , W. 1980, Die permische Differentiation und die alpidische Meta-
morphose des Granitgneises von Wolfsberg, Koralpe, SE-Ostalpen, mit Rb-Sr- und
K-Ar-Isotopenbestimmungen. Tschermaks Miner. Petrog. Mitt. 27, 169—185.
M o r a u f , W. 1981, Rb-Sr- und K-Ar-Isotopen-Alter an Pegmatiten aus Kor-
und Saualpen, SE-Ostalpen, Österreich. Tschermaks Min. Petrog. Mitt. 28, 113—129.
Satir, M. 1976, Rb-Sr- und K-Ar-Altersbestimmungen an Gesteinen und Mi-
neralien des südlichen Ötztalkristallins und der westlichen Hohen Tauern. Geol.
Rundschau, 65, 2, 394—410, Stuttgart.
Scharbert, S. 1981, Untersuchungen zum Alter des Seckauer Kristallins. Mitt.
Ges. Geol. Bergbaustud. Österr., 27, 173—188, Wien.
200 Ernest Faninger
Trenner, G. B. 1912, Die sechsfache Eruptionsfolge des Adamello. Das Postr-
hätische Alter der Tonalitzwillingsmasse. Verhandl. Geol. R.-A., N. 3, 98—112.
Wüthrich, H. 1965, Rb-Sr-Altersbestimmungen am alpin metamorph über-
prägten Aarmassiv. Schweiz, mineral, petrogr. Mitt., Band 45, Heft 2, 875—^^971.
York, D. & Farquhar, R. M. 1973, The earth age and geochronology. Per-
gamon Press, Oxford.