KAKO STA KOVALA F R A N Č E Š K O V JANEZ IN MICKA
(V spomin Janku Mlakarju ob stoletnici rojstva 25. 6. 1874 •— 11. 8. 19.53)
Profesorja Janka Mlakarja se še vedno
radi spominjamo dobrih dvajset let po
njegovi smrti, posebno še njegovi rojaki
iz Železnikov. -Luč petrolejke sem zagledal,'<
tako sam pravi v svojih spominih,
»25. junija 1874 v Železnikih, v lepi Selški
dolini."
V spominu nam je ostal predvsem kot
velik ljubitelj planin, kot izreden potopisec
in podlistkar. Njegovi spisi so bili
priljubljeni zaradi hudomušne šegavosti,
s katero je zgodbo znal zasukati na veselo
in smešno plat. Posebno rad je opisoval
posebneže iz rodnih Železnikov.
Med njimi sta bila tudi brat in sestra
Frančeškov Janez in Micka.
To se je godilo v času. ko so v Železnikih
še pridobivali železovo rudo. Vsi, od
otrok do najstarejših, so si služili kruh v
vigenjcih. Jane?, in Micka sta skupaj kovala
žeblje pri eni ješi (ognjišču). Micka
je bila za mojstra in je imela več besede.
Janez Pa je bil hlapec. Micka poda na
ampas (nakovalo) cajn (vroče železo), Janez
pa je bil zamišljen in ni takoj udaril
po njem. Pa Micka migne s suho brado
in reče: »No." Ta, sama na sebi tako nedolžna
besedica, je silno raztogotila Janeza.
In sta so sporekla, v narečnem govoru
zapisano takole:
Janez: Kva spa ti mn rekla no!
Micka: Ja. a j kej takga, če sm rekla
no?
Janez: Pa ni treba, deb ti mn rekla no I
Micka: Lej, lej ga! Sm se mar ker pregrešila,
če sm rekla no?
Janez: Kva ses pregrešila. Nč se nis
pregrešila, čes rokla no. Samo mn ni treba
rečt no!
Micka: Kva jpa poj, če sm rekla no. Aj
to kej hudga, če sm rekla no?
Janez: Hudga ni nč, če si rekla no. A
jest nočm, deb ti mn rekla no. (Janez
začne preklinjati.) Sakramiglsk! Sakramavsk!
Olosans juhuhu!
Micka: Ježež, ježcž Janez! Lpo te
prosm, anka to na kovm!
Janez: Vselih še ankat: (močno butnebrcne
z nogo ob tla) Sakramiglsk, gakramavsk,
olesans juhuhu! Tot rečem, čem
še ankat rečeš no, t tako parpelem na tvojo
brezobo čelust, da se bo zdrobila kt počen
Ione.
Micka plane ven med duri vigcnjca
in začne na pomoč klicati: Ljudje božji,
pomagajte! Janez me če vbit!
Takrat pride mimo Parkelnov Groga
pa reče Janezu: Pravm, pravm, Janez, če
jo mislš fentat, na jesk anka na pozab.
Tga morš posebej ubit, pa šest klaftar
gbok pokopat, če ne na britof nabu meru.
Delo, ki opisuje Janeza in Micko, kako
sta se kregala, je izšlo v Mohorjevem koledarju
leta 1908 pod naslovom Kako se
je Trebušnik vozil v Trst. V tej povesti
je pisatelj Mlakar samo imena zamenjal.
Iz Janeza in Micke, ki sta bila brat in sestra,
je naredil moža in ženo, Bečkovega
Groga in Parkelnovo gpelico. Dvogovor
med njima pa je enak.
Hiša, v kateri se je rodil Janez Mlakar,
ima vzidano spominsko ploščo in je takrat
imela hišno številko 93. Nekoliko dalje je
stala hiša s št. 100, v kateri je stanoval
Matevž Oblak (Kukovcov), ki je bil priložnostni
brivec. Bilo je neke sobote.
V hiši je bila zbrana dnižba starejših
ljudi. Tudi Frančeškov Janez in Micka sta
bila med njimi. Sostanovalec Matevž
Ambrožič (Mikin) je zbranim na glas bral
povest, kako se jo Trebušnik vozil v Trst.
Janez in Micka sta napeto poslušala. Ko
je bralec prišel do odstavka, ki pripoveduje,
kako Micka kliče na pomoč, ker ji
Groga hoče razdrobiti čeljust, prekine Micka
bralca, obrnjena v Janeza, z glasnim
klicem: »Ježež, ježež! Janez, to jpa o naj!«
Bralec Matevž nato: »Ja kva pa misliš
drujga kt od vaj! Zato sem vama pa prebral,
de sta slišala kva je Janko gospod
napisav. Po celmu svet bjo lujdje vedi,
koko se vidva pričkata par del!«
Blaž Gortnar
288