-7----
prejeto: 1996-01-18
ACI A H1STRJAE V.
UDK 572:929 CarliG.R.
ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA FOLIHISTORJA GIAN RINALDA CARLIJA
Zmago ŠMITEK
prof. dr., Oddelek za etnologijo In kulturno antropologijo, FF, Univerza v Ljubljani,
SI-1000 Ljubljana, ZaveliSka 5 prof. dr., Dipartimento di etnología delía Facolti di Filosofía, Universitá di Lubiana, SM 000 Ljubljana, ZavetiSka 5
IZVLEČEK
Ustvarjalni opus koprskega polihistorja Gian Rinaldija Carlija .vsebuje med drugim tudi obsežno antropološko delo Lettere americane. Prvič je bilo objavljeno leta 1780 in je doživelo več dopolnjenih ponatisov in prevodov. V tem epistolarnem spisu je Carli obravnaval stare ameriške kulture in se navduševal zlasti nad dosežki Inkov in Aztekov. Nasprotujoč teorijam Buffona in De Pauwa o rasni in kulturni manjvrednosti ameriških Indijancev, je reševal težavna vprašanja vplivov naravnega okolja, kulturnih sprememb, migracij in difuzije kulturnih elementov. Njegovi nazori o vrnitvi k "naravni" družbeni ureditvi, regulirani egalitarni ekonomiji in filan-tropskemu despotizmu so vidni že v njegovi filozofski pesnitvi Andropologia ossià délia società e délia félicita. Po širini tematike in strokovni poglobljenosti so Lettere americane pomembno antropološko delo tudi v mednarodnih okvirih. Carlijev pristop in metodo primerjamo z deli dveh slovenskih razsvetljencev, filozofa Jakoba Štelina (Jacopo Stellini) in historiografa Antona Tomaža Linharta.
Raziskave o pomenu 18. stoletja za izoblikovanje antropologije in etnologije v Sloveniji in Evropi so pokazale, da je šlo v idejnem pogledu za izredno razgibano razdobje z različnimi smermi mišljenja in različnimi pomenskimi poudarki. Znanstveni interes za daljna in eksotična ljudstva v obdobju razsvetljenstva vsekakor ni bil več namenjen le sam sebi, temveč je neposredno pripomogel h globljemu razumevanju evropskih kultur. Po eni strani je pri tem šlo za prepoznavanje "primitivnih" sestavin v preteklem in sodobnem "civiliziranem" svetu. Zgodnji poskus te vrste je bila že komparacija patra Noëla Alexandra o podobnosti kitajskih, grških in rimskih verskih obredov (Conformité des cérémonies chinoises avec l'idolâtrie grecque et romaine, 1700) in kasnejše, bolj znano delo francoskega jezuita Joseph a
25
ACTA HIST RIA E V.
Zmago ŠM1TEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLIHISTORJA ..., 25-40
Françoisa Lafitauja o Irokezih (Moeurs des sauvages Amériquains, comparées aux moeurs des premiers temps, 1724), ki je vzporejalo Indijance s starimi Grki in Rimljani.1 To je vodilo k sklepu o prvobitni povezanosti vseh kultur, saj naj bi bili pre-žitki "divjaštva" prisotni v vsakem evropskem narodu in državi.2 Po drugi strani pa je Slo za vprašanje, zakaj in kako se neko ljudstvo ali narod razlikuje od drugega: ne le črnci od belcev, temveč tudi Judje od kristjanov, Španci od Francozov, slednji od Nemcev in ti od Angležev.3 Razlikovalni pristop je dobil na veljavi zlasti v času evropske "pomladi narodov", ko ga je spodbujal politični interes kulturne in državne osamosvojitve in se je konstituiral v smeri, ki jo označuje nemški izraz Volkskunde.
Na svoj način seje skušala znanstveno artikulirati tudi evropska fascinacijaz nekaterimi domnevnimi dosežki neevropskih kultur. Tako so npr. v prvi polovici 18. stoletja z občudovanjem opisovali zlasti kulturo Kitajcev. Diderot je imenoval Konfucija za kitajskega Sokrata, Kitajci pa so veljali za uajbolj omikano ljudstvo z najdaljšo in najbogatejšo tradicijo v materialnem, intelektualnem in etičnem smislu, Proti koncu 18. stoletja sta enako bleščečo vlogo prevzeli še Indija in zlasti stari Egipt.4 Z nekoliko drugačnimi poudarki pa je potekala tedanja evropska recepcija ameriških kultur.
Okoli leta 1760 je iz Buffonovega znanstvenega kroga prišla teza, okoli katere se je o Ameriki razplamtela široka debata. Za Buifona je bila Amerika geološko mlad in v več pogledih negostoljuben kontinent z vlažnim in nezdravim podnebjem,5 Posledica teh naravnih razmer naj bi bila tudi pomanjkanje "višje razvitih" živali, npr. sesalcev, po drugi strani pa obilje velikih reptilov in insektov. Pečat takšne ekološke manjvrednosti naj bi nosili tudi prvotni prebivalci Amerike: o njih je imel Buffon celó slabše mnenje kot o "divjakih" na drugih kontinentih. Živeli naj bi v majhnih in razkropljenih skupinah nesposobni, da bi si pridobili oblast nad ozemljem, premagali geografske prepreke (npr. reke, morje...) in da bi si podredili žival ski svet. Delovali so pač le kot najbolj razvite živali, ki pa niso bile sposobne narave niti podpirati niti izboljšati, narava pa jim je bila prej mačeha kot mati, saj je zatrla njihovo občutje ljubezni in slo po razmnoževanju. Psihofizična struktura Indijancev je bila po Buffonu šibkejša od evropske. Bili naj bi bolj občutljivi od belcev, a tudi bolj boječi, v duhovnem pogledu pa tudi manj živahni íd manj dejavni.6
Kot nadaljevalec Buffonovih idej je o istih vprašanjih razpravljal nizozemski
1	Margaret T. Hodgen, Early Anthropology in lite Sixteenth and Seventeenth Centuries, Philadelphia, University o! Pennsylvania Press 1971,346.
2	Sergio Moravia, Beobachtende Vernunft. Philosophie und Anthropologie in der Aufklärung, Frankfurt am Main 1989,208.
3	Ibid., 209.
4	Friedrich Andreae, China und das achtzehnte Jahrhundert, v: Grundrisse und Bausteine zur Staats- und zur Geschichtslehre, Berlin 1908,166-167.
5	Prim. Buffon, Histoire naturelle, générale et particulière, Paris 1749.
6	Moravia, op. cit., 194.
26
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
Zmaco ŠMITEK: antropološka MISEL KOPRSKEGA POLIHÎSTORJA..., 25-40
kabinetni učenjak Cornélius de Pauw v svojem delu Recherches philosophiques sur les Américains ou Mémoires intéressants pour servir à l'Histoire de t'Êspece Humaine (Vol. 1-2, Berlin 1768-69) Ponovil je tipično razsvetljensko tezo, da je človek zunaj družbe ostal le žival in da pot v civilizacijo vodi prek pogodbe posameznikov, skupnega obdelovanja zemlje in institucije lastnine.Tudi Panw je imel Indijance za kvalitativno nižja bitja od belega človeka. Prebivali naj bi bili v majhnih skupinah na nezdravem močvirnatem zemljišču, poraslem s strupenim rastlinjem in okuženem z velikimi insekti. Zato naj bi bili tudi sami bolehni, slabotni in posuroveli, pa tudi neobčutljivi, oezainteresirani in leni. Njihovo slabo telesno razvitost naj bi med drugim dokazovala tudi šibka poraščenost z dlako (npr. pomanjkanje brad). Od živali naj bi se praktično ločili le po tem, ker so uporabljali roke in obvladali govorico. Pauw je zatrjeval, da ti divjaki ne znajo povezati med seboj najpreprostejših idej in se ne morejo spomniti kar so počeli še prejšnji dan. Te značilnosti so bile po njegovem mnenju tako zakoreninjene v značaju Indijancev, da so postale nespremenljive. Buffonovo izhodišče je torej radikaliziral s tem, da je Indijance razglasil za nepopravljivo degenerirane. Njegovi nazori so imeli velik vpliv v zadnji tretjini 18. stoletja in tudi še pozneje." Nanj so se sklicevali celo Španci in pri njem iskali izgovor za svoje tutorstvo nad Indijanci in mestici v ameriških posestih. Pojavili pa so se tudi kritični odmevi posameznih njegovih sodobnikov, med katerimi so bih poleg Gian Rinalda Cariija še Antoine-Joseph Pernety,Thomas Jefferson, Ferdinando Galiani in Paolo Frisi.8
Crian Rinaldu Carliju je usoda namenila zveneči naslov conte že ob rojstvu v Kopru 11. aprila 1720 v družini grofa Rinalda Carlija in Cecilije Imberti. To je tudi začrtalo njegovo življenjsko pot: šolal se je v prestižnem koprskem Plemiškem kolegiju (Coliegio dei Nobili), nato v furlanskem mestecu Fiambro pri opatu Giu-seppu Biniju, leta 1738 pa je prispel v Padovo in se odločil za študij prava na tamkajšnji univerzi. Kmalu se je vključil v živahno kulturno in literarno življenje mesta, bil sprejet v akademsko družbo in začei objavljati svoje spise. Obseg njegovega zanimanja je bil izredno širok, kar pa za razdobje razsvetljenstva ni bilo tako nenavadno: poleg antropologije, etnologije, filozofije, ekonomike, zgodovine in arheologije so ga zanimali tudi klasični jeziki, književnost, gledališče in glasba, pa še naravoslovne znanosti ter matematika in geometrija. Leta 1745 je užival že takšen sloves, da je dobil službo v Benetkah na katedri navtičnih in astronomskih ved in postal glavni svetovalec v tamkajšnjem Arzenaht. Poročil se je z beneško nevesto Paolino Rubbi in se po njej tudi imenoval grof Carlš-Rubbi. Po prezgodnji soprogiui smrti, ki mu je zapustila potomca Agostina, se je vrnil nazaj v Istro. Leta 1751 se je drugič poročil z Anno Mario Lafranchi iz Sieue, nato pa se selil v Milano, Piso in Lucco. Iz Toskane se je leta 1758 moral vrniti v Benetke, da bi rešil
7	Ibid., 195.
8	Ibid., 196.
27
ACTA HJSTRIAB V.
Zmago ŠMTTEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLIHISTORJfA.... 25-40
položaj v delavnici volne, ki jo je zapustila njegova prva žena. Manufakturo je premestil v Cerej pri Kopru, vendar je zaradi vrste nesrečnih naključij propadla in mu prinesla gmotno izgubo. Spet se je odpravil v Italijo in se ustalil v Milanu, kjer je dobil službo vodje vrhovnega ekonomsko-trgovskega sveta in izvajal politiko tedanjega dunajskega dvora. Zaradi bolezni se je moral pozneje odpovedati službi in materialnemu blagostanju, ki mu jo je prinašala, vendar je v milanskem obdobju nastala serija njegovih pomembnih znanstvenih del.9
Carlijev spis Leltere americane je nastal kot plod njegovega dopisovanja z bratrancem Gravisijem med majem 1777 in septembrom 1779. Stik s sorodnikom mu je bil v spodbudo pri študiju in pisanju, pomembne pa so mu bile tudi Gravisijeve kritične pripombe. Študij literature (zlasti Pau\va in Robertsona) je bil zaniudnejši in napornejši kot je pričakoval. Ko je delo vendarle pripeljal do konca, je obsegalo 55 pisem. Prvič je bilo natisnjeno leta 1780 v Firencah v Magazzino Letterario, isto leto tudi v knjižni izdaji (Firence. Vol. 1-2), v dopolnjeni in popravljeni izdaji pa v Cremoni 1781-83 in naposled še v XI.-XIV. zvezku Zbranih del (Milano 1785-86).10 V njem je Carli nastopil proti Buffonovi in Pauwovi tezi, da so ameriški Indijanci telesno in duševno šibki in da niso bih sposobni doseči civilizacije. S primerom nadpovprečno visokih Patagoncev je dokazoval nasprotno, najmanj sprejemljiv od vseh Pauwovih argumentov pa je bil zanj tisti, ki je povezoval pomanjkanje telesne poraščenosti pri Indijancih z njihovo domnevno fizično in spolno nezrelostjo.11 Hvalil je politično ureditev stare inkovske države, premišljeni sistem inkovske ekonomije in fdantropsko usmeritev tedanje teokracije. Trdil je, da so stari Peruanci spontano izoblikovali družbeni ustroj, ki je zadovoljeval vse njihove življenjske potrebe, česar ni bil sposoben izpeljati nihče drug na svetu. Spraševal se je tudi o podobnosti šeg in navad pri ameriških ljudstvih s tistimi v antičnih mediteranskih kulturah. Podpiral je hipotezo o obstoju Atlantide, kontinenta, ki naj bi se kasneje pogreznil v ocean. Ta naj bi bil vezni člen, sposoben razložiti kulturno sorodstvo med Evropo in Ameriko. Od tod naj bi bil naseljen stari Egipt, Španija / in celo Italija in od tod naj bi izviralo znanje astronomije.
V Carlijevem opisu odličnosti' inkovske državne ureditve se zrcalijo njegova lastna prepričanja in vizije, ter seveda aktualne politične razmere v domovini. Tako je npr. primerjal red in pravico v inkovskem imperiju s politično filozofijo cesarice Marije Terezije, katere podložnik je bil med bivanjem v Milanu, središču takratne avstrijske Lombardije. V njegovih Ameriških pismih pa je mogoče zaznati
9	Elio Api h, Carli, Gian Rinaldo, v: Dizionaño biográfico degli Italia ni. Vol. 20, Roma 197?, 165-166; Ivan Markovič, Zgodovinska osebnost - Gian Rinaldo Carli, Primorska srečanja št. 148, (1993) 566-567.
10	Delte opere del signar commendatore don Gianrinaldo conte Carli, Vol. I.-XIX, Milano 17841787 (v nadaljevanju Opere).
11	Leltere americane, Opere XII., 36-41.
28
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
Zmago SMITEK; ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLIHISTORJA .... 23-40
tudi nostalgijo po drugačni, egalitarni in mirni družbi z regulirano ekonomijo, katere podlaga bi bil filantropski in paternalistični despotizem. Svoje poiitično-filo-zofske ideale je sam označil za sanje in najbrž ni verjel v njihovo uresničitev. Zanimivo p^ je - in to je opazil že Elio Apih -, da Carli ni kazal zanimanja za socialni položaj njemu bližnjih slovenskih "barbarov", ki so naseljevali zaledje Kopra, ampak se je do njih opredeljeval s piedestala svojega etničnega porekla in plemiškega stanu. Enakost med "ljudstvom" je zagovarjal le do te mere, ko so bile zadovoljene osuovne življenjske potrebe. Zato pa bi po njegovem morala obstajati tudi oblast, ki bi ljudi trdno držala na povodcih. Menil je, da pohlep po dobrinah ni merilo človeške civiliziranosti: če bi bilo tako, bi bili stari Perzijci bolj kultivirani od Špar-tancev, kakor jih je opisoval Likuig. In po isti logiki so se tudi kolonialni Španci med osvajanjem Amerike izkazali za nekakšne "Perzijce"zaradi svojega pohlepa po zlatu. Carli je napravil tudi primerjavo špartanskega družbenega in upravnega sistema z inkovskim in ugotovil, da sta si bila v nečem nasprotna: prvi je skušal osrečiti posameznika tako, da je poskrbel najprej za skupno dobrobit, inkovski način pa je zagotavljal srečno družbo prav prek zadovoljitve potreb posameznikov.
Carli je hvalil teokracijo pri. Inkih in Aztekih in jo vzporedil s podobnimi družbenimi ustroji pri Egipčanih, Kitajcih in Tibetancih, čeprav globlje v primerjavo s temi kulturami ni segel, kljub obilici podatkov, ki so mu bili na voljo. Občudoval je iakovsko piramidalno strukturo oblasti, ki je bdela nad distribucijo dobrin tako, da je bil preskrbljen vsak posameznik, z jasnimi in strogimi kazenskimi predpisi pa je že vnaprej preprečevala prestopništvo. V primerjavi z Inki je imel Azteke za nekoliko nižje razvite, zaradi bestialnosti njihovih verskih obredov. Azteško državo je cenil nižje tudi zaradi njenega priznavanja osebne lastnine, medtem ko so Inki uspeli zasebno posest zmanjšati na minimum. Pri tem je namenoma prezrl pomen mehiškega (majevskega) znanja pisave in se je navduševal nad inkovskimi quipuji, ki pa so bili v bistvu le mnemotehnični pripomočki.
Ob vsem tem se je zastavljalo vprašanje o odnosu med divjaštvom, barbarstvom in despotizmom. Carli se ni strinjal z univerzalnimi shemami, po katerih naj bi bilo divjaštvo značilno za Ameriko in Afriko, medtem ko naj bi despotizem obvladoval Azijo in večji del Evrope.12 Stopnja divjaštva je Carlija pravzaprav manj zanimala, ker ni verjel v "dobroto Narave" in je bil kritičen do Rousseaujevega koncepta "dobrega divjaka".'"' V soglasju z Diderotovim prepričanjem (v kasnejših delih tega avtorja), da optimum vitae ni divjaštvo, temveč vmesno stanje med barbarstvom in civilizacijo, je tudi Carli tod iskal nekakšno "zlato sredino",14
12	Werner Krauss, Zur Anthropologie des 18. Jahrhunderts. Die Frühgeschichte des Menschheit im Blickpunkt der Aufklärung, Berlin 1978,81.
13	Aldo Albönico, L' America, ii mondo antico e il buon governo in Gianrinafdo Carli, v: C), Carli, ¡..eitere americane, Bufzoni ed., Roma, 103.
14	Krauss, 77.
29
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
Zmago SMITEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POUHISTORJA.... 25-40
Verjel je v evolucijo vseh živih bitij vključno s človekom, vendar mu ta veriga ni bila ne preprosta, niti direktna.15 Albonico je celo zapisal, daje bil Carli večji evo-lucionist tudi od Buffona in mnogih drugih učenjakov tedanjega časa.16 O najstarejši zgodovini človeštva je menil, da so jo krojili zaporedni vesoljni potopi in druge naravne katastrofe, ki so povzročile tudi velike selitve prebivalstva. Zaradi vpliva nekega kometa naj bi med letoma 4600 in 4000 pr.n. št. ocean pogoltnil kopnino, imenovano Atlantida, ajeiii visoko kultivirani prebivalci pa naj bi naselili dele Evrope, Egipt in Ameriko, Ta Carlijev izračun se je skladal tudi z biblično kronologijo, le da je Carli namesto enega samega vesoljnega potopa zagovarjal možnost več regionalnih katastrof na različnih delih planeta. Carlijeva hiper-difuzionistična teorija je tako pojasnjevala tudi podobnosti človeških šeg in navad povsod po svetu. Lotil se je celo lingvističnih primerjav med perujskimi, mehiškimi, kitajskimi, grškimi, latinskimi in drugimi besedami, da bi dokazal njihovo sorodnost in kulturne stike med temi ljudstvi. Ker v Ameriki ni bilo znanja pridobivanja železa, pridelovanja vina in neuporabe denarja in črkovne pisave, je Carli menil, da je do prekinitve stikov med Evropo in Ameriko prišlo Še pred uvedbo teh kulturnih dobrin. Dopuščal je tudi možnost migracij med Azijo in Ameriko prek Beringove ožine, kar naj bi pojasnilo nekatere podobnosti med Kitajci in Peruanci. O možnosti doseljevanja z azijskega kontinenta se je Carli lahko poučil že pri študiju Robertsonove Ameriške zgodovine. Vendar naj bi bilo do takšnih selitev po njegovem mnenju prišlo šele po prihodu Atlantidov v Ameriko/17
Opise indijanskih kultur, na katerih je gradil svoje znanstveno delo, je Carli našel v poročilih zgodnjih pomorščakov, konkistadorjev, misijonarjev, kronistov in kolonialnih zgodovinarjev. Ta dela je namreč imel za verodostojnejša od kasnejših opisov, ne glede na različne okoliščine in nasprotujoče interese, ki so vplivali na njihov nastanek. Vendar je tudi te vire uporabljal selektivno in je zamolčal nekatere podatke, ki se niso vključevali v njegovo idejno zasnovo.18 Številnih knjig, ki jih je navedel Pauw, Carli ni dobil v roke, pa tudi del podatkov, ki jih je citiral v Ameriških pismih, je našel le v sekundarnih virih. Kot kaže, je preštudiral Gar-cilasove Comentarios reales, Rainusia, Acosta, Raynala, BaiJlvja in nekatere poto-pisce svojega obdobja. Ni pa omenil Giambattista Viča, zato je negotovo, če je njegova dela o razvoju družbenih institucij sploh poznal. V Ameriških pismih je zatrdil, da je "govoril z različnimi ljudmi, ki so dolgo živeli v Peruju.,,, med drugimi z nekim bivšim perujskim jezuitom, rojenim v Limi, ki je dolga leta živel v Cuzcu".19 To bi mogel biti Juan Pablo Viscardo y Guzman, ki ga Carli omenja tudi v enem od
15	Opere XII., 314.
16	Albonico, 117.
17	Ibid_, 119, op. 132.
18	fbid.101.
19	Opere XI.. 134-135.
30
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
Zmago ŠM1TEK: ANTROPOLOŠKA MISELKOPRSKEGA POLIHJSTORJA ..., 25-49
svojih pisem Isidoru Bianchiju.20 Upošteval je tudi delo izgnanega španskega jezuita Juana Ignacia Moline.21 Pomembno je bilo namreč, da je tudi Molina polemiziral s Pauwom. Carli si je z njim od leta 1782 dopisoval in je v Zbranih delih objavil njegovo pismo, v katerem mu Molina daje priznanje za to, da je dokazal neosnovanost Pauwovih tez 22
Problem kako sintetizirati vso to množico raznorodnih in marsikdaj kontra-diktornih dokumentov je bil tudi v tem, da so se v Carlijevem času komaj začeli oblikovati kriteriji razlikovanja med posameznimi indijanskimi skupinami - npr, med lovci in nabiralci brazilske obale ah otoškimi Karibi, ki so jim pripisovali kani-balizem, ter visokimi kulturami Mehike in Peruja. Drug problem je bila subjektivnost avtorjev, ki so Ameriko in ameriške domačine ocenjevali s svojimi evropskimi merili in že pri tem radi namerno pretiravali. Nekatera treznejša poročila (npr. Bartolomeja de las Casasa) so ostajala dolgo zamolčana ali le malo znana.23
Natis Carlijeve knjige je zbudil veliko pozornost, sprožil pa je tudi kritiko izgnanega mehiškega jezuita Francisca Xavierja Clavigera (1731-87), ki je svoje pripombe navedel v dodatku k drugem delu svoje Antične zgodovine, ki je izšla v italijanščini leta 1780 in 1781.24 Clavigero je to knjigo posvetil stari zgodovini Mehike ter naravoslovnemu in kulturološkemu opisu dežele, pri čemer je prav tako kot Carli polemiziral z idejami Buffona, Pauwa in drugih nasprotnikov. Dokazoval je npr., da so bih Azteki v času Cortesovega izkrcanja na višji kulturni stopnji kot stari Iberci alj Galci.25 Glede Carlijeve knjige je Clavigero menil, da je plod prave erudicije in da ponuja bralcu "resnično, čeprav nepopolno sliko mehiške kulture". Zameril pa mu je popačeno pisavo mehiških imen, ki so bila ponekod spremenjena do neprepoznavnosti. Očital mu je tudi napake pri preračunavanju azteškega koledarja in hispanofobijo.2S Slednje ni bilo nič čudnega, saj so bili številni sočasni filozofi, od Voltaira in Pauwa do Raynala usmerjeni protišpansko, takšna pa je bila tudi politika Benetk in Lombardije.27
Carliju ni preostalo nič drugega kot tla na diskreten način prizna svoje napake. V drugi izdaji Carlijeve knjige (1781) je urednik Isidoro Bianchi, dober Carlijev prijatelj, najbrž po naročilu slednjega, dodal daljši predgovor v katerem je dal priznanje Clavigeru. Pohvalil pa je tudi Carlija, kot prvega Italijana, ki se je upal
20	Albónico. 102.
21	Saggio sulla sioria ¡¡atúrale del Chili.
22	Opere XII., VII.-VHI.
23	Albónico, 39.
24	Slona antica del Mastico cavain da'migUorisloríci spagnali, Vol 1-4, Cesena 1780-81.
25	Albónico, 57.
26	Charles E. Roñan S.J., Francisco Javier Clavigero SJ., (J731-1787), figure of the mexican enlightenment: his life and works, Bibliotheca Instituti Hislorici S.I., Vol. XL, Roma-Chicago (111.) 1977,138-110.
27	Albónico, 106.
31
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
Zmago ŠMITEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLIHISTORJA ..., 25-10
soočiti s številnimi slavnimi avtorji iz preteklosti in sedanjosti, ki so pisali o starih civilizacijah druge zemeljske poloble.28 Carli je upošteval Clavigerove pripombe, popravil netočnosti in dodal še nove podatke. Sicer pa je to knjižno izdajo posvetil ameriškemu predsedniku Benjaminu Franklinu, s katerim si je dopisoval.
Med Carlijem in Clavigerom so se tako spletli prijateljski stiki. Tako je Cla-vigero posvetil zadnji, 4. del svoje Antične zgodovine Carliju, obžaloval, da je bil sprva njegov kritik in se mu v imenu Američanov zahvalil za njegovo obrambo dostojanstva Novega sveta.2'' S Carlijem se je sicer Še vedno razhajal glede nekdanje ameriške povezave z Atlantido, čeprav obstoja tega hipotetičnega kontinenta ni zanikal. Domneval je celo, da je v daljni preteklosti med Ameriko in Afriko obstajal kopenski most, iz katerega bi se bil mogel v določenih okoliščinah izoblikovati otok. Tako se je dejansko približal Carlijevi hipotezi. Po njegovi smrti je bil Carli eden prvih, ki je prejel izvod znamenitega dela Storia della California, ki jo je izdal Clavigerov brat Ignacio v Benetkah leta 1789. Carli je v zahvalnem pismu 10. septembra 1790zapisal: "Vse, kar se tiče Amerike, me zelo zanima."30
Ameriška pisma so pri bralstvu doživela uspeh,-" prevedena pa so bila najprej v nemščino (1784-85), v francoščino (1788,1792 - brez razdelka o Atlantidi), v španščino (1821-22) in morebiti tudi v angleščino.32 Avtorji z obeh obal Atlantika so citirali Ameriška pisma še več desetletij po Carlijevi smrti. Izvod te knjige sta imela v svoji lasti Thomas Jefferson in Talleyrand, citirali pa so jo med drugimi Chateaubriand, Giacomo Leopardi, Alexander von Humboldt in William H. Prescott (v History of the conquest of Mexico, 1843).3-5
Kot je pokazal že Aldo Albônico v spremni besedi k Carlijevim Ameriškim pismom, seje Carli nagibal h kulturnemu relativizmu Montaignovega tipa, čeprav tega francoskega filozofa ni neposredno citiral. Montaignov vpliv pa je mogoče prepoznati prek posredovanja drugih avtorjev, ki jih je Carli poznal in upošteval. Montaigne je kritiziral evropski občutek superiornosti nad Indijanci, rekoč, da je pragozd ustreznejše bivalno okolje, ker je pač del narave, nepokvarjen od zahodne hipokrizije in izumetničenosti. Montaignovi polemični odzivi niso bili toliko proti-evropski, kot protišpanski; kar pa zadeva Carlija je - kot kaže - v svoji fascinaciji z inkovsko in azteško kulturo napravil še koTak dlje od samega Montaigna. Ni si le prizadeval razumeti pripadnike drugih ras in kultur, temveč jih je postavljal za vzor Evropejcem. Kot pristaš monogenetskega razvoja je sicer pristajal na načelno ena-
28	Ibid., 11 in op. 1.
29	Vol. 4,1781,3-4.
30	Ronan, 298-299.
31	Prim. Albônico, 93-95.
32	Briefe über Amerika, Gera 1784-85; Lettres américaines... par M. le comte J.R. Carli... avec des observations ei additions du Traducteur, Vol. 1-2, Boston (= Paris) 1788, ponatis 1792; Carias Americanas, Mexico 1821-22.
33	Aîbônico, 95-96.
32
ACTA I'IÍSI'RIAE V.

.
f
Zmago ŠMITEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POI.IHISTORJA.... 2S-40
Gian Rirtaldo Carli, risba s svinčnikom iz mladostnega obdobja (Pokrajinski muzej Koper - dalje PMK).
33
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
ZmagoSMITEK: ANTROPOLOŠKA MÏSEL KOPRSKEGA POLtHlSTORM ...,7.5^0
kost ras, vendar se je po njegovem evropska kultma že preveč oddaljila od naravnih idealov svobode in enakosti.
Carli je zagotavljal, da mehiški Indijanci niso bih večji barbari od španskih konkistadorjev; če je veljal Cortes za junaka, pa naj bi bih to tudi Azteki, ki so se mu hrabro upirali. Ameriška ljudstva po Carliju niso potrebovala evropske kolonizacije in kulture, pač pa se je Evropa obogatila z njihovimi dobrinami, ki jim jih je nasilno odvzela. Tako je prišla na Zahod koruza, ki je bila Carliju "pravi zaklad", in številne druge koristne rastline. V obrambi Amerike je bil Carli pripravljen priznati celo tobaku, da je "v nekaterih primerih blagodejen za zdravje".3'5 Tako kot Clavigero pa je tudi Carli zanikal možnost, da bi "francoska bolezen" (sifilis) prišla v Evropo iz Novega sveta.
K ameriški tematiki se je Carli vrnil še v razpravi Delia scoperta deli America. V njej se je odzval na dokazovanje nekega Louisa Guillauma (ali Lewis?. Wiiliama) Otta v American Philosophical Society Transaction (1786), da Amerike ni odkril Kolumb temveč nemški pomorščak Martin Bebaim.35 Ta naj bi bil po Ottovi razlagi leta 1484 ah 1485 najprej plul do afriške obale Konga in nato prek Atlantika do Brazilije in Magellanove ožine. Njegovo odkritje Novega kontinenta naj bi pozneje izkoristila Kolumb in Magellan. V kritični analizi, ki jo je Carli objavil v Milanu leta 1792 in jo dve leti kasneje uvrstil v 19. zvezek svojih Zbranih del, je dokazal nevzdržnost Ottovih trditev.36 Problematika je bila našemu Koprčanu seveda blizu, saj je o zgodnjih plovbah v Ameriko pisal že v svojih Ameriških pis-rtii/i.37 Močno pa se je oprl tudi na objave svojega sodobnika, nemškega učenjaka Christopha Gottlieba von M una, ki je na nemških tleh pregledal in preveril Behaimovo ostalino, med drugim tudi njegov znameniti globus v Niirnbergu, na katerem naj bi bile vrisane konture Amerike, in ugotovil, da gre pri zgodbi o Behaimovih odkritjih le za enega od mnogih fantazmov, ki so se o Novem svetu širili po Evropi, Po Murrovib podatkih je Carli tudi dognal genezo zgodbe o domnevnih Behaimovih geografskih zaslugah, ki sega vse od kronike Hartmanna Schedla s konca 15. stoletja (Liber Chrorticarum, 1493). Proti Behaitnovi vlogi pri odkritju Amerike govori med dragim tudi dejstvo, ki ga je navedel že Murr, da ga
34	Ibid., 106.
35	M. Otto, Memoir on the Discovery of America / Mémoire sur Ja découverte de ¡'Amérique, The American Philosophical Society Transaction, Old Series, Vol. 2, Philadelphia 1786,263-284.
36	Deila scoperta dell'America. Lettera del Sig. Commendatore Don Gianritjaido Conte Carti ai Sig. Ab. Domenico Testa in risposta alla letters di M. Otto interno a taie argomento stampata nel Volume II, delte Transazioni deila Sorictà Filosofjca di Filadelfîa, Miiano 24. febbraio 1792, v: Opuscoli scettistdta setenze estdle ani, tratti dûgii Atli dette Accademie..., 1.15, Milano 1792, 73-97; Sulla scoperta deU'America ossià confutazionc delta dissertazione di M. Otto, v: Opere XIX. 239-317.
37	Opere XIII, 176-205. Podrobneje o tem; Aldo Albómco, Behaim contro Colombo. Una polémica seltecentesca tra Filadeifia e Miiano, Qnaderni istriani 5-6 (1991), 71-84.
34
ACTA I'IÍSI'RIAE V.
Zmaga S MITE K". ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLtfflSTOfUA ..„a-«!
španski in portugalski kronisti v njegovem času skorajda niso omenjali. V nasprotju z Murrom pa Carli ni bil pripravljen priznati niti Behaimove udeležbe pri pomorski ekspediciji v Kongo.
Svoje nazore o drugih kulturah, družbi in državi, je Carli na bolj ali manj posreden način izpovedal v različnih spisih, na sam začetek tega antropološkega opusa pa sodi njegova pesnitev Andropologia, ossid della socteta e delta felicita. Zasnoval jo je že leta 1748, dokončal 1763, prvič pa je bila natisnjena šele leta 1787 v 16. zvezku njegovih Zbranih del?% Predgovor je bil datiran 1. avgusta 1786 v Milanu. V tej pesnitvi, ki jo je razdelil na tri speve, je Carli načel vprašanje, ki ga je zaposlovalo vse življenje: kako najti sistem najboljše vladavine in pot do splošnega blagostanja. Opisal je najzgodnejše obdobje družbe, ko se je ravnala še po zakonih Narave, pojav človekovih stremljenj, ki so pripeljala do uveljavitve vladavine, ter način, kako je človek lahko srečen tudi sredi pokvarjene družbe.Torej je v Andropologiji mogoče prepoznati nekatere temeljne sestavine Carli j eve dozorele misli, npr. zahtevo, da se pravni zakoni prilagodijo potrebam "naravne družbe" in zanikanje voluntarističnih razlag pri rekonstrukciji pogodbenih modelov. Iz tega sledi tudi Carlijevo razumevanje suverenosti, ki brani družbo pred surovim despotizmom in zagovarja razsvetljeni despotizem kot temeljni kamen uspešne politične zgradbe.
Na zasnovo Carlijeve Andropologije so po vsej verjetnosti vplivala filozofska dela padovanca Antonia Contija, ki ga je Carli tudi omenil v predgovoru k tej pesnitvi.39 Zato je mogoče tvegati hipotezo, da je Carli prišel prvič v stik z nemškim pravnim naturalizmom (Gottfried Wilhelm Leibniz, Christian Wolff) prav prek Contijevih spisov. Tudi Conti je namreč zagovarjal ideal svobode nasproti despotizmu, bil pa je tudi posrednik med beneško ter nemško in francosko znanostjo.40 Mogoče in celo verjetno je, daje Carli med študentskim padovanskim obdobjem obisk(ov)al Contija.
V spisu A'uovo metodo per le scuole pubbliche je Carli priporočal Wolffova dela o politični ekonomiji.41 Nasploh so ga zanimale t.im. kameralne znanosti in znotraj teh javna ekonomija (pubblica economia, economia civilc). Ta je po njegovem mnenju vsebovala velik del tistega, kar predstavlja "občo srečo" (pubblica felicita), čemur bi mogoče bolj ustrezal izraz "splošna blaginja" ali "obča dobrobit", torej poljedelstvo, manufakturna proizvodnja, trgovina in denarništvo. Osnova te znanosti pa po njem ni bila le v pravni regulaciji in odredbah o carinah, mezdah in financah, temveč tudi v raziskavah ekonomskih razmer in navad pri posameznih
38	Opere XVI., 274-331.
39	Iz omembe je razvidno, da je Carli poznal Contijevo delo Globo di Venere, ki je izšlo leta 1739 v Benetkah v prvem zvezku Contijevih Prose e poesie.
40	G. G ronda, Conti, Antonio, v: Diiionario biográfico degli Italiani, Vol. 28, Roma 1983,352-359.
41	Antonio Trampus, Riforme politiche e "pubblica felicita" negli scritti di Carli sul problema dell'educazione, Quaderni istrimú 5-6 (1991), 30.
35
ACTA fflSTJRIAE V.
Zmago ŽMITBK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLIHISTORJA .... 25-40
ljudstvih. V tej točki pa se Cariijev interes za ekonomska vprašanja spet povezuje z njegovim širšim zanimanjem za antropološko problematiko človeka in človeštva.
Zanimivo vprašanje, ki bi ga kazalo natančneje preučiti, je morebitni vpliv slovenskega filozofa Jakoba Štelina na izoblikovanje Carlijevih nazorov. Štelin (italijansko: Jacopo Stellini, 1688-1770) je bil v času Carlijevega študija na univerzi v Padovi tam profesor moralne filozofije (od leta 1739 pa vse do smrti).42 Carli je zelo verjetno poznal njegovo Razpravo o nastanku in razvoju morale (Specimen de ortu etprogressu Mortim, Benetke 1740), delita pa si tudi soglasje o nekaterih bistvenih problemih. Štelin je namreč obsojal protirazumno in s tem protinaraviio moralo, ki se je udomačila zaradi odmika od temeljnih življenjskih potreb. Ta degenerirana morala po Štelinu temelji na čezmerni pohlepnosti po dobrinah. Ideal mu je bila prvotna družba, živeča v enotnosti in slogi.43 Ko beremo odlomke iz Štelinove Razprave, je skoraj tako, kot če bi poslušali Carlija: "V zlati dobi (in to je ravno njena največja odlika) so vsi živeli v popolni enakosti, ker ni bilo priložnosti... zaradi katere bi lahko Človek spodrival drugega človeka, Pravijo, da je tedaj bivala na svetu pravica, ker zaradi pomanjkanja stvari in mirovanja poželenj in apetitov ni bilo razloga za žalitve; vsi so živeti svobodno in brezskrbno, ker ni moglo biti hvalisanja zaradi boljšega položaja>, ki bi izzivalo nasprotja in spore med ljudmi; za spore pa tudi ni bilo potrebe: ustom je bila najdražja hrana, ki jo je dajala neobdelana in divja zemlja... Prav gotovo je bilo slabo hranjeno telo bolj trdno in močno in prav gotovo je bil duh, ki ga ni pomirjalo kultiviranje in učenje, nemiren in neukrotljiv.1,44 Štelin je pri tem opozoril, da vročekrven duh, ki ga pravočasno ne omilita skromnost in olika, kmalu preseže pravo mero in pokaže svoje nezdrave in nasilne vzgibe. V tem je tudi tista "zlata sredina", ki je Cariijev ideal umeščala med divjaštvo in civilizacijo, torej v družbeno sfero barbarstva. O evropski omiki sta imela slabo mnenje tako Carli kot Štelin: slednji je razočarano zapisal: "Nasilje, kije bilo zajelo svet, pa mu je le docela zavladalo, še preden je bil izdelan recept za enakost, na katerega bi se bilo moč nasloniti.
Če se sklicujemo na geografski princip, torej na sedanji obseg slovenskega državnega ozemlja, lahko ugotovimo, da je bil Gian Rinaldo Carli naš prvi amerikanist, ki se je s kulturo prebivalcev Nove celine ukvarjal iz čisto posvetnih interesov. Pred njim so o Ameriki in tamkajšnjih prebivalcih poročali le nekateri slovenski misijonarji46 Carli je bil obenem tudi eden prvih kabinetnih znanstvenikov, ki se je pri nas intenzivno posvečal filozofiji morale, politiki in ekonomiji. To ga je
42	Ivan Urbančiž, Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sholastiko in ncosholastiko, Filozofska knjižnica 10, Ljubljana 1971,48.
43	]bid.,49.
44	lbid.,56.
45	lbid.,57.
46	Zmago Šmitek, Klic daljnih svetov. Slovenci in neevropske kulture, Ljubljana 1986,119-129.
36
ACTA fflSTJRIAE V.
Zmago SMiTEK: ANTROPOLOŠKA MISE!. KOPRSKEGA POLIHiSTORJA.... 25-40
približalo "znanosti o Človeku", ki jo je tudi sam izrecno poimenoval andropo-logia. S Carlijem se ta termin, kolikor nam je doslej znano, tudi prvič pojavi v zgodovini,naše znanosti (v tisku leta 1787, v konceptu pa verjetno že 1748 !), torej daleč pred konkurenčnima terminoma etnologija in etnografija
Antropologijo so v 18. stoletju običajno uvrščali v okvir filozofije ali "filozofske in politične zgodovine" (histoire philosophique ét politique). V tem smislu je izraz atidropologia razumel tudi Carli, pomembno pa je, da ga je tudi izrecno omenil. Njegov interes je segal zelo široko, res pa je, da je bila široko koncipirana tudi antropologija, saj je je na prelomu IS. stoletja še vedno združevala "eksperimentalni del" (t.j. zgodovinopisna in potopisna poročila, biografije), "ideologijo" (analizo intelektualnih sposobnosti), špekuladvni moralni nauk ali analizo čutov in uporabni moralni nauk h kateremu je sodila tudi politična ekonomija, pravo itd. Kot ugotavlja Sergio Moravia v svoji knjigi o antropologiji in filozofiji v dobi razsvetljenstva, se je beseda antropologija v izčiščenem in sodobnem pomenu besede pojavila leta 1778 v Franciji in se konec 18. stoletja uveljavila v delih, kot je npr. Cabanisovo Rapports du physique ei du moral de V homme.48 Vendar to ne pomeni, da se Carli ni intenzivno ukvarjal z vrsto vprašanj, ki bi jih tudi danes uvrstili v klasični antropološki repertoar: s fizično podobo Indijancev, s hipotezo o skupnem izvoru civilizacij, z razvojnimi in degeneracijskimi klasifikacijami, z difuzionističniini teorijami o globalnem širjenju ras in kultur, z "naravo", moralnimi normami in upravnim sistemom Indijancev, s pojavom zgodnjih držav na ameriških tleh, z značilnostmi indijanskih šeg in navad in njihovimi vzporednicami pri drugih ljudstvih. Trdili bi lahko celo, da je antropologija podedovala iz prejšnjih stoletij tri ideje, ki so še danes osnovne: doktrino difuzije, vplivov okolja in kulturnih sprememb. Vse tri je poznal že tudi Carli, kasnejši antropologi pa so jim dodali le še obilje novih ponazoritev (ne dokazov !) iz zgodovinske ali sodobne kulturne zakladnice.*9
Cailijev antropološki interes je bil plod obdobja razsvetljenstva in je kljub svoji kvalitativni odličnosti ostajal v mejah konvencij. Carli jc bil briljanten eklektik, ki je, tako kot številni drugi antropologi in filozofi tedanjega časa, pojmoval "naravni princip" za izziv in alternativo zahodni civilizaciji. Tako kot Voltaire, ki je imel Inke za najbolj civilizirano in obrtniško najsposobnejše ljudstvo Novega sveta, se je tudi Carli navduševal nad visoko kulturo starih Peruancev. Pri tem je bil včasih premalo kritičen. Tako si npr. ni zastavil vprašanja, zakaj so predkolumbovske civilizacije ostajale sorazmerno pasivne pri uvajanju tehničnih izboljšav in tudi
47	Zmago Šmitek - Božidar Jezemik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog 2/2 (lili, 1992), 259-266; Zmago Šmitek, Slovenski pogledi iz 18. in 19. stoletja na kulturni razvoj človeštva, Traditiones 15 (1986), 5-18.
48	Moravia, 64.
49	Hodgen, 482.
37
ACTA fflSTJRIAE V.
Zmago šmitek: ANTROPOLOŠKA. misel koprskega polihistorja ..., 2540
glede splošnega širjenja kulturnega obzorja.50 V Ameriških pismih je tematiko razdrobil s tem, ko je načeta vprašanja opuščal in se kasneje spet vračal k njim.51 Izogibal se je podrobnejšim primerjavam in obširnejšim razmišljanjem o svetovnih verstvih, najbrž tudi zaradi cerkvene cenzure, ki bi lahko onemogočila natis njegovih del. Zanimivo je tudi, da se je izognil razpravi o jezuitskih naselbinah v Paragvaju, ki so bile prototip egalitarne in razsvetljene ureditve, za kakršno se je zavzemal. Tudi pri tem je morebiti šlo za njegovo politično opreznost v občutljivem času pred ukinitvijo jezuitskega reda in po njej.
Kritični racionalizem in izrazita politična in etična motivacija uvrščajo Carlija ob bok pomembnemu slovenskemu razsvetljencu Antonu Tomažu Linhartu. Čeprav sta Carli in Linhart črpala svojo intelektualno stimulacijo pri različnih virih -Carli v Padovi in Milanu in Linhart na Dunaju - vendar ne gre prezreti, da sta bila oba izobražena v t.irn. "kameralnih znanostih", da sta živela v okvirih Habsburške monarhije in da sta bila oba dokaj dobro seznanjena s francosko in nemško huma-nistiko in družboslovjem svojega časa. Obema sta bili družbeni stopnji divjaštva in barbarstva pomembni za razjasnitev prvotne zgodovine in delno tudi sočasnega položaja evropskega človeka. Linhart je skušal razsvetliti najzgodnejša stoletja slovenske kulture predvsem z antropološkim instrumentarijem. Zato je zgodovino Slovencev v predkrščanskem obdobju izpeljal iz univerzalne teorije o kulturi, veljavne za vse človeštvo. Šlo jc za idejo napredka, po kateri so vse družbe, nekatere hitreje in druge počasneje, potovale od divjaštva prek barbarstva do civilizacije. Vsako od teh stopenj je Linhart - tako kot Carli - povezoval z določenimi oblikami ekonomije in družbene organizacije. Zato je v tretjem razdelku svojega Poskusa zgodovine Kranjske, z naslovom Premišljevanje o življenju starih Slovanov na Kranjskem pisal o tem, da so davni slovenski predniki sprva živeli v "nebogljenem razvojnem stanju", se hranili z zelišči, koreninami in želodom, se ukvarjali tudi z lovom, se oblačili v neobdelane kože in poznali le surovo in neizoblikovano petje, podobno glasbi divjakov. Kasneje so se "naučili krotiti živali", nekateri pa so bili že "mirni poljedelci", kar je ustrezalo stopnjama barbarstva in civilizacije.52 Takšna podoba jc bila zelo blizu tisti, ki je po Voltairovem prepričanju veljala za tedanje domorodce Brazilije.-*53
Linhart je, podobno kot Carli, verjel v selitve ljudstev iz neke pradomovine, saj je omenil, da so prebivalci ob obalah Jadranskega morja prišli na to ozemlje po daljših selitvah in ne "neposredno iz dežele, v kateri dopuščata zgodovina in razo-
50	Alb6nico, 120.
51	Ibid., 98.
52	Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih deiel jutnih Slovanov Avstrije 1-2, Ljubljana 1981, 276-285 pass.
53	Krauss, 69.
38
ACTA HISTKIAE V.
Zmago ŠMITEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLITilSTOKJA.... 25-40
detje skupno zibel Človeštva"54 Glede možnosti vesoljnega potopa je bil precej bolj zadržan kot Carli in je zapisal, da "če je narava nekoč dejansko izvršila to delo, se je to vsekakor zgodilo v obdobju, o katerem nimamo nobenih vesti in ki ni o obstoju ljudi na zemeljski skorji pustilo nobenih sledov, z eno besedo, ki za zgodovinarje ne obstaja" P-5 Tudi Linhart je poznal lingvistično metodo ugotavljanja kulturne sorodnosti davnih ljudstev, vendar z njo ni segel tako Široko kot Carli, temveč se je omejil le na primerjave jezikovnih podobnosti med Slovani, Nemci, Latinci in Grki. Sklepal je, da so v določenem času živeli povezani in pripadali "istemu deblu". Medtem ko se je Linhart namenil spremljati "pot človeštva v tem malem delu Evrope", se je Carli loteval tega v skoraj planetarnih razsežnostih. Oba sta bila prepričana, da je kulturni razvoj povezan z zakonitostmi, ki vladajo v Naravi, ali - po Linhartu - z njenimi "mnogoterimi učinki".
Carlijevo delo bi bilo zanimivo primerjati tudi s sočasno dejavnostjo hrvaškega filozofa Rudjerja Boškoviča, ki mu je pesniški navdih postala Severna Amerika, seveda v zvezi z vprašanji o svobodni in pravični družbeni ureditvi. Tudi Boškovič je bil - tako kot Carli - filozof človekove osvoboditve.
Carlijevo antropološko delovanje sodi v obdobje iskanja in preizkušanja različnih pristopov in metod o preučevanju Človeka. V njegovem času je bilo vplivno mnenje, da opazovanje in analiziranje človekove narave v vsej svoji kompleksnosti ne more biti prepuščeno strokovnjakom ene same specializacije. Z njegovo smrtjo pred dvesto leti se je izživela tudi neka kulturna epoha. Na prelomu IS. stoletja je namreč prevladala intelektualna klima, ki je zahtevala kritično oceno in prevrednotenje dotedanjih dosežkov v humanistiki in družboslovju. Antropologi "nove smeri", kot npr. Volney, so z neodobravanjem gledali na kabinetne učenjake, med katere je sodil tudi Carli, in na njihova teoretično-abstraktna, pogosto pa kar imaginarna sklepanja o kulturnih karakteristikah človeštva. Pri tem ni šlo toliko za zanikanje pozitivne note v razsvetljenski misli, temveč za metodologijo in odnos do stvarnosti. Kot reakcija na francosko revolucijo je trend zgodovinopisja, antropologije in etnologije krenil v smeri priznavanja rasnih razlik med ljudstvi, torej rasističnih teorij.5® S Heglom in idejo o "svetovnem duhu", ki naj bi usmerjal zgodovino po vnaprej določeni poti, je razsvetljenski evolucionizem preživel globoko v 19. stoletje.57 Pokazale pa so se tudi možnosti preučevanja Človeka z naravoslovnimi in eksperimentalnimi metodami. Hkrati se je zastavila dilema o smotrnosti povezave med filozofijo in naravoslovjem, torej tudi med filozofijo in antropologijo kot vedo o človeku. Namesto intuitivnega razmišljanja se je uveljav-
54	Linhart, 13.
55	Ibid., 55.
56	Marvin Harris, The Rise of Anthropological Theory, 2. izd., London 1972,80.
57	Ibid., 67.
39
ACTA fflSTJRIAE V.
Zmago SMITEK: ANTROPOLOŠKA MISEL KOPRSKEGA POLfHiSTORJA ..,25-40
Ijalo opazovanje z udeležbo (etnografski pristop), s tem pa so bili dani tudi pogoji za samostojen razvoj antropologije in etnologije kot znanosti.
RIASSUNTO
V opera del poliistore capodistriano Crian Rinaldo Carli comprende (ra Valiro anche un vasto lavoro di carattere antropologico: le Lettere aniericane. Furono pubblicate per la prima volta nel 1780 e videro diverse ristampe e traduzioni in edizioni complétate, ¡n questo epistolario, Carli affronta l'antíca cultura americana parlando con entusiasmo soprattutto dei risultati conseguiti dagli Incas e dagli Aztechi. In contrasto con le teorie di Bujfon e di De Pauw.sutl'inferiorilá razziale e-cttimrale degli amerindi, disserta su cotnplesse questioni quali l'influenza deli'ambiente naturale, i cambiamenti culturali, le migrazioni e la diffusione degli elementi culturali. Le sue idee su di un ritorno aliordinamento sociale "naturale", ad una regolata economía di uguaglianza e a d un dispotismo filantrópico erano giá evidenti nel suo poemetto filosoftco Antropología, ossia della societá e detla felicitá. Per la vastitá dei temi traüati e la loro rigorositá scientifica, le Lettere americane costituiscono un'importante opera antropologica anche in ámbito internazionale. L'approccio e il metodo del Carli vengono cornparati con i lavori di due illuministi sloveni, il filosofo Jakob Štelini (Jacopo Stellini) e lo storiografo Anton Tomaž Linhart.
40