PL MINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVt MIJE 4 LETNIK LXXX 1980 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Tine Orel Ob jubileju Marijana Lipovška 173 Matjaž Culiberg Slavko Šetina Zapisi iz baznega tabora 176 Milan Vošank Septembrsko sonce 183 Mirko šoštarič — šestdesetletnik 186 Ivan Kurinčič Spomini na prvo vojno 188 Zmaga 189 Pavle Šegula Bil je nemi sopotnik v spominu, ki ne mine... 190 Lučka Sodja Starec 192 Pavle Šegula Nesreče in snežni plazovi v letu 1979 192 Društvene novice 200 Varstvo narave 203 Iz planinske literature 205 Alpinistične novice 207 Razgled po svetu 228 Naslovna stran: Pod belim valom (Kangbačan 1965) Foto dr. Jože Andlovic Notranja priloga: 1 Skedenj — Foto Pavle Nagode 2 Vogel — panorama — Foto Pavle Nagode Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan Krišelj, naslov: 61000 Ljubljana, p. p. 44 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: ing. Tomaž Banovec, ing. Janez Bizjak, Aleš Do-berlet (fotografija), Stanko Hribar, prof. Evgen Lovšin, prof. Tine Orel (tehnični urednik). Iztok Osojnik, dr. Miha Potočnik. Nada Praprotnik (varstvo narave in okolja), Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, ing. Albert Sušnik (fotografija), Franc Vogelnik, dr. Tone Wraber — Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana. Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312 553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 350 din, plačljiva tudi v dveh obrokih, za tujino 550 din (28 S). Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 00-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki Planinsko društvo PTT v Ljubljani vabi vse planince, da obiščejo P0ŠTARSKI DOM l\IA VRŠIČU (1725 m). LETO LXXX ŠT. 4 LJUBLJANA APRIL 1980 Foto ing. Albert Sušnik PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 1 oan—4 LETNIK LXXX iaou—^ OB JUBILEJU MARIJANA LIPOVŠKA TINE OREL Marijan Lipovšek 1980) in da gre pri tem predvsem za seljujejo oči in srce. Ta zapis ob 70-letnici alpinista Marijana Lipovška, profesorja Akademije za glasbo, komponista in virtuoza, esejista in planinskega pisatelja, bi bil kot informacija pravzaprav nepotreben, saj gre za nenavadno tvorno osebnost, ki je s svojim umetniškim delom med nami navzoča več kot pol stoletja. Vsi poznamo njegovo dragocenost za našo narodno veljavo. Jubilantu so pismeno čestitali: Sergej Kraigher in Lidija Šentjurc, Andrej Marine, Milan Kučan, Franc Šetinc, dr. Anton Vratuša in Janez Vipot-nik. V imenu SAZU mu je pismeno čestital dr. Janez Mil-činski. Planinsko glasilo in vsa planinska srenja s čestitkami sicer zamuja, vendar zato te niso nič manj prisrčne. Srečni smo. da je taka izjemno tvorna umetniška osebnost obenem tudi velik alpinist, da_Li-povšek kot umetnik »ne živi ob naravi, ampak iz nje« (Lo-parnik, RTV III. program, 28. I. gore, za vse tiste lepe stvari, ki nam razve- »Pred dobrimi tremi leti sem zamudil štiridesetletnlco svojega prvega plezanja čez Triglavsko steno — šele pozneje sem se tega zavedel« — je pisal Lipovšek v PV 1970, v članku, ki je zanj kot za esteta, misleca in alpinista nenavadno značilen. »A v gore sem začel zahajati že davno poprej, s srcem še kot majhen deček, zares pa tam okoli štirinajstega leta. Kakor da bi se bilo zgodilo včeraj, tako natančno še pomnim, kako mi je bilo pri duši, ko sva nekoč hodila s prijateljem, dva petnajstletna fanta, spomladi na Grintovec Kako je pelo srce, kako so čustva plala po duši in kako sem vnašal v to, kar sem videl krog sebe tam pri Žagani peči, tiste snežne gore, tiste pomladne klice, tisto vzdušje ob doživljanju jutra in prve pomladi, kako sem vnašal v vse to neki neznani napev, ki sem ga takrat malo prej spoznal. Bila je preprosta skladba ,V gorah'. Ce prav vem, za gosli in klavir. In povedala mi je vse, vse tisto, kar sem potem ono pomladansko jutro zares doživel. In kako mi je ta vsebina polnila srce, kako sem jo doživljal. Saj je vseeno, če tista preprosta glasba ni bila kos gorskemu jutru in pomladi. Meni je izpolnjevala doživetja in zanj je bila pomembna, z njim se je nezadržno povezovala. Človekovo doživljanje naredi gore za tisto, kar mislimo, da so. Saj, kar so le sami določamo v spoznanju in s svojimi doživetji ob njih.« Naj ob tem jubileju tu vsaj naštejemo nekatere Lipovškove skladbe, ki so s svojo vsebino vezane na naš gorski svet: Simfonija, zlasti 1. in 2. stavek; prva in tretja suita za godala; simfonična pesnitev »Domovina«; zbori, zlasti tisti na Kosovelove pesmi (Sv. Stefan Oreh, Letski motiv); 5 zborov na pesmi o naši deželi. Slede samospevi, ki so neposredno vezani na besedilo o visokem gorstvu: V Martuljku (besedilo M. Šara-bon); Krim o sebi (to ni »Visoka gora«, vendar gora); Japonski motiv (gora kot izhodišče za poetično misel); pesmi Ajše (meditativni tekst o gorah). Sem spadajo samospevi iz zbirke »Sončece, sij«, samospevi na Murnove pesmi (Prišel čas je krog božiča Zimska pesem. Slovo (na Lipovškov tekst): 17 slovenskih ljudskih pesmi (samostojne priredbe oz. obdelave za glas in klavir), poleg teh še pet fragmentov na ljudske motive za violino in klavir, dve rapsodiji za violino in klavir, instrumentirani za orkester s solistično vlogo; 20 mladinskih pesmi za klavir (gre za pesem kot prispodobo poetične vsebine opevanega pojava, prizora ali osebe, ne kot pesem za petje). Poleg naštetega pa je Lipovšek avtor še cele vrste skladb za klavir, za violino, za komorne sestave, za orkester, nekaj kantat idr. Širši kulturni javnosti so najbrž še bolj v spominu eseji in kritike v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti, odgovorno in naporno delo, ki ga je jubilant opravljal vestno in zvesto skoraj — 50 leti, kar je, če govorimo s športnim izrazom, res svojevrsten rekord Se posebej naj pri tem opozorimo na Lipovškov slog in jezikovno kulturo, s katero ie znal tudi težjo vsebino približati nestrokovnemu bralcu. Celih 16 let (1954—1970) e vodil edicije Društva slovenskih skladateljev (DSS). Poleg Bravnlčarja je bil tudi qlavni urednik »Slovenske glasbene revije«, ki je izhajala pet let. K temu glasbenemu in literarnemu delu štejejo tudi Lipovškova izvirna predavanja v obliki esejev in to o skladateljih (Osterc, Kogoj, Ravnik J. in T., Bach, Beethoven) o posameznih glasbenih področjih (o klavirski in komorni glasbi, o koncertnem sprem-Ijevanju, o sodobnih delih in o raznih obletnicah). Tudi z esejem se Lipovšek odlikuje kot zgleden stilist s svojo jedrnatostjo, prepričljivostjo in bleščečo razgledanostjo Zelo pomembno delo je opravil jubilant s svojimi prevodi: Leonhard Bernstein, Srečne ure ob glasbi (The joy of Music); J. Kugy, Pet stoletij Triglava; J. Kugy, Božanski nasmeh Monte Rose; J. Kugy, Anton Ojcinger: J. R. Ullman — Tenzing: Zmagovalec Everesta. Za vse to in drugo tu nezajeto delo je Lipovšek prejel visoka državna priznanja: Prešernovo nagrado za kompozicijo (Suita) leta 1949-nagrado za delovanje na področju komorne glasbe (vlada SFRJ 1949); nagrado mesta Ljubljane 1967; Prešernovo nagrado za življenjsko delo 1974 in vrsto druqih priznanj in odlikovanj, ne nazadnje tudi planinskih. Poleg vsega tega obsežnega umetniškega dela in dela, ki ga je z bleščečim uspehom opravljal kot virtuoz-pianist in poleg pedagoškega dela na Visoki šoli za glasbo ¡e r-lEoof S,e nasel cas za svoj P|aninski cvetober v knjigi »Steze, skale in smučišča« (1962), za katerega je spremno besedo prispeval esejist in kulturni filozof Vlado Vodo-pivec, sam plezalec In smučar. O svojih gorskih poteh je Lipovšek tudi mnogo predaval v okviru radijskih planinskih predavanj. Spada med najbolj zveste sotrudnike Planinskega Vestmka, saj je v tem glasilu skozi pol stoletja redno objavljal svoja plezalska, smučarska in planinska doživetja. Gore je spoznaval kot popotnik in plezalec, kot estet in literat, kot fotograf in filmar. V že cit. pomembnem sporočilu »Na odročnih potih«, PV 1970, str. 153 piše: »Prepustil sem se goram brez pesmi v srcu, brez beganj v mislih. Tiho sem čakal, da se pogorišče, ki ga življenje pusti včasih za seboj, ohladi v ožganih ostankih brezplodnih upanj, da se poležejo razburkani spomini na neizpolnjive zelje in prazna stremljenja. Gore ozdravljajo — zanesljivo, pa počasi, zakaj v dolini se bolečina vrača z nezmanjšano silo, dokler blagoslov gorskega sveta ne prevlada in ne pomiri razdvojenega srca. Saj gore vračajo zvestobo za zvestobo, ljubezen za ljubezen in vso globoko, nepridržano vdanost«. To in takšno odkrivanje oseb- "174 i 1- h i 31 ' ' / 5 i IW- -j^-tefcj. 1 ««.t«.-it »JA^.je ^ tjuvdT, U- feE s i ^Ai^v - ^ i - c-o -vvv 'vre. - />e - - ¿v K /T^-c c«. MaJvoj nega odnosa do gora je lepa literatura. Tudi z njo je človek premagoval in premagal sholastično miselnost in mrzlo racionalistično modrijanstvo. Mislim, da je prav, če jubilantu povežemo v šopek tudi njegova polstoletna romanja po planinskih poteh in jih razstavimo v opombo na njegov plezalski jubilej. Lipovšek je eden naših najvidnejših samohodcev. Na to pomembno značilnost je tiho in skromno opozoril tudi s tem, da je za 50-letnico svojega plezalstva sam splezal slovensko smer v severni triglavski steni. To ni kar tako. In nedvomno označuje njegovo izjemno osebnost. Sam je v Kamniških plezal celo vrsto smeri: Zeleniške špice čez Dedec, s Staničevega vrha, skozi Kovačnico in Petkove njive, Brinškov kamin, smeri x in y levo od Brinškovega kamina, Raduho od Rogovilca po zahodni smeri, Grofičko in Strelovec, severno steno Turške gore, severni greben Križa, severno steno in severozahodni greben Kočne pa vrsto drugih manj znanih, manj shojenih prehodov. V Julijcih je presamotaril severozahodni raz Ponc, severno steno Razorja, Špikov graben, Dovški Križ po Jugovi grapi, Krnico za Široko Pečjo, Dovški Križ, Škrnatarico, izza Aka na Vanežev rob in na Ku-kovo špico, na Sleme iz Belega potoka, z Oltarja na Visoki Rokav, sestop na Jezero na Gruntu. V navezi si je Lipovšek v svojo plezalsko kroniko zapisal med drugim Herletovo smer v Ojstrici, severno steno Štajerske Rinke, severovzhodni raz Kalške gore, severno steno Frdamanih polic, severno steno špika in Široke peči. Preplezal je domala vse smeri v triglavski severni steni, med njimi vse najtežje: bavarsko, skalaško, gorenjsko in Prusik-Szalayevo. Prehodil in plezalsko sistematično je obdeloval vse doline naših Julijcev in Grintavcev. Plezal je tudi v Durmitorju: jugozahodno steno Bobotovega Kuka, Bezimenega vrha, greben med obema vrhovoma in severno steno Prutaša. Leta 1934 je po severozahodnem grebenu stopil na Olimp, na Skolion pa po severni steni. Leta 1950 je plezal v Gesause, med drugimi Rosskuppenkante, leta 1957 v Snovvdovii Snovvdon, Llived, Tryfan, Glyder in Fawr. Leta 1960 je na otoku SKYE spoznal Cuilin Hilles: Sgurr Dearg, Innaccesible Pinnacle (sam) in še Lake—Districi Sca-Fell Crag, Ročk in Sca-Fell Pinnacle (sam). Lipovšek ima svoje vidno mesto tudi v zgodovini slovenskega zimskega alpinizma in smučarstva. Vrsto plezalnih vzponov je opravil pozimi, mnoge med njimi tudi s smučmi: Na Veliki vrh, na Ojstrico — sestop po južnem grebenu, na Skuto, Grintovec, Kočno, Kalški greben, Storžič, Stol, Begunjščico, Dovški Križ, Kanjavec, Debeli vrh, Jalovec, Kanin in Prestreljenik, S smučmi je bil večkrat sam na Rodici, na Šiji, vrh Vogla, na Bogatinu, na Lanževici, na Čelu, na Plazkem Voglu, Vrh špičja (prvi zimski vzpon); na Tičarici, na Veliki Tičarici (brez smuči), na Slatni, na Kredi, Kopici in na Voglih. Pa še kje. Nismo vsega zapisali, kar je obhodil, preplezal in presmučal. Lipovškov planinski opus je nenavadno bogat, premišljen, raziskovalsko ustvarjalen in zaradi njegovih vestnih, literarno brezhibnih objav tudi kulturno pomemben. Taka je pravzaprav vsa Lipovškova planinska literatura. Česar koli se je lotil, je dalo svoj sad, ki bo ohranil svojo slast. Vse ima pečat njegovega čustvenega bogastva, njegove zaverovanosti v red in lepoto. Zaradi njegovih širokih obzorij, čustvene globine in urejenosti je njegova planinska literatura pomemben dosežek naše kulture. Nič ni napeta, čeprav je zelo resna. Oprta je na razmišljanje o stvareh in ljudeh, vsa osvetljena z ljubeznijo do narave in naše dežele. In do človeka! Lipovškova beseda o našem gorskem svetu nas tudi sprošča, ker jemlje gori težo tvarnosti, jo oživlja in počloveči s tem, kar ji s premislekom prisoja. Lipovšku ne gre za šport, za pot k slavi, nič ni samoveličja in nečimrnosti, je le priložnost za razmišljanje, samospoznanje in samovzgojo, in seveda za občutek čiste sreče, tako potrebne človeškemu bitju, v sproščenem doživetju narave. Lipovškova umetniška narava vse to zna pričarati s preprostostjo in s filozofskim mirom, z žarom ljubezni do stvari, pa tudi s pravo mero in okusom. Zato so Lipovškove poslanice z gora trajna literarna vrednost. Goro oživlja in ji nekaj daje, ko se vanjo umetniško poglablja. To me spominja na Segantinijevo umetnost. Ko sklepam ta zapisek ob pisateljevi sedemdesetletnici s prisrčnimi voščili, mu želim tudi to, da bi mu bile gorske poti še dolgo vir sreče, moči in vsega najlepšega, kar nam gore lahko dajo. ZAPISI IZ BAZNEGA TABORA MATJAŽ CULIBERG SLAVKO ŠETINA Znano je, da je letošnjo jugoslovansko odpravo na Mount Everest spremljalo tudi nekaj fantov, ki sicer niso imeli alpinističnih obveznosti, bili pa so prav tako sestavni del te odprave, s svojimi posebnimi nalogami. Med njimi sta bila tudi Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, radijska tehnika, tonska mojstra in radioamaterja, ki sta imela na skrbi vzpostavljati radioamatersko zvezo iz baze na ledeniku Khumbu s Kathmandujem, z domovino in pa seveda zvezo s samimi člani odprave, ki so po zahodnem grebenu prodirali proti vrhu najvišje gore na zemlji. Zanimivo delo, včasih tudi precej razburljivo, saj je bilo treba premagovati številne, v glavnem nepredvidene težave, jima je v dnevnikih napolnilo strani skoraj do zadnjega kotička. Slavko: Tistim, ki so jugoslovansko odpravo na Mount Everest spremljali od doma, so morda ti dogodki že malo odmaknjeni, zame pa bo slej ko prej ostalo vse, kar sem doživljal pod Mount Everestom, neizbrisen spomin, zato naj mi bo dovoljeno, da zapišem nekaj bežnih vtisov, ki sem jih bil nabiral v teh nekaj več kot tri mesece dolgih dneh ... Že sam začetek poti je bil tak, kot se za odpravo spodobi. Ko smo sedli na »jumbo jet« indijske letalske družbe, so nam seveda obljubili, da nas bodo peljali naravnost v prestolnico Indije, v New Delhi. Izkazalo pa se je, da postanek, ki smo ga imeli v Kuwajtu, ni bil zadnji na poti do glavnega mesta Nepala. Ko smo se zgodaj zjutraj ustavili na Bombajskem letališču, najprej nismo smeli zapustiti letala. Menda so čakali nadaljnjih navodil o poletu v New Delhi. To je bila pravzaprav še najbolj ugodna možnost za nas, vendar pa bi bilo le prelepo in preveč nenavadno za Azijo, da bi se moglo to res zgoditi... In res. Ukazali so nam, naj zapustimo razmeroma udobno letečo palačo, kot imenujejo z drugo besedo to velikansko letalo. Odšli smo nič hudega sluteč v čakalnico, kjer pa nas je, poleg nagnetene množice, sprejela še poletna vročina, ki se je gibala tam nekje okoli številke trideset stopinj celzija. Če prištejemo k temu še dvanajst ur poleta, zraven dodamo zimsko obleko, potem lahko zapišem, kako klavrna je bila četa devetindvajsetih Jugoslovanov. Še zdaj mi je vočeh Rade Kovačevič ki je pripotoval v puhasti bundi, opravljen kar za bazno taborišče... Indijci so ga gledali debelo, sam pa je bil verjetno tako utrujen, da mu najbrž še vroče m moglo biti. No, pa je minilo tudi to in popoldne smo se dvignili proti New Delhiju Tja smo prispel, proti večeru, tam prenočili in se drugo jutro odpelja i proti cilju, v Khatmandu Tu sta nas čakala vodja ekspedicije in Mišo Jamnik, ki je bil zadolzen za transport opreme^ Vsi smo v isti sapi in naenkrat želeli vedeti vse novice, zanimivega nas saj n smo slutili, da bomo naslednjih nekaj tednov, prav vsi imel. tud. dovolj časa, za »nabiranje novic«. Radoveden sem, jasno, bil tudi jaz. Najprej me je na priimer zanimal,o to, kako je z dovoljenji za uporabo radijskih postaj. Dobil sem odgovor. da jih se n^ ker nisva imela s seboj licenc. Novica je bila zame huda. Pa tud. za Matjaža. Začel sem postopek ki je trajal vse tja do 19. marca, medtem pa sva z Matjažem počasi postajala — indijska fakirja, kar ni čudno — toliko dni biti na trnih ... V teh devetnajstih dneh čakanja sem si to mesto kar dobro ogledal. Prav gotovo bi pretiraval, če bi trdil, da sem videl vse templje in vsa svetisca, kar jih Premoreta mesto in okolica, zagotovo pa je res, da sem si temeljito ogledal ljudi poskusa sem jih spoznavati, pa sem nazadnje tudi za to svoje prizadevanje ugotovil, da ni bilo uspešno. Potovanj po svetu nisem vajen - tole je bilo prvo zunaj Evrope - zate. sem bil ob prvih stikih z mestom nekako zmeden. Z Matjažem sva hodila po mestu pa nisem vedel, kod hodim. Vonjave, vse prej kot prijetne za moj nos so me neprestano opo-zarjale, da hodim po neznanem svetu, pa tudi ljudje, vse te barve, ves ta neznan. Ob vsem tem sprejemanju vtisov pa ne bom nikoli mogel razumeti najrevnejših prebivalcev v tej deželi, ki se preživljajo s tem, da nosijo težke tovore za nekaj rup. T st. trenutek, ko začuti, da je zaslužil dovolj za nekaj dni skromnega zivljenja odloz. tovor in ga nihče več ne pripravi, da bi nosil še naprej Rekel sem, da jih ne bom mkoh razumel, vendar sem pa prepričan, da bi vsakdo med njimi, temi revnimi nosač., katenh vse premoženje je včasih le tanek trak tkanine oko . bokov, .rekel enako - ne ^f mene, ki delam tudi še potem, ko sem zasluži dovolj, da preživim dan, ki jepred meno Povsem druga podoba pa je, ko pridemo v višja področja, tja kjer se zacne priblizevat, dežela Šerp Šerpe pravijo zase, da so Tibetanci. To je dokaj ponosen narod nj hov glavni problem pa je, da njihovi najmočnejši možje in sinov, vse prepogosto umirajo v Himalaji in tako ta rod vse bolj slabi... Sam sem spoznal mladega šerpo, po imenu Nawag Karma. Postala sva dobra prijatelja. Pobliže sva se spoznala pravzaprav tistega večera, ko smo postavljali tabor pri vasi Khari Kola ob istoimenski reki. Vsi moji tovariši so že odšli spat, meni pa ta večer se ni bilo do spanja; odšel sem tja, kjer so si šerpe pripravlja, svojo Med njimi je bil tudi Nawag Karma, mladenič dvajsetih let a . morda ^sno eto vec šerpa od nog do glave, kar pomeni, da mu strmine himalajskih steza ne delajo težav Zapletla sva se v pogovor. Zanimalo me je vse mogoče. In polagoma sem se dokopal do zanimivih podrobnosti. Izvedel sem na primer, da serpe ne poznajo datuma svojega rojstva, največkrat celo leta ne. No, tu je bil Nawang Karma izjema. Zaupal mi je, da prav v dneh, ko bomo šli skozi njegovo vas, pričakuje rojstvo svojega Prvega otroka In kot po naključju sva bila z Nawang Karmo dva dni pred prihodom v njegovo vas spet skupaj To. da je bil s skupino, se je redko dogajalo, ker je bil neprestano po okoliških zaselkih, kjer ji novačil nosače, da bi nadomestil tiste. k. so nas »pustih. Srečala sva brata. Povedal mu je, da je dobil sina. Nawang Karma je bil vesel tako kot zna bit. vesel šerpa, dostojanstveno, zadržano... Pozneje sva mnogo govorila o tem sinu ko pa smo prišli v Feriče, tako se imenuje zadnja vas pred baznim tabo iščem sem mladega očeta našel s sinom. Z vso nežnostjo ga je pestoval. Pokazal mi ga je in e rekel: »Daj mojemu sinu ime.« Oblil me je pot zavoljo hude zagate, v katero me je spravila ta njegova želja. Obraz sem nagubal, kot da premišljujem...« In res sem premišljeval in sicer o tem. kako bi se izvlekel iz te zadrege. Odločil sem se da bom poklical na pomoč bogove: »Počaščen sem Nawang Karma, vendar bojim se bogov, morda jim ne bo všeč. če bi dal ime njegovemu otroku nekdo, k.in se pa Nawang Karma se je vdal. Imel pa sem občutek, da m. je tedaj zameril, šele pismo, k. sem ga pred dnevi prejel, je pregnalo dvom. Piše mi. da je s sinom vse v redu. da raste... Ne piše pa o njegovem imenu ... Matjaž: Težko je govoriti o spominih, saj je dejstvo, da sem bil tako blizu Everesta. še_ preveč živo pred menoj in se mi še vedno zdi sedanjost, ne pa doživetje, ki bo zdaj zdaj utonilo v pozabo. Bazni tabor mi bo vedno pomenil več, kot nekaj na kup zmetanih šotorov, ki so dopolnjevali enoličnost himalajskih vrhov. Naj mi bo oproščena beseda »enoličnost«, vendar po vseh dneh bivanja pod osemtisočaki res nisem mogel vec 177 dojemati te izjemne lepote Himalaje, ki jo izpričujejo lepe barvne fotografije v dragih ¡SKoo? pa sem zapuščal bazni tabor, moram priznati, da me je stisnilo - in težko sem odšel. »Res si lepa Himalaja, res ste lepi Pumori, Lhotse, Nuptse, Lingten « Everesta pa me je še vedno strah, H 9 ' Sicer pa naj grem lepo po vrsti. dlllnpm Mpn!f„ Pn^di Pr"ijžn08t'.«da„bi 2 odpravo prehodil nekaj sto kilometrov po daljnem Nepaki, nato prebil v podnožju gore vseh gora 50 dni, se spet vrnil domov ! fiSiSf'IZ D,neV"!k?r- N,°' meni se J'e ta Priložnost ponudila in zdaj se ubadam s težavo, kako bi stlačil med te vrstice ure in ure najbolj zanimivih vtisov, kar sem jih bil v svojem življenju deležen. J T J38-2-3.--:- tlimtlaj^ pb vsakem koraku mi te besede mešajo možgane. Nekaj drugega je doživljati te stvari, ko bereš potopis. Tam je vse lepo, vse poje .. Resničnost pa je manj romantična. Meter za metrom pridobivam na višini. Naredim nekaj korakov RflnKn'Kn9P°QC!Vam? Saj Vend,ar P0čitka nisem Potreben. Vstanem. Volja ji močna. Naprej! Kako? Saj ne morem nikamor, utrujen sem. Pa spet pet korakov in spet želia da se vsaj malo spocijem, pa bo potem spet vse dobro. Groza me obide, ko opazim pred seboj široko razpoko. To pomeni pot navzdol in potem spet navzgor. V nekaj urah sem spoznal, da je za osvajanje himalajskih vrhov potrebno še vse kaj druqeqa kot le močna volja in zelja po uspehu. Spet naredim nekaj korakov... Ti koraki... Postali so najvažnejši del mojega življenja Himalajskih lepot ne vidim več. Važno je, da pred temo pridem v bazo, potem bo ze kako, samo to mislim. Okoli mene prave razglednice, po lepoti popolne, včasih ze kičaste, toda v tem trenutku ne morem dvigniti roke, da bi fotografiral Vse je podvrženo eni sami misli: Priti v bazo pred temo. Srečanja z nosači, ki so se vračali iz tabora, so mi dala novih moči, saj so prinašali s seboj občutek, da je baza blizu Pozno popoldne je ze bilo in odprl se mi je pogled, ki razvedri duha. Sredi razmetanih skal in ledu sem opazil odrešilne rdeče šotore. Dobro uro kasneje sem bil tam, kamor sem si potihoma želel — se mi zdi — vse življenje, vendar do takrat nisem verjel, da se mi bo ta zelja uresničila. Spoznanje o uresničenju lastnih želja in sanj izbriše vse tegobe in ostane samo — sreča. Bazni tabor je bil pravzaprav čisto navaden tabor, sestavljen iz kopice šotorov živo rdeče barve Vsi ti šotori so brez reda stali na umetno urejenih ploščadah, izklesanih v led in tlakovanih s kamenjem. Pod nogami pa smo imeli še približno 150 m debelo plast ledu pravzaprav ledenik, ki s hitrostjo meter na dan polzi proti dolini. In tako se je civilizacija, z vsemi svojimi značilnostmi, naselila v ta mir na ledeniku Khumbu nikakor pa ni bila kos — hrupu, ko z okoliških vrhov sneži in ledeni plazovi z glasnim grmenjem neusmiljeno polnijo ledenik. Tako opozarjajo motilce miru na svojo moč ki so jo zal ze občutile odprave, ko je prav ta ledenik postal grobnica mnogih, kot protiutež vsem tistim, ki so stopi i na vrh gore vseh gora. Vsa nezemeljska okolica je z našim taborom tato dobila nekaj domačega, saj je postala baza naš dom, zatočišče, krai odkoder boječe zremo se skoraj 3500 m više proti vrhu. Zjutraj sem se prebudil z močnim glavobolom. Spomnim se besed s poti: »Glavobol j® ®dJna stvar- kl t( j° lahko zagotovim v bazi, za vse ostalo pa poskrbi sam Če pa hoces, da to mine delaj In se aklimatiziraj.« Torej vstanem in sem trdno odločen, da se na hitro prilagodim višini. In potem bo spet vse dobro. O, sveta preproščina kako sem naiven! Vse kar sem naredil v tistem prvem dopoldnevu, je bore malo. Vse preveč moči porabim za najbolj preproste gibe. Zato raje sedem in tako imam dovolj časa za premišljevanje. 1 Misel se vrti okoli ene same stvari. Kako spraviti želodec, ki ga čutim v grlu spet na svoje staro mesto? Kako použiti nekaj hrane, da si ohranim vsaj nekaj moči, pa da pri tem ne bi bilo treba bruhati? Višinska bolezen se mi je pokazala v vsej svoji moči Tolažim se s tem, da tudi drugim ni dosti bolje, pa tudi s tem, da vse te teqobe ne morejo trajati večno In res niso. Po nekaj dneh sem na nogah in moj novi dom se mi je pokazal v povsem drugačni luči. Šotor nenadoma postane udoben, sonce greje topleje in tudi tisto zaradi česar sem tu, počasi postaja delo z določenim redom, pa čeprav v nenavadnih okoliščinah. »Morning Saab ... Tee Saab ...« mi še vedno prijetno zveni v usesih. S tem pozdravom in s široko vrsto belih zob je vsako jutro pokukala Sonamova glava v šotor. Ali si lahko želiš še kaj lepšega v ledeno hladnem jutru: prijazen nasmeh in topel caj z mlekom v posteljo. Toda vsega lepega je navadno kaj hitro konec. Skobacal sem se iz tople puhaste vreče in se lotil dela. Ze navsezgodaj sem vsako jutro vzpostavil zvezo s Kathmandujem in zvezni oficir Tappa je poročal o dogodkih v bazi in na hribu. Tako je bilo zadoščeno nepalski birokraciji, ki je že ob našem prihodu v Kathmandu pokazala svojo moč. Prav ji je,tudi minister za turizem dobival vsak dan sveže novice, in to verjetno prvič, odkar ekspedicije obiskujejo Himalajo. Kmalu je za naše vsakdanje zveze s Kathmandujem izvedel tudi zvezni oficir avstrijske ekspedicije, ki je imela tabor blizu našega in se je pripravljala zavzeti vrh Lhotse. Tako je tudi on pošiljal poročila po etru, saj mu je bilo to mnogo laže kot pa naporno pisanje dolgih poročil, ki bi jih moral pošiljati po slu. Poplačal nas je z nasmeškom in z dobro voljo, kl pa je tudi ni bilo na odmet. 178 Delovni pogovor z vodjo. Na desni Je Slavko Šetina Matjaž Culiberg ob rednem dnevnem raportu 179 Oboje foto S. Setina Znamenita »Honda« — včasih je bilo treba zelo veliko časa, da je oživela Foto M. Culiberg Tako je tudi on postal eden rednih gostov v radijskem šotoru. Bolj pomembna pa se je pokazala zveza s Kathmandujem tedaj, ko sta člana avstrijske odprave, ki sta zavzela vrh Lhotse, pri tem dobila hude ozebline in smo kaj hitro priklicali helikopter. Žal pa smo morali helikopter spet poklicati že čez nekaj dni, saj sta pomoč potrebovala tudi dva člana naše odprave. Po jutranji zvezi s Kathmandujem, ki je bila še pred zajtrkom, se je šele začel pravi delovni dan. Krajši sprehod po bazi mi je pomenil uvod v enoličnost rednih opravil. Težko sva se s Slavkom spravila k agregatu, ki se je obnašal čisto po svoje. Ure in ure potrpežljivega »šraufanja« so bile poplačane z nekajurnim ropotanjem. Akumulatorji so se polnili, alpinisti, potrebni počitka pa so v šali, nekateri pa tudi zares, spraševali, kdaj bo ta reč spet »crknila«, da bo mir. Toda na koncu so tudi tisti, ki so najbolj negodovali, prišli v radijski šotor: »Ali bi danes lahko jaz...? Saj^ veš, žena, otroci? Kako je z njimi? Malo vprašajte, če bo šlo. Če se boste dobro slišali. Povejta, da sem v redu, da bom kmalu doma.« Ta zasebni del zveze sva opravljala, kadar smo se dobro slišali. Iz Ljubljane, iz Himalajskega centra, kot smo ga imenovali, je bilo res prijetno zvedeti novice od doma, iz službe, pa športne rezultate, žal pa je bilo za to vedno tako malo časa. Nas, pod to kruto goro, so zanimale novice od doma, iz domovine pa so od nas terjali čim več novic o napredovanju na hribu, o ljudeh, o težavah in uspehih. Iz kopice vprašanj se je dalo čutiti: »Srečno pridite na vrh in se kmalu vrnite!« Vsak dan se je začel kot vsi drugi. Priznati moram, da se je tudi končal kot vsi drugi. V baznem taboru se ne zgodi dosti. Fantje se izčrpani vračajo s hriba in tu je čas le za počitek in okrevanje. Neki tihi mir in prav idilično vzdušje vladata naokrog ob pričakovanju novic o napredovanju. Ker je dan topel, sončen in se je začel brez večjih težav, se po zajtrku zbere pred šotorom skupina, pogovora in družbe željnih. Agregat se oglaša izza ledene razpoke, Slave pa v drugi ledeni luknji, kot že tisočkrat doslej, odvija vijak za vijakom, čisti in se počasi grize v drobovje neposlušne »honde«. Takrat ko ena dela, je treba drugo očistiti in narobe. Brezdelneži, ki si nabirajo v bazi novih moči, imajo za vsak premik v bazi pripravljene skrbno naštudirane komentarje, ki pa na srečo ne škodijo, pa tudi ne koristijo nič. Šele ko sem skuhal čaj, takega, ki ga šerpe ne znajo, so ti komentarji nekoliko spremenili vsebino in pogledi so se spet obrnili proti steni, proti rami. »Počitkarji« so se spraševali, kje so zdaj tisti, ki jih bodo morali v naslednjih dneh zamenjati? Koliko višinskih metrov so premagali? Koliko vrvi so napeli? Zaviti v topla oblačila, mirno sedimo pred šotorom. Čaj in sonce prijetno grejeta. Vsepovsod vlada mir, Slavko končuje vsakdanje opravilo. Iz kuhinje se slisi zateglo petje Pembe, kuharskega pomočnika. Murna nas zabava z zgodbicami iz prakse, veselo razpoloženje je več kot očitno. Nenadoma pa to bazno idilo prekinejo zategli žvižgi, ki prihajajo iz daljave. Šerpe z žvižganjem priganjajo jake, ki nosijo težke tovore. V trenutku zavlada novo veselje, saj nam ti žvižgi naznanjajo, da prihajajo drva, pošta, morda sveža hrana in pa seveda ženske, ki se tako veselo smejijo, kadar sahibi preklinjajo v njihovem jeziku. In to smo se tudi najprej naučili. Vedeli smo, da bo njihovo zardevanje in prešeren smeh naše dobro razpoloženje tistega dne le še okrepilo. Vsi pogledi so uprti v smer, odkoder prihaja kolona, ki se po polžje približuje taboru. Baza zaživi, iz šotorov kukajo glave, med njimi tudi Francetova. Jaz mu pravim, kar 181 »nori malar«, saj se mi zdi, da moraš biti res malo nor, da prideš tako visoko in pacaš po papirju. On pa mi brez dlake na jeziku vrača, da moram biti prav takšen, če sem prišel sem zato, da s Honolulujem klepetam o vremenu. Toda tokrat priteče France iz šotora s fotoaparatom namesto s čopičem v rokah in z veliko nalepko Alpetour Škofja Loka. Ko se kolona jakov približa taboru, nalepi ta napis na tovor drv in potem fotografira. To mu dela precej težav, saj jaki niso na miru in med hojo ujeti lep motiv, izostriti sliko in sprožiti, je za umetniško dušo hud napor. Prijatelji ga seveda ob komičnem prizoru z jakom z napisom Alpetour, spodbujajo k večji vnemi. France pa teka s fotoaparatom za svojim »modelom«, šerpe se smejijo, sahibi pa kot vedno »zezajo« trenutno žrtev. In v vsem tem direndaju nekaj jakov, ki so bili to pot namenjeni v avstrijski tabor, zaide s poti in jo mahnejo naravnost čez sredo našega tabora. To seveda ne bi bila nikakršna katastrofa, če se ne bi ta stranpot jakov končala natanko v naših antenah, ki so bile pritrjene z neštetimi vrvicami, da so lahko kljubovale močnemu vetru. Zdaj pa kot strela z jasnega, čreda jakov, ki tovori drva, opravi delo naravnih sil. Moje vpitje in mahanje z rokami na močno voljo jakov žal ne vpliva. Z golimi rokami pa se nad najbolj vneto žival nisem upal, kajti jaki so na pol divje živali, saj polovico leta preživijo v divjini in si sami iščejo hrano. Antene so tako padale druga za drugo in tudi Slavcev poseg s preklinjanjem v vseh svetovnih jezikih ni nič pomagal. Ubogi šerpa, ki je skušal izmotati svojega jaka iz številnih vrvic in žic, je ves preplašen poslušal jeznega sahiba, ki ga je nekam tako domače ošteval. Vedno privoščljivi in vedno zabave željni »sahibi« pa so vse to spremljali z navdušenjem, s smehom in veseljem. Antene so bile torej na tleh, jaki pa so v avstrijskem baznem taboru, vključno z mane-kenom za reklamni posnetek. Spet smo sami, kot pred nekaj trenutki. Napočil je čas, ko je bilo treba najti krivca za katastrofo. France se je s fotoaparatom v roki kar nekam preveč muzal in že je bil določen. Saj je bil vendar on kriv, da so jaki zašli s poti, torej je samo on kriv za vse to, kar se je zgodilo. S Slavcem sva mu jih napela kolikor sva mogla in odleglo nama je. France pa je vse to mirno prenašal, ker je vedel, da bo hitro minilo; in potem bo, kot navadno, s svojimi »blesavimi štosi« spravil v dobro voljo ne samo bazo, ampak tudi naju dva. Slavcev gnev sem lahko razumel, saj je vsak dopoldan čistil hondo, in ko je mislil, da bo prost, naju je čakalo nameščanje anten, ki sicer ni tako naporno, kot je to zamudno delo. Po dobri uri so antene spet delale. Ko sem jih tako ogledoval, sem ugotovil, da se bele vrvice na belem snežnem ozadju res slabo vidijo. Spomnil sem se, da imamo v jedilnici cele kupe reklamnih zastavic. Odšel sem ponje in jih navesil na vrvice, tako da bi tudi najbolj kratkovidni jak lahko spoznal, da na njegovi poti nekaj ni v redu. Zastavice so veselo plapolale v vetru in delale reklamo za jugoslovansko industrijo. Nihče si ni mislil, da nam bodo tudi v tako korist. Ko se je po nekaj dneh Viki vrnil v bazo je dejal: »Sem vedel, da ste radijci tudi za nekaj dobri...« On je bil namreč zadolžen za te zastavice, da jih razobesi po taboru. Tako pa sem jaz opravil nekaj njegovega dela in si s tem prislužil vsaj malo priznanja. Željan alpinistične slave sem se odločil, da »posežem« po vrtoglavih višinah. Začel sem nabirati pristaše za idejo, ki se mi je porodila. Aklimatiziran sem že dobro in pri vsem tem delu bi si vendarle lahko vzel prost dan in ga izkoristil povsem po svoje. Najprej sem snubil Franceta in ta je opravičil moje pričakovanje. Takoj je bil »za«. In kaj je bil ta »za«? Izlet na Kalapatar. To je vzpetina, zame gora z vrtoglavo višino 5545 m. Kalapatar je namreč cilj vseh svetovnih »trekerjev«, kajti s te gore je čudovit razgled na Mount Everest in na ledenik Khurnbu ter na okoliške sedem- in osemtisočake. Kmalu se za izlet ogreje še Marjan in s privoljenjem vodje smo dogovorjeni. Zvečer si pripravimo borno malico za pot, da ne bo potrebno preveč nositi, in izdelamo pristopni načrt. Vstanemo s soncem, si skuhamo kavo, zbašemo vase vsak svoj kos čokolade in odrinemo. Precej hladno je, kar pa obeta lepo vreme. Iz baze se pot prek ledenih razpok vijuga, dviga in spušča. Hoja po ledeniku je enkratno doživetje. Vsepovsod ledene poči, strme prepadne stene, ledeniške gobe, igra sonca na izjedenem ledu, tisoč prizorov ki vznemirjajo. Toda tudi lepote je lahko preveč. Kmalu gledam samo še na stopinje pred seboj in tako so metri za nami. Z vsakim višinskim metrom se odpira nov pogled v daljavo in izza bližnjih vrhov vstajajo Ama Dablam, Tamserku, Tavvoche. Stopinje proti vrhu so težje, kot sem pričakoval. Sapo komaj lovim, pa vendar, trud in napori so poplačani. Pred menoj je Everest v vsej svoji gloriji. Bazni tabor pod njim s prostim očesom ni mogoče videti. Kljub jasnemu in kot umitemu dnevu ga lahko le slutim. France, nič manj vzhičen nad lepoto okolice, je takoj začel hiteti s fotografskim aparatom po panoramah, tudi midva z Marjanom sva fotografirala v neskončnost. Dan se je že krepko prevesil v drugo polovico, mi pa smo še vedno sedeli in občudovali. Brez besed sem zajemal lepoto, ki me je obdajala. Slika je bila vsak trenutek drugačna. Še hip pred tem je Nuptse ovijal oblak, pa ga je veter čez trenutek očistil in pogledu zakril Lotse. Vrh gore vseh gora pa je štrlel iz oblakov in videti je bilo, kot da se ne zmeni za megle, ki so se začele poditi pod njim. Šele ko so oblaki skrili sonce, smo se zavedeli, da bo treba nazaj, v varno okrilje baze ... 182 SEPTEMBRSKO SONCE MILAN VOŠANK Ni bilo več zgodaj, ko smo se znašli pod steno. Sonce je že oblivalo doline in gozdnato hribovje nad njimi. Doseglo je že tudi vrh zelenega hriba desno od Viša... Po meliščih in travah smo prišli do snežišč, kjer so nas objele velike sence gora. Bile so hladne, sneg pa je bil trd, da je škripalo pod nogami... Nad nami je bil zid velikih sten. Z globokimi grapami, ponekod izpranimi od nevihtnih voda ali napolnjenimi z nabitim snegom, se je delil na posamezne stene in vrhove. Izmed vseh je bil najbolj opazen lepo oblikovan stolp — Turn Gamsove matere. Po sredi se je vila skoraj ravna zajeda, vstop pa je varoval črn previs; kazalo je, da je moker in algast. Sicer pa je bilo vse okrog zajede gladko in ni kazalo, da bi bil tam kakšen prehod ... Dež. Mrzel jesenski dež enakomerno pada na sive strehe in na sivi beton in se v potokih zliva v jarke. Pada iz temnih oblakov, ki so se nagrmadili nad veliko mesto, kjer sredi dneva gore svetilke. Po ulicah zamolklo in neenakomerno odmevajo koraki; so kakor razglašena simfonija. Koraki prihajajo in odhajajo v tem meglenem jesenskem dežju... Dež prinaša spomine ... Da, tistikrat je bilo sonce. Sonce je bilo tudi še potem, ko se je poslovil september in se je začel oktober. Toda tisti dnevi so bili prelepi, preveč drugačni, da bi pustili brskati po spominu. Tistikrat sem raztrgal mnogo listov s komaj začetimi stavki, morda pa celo samo z besedami... Zdaj pa dežuje. To pa je čas za spomine. In ti prihajajo že od nekod, to čutim ... Mrzlo je bilo, ko smo vstopili v steno. Joža se je navezal na sredini. Veliki, široki polici, ki drži v steno s snežišča na levi, smo se izognili in plezali naravnost pod črno streho. Pod to streho sem prečil v dno zajede. Težko je bilo. Skalovje je bilo trdno in mi je vlivalo zaupanje, da se previsov brez klinov nisem več bal. In potem je prevzel vodstvo Rok, spodaj pa je pihal v premrle prste Joža. Videl sem njegovo belo čelado s širokim nalepljenim gumijastim trakom ... Potem sva plezala oba hkrati. Bili smo navdušeni. Vrvi so opletale med klini. Po globokem kaminu smo prišli pod strehaste previse in se jim po ozki polici umaknili v lažje pečevje. Tretjo zaporo je pomenil previs, ovešen z rjavim železjem. Prijateljema sem moral odpreti pot. Obesil sem se na te kline. Plezalke so dobro držale in tako mi ni bilo treba uporabiti lestvice. Iz previsa sem prešel na navpične plati, v svet — skoraj bi dejal — umetniško izklesanega pečevja. Prijemov, klinov, starih vrvic, vsega je bilo dovolj. Pozabil sem na vse, preveč je bilo lepo ... Res lepo plezanje. Nekaj te lepote je ostalo še Roku, potem pa je bilo vsega konec, čakale so nas le še globoke grape. Na Božjih policah nama je Joža pripravil presenečenje — pobegnil nama je. Medtem ko sva zvijala vrvi, nama jo je pobrisal. Zagledala sva ga na policah le nekaj metrov od naju. Ločila nas je le — široka grapa. Sprva te grape sploh nisem videl. Zakoračil sem kar naravnost, lepo po ravnem ... Pa ni bilo tako preprosto. Morala sva navzdol do police, ki se je izgubljala na dnu mračne grape, šele od tam pa je bilo mogoče priti do prijatelja tam zgoraj. Popoldanski mir nas je spremljal, ko smo se vračali. Sonce je bilo še nad grebeni, sence pa so bile že velike in so imele podobe gora, ki so nas spremljale prav do koče Pellarini. Pod vznožjem Beneškega stolpa (Torre Venezia) smo se ločili potem, ko smo se v zaspanem sončnem jutru prebili skozi rosno nizko borovje in grmovje do melišč. Prijatelja Tone in Fižola sta šla v osrednjo smer, z Rokom pa sva se namenila v raz, ki v gornjem delu stolpa preide v veliko rumeno-črno zajedo in jo je od spodaj mogoče dobro videti... »Pa srečno, morda se na vrhu vidimo.« sem jima zaželel. »Sta s pijačo dobro založena? Dobro plezajta!« In smo se razšli. Sprva nama ni šlo lahko. Šele sonce naju je ogrelo in razgibalo. Kmalu sva se prebila do plati, do poševnih poči in previsov, kjer so si sledila zaporedna mesta »gornje pete«. Porazdelila sva si jih na pol. Plezanje je v pravi strmini postajalo vse lepše. Bila sva vesela, navdušena. Na policah sredi stene sva prisluhnila prijateljema. Zaslutila sva ju v temnih kaminih nad nama. Za njima sva zasledila dva mlada Italijana, za nama pa je prihajala prav tako družba dveh angleško govorečih alpinistov. Prečila sva veliko zajedo. Po plateh — od daleč je bilo videti, da jih ni mogoče preplezati, bilo pa je vendarle dovolj drobnih in trdnih prijemov, sva prišla do vznožja zajede. Bila je strma, vendar pa lepo oblikovana in ponekod previsna. Na stezi pod steno so se oglašali izletniki. Nekateri so pregledovali steno, od pašnikov sem pa so pozvanjali kravji zvonci. Vsa okolica, zelenje in bele gore, vse to me je navduševalo. Vse se mi je zdelo tako domače, kot da sem povsem na varnem, mnogo bolj, kot bi bil tam med ledeniškimi vrhovi... Trave, drevesa, skale in gore, vse je eno, ena sama celota. Poezija. Preprosta, vesela poezija. Beneški stolp je kakor pravi stražni stolp, ki stoji na samem robu Civette in varuje vstop v notranjost. Naprej so samo še travniki in pašniki in gozdnate planote; le-te preidejo počasi v dolge in ozke doline, ki se končajo s hišami, vasmi, naselji... Goro je zakrila vlažna megla, ko sva se ločila od zajede. Vse, kar sva prijela, je bilo trdno in previsi niso bili prezahtevni. Zajeda, ki sem jo pod steno gledal z nekakšnim strahom, nama je ponudila vse, kar sva v teh dneh od plezanja pričakovala. Vse tisto tesnobno je bilo daleč za nama, v tem trenutku je z nama le lepota najinih dejanj. Megla se tega dne ni več dvignila. Siva pokrajina je bila zapuščena, mračna in neznana. Šele v koči Vazzoler smo se ob dekletih, ki kar niso mogle nanositi dovolj »špagetov«, in v pogovoru z italijanskimi plezalci, s katerimi se nikakor nismo mogli sporazumeti, za nekaj časa odtrgali od gora ... Zgodaj zjutraj sva se znašla na robu globoke grape ob zahodnem delu Tržaškega stolpa (Torre Trieste). Nahrbtnika sta bila težka, polna konserv s kokakolo in čutar vode. Odločila sva se za veliko steno. Našla sva zeleno polico, po kateri sva prišla v južno steno. Zrak je bil suh, že zjutraj vroč, v dolini pa je glasno šumela reka. Sonce je že doseglo vrhove sosednjih gora. Stena nad nama ni kazala lepih prehodov. Povsod sami previsi, vmes pa rjave pokončne plati, kjer ni kazalo, da bi bili prehodi mogoči. Pogled na stolp Gamsove matere in na Viš od koče Pellarinl. V stolpu je dobro vidna zajeda, ki smo jo plezali Foto Milan Vošank Levo: Torre Venezia od koče Vazzoler. Lepo se vidi raz na levi ki sva ga s Kolarjem preplezala. Desno: Torre Trieste s parkirišča pri Tržaški koči. S Kolarjem sva preplezala desni raz. Qboje fQtQ M,|an Vošank Med plezanjem se dolgo nisem mogel razživetl. Vse preveč sem razmišljal o tej steni vepiateSht0zPnred'k'imi klini in z zelo drobnimi oprijemi - šest s črtico je pisalo v vodniku - se nama je ustavilo. S klinov so visele vrvice, ki so pričale, da so tud naveze pred nama odnehale. Midva pa sva bila bolj trmasta. Iskala sva prehod dokler nisva našla takega, ki naju je pripeljal do previsa. Naprej je slo hitreje čeprav težav ni bilo nič manj. Morala sva čez previse, po zajedah, po plateh, mimo nabitega zelezja Na to sva se prav kmalu navadila. Le pri klinih, čeprav jih je b lo veliko, se nam vedno znova zdelo, da jih je še vedno - premalo, zato sva tudi midva pridno polnila Vzpenjala" sva^se navzgor usklajeno, brez nepotrebnega govorjenja, od ovire do ovire^ Opoldne je že žgalo, tam spodaj pa so se sprehaja i^turisti. Hodili so po stez^ k. teče okrog Civette. Med njimi so se podili otroci Slišala sv njihovo razposajeno čebljanje ... Midva pa sva mislila le na pijačo. Zdelo se mi je, da je stena strasno izpostavljena. Je to res ali pa ta občutek rodi prevroč dan? . Sonce je zašlo za skalnate grebene; prijate ja sem potegni do borov a na polic.... Prišla je noč. Bila je mirna. Polica, na kateri sva prenočevala, je bila udobna. Bila je široka kot z borovjem zaraščen travnik. Bil sem utrujen. Trdno sva zaspala. * • • Pozno ponoči se vozimo ob jezeru Alleghe. Sobotna noč. Pred razsvetljenimi lokali je veliko mladih ljudi. Lepo so oblečeni in urejeni, nekateri so celo na motorjih. Uasba, ki prihaja z ulice, je hrupna, pa tudi tiha, umirjena. Vse polno je luci, rdečih, rumenih, pisanih in utripajočih. Kakor da bi nama mežikale. Spodaj pod hišami lezi mirno jezero, ki lovi in pozibava slabotne odseve sobotne svetlobe. Na obeh straneh doline slutimo strmino. Črno strmino. Nad njo so prav gotovo gore ... Poslusam glasbo in gledam ljudi in razsvetljene hiše. Vse se mi počasi odmika. Nenadoma sem si zaželel, da bi bil tam, na ulici, med glasbo, med mladino. Želja je ostala na dnu mojih misli. Ni našla besede da bi zazvenela. Rodila se je nema. Nemo je odšla, tako kot odhaja ta glasba, tako kot ugašajo te pisane luči... Prijazno mesto je le še oddaljen utrip z dna doline ... 185 Dolgo sem zjutraj opazoval stolp nad sabo... Razmišljal sem Rok je še spal. Razmišljal sem tudi o njem, o nama, o vseh najinih skupnih vzponih doslej... V spomin sem skušal priklicati svoje doma. Bil sem spočit in do stene nisem bil več nezaupljiv. Zaželel sem si plezanja. Nadaljevala sva kot prejšnji dan. Skala je podobna tisti v Paklenici. Kmalu sva se vživela in zdelo se nama je, da plezava v Anič Kuku. Najzahtevnejše raztežaje sva si razdelila. S prvimi, samimi ozkimi počmi se je spoprijel prijatelj. Poševna, slabo nabita zajeda pa je čakala name. Kar precej je terjala od človeka. Ko sem varoval in sem visel na klinih in zaticih pod velikim previsom ter gledal opravljeno delo, nisem moqel verjeti da je to mogoče ... Na sonce nama ni bilo treba dolgo čakati. Bilo je tam zgoraj, kjer je plezanje najlepše. Uziva]a sva v omami, ki jo lahko pričara le gora, stena. Po lažjem, globokem kaminu sva zgodaj popoldne končala plezanje. Spustila sva se do melisca pod vrhom ... Septembra 1979 smo štirje člani AO Ravne šli v italijanske gore. Najprej smo obiskali tabor slovenskih alpinistov pri koči Pellarini v Žabniški krnici pod Viševo skupino v Zahodnih Julijcih — tabor je vodil Jože Zumer — potem pa smo odpotovali v Dolomite kjer nas je zanimala skupina Civette. Opravili smo tele ture: Dne 2. 9. smo nenavezani preplezali kamin Y v Srednji devici. Navzgor smo plezali po levem kaminu, sestopili pa smo po desnem. Ocena Y je II, III, III+, višina pa 200 metrov Plezal, smo: Jože Žumer, Rok Kolar, Tone Maklin, Franc Pušnik in Milan Vošank! une 3. 9. pa je plezala tudi trojna naveza Kolar—Zumer—Vošank S raz v Turnu Gamsove matere, smer Peters—Deye, ki je ocenjena s V, V+, 10 metrov A, in je visoka 520 m. Dne 6 9. smo plezali v Torre Venezia. Naveza Pušnik—Maklin je v steni Z preplezala smer Castiglioni—Kahn, ki je visoka 300 m in je ocenjena s IV. Naveza Kolar—Vošank pa je plezala JZ raz Andrich—Fae. Raz nosi oceno V-f in je visok 350 metrov Dne 7. in 8. 9. pa sva Kolar in Vošank v Torre Trieste preplezala še JZ raz oziroma Cassin—Ratti, ocena VI, A2, visok 700 metrov. MIRKO ŠOŠTARIČ - ŠESTDESETLETNIK (10. aprila 1980) Kdor živi blizu narave, ne čuti peze let; toda veter časa naglo obrača liste koledarja in na lepem se zavemo, da je minilo celo desetletje. Tudi za našega Mirka bi komaj verjeli, da je po pravkaršnjem srečanju z Abrahamom ze dospel do sestega miljnika in se od njega ozira po prehojenih daljavah in prostranstvih. Celih 45 let je že zapisan goram, od tistega nepozabnega skavtskega tabora ob Savinji, ki ga je vodil Sivi volk Pavel Kunaver. Potem ga je v skrivnosti gozdnatega Pohorja uvajal Tone Stuhec. Po vojni pa se je zagnano posvetil naravnim znamenitostim v vsem Podravju ter ob tem delu zbral vse tisto, kar so po drobcih vedeli raztreseni posamezniki, prenašalci izročila svojih prednikov. Raziskovalna vnema se ga je tako polastila, da se je nazadnje poklicno posvetil novi stroki — varstvu narave, ki ji zdaj zvesto služi že dvajset let. Ni še tako dolgo od tega, ko smo se šopirili z naravnimi zakladi in si jih prilaščali v slepi veri, da so neizčrpni. Redki so bili tisti, ki so se tej objestnosti postavljali po robu: bili so deležni ugovora in posmeha. Prav tem zanesenjakom pa gre zasluga, da so marsikaj oteli nepopravljivemu uničenju in da se je ob trpkih izkušnjah nazadnje le zakoreninilo spoznanje, da je treba poiskati, popisati in rešiti najdragocenejše, kar je ustvarila narava. Ni še vse tako, kakor bi moralo biti, še zdaleč sfrani ^ Živim° V sP°znaniu' da ima peščica strokovnjakov javno mnenje le na svoji Ni bilo lahko v prvih letih, ko še ni bilo temeljnih odlokov, uredb in zakonov. Človek je moral biti dan in noč na terenu, da je budno spremljal, kaj se nedopustnega godi, in sproti ukrepal ... Le Mirkovi neutrudnosti in prisebnosti se moramo zahvaliti, da je npr. resi I pragozd na Rogaški gori, ki so ga že začeli sekati na golo. Njegovi odločni besedi, da je neštetokrat na kraju samem odvrnil nasprotno mnenje v prid takšnemu ali drugačnemu spomeniku narave. Njegovim stoterim predavanjem, na katerih je javnost seznanjal z naravovarstvenimi prizadevanji doma in na tujem. Njegovim prepričljivim dokazom v obliki tisočerih diapozitivov, s katerimi nam je pričaral tisočletno pokrajino, ki so jo ustvarile žuljave roke našega kmeta, ter jo soočil z moderno urbanizacijo, pred katero se meščan tako rad zateka v divjino, in neizpodbitnih dokazov, ki jih je poiskal v stoterih tiskanih in pisanih virih... Mirko Soštarič med razlago pri Lovrenških jezerih Foto F. Vogelnik In kako gleda danes na prehojena pota In brezpotja, na prizadete in ohranjene draqo-tine, ki nam jih še ponuja Narava? »Leta 1936 — takrat sem se včlanil v planinsko društvo — se je v počitnicah majhna druzbica dijakov napotila čez Pohorje. Nismo se mogli ponašati z novimi gojzaricami in pumparicami, izposojene stare nahrbtnike smo napolnili s hrano za štiri dni. Prenočili smo v Ruski koči, v koči na Klopnem vrhu in v Senjorjevem domu. Prvič sem prehodil zeleno, tlhotno, prostrano Pohorje, prevzelo me je... Leta 1953 sem kot markacist iskal sledove tistih davnih stopinj in doživetij na mehkih tratah; ostal je le spomin, živ kljub vojni vihri, ki je šla čez nas in ni prizanesla tudi Pohorju ... Zdaj, po dvajsetih etih_ naravovarstvenega dela, moramo priznati vsi, ne samo .čudaki in zanesenjaki', za kakršne so nas imeli, da je narava, tudi gorska narava, resnično ogrožena. Marsikaj smo za zmerom izgubili na ljubo napredku... Boč je bil samotna, cvetoča zelenica, priljubljena izletniška točka, kakor nalašč ustvarjen za rezervat ali vsaj krajinski park, pa smo ga skazili s cestami in smučišči... Dolgo smo si prizadevali sporazumno ohraniti območje Rogle, enega izmed najbolj vabljivih predelov Pohorja; ni se nam posrečilo, zgradili so ceste, vlečnice in hotele, z njimi pa so prišli še ljudje, ki jim je edino merilo vsega dobiček... Za človeka, ki iz svoje izkušnje ve, kakšno je bilo Pohorje nekoč, je ta hitra sprememba boleča; dvakrat boleča, če mu je bilo dano spoznati, da je najdragocenejša zmožnost, ki omogoča pravo sožitje z naravo, tudi in predvsem z gorsko naravo tiha sproščenost duha, razigrana odprtost čutov, ki vsrkavajo pravtise. To je sreča, ki jo človek išče, najde pa jo šele v vdanosti Naravi...« Mirko, še na mnoga leta! F. V. SPOMINI NA PRVO VOJNO IVAN KURINČIČ Bilo je tedaj, ko sem skupaj s hčerko Majdo in bratom Francem bil na tridnevni planinski turi, ki nas je vodila iz Bohinja na Vogel in prek Tolminskega Razorja na Krn, odtod pa do Lepene in od tam spet nazaj na Idrsko. Ko se je sonce za tisti dan že utrudilo in smo se čez Peske in Batognice vzpenjali proti Krnski škrbini, smo srečali nenavadno skupino starejših planincev, ki so se brez vsake planinske opreme, razen obveznih fotografskih aparatov seveda in daljnogledov, počasi, naslanjajoč se na dolge palice, pomikali proti istemu cilju kot mi, proti Gomiščkovemu zavetišču pod vrhom Krna. Kdaj pa kdaj so se ustavili, da so lahko z daljnogledom pregledovali področje Lemeža, Šmohorja, Peskov in planine Polje. Ko smo se na Krnski škrbini srečali, smo jih po domače pozdravili, dobili pa smo prijazen odgovor — guten tag. Ni bilo treba dosti truda, ko smo ugotovili, da so to Avstrijci, med katerimi sta bila tudi dva, ki sta kar dobro tolkla italijanščino. No in tako smo šli do koče skupaj in se pogovarjali kar v treh jezikih, rekel bi — v jeziku »treh dežel.. .« V Škrbini, kjer je na robovje pritrjena plošča v spomin na zmagovito dvodnevno bitko Gradnikove brigade, ko so uporabili za svoje borbene položaje kar tiste bunkerje, raztresene po grebenih Batognice, ki so jih uporabljali v I. svetovni vojni. S teh položajev so žgali po sovražniku. Bitka je trajala dva dni. na naši strani je bilo le nekaj žrtev in nekaj ranjenih, Italijani pa so imeli hude izgube. Padlo je okrog sto vojakov, mnogo pa je bilo tudi ranjenih in so se morali vrniti v dolino takorekoč — praznih rok. Z zanimanjem so možje poslušali to našo razlago o poteku boja in na koncu z nekakšnim prezirljivim nasmehom soglasno rekli: »Šejne, šejne, gut, gut, frdomte italjenis fašiste...« In nam nato na dolgo in na široko začeli pripovedovati, da so bili tudi oni pred več kot 50 leti kot 19-letni mladi vojaki Franca Jožefa, avstrijskega cesarja, vojaki in da so se prav na teh starih avstro-ogrskih bojnih položajih, katerih sledovi so se vidni, tudi oni borili proti Italijanom, kot naši partizani... Povedali so tudi, da so vsi enako stari, vsem je 76 let in da so želeli še enkrat, preden umro, obiskati te bojne položaje in bunkerje na Lemežu, šmohorju in na Peskih, v katerih so se kot mladi vojaki dve leti borili, trohneli in zaman zapravljali svoja najlepša leta. Povedali so še da so doma iz Beljaka in da so do Lepene prišli z avtomobilom in da so v planinski koči dr. Klementa Juga prespali. Najeli pa so dva mlada bovška nosača, da nosita vso potrebno prtljago in da so na Lemežu že pregledali in tudi našli, po več kot 50 letih, bojne položaje in kaverne, kjer so se borili, ter da nameravajo v koči pod krnskim vrhom prespati in si z vrha Krna še enkrat z daljnogledi ogledati Lemež, Šmohor in Peske. Po tej Izpovedi nekdanjih bojevnikov smo si podali roke in že kot prijatelji nadaljevali pot do Gomiščkovega zavetišča, kamor smo prišli v trdem mraku. Ko smo povečerjali in ko smo dobili ležišča, smo ob dobrem briškem merlotu — možje ga niso mogli prehvaliti — nadaljevali klepet o naši partizanski borbi, o bitkah na teh položajih okrog Krna pred več kot pol stoletja ... Drugi dan smo si s Krna ogledovali svet pod seboj. Tedaj sem opazil na enem izmed teh bojevnikov globoko brazgotino na obrazu, tudi drugemu so se poznali sledovi ran ... Bil sem radoveden in sem ju vprašal, če je morda to spomin na tiste vojne dni. Pa me je tisti z brazgotino na obrazu prijel za roko in mi ponudil daljnogled... »Poglej,« je dejal »tja na desno od tiste planine ob vznožju šmohorja. To je planina Polje. Prav ob tistem robovju sem bil leta 1917, dne 25. julija ob peti uri zjutraj hudo ranjen, ko se je raztreščila italijanska mina, ki je padla prav med nas. Razbila mi je glavo. Najbrž sem le po čudežu ostal živ. Tako se je zame prav v tem krnskem robovju, ob vznožju Šmohorja končala prva svetovna vojna, prav tako tudi za mojega prijatelja...« Ko smo se vrnili v kočo. sem vzel fotografski aparat in jih poprosil, če mi dovolijo, da jih fotografiram. Z veseljem so privolili. (Glej sliko zgoraj.) »Če bo slika uspela,« sem dejal za slovo, »jo bom objavil v Planinskem Vestniku ...« In tako se je končalo to moje zanimivo srečanje z živimi spomini na prvo svetovno vojno, ki je prav na področju Krna bila posebno krvava ... ZMAGA TnlP ¡P mni Drvi sois o doživetju v gorah. Pišem se Daniel Mar. doma sem v Švici. seboj imam šest let slovenske šole v Zurichu ... In ponosen sem na to. Pišem pa takole: oc jc 1^ . v -¿t 1 445 646 1 633 1 817 1 513 1 138 622 1 156 2 200 1 015 1 450 2 151 2 408 1 530 2 332 892 1 515 1 650 876 2 180 2 140 1 340 1 980 1 420 930 2 053 1 238 1 150 1 226 1 307 651 1 520 1 683 2 515 1 108 2 200 633 1 844 1 725 2 050 2 052 1 317 1 838 1 450 1 050 805 1 632 V upravi planinskega društva Avtomontaža Ljubljana Bled Bled Bohinj-Srednja vas Bohinj-Srednja vas Bohinj-Srednja vas Bovec Bovec Bovec Dovje-Mojstrana Dovje-Mojstrana Gorje pri Bledu Gorje pri Bledu Gozd Martuljek Javornik-Koroška Bela Javornik-Koroška Bela Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Kranjska gora Kranjska gora Kranjska gora Litostroj Ljubljana Ljubljana-matica Ljubljana-matica Ljubljana-matica Ljubljana-matica Medvode Nova Gorica Nova Gorica Podbrdo PTT Ljuljana Radeče pri Zidanem mc Radovljica Tolmin Tolmin Viator Ljubljana Železničar Ljubljana Bohinjska Bistrica Cerkno POSTOJANKAH V LETU 1979 Kapaciteta ležišč Število obiskovalcev število nočitev o —> > o > -C ■e števili postel števili ležišč skupaj Jugoslovan ai o ó E ■ES skupaj ¡5 S E o "D IS ó i ■E S skupaj — 13 13 234 _ 234 372 _ 372 — — — 2 590 410 3 000 _ _ _ 20 20 40 4 880 120 5 000 221 24 245 33 41 74 7 056 774 7 830 2 718 363 3 081 39 15 54 6 684 86 6 770 1 549 86 1 635 37 8 45 4 242 128 4 370 1 775 161 1 936 22 — 22 3 200 — 3 200 190 _ 190 4 8 12 1 600 — 1 600 _ _ _ 30 — 30 9 165 835 10 000 295 135 430 27 133 160 15 069 931 16 000 4 854 1 554 6 408 — 6 6 73 _ 73 36 _ 36 90 50 140 11 845 3 155 15 000 4 557 1 311 5 868 60 27 87 10 213 2 287 12 500 3 094 892 3 986 6 10 16 210 — 210 59 _ 59 75 — 75 14 640 360 15 000 3 240 360 3 600 30 — 30 4 986 14 5 000 678 84 692 15 33 48 14 677 323 15 000 2 647 323 2 970 33 40 76 15 000 3 000 18 000 2 055 709 2 764 14 20 34 9 000 1 000 10 000 895 61 956 — 6 6 50 — 50 24 _ 24 — 5 5 50 — 50 22 _ 22 — 8 8 100 — 100 61 _ 61 — 10 10 150 — 150 120 _ 120 — 8 8 180 — 180 131 _ 131 — 10 10 280 — 280 140 _ 140 — 12 12 2 200 300 2 500 309 86 395 6 16 22 275 50 325 50 253 303 2 12 14 553 532 1 085 165 38 203 19 — 19 950 340 1 290 333 23 356 39 16 55 12 420 180 12 600 1 762 10 1 772 7 — 7 66 164 3 836 70 000 269 24 293 96 20 116 58 025 1 975 60 000 8 433 349 8 782 62 53 115 38 436 1 564 40 000 5 500 723 6 223 57 58 115 59 303 697 60 000 3 878 442 4 320 92 20 112 13 273 927 14 200 540 80 620 — 24 24 2 915 685 3 600 884 88 972 40 14 54 2 318 182 2 500 664 117 781 28 — 23 2 363 137 2 500 526 138 664 24 32 56 26 000 3 120 29 120 1 037 425 1 462 39 16 55 6 075 425 6 500 1 292 215 1 507 50 21 71 2 000 600 2 600 1 492 882 2 374 31 20 51 3 058 142 3 200 1 163 81 1 244 — 2 2 ne evidentira 36 40 76 1 750 30 1 780 1 750 30 1 780 28 12 40 9 791 209 10 000 348 2 350 10 18 28 2 996 4 3 000 157 _ 157 6 32 38 6 250 250 6 500 200 50 250 48. Koča na Črnem vrhu nad Novaki , 2SS Crrkno 49. Zavetišče na Robidenskem brdu " »24 fVrknn 50. Zavetišče v šebreljah " lli 51. Slavkov dom na Golem brdu M I™ Mpl nl 52. Koča na Ratitovcu " 1 c®,^!,. * , .,, S: S sa-f - —:: S SSiffl—" t ¡S^^S"- -s- g S: STSfkS" ~ :: a gSATBa,"« = Eli 61. Zavetišče Mihev " ,,?'Ca s srrjss sr - ¡g sss. tt ■■ SeSS- 66. Roblekov dom na Begunjščici " }g 67. Koča na Naravskih ledinah " ¿1 „-i, 68. Dom na Kofcah " J "a.Y?e na Koroškem 69. Dom na Zelcnici " ^ i™« 7?' dS^LIT,"3 ^f^- • Kamniške 1 378 Ce fe 7?' K " V -d.° ,ni i" Sav. Alpe 754 Cel e 72. Kocbekov dom na Korošici 1 Pnn 73. Bife Orlovo gnezdo pri slapu Rinka " ] 073 Ce ! 74. Bivak pod Ojstrico " ] cl f 75. Bivak GRS na Okrcšlju " \ 222 S® . . ODC 76. Dom na Smrekovcu " ~ GRS 77. Zavetišče Pudgarsko " ] ™ "a Koroškem 78. Zavetišče Ježevo ped Raduho' " !°c°n £°r°f£em 79. Dom na Mali planini? " J Koroskem 80. češka koča na Spod. Ravnah " 543 flZl0 81. Cojzova koča na Kokrskem sedlu " 1791 Kamnik 82. Koča na Jermanovih vratih (Kamniško sedlo) 1 334 Kamnik 83. Bivak GRS na Velikih podih " 2 „o i ™ nn5(,:a r„o 84. Dom Kokrskego odreda na Kališču ^ 1 S S'" _ 80. Planinski dom na Gospincu ! 845 Kranj 86. Kranjska koča na Ledinah \\ , 700 Kran 87. Bivak v Kocni . K..n 83. Zavtifče GRS na Krvavcu " g20 K an n„,)aia 89 Kofa m Kriči,; " an) — P°staJa GRS qo ^ S •• 1 582 Križe Pri Golniku 9?' nnTTS V -°,Zd o- • • » 864 Kr|že pri Golniku ll: BDi0vTkvpoKdamsnkutoB,str,c' » 2: 93. J-iev bivak ravniku » «S 94. Koča na Lok, pod Raduho „ 1 580 Luče ob Savinji 95 Okrepčevalnica Igla „ 520 Luče ob Savin i 96. Koča na Grohatu pod Raduho „ 1 G95 Mežica 97. Zavetišče pri Pucu „ 750 Mežica 98. Koča v Savinjskem gaju „ 334 Mozjrje inn u™ ""t oISeV° " 1 250 Solčava 100. Koča pod Ojstrico „ 1 206 Solčava 01. Dom pod Storzicem „ 1123 Tržič 102. Bivak v Storžiču „ t 750 Tržič 103. Kostanjčeva koča na Dobrči „ 1 520 Tržič 8 10 18 3 800 200 2 — 2 1 900 100 — — — 1 800 200 — — — 10 240 162 10 37 47 9 500 _ 21 — 21 21 927 73 17 19 36 14 976 24 64 — 64 20 000 28 — 28 7 970 30 — 8 8 250 _ 81 19 100 9 863 37 ni poslovala — — — 3 970 _ — — — 2 700 _ 37 — 37 1 950 50 69 — 69 6 645 55 27 10 37 4 833 167 40 22 62 4 520 80 21 15 36 2 440 60 15 16 31 5 383 417 23 — 28 7 986 14 65 — 65 6 000 33 50 86 18 917 533 16 50 66 250 _ 15 65 80 10 070 430 — — — 24 000 _ — 10 10 120 _ — 12 12 400 _ 64 40 104 5 700 100 — — — 2 700 200 10 — 10 3 420 180 29 31 60 550 _ 40 20 60 5 760 1 240 30 45 75 5 817 183 25 20 45 4 90S 94 — 4 4 3 000 _ 24 30 54 15 600 400 40 13 53 85 000 5 000 60 — 60 10 000 — 6 — 6 40 — 25 — 26 1 800 — 10 31 41 12 000 — — — — 13 000 — 35 — 33 149 173 827 v adaptaciji — 10 10 1 03$ 14 58 40 98 5 354 6 — — — 12 000 _ 51 21 72 4 200 _ — — — 4 200 _ — — — društveni poslovni f — — — 1 733 52 17 10 27 1 728 37 28 30 58 8 982 18 8 — 8 350 — 23 — 23 5 493 5 4 000 40 10 50 2 000 10 _ 10 2 000 _ _ 10 402 _ _ _ 9 500 424 _ 424 22 000 185 _ 185 15 000 215 _ 215 20 000 857 _ 857 8 000 390 30 420 250 100 _ 100 9 900 3 140 37 3 177 3 970 _ _ _ 2 700 — _ _ 2 000 272 _ 272 6 700 544 4 548 5 000 1 083 _ 1 083 4 600 768 30 798 2 500 530 30 560 5 800 474 94 568 8 000 591 14 605 6 000 308 — 308 19 500 1 33? 34 1 366 250 250 _ 250 10 500 1 894 69 1 963 24 000 _ _ _ 120 120 — 120 400 400 — 400 5 800 5 700 100 5 800 2 900 — — _ 3 600 3 420 180 3 600 550 230 — 230 7 000 1 860 120 1 980 6 000 2 426 188 2 61 t 5 000 2 110 94 2 204 3 000 — — — 16 000 4 520 80 4 600 90 000 3 100 100 3 200 10 000 5 200 — 5 200 40 35 — 35 1 800 1 400 — 1 400 12 000 710 — 710 13 000 — _ _ 150 000 1 650 318 1 968 1 050 66 14 80 5 360 1 324 6 1 330 12 000 — _ _ 4 200 1 304 _ 1 304 4 200 — _ _ Ost"'i — _ _ 1 785 — _ _ 1 765 103 2 103 9 000 634 18 652 350 220 — 220 5 500 522 5 527 PLANINSKA POSTOJANKA r3 O a ■n — a '"> Z > 104. Koča na Creti 105. Dom na Veliki planini 106. Dom na Menini planini 107. Mengeška koča na Gobavici 108. Planinski dom Rašica z razglednim stolpom 109. Planinski dom na Resevni 110. Štuhčcv dom pri Treh kraljih 111. Mariborska koča z razglednim stolpom 112. Koča na Pesku 113. Ruška koča (Tinetov dom) 114. Ribniška koča na Pohorju 115. Koča pod Kremžarjevim vrhom 116. Grmovškov dom pod Veliko Kopo 117. Razgledni stolp na Rogli 118. Koča Planine 119. Dom na Boču z razglednim stolpom 120. Zavetišče na Rogaški gori 121. Dom na Kozjaku 122. Koča na Žavcarjevem vrhu 123. Zavetišča pri Knezu v Pernicah 124. Planinsko zavetišče Podlipje 125. Dom na Paškem Kozjaku 126. Koča na Bohorju 127. Dom V Gorah 128. Koča na Kalu 129. Koča na Kumu 130. Dom na Šmohorju 131. Tončkov dom na Lisci 132. Jurkova koča na Lisci 133. Planinski dom II. grupe odredov Janče 134. Dom pod Reško planino 135. Gašperjeva koča na Vel. Kozjaku 136. Zavetišče Lovrenc 137. Koča na Kop itn i ku 138. Dom na Mrzlici 139. Dragotov dom na Homu 140. Koča na Zasavski gori 141. Koča dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini 14?. Dom na Polomu 143. Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih 144. Dom na Mirni gori 145. Koča pri Jelenovem studencu 146. Mihelčičev dom na Govejku 147. Zavetišče na Planini z razglednim stolpom 148. Dom na Goropekah 149. Iztokova koča pod Golaki 150. Zavetišče Antona Bavčerja na čavnu 151. Planinski dom Kekec Kamniške S96 Predgorje 1 560 Kam. in Sav. 1 508 Alp 433 641 649 Pohorje 1 200 1 040 1 382 1 250 1 530 1 161 1 380 1 517 1 010 Boč C98 Rogaška gora 550 Kozjak 705 914 1 oeo 840 Paski Kozjak 950 Zasavje 925 791 956 1 219 669 947 947 794 73B 513 711 914 1 119 608 849 1 206 Gorjanci 725 822 Dolenjsko 1 048 gričevje 960 Polhograjski 812 dolomiti 733 742 Trnovski gozd 1 218 1 242 310 V upravi planinskega društva Vrar.sko Domžale Gornji grad Janeza Trdine Mengeš Rašica — Šentvid pri Lj. Šentjur pri Celju Impol — Slovenska Bistrica Maribor-matica Opiotnica Ruše pri Mariboru Sladki vrh Slovenj Gradec Slovenj Gradec — Lesna Slovenske Konjice Vuzenica Poljčane Rogaška Slatina Kozjak Maribor Maribor-matica Vuzenica Vuzenica Velenje Bohor Senovo Dol pri Hrastniku Hrastnik Kum Trbovlje Laško Lisca Sevnica — trg. podjetje Lisca Sevnica Litija Prebold Radeče pri Zidanem mostu Radeče nri Zidanem mostu Rimske Toplice Trbovlje Zabukovica Zagorje ob Savi Zagorje ob Savi Iskra Ljubljana Novo mesto — Novoteks Črnomelj Kočevje Obrtnik Ljubljana Vrhnika Žiri nad Škofjo Loko Ajdovščina Ajdovščina Nova Gorica Kapacitota Isžišč Število obiskovalcev Število nočitev število postelj število ležišč skupaj > o C ' <« 0 > 01 o w > a t) 0 C 1 K 18 18 4 940 60 41 _ 41 14 500 — 10 28 48 2 450 — 2 _ 2 S 000 — _ _ 9 000 — 10 18 28 9 370 — 20 16 36 22 327 210 22 27 49 13 200 600 ni poslovala 3? 14 46 29 994 6 36 24 6.0 9 694 6 10 13 23 4 954 43 65 _ 65 7 631 9 _ _ ne evidentira ni poslovala 15 40 55 24 804 196 6 6 430 — 30 30 2 777 23 12 12 21 10 100 300 2 _ 2 522 16 _ _ 1 919 30 22 18 40 9 497 3 31 20 51 8 942 58 54 36 90 10 600 900 43 17 60 4 000 11 30 _ 30 5 529 230 22 23 45 2 500 — 38 19 57 12 510 350 _ 16 16 2 920 — 14 22 36 21 955 45 40 40 2 740 60 _ _ — 1 800 — _ _ — 2 800 — 24 _ 24 7 479 21 107 18 125 17 535 158 12 30 42 4 385 115 26 — 26 10 484 16 16 1S 31 6 194 6 ni posloval 17 20 27 2 100 — 21 20 41 2 000 — 8 20 28 5 000 — 28 — 23 7 193 — 13 — 13 3 520 45 9 32 41 38 000 500 _ 10 10 600 — 1-1 20 31 6 000 — _ — — 15 620 2 780 skupaj domačih inozemskih co e. 3 -a 5 000 150 20 170 14 500 835 — 835 2 450 136 — 133 8 000 — — — 9 000 — — — 9 370 193 — 198 22 537 23 327 210 23 537 13 800 1 921 — 1 921 30 000 2 609 6 2 675 9 700 1 4^0 6 1 456 5 000 173 — 173 7 640 7 631 9 7 640 25 000 15G _ 430 6 — 6 2 800 418 35 4-3 10 400 24? — 242 538 15 — 15 1 949 — — — 9 500 20? 3 205 9 000 151 3 154 11 500 1 550 70 1 620 4 011 1 1?8 11 1 139 5 759 447 15 462 2 500 610 — 610 12 860 2 r*0 350 2 890 2 920 179 — 179 22 000 315 28 343 2 800 114 6 120 1 800 — — — 2 800 — — — 7 500 203 — 203 17 693 2 618 — 2 618 4 500 — — — 10 500 172 — 172 6 200 248 — 243 2 100 400 _ 400 2 000 at4 — 434 2 500 202 — 20? 7 193 423 — 4?3 3 565 45 — 45 38 500 1 303 15 1 319 600 — — — r, 000 534 — 534 13 400 — — — 152. Zavetišče na Jelenku Idrijsko 153. Pirnatova koča na Javorniku hribovje 154. Koča na Hleviški planini 155. Dom Rudar Vojsko Snežnik 156. Planinsko zavetišče na Vel. Snežniku 157. Planinski dom na Sviščakih Tržaško-komen. 158. Stjenkova koča na Trstelju 159. Tumova koča na Slavniku kras 160. Vojkova koča na Nanosu Nanos 161. Furlanovo zavetišče pri Abramu 162. Koča Mladika na Pečni rebri Notr. kras 1 V najemu od 7. 6. 1979 ' Dom oskrbovan le ob sobotah, nedeljah in praznikih V pregledu je izpuščena Koča na Rogli, ki ni več v upravi oziroma organizacije. Statistiko uredil Rado Lavrič 103 Idrija — — — 2 800 — 2 800 — — — 240 Idrija 14 8 22 4 485 15 4 500 131 15 146 802 Idrija 15 _ 15 4 793 7 4 800 73 7 80 080 Idrija 52 9 61 9 967 33 10 000 1 400 33 1 433 796 Ilirska Bistrica — 20 20 8 856 644 9 500 120 6 126 242 Ilirska Bistrica 19 _ 19 15 300 700 16 000 464 52 516 620 Nova Gorica — — — 1 600 300 1 900 — — — 028 Obalno PD Koper 7 21 23 3 312 538 3 850 80 6 36 246 Postojna 3 30 33 16 705 2 347 19 052 673 31 704 915 Vipava na seniku 5 190 — 5 190 — — — 703 Postojna — — — 2 851 179 3 030 — — — last planinske Skupaj: 3 370 2 300 5 670 1 481 117 52 209 1 533 326 167 035 12 564 179 649 Leta 1978: 3 313 2 407 5 720 1 146 996 57 660 1 204 656 139 636 10 435 150 071 Razlika: + 57 —107 —50 + 334 121 —5 451 + 328 670 + 27 449 + 2 129- - 29 578 Inozemski obiskovalci planinskih postojank so bili iz naslednjih držav: 16 683 iz Italije. 15 462 iz Avstrije, 9599 iz Zahodne Nemčije. 4649 iz Nizozemske. 1139 iz CSSR, 917 iz Anglije, 657 iz Švice, 622 iz ZDA. 422 iz Švedske, 394 iz Kanade, 375 iz Francije. 351 iz Belgije. 188 iz SSSR. 156 iz Poljske, 147 iz Danske, 132 iz Madžarske. 84 iz Španije. 22 iz Avstralije, 22 iz Romunije. 19 iz Irske. 19 iz Argentine. 15 iz Grčije. 14 iz Luxem-burga, 13 iz Finske, 13 iz Norveške, 12 iz Japonske, 9 iz Afrike, 8 iz Turčije, 8 iz Brazilije, 8 iz Vzhodne Nemčije, 6 iz Bolgarije. 6 iz Iraka, 6 iz Kitajske, 4 iz Izraela, 4 iz Lichtensteina in 4 iz Kuvajta. RAZGLED PO SVETU UMRL JE PAUL KALTENEGGER Na zadnji dan v januarju letos je na Dunaju umrl v visoki starosti dr. iur. Paul Kalte-negger. Tega moža poznajo tudi naše gore, naša alpinistična zgodovina, saj je svoje čase precej plezal v Julijskih Alpah, predvsem z M. M. Debeljakovo in z ing. Ser-gejem Černivcem. Znani so Kaltenegger-jevi kamini v S steni Male Mojstrovke. Za knjigo dr. J. Kugyja Pet stoletij Triglava je napisal odličen, zgodovinsko pregleden prispevek Velika stena (Die grosse Wand) in prevedel sestavek iz Planinskega Vestnika o Gorenjski smeri v tej steni. Slovenski planinci in Julijske Alpe smo z njim izgubili velikega in poštenega prijatelja. Vse do zadnjih dni je zvesto spremljal razvoj planinstva in alpinistike pri nas in o tem objektivno ter z vidno simpatijo obveščal avstrijsko planinsko javnost. Bil je — tako kot pred leti umrli njegov starejši brat dr. Oskar — častni član strogega in ekskluzivnega avstrijskega Alpen-cluba. dr. Miha Potočnik PLANINSKE NESREČE V TATRAH V LETU 1979 Poročilo o planinskih nesrečah, ki so se lani dogodile na področju Poljskih Tater, govori o številki, ki je bistveno nižja od tiste, kot je veljala za leto 1978. Lani je namreč bilo 16 smrtnih nesreč, kar predstavlja v primerjavi z letom poprej skoraj 50 % manj. Polovico teh nesreč se je dogodilo med planinci, polovico pa med alpinisti. Vzroki? Vseh osem smrtnih nesreč se je dogodilo zavoljo padcev v skali, trije so umrli na pomladnih snežnih krpah, dva zavoljo izčrpanosti, dva planinca pa je zadela srčna kap. Lani ni nihče umri pod snežnim plazom, medtem, ko so leto poprej našteli osem žrtev. Ti podatki veljajo le za Poljske Tatre, ki niso obsežne in so, kljub temu, da govore o nižjih številkah, še vedno zaskrbljujoči. Pa poglejmo še nesreče, ki so se dogodile med alpinisti. Sedem žrtev je bilo, dva alpinista sta umrla na področju Mont Blanca, 5 pa v Himalaji. In vzroki? Spet nezadostne izkušnje, pomanjkanje znanja pri varova- nju, v Himalaji pa slabo vodstvo in slab izbor moštva. Tudi precenjevanje ima pri tej tragični bilanci svoje posledice. Kako malo objektivnih razlogov. Jožef Nyka MARICI ŠALAMUNOVI V SPOMIN Ob mojem zadnjem obisku v domovini me je spet očarala rodna deželica, prelepa Slovenija. Prevzela me je njena kipeča rast, vsepovsod ozaljšana s slapovi cvetja, navdušil me je njen zavidljivi napredek. Opojni cvet iz tega popotnega šopka sem utrgala tudi v ljubki vasici pod mogočnim Storžičem. Tam sem obiskala tudi Marico Šalamun. Zadnjikrat... Ob zatonu lanskega poletja je zastal njen korak, ki je bil tolikokrat namenjen v ljubljene planine... V počastitev/ njenega spomina darujem Planinskemu Vestniku 25 dol. Ta zgledna revija zasluži vse priznanje in zahvalo, saj mi je že vsa leta v daljni tujini topla vez z domovino in njenimi prelestnimi gorami. Slavica Fisher, Brookfield, ZDA PRISPEVEK ZA PLANINSKI VESTNIK Vera in Franc sta darovala 5000 dinarjev. Iskrena zahvala. Uredništvo TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTNEGA PAPIRJA RADEČE TOZD brezlesni papirji in kartoni kartografski papir heliografski papir paus papir papir za filtre specialni risalni papir premazni kartoni — mat in sijajni fotokopirni papir specialni vrednostni papirji TOZD samolepilni papirji dekor folije magnetkontne kartice specialni premazni papirji Ne brijete se le doma Braun Sprint Z Iskrinim baterijskim brivnikom Braun Sprint boste rešili problem britja na potovanjih, izletih in počitnicah. Z njim se lahko brijete kjerkoli, saj sta za njegovo delovanje potrebni le dve alkalni bateriji (1,5 V). Kot za vse brivnike Braun je tudi' za baterijski brivnik Sprint značilno, da brije hitro, oladko in nežno. knjigi o gorah, naših in tujih, bližnjih in tistih na drugem koncu sveta! A. Mahkota: SFINGA Zadnja skrivnost triglavske stene 490 strani, 390 din (2 obroka) C uspehi in neuspehi naših alpinistov pri premagovanju strmin, kamor cesto še ni stopila človeška noga! M. Raztresen: KRUTA GORA Jugoslovanska odprava na Himalajo 1979 245 strani, 80 din (žepna knjiga) Knjigi lahko kupite v knjigarnah ali pa jih naročite pri Cankarjevi založbi in njenih zastopnikih. CANKARJEVA ZALOŽBA LJUBLJANA jwaa Kopitarjeva 2