KONTRAPLAN 
.nja .ag .olob 

Minulo jesen je Ekran v okviru Jesenske filmske šole organiziral debato na temo kritike in kriticne misli v družbi. Z gostjami smo se dotaknile nekaterih problemov, a že kmalu je postalo jasno, da bi imelo smisel problematiko še bolj razgrniti, predvsem pa pri njej vztrajati, saj ima, ce naj privede do konkretnih rešitev, da se zdajšnje stanje izboljša, smisel le kar se da kontinuirana razprava. 
Ko govorimo o kritiki in kriticnem mišljenju znotraj naše druž-be v aktualnem casu, s cimer se bo torej cez vse leto ukvarjala pricujoca kolumna, se že v izhodišcu pojavi par kljucnih vpra­šanj ... odgovorov pa komaj kaj. Najbolj na mestu se posledicno zdi, uvodoma zakoliciti »podrocje boja«, zacenši s prvim kljuc­nim vprašanjem, ki sega širše v družbeno tkivo, namrec: cemu predstavlja kriticna misel prav v tem zgodovinskem trenutku v družbi tako hud problem? 
V zacetku decembra so aktivistki, filozofinji, predavateljici na univerzi v Kaliforniji ter feministicni ikoni Angeli Davis v okrožju Rockland v zvezni državi New York dobesedno tik pred zdajci odpovedali mesece prej napovedano predavanje, ker naj bi bila »preradikalna za okrožje in njega mladež«. Povabili so jo dijakinje in dijaki neke srednje šole v severnem Rocklandu. Ti so - potem ko so se vsi ostali soorganizatorji zaradi prote­stov tistih, ki vselej bolje vedo, kaj da je dobro za skupno dobro, natihoma pobrali iz projekta in je mladina ostala sama - za­tocišce našli v neki baptisticni cerkvi, v katero se je, ceprav dogodka nalašc niso predhodno oglaševali, zgnetlo vec kot petsto ljudi. Kjer je volja, tam je pot – mularija se ni pustila zaustaviti, Angela Davis tudi ne, in na koncu je predavala, med drugim, povedno, o pojavu novega mccarthyizma. 
Ko govorimo o obcem družbenem problemu s kriticno misli­jo, najbrž ne moremo mimo dejstva, da silno nelagodje ocitno vzbuja že kar mišljenje samo. Sistemsko izrinjanje slednjega se med drugim kaže tudi v - ce parafraziramo naslov znane, ojej, filozofske knjige (že samo omemba pridevnika filozofski je v da­našnjih casih najpogosteje dovolj za zavijanje z ocmi, kar je v oziru obravnavane teme omembe vreden simptom) - nemoci do debate. Ne le vseh sort družbena omrežja, tudi oprijemljivejša, dejanska komunikacija povzroca (pre)velikemu delu populacije konkretne zabrege. Tako smo, recimo, v nedavni šestdelni na­daljevanki o stanju na RTV SLO lahko obcudovali širjave izjav­ljalne nemoci v kar najbolj osupljivih premetih in nedvomno bo cez cas teh dobrih šest ur materiala študentkam in študentom novinarstva služilo kot sijajen prirocnik ohole bede, obupne ne­poucenosti in odvratnega oportunizma, skratka kot en tak sim­paticen zbir, lejte, enega takega what-not-to-do-ja. 
Toda kako smo kot družba prišli tako dalec? Kako je, denimo, mogoce, da na prvem programu nacionalne televizije v elitnih terminih, ki bi morali biti pravzaprav ucna ura spoštljivega, ar­gumentiranega soocanja stališc, ki doloca nivo (kriticne) debate v družbi, hkrati pa izkaz najboljšega, kar zmoremo ta cas dati od sebe, v razlicnih modalitetah spremljamo parado nicevosti, ontološko zanikanje razuma in posledic njegove rabe, apoteozo kilavega vsegliharstva za drobne partikularne interese? 

Ko govorimo o obcem družbenem problemu s kriticno mislijo, najbrž ne moremo mimo dejstva, da silno nelagodje ocitno vzbuja že kar mišljenje samo. 
Po mojem mnenju je to možno izkljucno zato, ker smo videli premalo filmov. Ker smo prebrali premalo knjig, obiskali pre­malo razstav in gledališc, slišali premalo muzike, se postavili pred premalo kipov, inštalacij, ker smo bili del premalo perfor­mativnih umetniških praks, ker smo, skratka, v svojih življenjih zanemarili umetnost kot kljucni element, ki nas dela ljudi ter se tako fino in neproblematicno podredili neoliberalni agendi pro-dukcije, želje in potrošnje, predvsem pa, ker smo o vsem tem, ko je bil še cas, premalo (kriticno) razpravljali. 
Opozarjanje na sistematicno izrinjanje kulturno-umetniških vsebin iz medijev, na omenjeni nacionalki pa iz elitnih ter­minov, ima dolgo brado, ignoranca do njega s pozicij moci pa prav tako. Umetnost (vecinoma) ni sama sebi namen. Velik del smisla njenega obstoja predstavlja prav kultiviranje kriticne misli do sebe in do sveta. 
Ko ne vztrajamo na izjavljalnih pozicijah v medijih, ko, denimo, dovolimo, da se kulturno-umetniške vsebine izrinja v insomnic­ne termine, ko pristajamo na izginjanje kritike v tiskanih medijih ter se zadovoljujemo z njenimi vedno bolj »mikroskopskimi vzor­ci«, po možnosti pospremljenimi še s pluski in minuski za anal-fabete, omogocamo regresijo družbenega tkiva na raven »debat« 
o prihodnosti nacionalke, kakršnim smo bili prica minulo jesen. 
Bilo je grozljivo, a vprašati se je potrebno - cemu? Zakaj nas je nivo tam doli nekje v zadnjem jašku gajskega rudnika v regiji Orenburg presenetil? Odgovor je najbrž precej enostaven: ker v svoji naiv­nosti nismo pricakovali, da bo vseh šest tednov zapovrstjo names-to argumentov govorilo izkljucno eno: moc; da bo moto te farse tako elementaren in hkrati tako prostodušno odkrit: ker lahko. 
KONTRAPLAN 
Kriticna misel (in misel nasploh) se morata nujno vrniti na prve strani casopisov ter v elitne termine elek­tronskih medijev, ker slednjih sicer kaj kmalu ne bo vec. Opice na drevesih in ovce na pašnikih namrec ne berejo (spletnih) casopisov, ne poslušajo radia in ne gledajo televizije. 
Omenjeni primer je izjemno plasticno prikazal, kako v družbi ta cas nimamo vec mehanizmov za kriticno mišljenje, kar pa jih je ostalo, so prezrti in »pospravljeni« na neprivlacno obrobje. Delno je to tudi posledica permisivnega družbenega odnosa do odgovornosti, ki jo kriticna misel predpostavlja – za izreceno v debati je namrec nujno prevzeti odgovornost, to pa ni mogoce brez prepricljivih argumentov. Katerih kovanje, kakopak, zago­tavljata natancno umetnost in kultura. 
Za vzpostavitev novih temeljev, ki jih, ce vendarle še razume-mo nujnost kriticnega mišljenja v družbi, potrebujemo takoj, moramo ta cas torej zagotoviti predvsem dvoje: nekakšen ABC debate, izvlecke iz komunikacijskega bontona, osnovno meto­dologijo tvorbe argumentov, skratka ucbenik potrebnih znanj, s katerimi je v debato sploh mogoce vstopiti, to pa zato, da bi v drugem koraku lahko ponovno na polno razvili kritiko, in sicer tudi kot žanr v tiskanih in elektronskih medijih. 
Poleg tega nujno potrebujemo posluh slednjih, tudi tistih v za­sebni lasti, za vsebine, ki niso zgolj in izkljucno profitabilne – denimo za kulturne vsebine. Za to je potreben pogum odgovor­nih, ljudi na funkcijah, denimo urednic in urednikov. Potreben je njihov boj za prostor, cas in financna sredstva. Takoj. 
Zaradi svoje pozicije v družbi mora z uvajanjem novih standardov priceti ravno nacionalka, ki narekuje trend ter doloca najnižji še sprejemljivi standard. Trenutno je tam po osrednjem vecernem Dnevniku športna oddaja še vedno pred kulturno. Ta simpto­matski zdrs pove vse in prevec o družbeni realnosti, ki jo živimo. In v kateri potrebujemo vec javne debate o aktualnih temah, vec polemike o kulturno-umetniških vsebinah, vec tematiziranja re-alnosti skozi (argumentiran) dialog. Kriticna misel (in misel na­sploh) se morata nujno vrniti na prve strani casopisov ter v elit­ne termine elektronskih medijev, ker slednjih sicer kaj kmalu ne bo vec. Opice na drevesih in ovce na pašnikih namrec ne berejo (spletnih) casopisov, ne poslušajo radia in ne gledajo televizije.