PoStnina plačana v gotovini.
LETO VI.
LJUBLJANA, 26. MAJA 1928.
ir>
kAROČNIMAZA- 1VCOSLA-V'JO-tETBTLETHODIN-15’
C.LOLETNO- DIN- 60/Z A-IIP OZEHSTVO1E DODATI POJtNINO/OGLAJIPO CENIKV/ POSAMEZNA ŠTEVILKA-PO-DIN-I
RAČUN POŠT. HRANILNICE 13.188
STEV. 20.
A
/Ax
vredniItvo-in-vprava
V-VCITEL1IKI-TIJKARNI/ ROKOPISI JE NE• VRA-ICAJO/ANOKIIMNI-DO-PIJIJENEPRIOBČV-1E10/P0JTNINA- PLA-TANAV-GOTOVINI
TELEFON ŠTEV. 2906
Nacionalizacija Trboveljske.
(Nadaljevanje.)
»Landerbanka« je' torej izvedla formalno nacionalizacijo. TPD, ne le brez vsakih žrtev, marveč celo z velikanskim dobičkom, sočasno pa si je zasigurala vodilno vlogo v upravi TIPD potom sindikata za delnice TPD. Dne 4. aprila 1924 se je firma Pojatzi & Co. odpovedala v prid »Landerbanke« pravici, da pošilja svoja 'dva delegata v vodstvo Slavenske banke. Tudi pozneje ni firma Pojatzi nikdar poslala svojih delegatov ter je »Landerbanka« imela na ta način neomejeno oblast nad Slavensko banko in TPD. Že 24. aprila 1924 je sklenil slavni sindikat, da vstopijo v upravo Slavenske banke ravnatelji »Landerbanke« Markuš Rotter, Emil Freund, Henri Laporte in Henri Rauter, v nadzorstveni odbor pa funkcijonarja »Landerbanke« Andre Gouin in dr. Ble-yer, poslevodečo eksekutivo Slavenske banke pa flaj bi imeli 4 člani, to je Rotter, Freund, Vladimir Arko in Avgust Praprotnik.
Kako poraznoi je vplivala »Landerbanka« na delovanje Slavenske banke o tem se je že mnogo pisalo, čeprav ne dovolj izčrpno in stvarno. Tozadevni podatki pa me spadajo v okvir tega članka in si jih pridržujemo za pozneje, če bo n;ih priob-oenje v interesu Slavenske banke.
Zadošča naj ugotovitev, da je bila Slavenska banka že v marcu 1925 visoko pasivna in da je bila že takrat izgubijena rezerva 15 milijonov dinarjev, od delniške glavnice v znesku 100 milijonov dinarjev pa vsaj 1/8. Že takrat je znašala torej izguba nad 35 milijonov dinarjev. Kljub temu pa je ravnateljstvo TPD v svoji seji od 19. marca 1925 skleniio soglasno na predlog svojega podpredsednika Rotterja, ki je bil sočasno podpredsednik Slavenske banke in zaupnik »Landerbanke«, da kupi od sindikata, torej od »Landerbanke«
540.000 kosov delnic Slavenske banke po ceni 80 Din za komad. Podpredsednik Rotter ije utemeljeval svoj predlog z dejstvom, da razpolaga TPD z ogromnimi razpoložljivimi sredstvi, ki neprestano rastejo in da ni nobena jugoslovenska banka dovoli varna, da bi se ji moglo poveriti toliko denarja. Po njegovem mnenju je morala TPD dobiti neko banko pod svojo izključno kontrolo. Ta transakcija je bila nato objavljena v vseh časopisih in je TPD ž njo razpršila vse dvome o solidnosti Slavenske banke. Ta transakcija je stala T. P. D. samo na delnicah
43.200.000 Din, ki so bili takoj izgubljeni.
(Nadaljevanje sledi.)
Poginjamo!
Nevzdržno in z železno doslednostjo delujejo zunanje in notranje sile, da uničijo našo državo. Nas Slovence bo zadel prvi glavni udarec in gotovo bo stvorilo naše ljudstvo s svojo krvjoi in s svojim poslednjim imetkom prvo obramb e no črto svoji državi. Na to smo pripravljeni.
če pa je Vam drugim znana pot, kj j0' moramo hoditi v Vaše dobro, potem je Vaša najsvetejša dolžnost, da nam to težko pot po možnosti lajšate. Imeti moramo vsaj prepričanje, da je naša lastnina pod zaščito države vsaj tedaj, kadar jo napadajo in uničujejo lastni sodržavljani. Na podlagi dosedanjih skušenj pa žal ne moremo zaupati, da so naši najvitalnejši interesi če ne zaščiteni, pa vsaj upoštevani. Dokaz temu je slučaj Slavenske banke, ki je trenutno najbolj aktuelen. Kljub dalekosežnosti tega slučaja, kljub vsem opozorilom in prošnjam se nadaljuje dosedanje postopanje, ki meji že na cinizem.
Dne 21. maja t. l. se je vršil v Beogradu v ministrstvu za trgovino
in industrijo razgovor med zastopniki upniškega odbora ter zastopnikoma konkurznega upravitelja in Trboveljske. Nekateri upniki so hoteli prisostvovati tem razgovorom, njih poizkus se je pa kljub podpori dr. Žerjava izjalovil. Bili so odklonjeni z utemeljitvijo, da se vrši le intern razgovor in da je upniški odbor sam interveniral, da se upnikom zabrani pristop k tej seji.
Uspeh tega sestanka pojasnjuje notica v »Slovencu« od 23. maja t. 1. Danes šele imajo prizadeti faktorji, zlasti torej člani upniškega odbora upanje, da se more pričakovati v konkurzu nek rezultat. Za božjo voljo, s takimi poročili se skuša odpraviti upnike! Skoraj dve leti čakajo upniki na svoj denar, skoraj dve leti poslušajo vedno enake, povsem prazne čvekarije. Danes pač ni nobenega dvoma več, da je zastopstvo upnikov nesposobno, danes so vsi upniki prepričani, da tudi naše državne oblasti niso v stanu izvleči tega voza iz blata. Pozivamo zato vse prizadete, naj nastopijo pot samopomoči, naj se organizirajo
L I STE K.
Zapiski.
(Dnevnik lugoslovenskega vojnega ujetnika.)
Pisal Janko Kos.
(Dalje.)
Castellana, 1. maja 1917.
Majnik je tu, mesec mladega življenja, mesec pomladi...
Krasna pomlad je tu, kako sveža so ta pomladna jutra, vsa narava diha iz sebe svežost, iz vsakega cveta, iz vsake bilke vre hrepenenje po življenju. Zeleneča, valujoča polja pred menoj, preorana sveža zemlja leži tam in zdi se mi, da tudi ona ži'vi, da tudi ona diha, da obdari s sadom človeka, ki jo obdeluje ...
Tudi v moji ljubljeni domovini mora biti zdaj krasno, kako krasni morajo biti zdaj v zelenje odeti hribčki ob Savi in Sotli. Tam pije vinska trta toploto pomladnega solnca, da raste, da se razvije in da v jeseni bogato rodi. Kdo bi te mogel zabiti, do'movina, saj pri tebi so najlepši spomini na našo mladost, ki smo jo tam preživeli...
In bilo je enkrat v zgodnji pomladi, ko so že cvele trobentice in ko so po naših poljanah že kimali zvončki, takrat sem bil še tam v domovini, na oddihu, takrat so vstale v duši lepe sanje, takrat sem premagal veliko, zmot svojega življenja in otresel sem1 se kar s silo proti samemu sebi... takrat je vstala tam ljubav do tebe, Anica, do tebe, ki si mi zdaj tako daleč. Kaj ne, duša, da mi ostaneš_ verna tudi zdaj, ko je naju ločila vojna? Ostani mi, ostani mi vsaj ti, da nama enkrat vstane najlepša pomladi najinega življenja ...
Morda boni moral pričakati še eno pomlad tu v Italiji, preden sc vrnem ...
A ena pomlad bo pomlad moje domovine, bo pomiad mojega naroda, pomlad, v kateri bo vstala svoboda njegova, ustvarjena mu v tej vojni od drugih. In to bo najlepša pomlad, kar jih je doživel moj narod, tudi najlepša moja pomlad ...
Castellano, 4-/5. 17.
Od veselja sem poskočil, ko sem danes prejel prvi dve kartici od\ Anice, sicer so še od meseca svečana, vendar ste mi bili ljubi, dragi,
in pošljejo upniški odbor tja, kamor spada.
❖
V pojasnitev gorenjih izvajanj je treba sporočiti javnosti, da je upniški odbor Slavenske banke sam izposloval, da naj se vrši sestanek v ministrstvu za zaprtimi vrati, torej brez prisotnosti upnikov in njih zastopnikov. To je priznal podpredsednik upniškega odbora dr. Marušič, ki je izjavil, da je dr. Kuntarič interveniral pri dr. Korošcu in dr. Spahu ter dosegel, da delegati upnikov ne bodo pripuščeni k seji. Za resničnost te trditve jamči seveda dr. Marušič, ki pa je gotovo o stvari dobro poučen in se je zavedal dale-kosežnosti svoje izjave.
Drugi moment tvori izjava enega izmed članov upniškega odbora, da odobrava 95% vseh upnikov stališče in delovanje tega odbora, da je torej nepotrebno pripustiti k sestanku še kake posebne delegate upnikov. In tako se je vršil sestanek pod pečatom »stroge tajnosti«. To tajnost dokazuje najbolje poročilo »Jutra« od 25. maja 1928, ki omenja predlog, naj bi naša vlada zaplenila delnice TPD, ki jih bo »Landerbanka« založila pred občnim zborom TPD.
Ne gre nam v glavo, kako je mogel normalen človek napisati tako neumnost. Ideja zaplembe »Lander-banki« lastnih delnic TPD se je mogla roditi le v glavi človeka, ki sploh nima pojma o pravnem in dejanskem položaju »Landerbanke« napram Slavenski banki in njenemu konkurzu. Ideja je sama po sebi neizvedljiva, kajti »Landerbanka« vendar ne bo tako neumna in deponirala svojih delnic TPD v Jugoslaviji, ko jf nihče ne more braniti, da založi svoje delnice na Dunaju ali kje drugje.
Gorenja ideja se je razmotrivala pred par tedni, je pa seveda padla takoj v vodo vsled intervencije faktorjev, katerim se tudi naša vlada ne more upirati. O tem je moral biti obveščen dopisnik, ki je pisal dotič-no notico v »Jutru«. Če pa bi ta ideja še obstojala, potem spada dopisnik pod kuratelo, ker je izdal javnosti tajne namene naše vlade in pravočasno opozoril »Landerban-ko« na pretečo nevarnost.
Gre torej za navaden bluf, ki kaže in izraža vso brezupnost konkur-za Slavenske banike in vso brezgla-vost onih oseb, ki rešujejo danes Slavensko banko.
Vprašati je tudi treba, zakaj naj ostanejo rezultati tako važne konference v strogi tajnosti? Konferenca je bila sklicana — tako vsaj pravi upniški odbor — na zahtevo tega odbora, ki je hotel s tem sestankom pokazati vsaj en uspeh svojega dela
K?
PREPROGE.
Preproge vsake vrste je treba od časa do časa temeljito očistiti, ne samo ker so umazane, ampak tudi radi tega, ker so shojene.
Ni potrebno, da za tako čiščenje izdajete mnogo denarja, „ RADIO N* bo to storil brez velike muke.
Raztopi »RADION* v MRZLI vodi, namoči v tej raztopini krpo in z njo v ravnih potezah briši po razgrnjeni preprogi.
Nadaljuj potem to pranje, toda s čisto mrzlo vodo, izkrtači in izpraši preprogo, pa se bo izgled in barva pokazala, kot da je preproga nova.
in obljubljal upnikom vse mogoče dobrote kot sad tega sestanka. Ker so se udeležili sestanka člani upniškega odbora dr. Ravnihar, dr. Marušič in dr. Kuntarič, stoje tudi ti gospodje na stališču stroge tajnosti, hočejo torej tudi ti gospodje voditi še nadalje kabinetno politiko, ker očividno mislijo, da niso dolžni obveščati svojih mandatov sproti o vsem, kar zvedo, čeprav se udele-
žujejo takih sestankov na stroške upnikov, so torej plačani z, denarjem svojih pooblastiteljev.
Če se gospodje ne zavedajo svoje odgovornosti, če se hočejo pogajati z vsemi mogočimi faktorji na lastilo pest in postaviti upnike pred izvršeno dejstvo, potem se motijo in bodo morali pač oni sami biti postavljeni pred izvršeno dejstvo druge vrste.
Naša uprava.
Nekdo izmed ljubljanskih odvetnikov je doživel sledeč slučaj: Imenom svoje stranke je predlagal izvršbo proti nasprotniku in zarubil med drugim tudi terjatev, ki jo ima nasprotnik napram naši državi in ki spada v področje ministrstva zunanjih zadev. Kot običajno je naše sodišče poslalo ministrstvu zunanjih zadev izvršilni sklep s prepovedjo, da država ne sme izplačati zarubljene terjatve zavezancu. Ministrstvo zunanjih zadev pa je odstopilo akt ministrstvu pravde, češ, da ne razume, kaj hoče sodišče. Tudi ministrstvo pravde ni razumelo sodnega sklepa in je zahtevalo, naj sodišče pojasni s posebno vlogo, kaj pravzaprav hoče. Sodišče je seveda odgovorilo, da 'hoče samo to, kar je navedeno v izvršilnem sklepu in da je vsebina sklepa
popolnoma jasna.
Zadeva še ni rešena in bo trajalo mogoče še mnogo časa, predno jo bo eno ali drugo ministrstvo razumelo. Vendar kaže ta slučaj popolno neorijentiranost naših centralnih oblasti.
Za to neorijentiranost je najboljši dokaz šala, ki se kolportira po Beogradu.
Za 1. april je hotel nekdo potegniti funkcijonairja zunanjega ministrstva v Beogradu. Naroči mu vsled tega, naj gre nujno na poslaništvo ČSR in prosi, da mu posodijo ustavo čehoslovaške republike iz leta 1912. Navedeni funkcijonar je to naročilo promptno izvršil! Šel je na poslaništvo ČSR k funkcionarju, ki je bil o tej aprilski šali že prej obveščen in sprejel iz njegovih rek »ustavo ČSR iz leta 1912.«
ker ste bili od nje ... Kot da bi se mi odvalil od, srca težki kamen, ko sem čital ti dve kartici. »Čakam te zvesto, čakam te zvesto,« piše, kot da bi bila slutila, da dvomim, da so se me polastile težke misli... Ah, duša, boš mi oprostila, ko se vrnem, ker sem dvomil o tebi? Prosil te bom oproščenja ...
Obenem sem dobil od doma tudi prvo kartico. Poslali so mi očetov naslov, ki ga je pa cenzura prečrtala, ker je oče pri vojakih.
Castellana, 5. maja 1917.
Na izprehodu prvič v maju. Zjutraj bilo krasno, sveži jutranji zrak, vse je' dišalo in vsa narava je bila ena sama lepa nedopeta pesem. Ko smo se vračali, je solnce že pripekalo in radi tega sem se pošteno spotil. Na povratku je bilo malo. zabave: godba tromb, marši in spodaj pred nami voz z dvema mladima deklicama, ki ste se radovedno ozirali, kot da še nista videli »prigionie-rov«. Mladost, mladost! In naš! fantje so bili grozno navdušeni in lahek jim je bil korak!
Mate nas zapusti. Ali pojde v drugo taborišče ali pa v srbsko armado, še ne ve gotovo. Jaz moram
za enkrat še čakati, da predam zopet prošnjo za vstop v srbsko armado. In ako z vsem tem ne bo nič, bom morda tudi prosil, da me pre-rneste v dezerterski tabor, dasi nisem dezerter. Toda o tem koraku se še nisem odločil. Čakal bom na poročila od Mateja in iz Amerike.
Ofenziva na zapadni fronti zopet začenja z večjo silo. To me navdaja z nepopisnim veseljem. Tudi so zdaj objavljeni rezultati francosko - angleške ofenzive v aprilu. Vsekako so imeli Nemci ogromne izgube. — Zopet me vznemirja položaj Rusije. Intrige proti ministru Miljukovu mi ne ugajajo, ker to je mož, ki je zmožen, da reši Rusijo. Da se ne posrečijo nakane sovražnikov, ker potem smo Jugosloveni izgubljeni!
Castellana, 6. maja 1917.
Sit sem te mizerije tu, ki me ubija in ponižuje. Zakaj nisem ujetnik v Rusiji, tam bi mogel biti svoboden, ako bi hotel. Tu hočem, a ti bedasti Italijani, ki poznajo samo sebe in ne priznajo Srbije, še bolj pa nočejo priznati bodoče Jugoslavije, ti vragovi v človeški koži ne dopuste, da stopim v srbsko armado. Da tam izpolnim svojo dolžnost.
Tako me hočejo prisiliti, da gi-nem v tej nesvobodi, da trpim v tej nrzeriji, da čutim vedno bolj in bolj svojo zapuščenost, da mi nihče iz domovine noče pomagati. Tudi Anica ne! Ker ne ve, kakšno življenje imam tu. Ker ne ve, da mi manjka najpotrebnejših stvari, ker ne ve, da sem skoraj na tem, da prokolnem uro, v kateri sem pršel v Italijo. Raje bi videl, da poginem tam v Avstriji naenkrat, kakor pa da tu tako počasi umiram. Ker to življenje mi gre na živce! Tu umira duša, tu umira vse lepo, čisto, idealno — le nekaj raste, to je strašno, nepopisno sovraštvo do naših sovragov, do Nemcev, Madžarov in tudi do Italijanov.
Je li res usoda, so li res neka nam neznana pota, določena vsakemu bitju po večnih zakonih? Je li res Bog? Ah, ne more to biti, ker potem ni za mene več nobenega upanja, da mi pride kdaj bolje, svetlejše življenje ... Vrag si je izmislil vojno in to ubijanje ljudi na bojiščih in v ujetništvu. In zakaj moram še tu trpeti radi nesvobode? Seni se li jaz kdaj prostovoljno in sploh bojeval za Avstrijo, četudi sem nosil avstrijsko uniformo? Ali ji nisem dosledno sku-
Haiii i štajerski tara pd vojno.
(Dalje.)
Avstrijska vlada je dajala zaporedoma postave, da je slovenščina pri sodiščih enakopravna z nemščino. Izdajali so se ukazi, da bi morali biti za Slovence slovenski sodniki (18. aprila 1882), da bi se moralo za Slovence slovensko razpravljati, da bi se morali sodniki posluževati slovenskih tiskovin, da bi morali pečati biti vsaj dvojezični itd. Take postave so se izdajale osobito v 60. letih: 15. maja''1862, 20. oktobra 1866, 5. septembra 1867, 10. januarja 1889; ali po teh postavah se ni nikjer ravnalo. Koliko justičnih umorov se je zgodilo radi teh razmer pri naših sodiščih! Poslanec dr. Gregorec je povedal tak slučaj leta 1897. v državni zbornici: .Pri okrožnem in porotnem sodišču v Celju je bil neki fant obtožen, da je svojo mater ubil. Vsa obravnava se je vršila v nemščini. Fant pa ni nič razumel nemški. Nazadnje so ga obsodili v smrt na ve-šala. Ko je sodni zbor že odhajal, je fant s strahun vprašal, kaj bo z rt'im. In takrat mu predsednik slovenski odgovori:	»Na gavge
prideš!« Fant je bil pozneje pomiloščen, pa je piišel v Karlau pri Gradcu, kjer je revež sedel 5 let, nakar se je oglasil pravi morilec. Stvar se nikjer ni dementirala. Drugi slučaj, ki ga je povedal dr. Verstovšek tudi v državni zbornici, je ta: Na Ptujski gori je bil neki viničar (Bratuš) obsojen, da je svojo lastno hčerko zaklal, spekel in pojedel. Nernškutarski orožniki in sodniki, ki so ga s svojo nemščino čisto zmešali, so ga spravili tako daleč, da e dejanje priznal. Pozneje pa je tista spečena in: pojedena hčerka prišla zopet na svetlo, in sicer v Novem mestu.
Ce so se naši poslanci pritoževali zaradi teh gorostasnih razmer, so jih še na najvišjem mestu zafrkavali. Dr. Gregorec se je pri pravosodnem ministrstvu dr. Gleispachu pritož i, da gornjeradgonski sodnik ne rabi slovenskih tiskovin. Med tem časom je dobil ta sodnik Pljučnico n e umrl. Dr. Gleispach pa se je norčeval iz dr. Gregorca, češ, da je sodnik zaradi tega umrl, ker se je vsled interpelacije preveč razburil, in še resno je to trdil. Lepo mu je odgovoril poslanec: »Gospod grof! Siromaki smo, ali pod našimi hodnimi srajcami bijejo srca, ki za pravičnost plamtijo in trdno zaupajo v Onega, ki bo pravičen nam, pa tudi vam!«	,
Slično ie bilo pri davkariji. Ker so še radi sprejemali naše težko zaslužene novce, si še slišal tu kako slovensko besedo. Posebno nižji uradniki, kakor n. pr. eksekutorji, so znali slovensko, da so lažje rubili slovenskega kmeta. Slovenske tiskovine smo dobivali, če smo jih zahtevali.
Na pošti je tudi bilo tako. Dvojezične tiskovine so bile v kakem skritem kotu. Če si jih strogo zahteval, si bil denunciran kot narodni hujskač, in ta žig si nosil vse življenje. Ce srno1 pismu dali slovenski naslov na kak domači slovenski kraj. je pismo romalo v Ameriko ali v Francijo.
Najhujša ponemčevalnica pa je bila južna železnica. Tu tudi z ostrim nastopi,m nismo dosegli ničesar. Vedno prepirati se pa človek tudi ni mogel. Uradniki na postajah so bili po veliki večini Nemci in nemškutarji. Naslova za kako pošiljatev nisi smel napraviti v materinščini. Tiskovine so bile izključno nemške. Če smo zahtevali vozni listek v materinščini, so bile vsikdar velike sitnosti. Nič bol še ni bilo po deželskih železnicah (Spielfeld-Ljutomer, Poltjčane-Konjice, 'Celje-Spodjnji JDravograd) Železnica Celje-Velenje, ki teče čisto po slovenski krajini, ni imela niti do zadnjega časa dvojezičnih napisov.
c) Štajerski volilni red .ie bil tako prikrojen, da je volilo par nemških grofov, nekaj nemškutarskih tovarnarjev in par nemškutar-skih veleposestnikov primeroma več poslancev nego kmetske občine. V mestih in trgih nismo mogli nikdar prodreti s svojim kandl-' datom, ker so po volilnem redu mesta, trgi in okraji bili tako sestavljeni, da so vedno zma-
ti-
šal vedno več škodovati kakor koristiti?
Ah, pravice ni na svetu! Niti najmanj, ker sicer bi vse to moralo biti drugače.
Moja duševna ubitost napreduje, vsaki dan je slabše. Nobenega veselja do dela, do učenja, do družbe, sploh do nobene stvari...
Castellana, 8. maja 1917.
Jutri me zapusti Mate. Kakor vse kaže ni to navadno premeščenje v Sulmono. ampak to je prvi korak na poti v srbsko armado. Da bi mogel iti z njim! Ne bom tudi jaz miroval tako dolgo, da dosežem isto.
Sicer gre vse po navadi! Madžari in »tutti quanti« si menda razbijejo glave, kam pojde Mate;, ako so mah. pametni, lahko slutijo pravi namen. Moje razpoloženje precej enako, zdaj bom poskusil metodo dela s silo! Pa res ni mogoče, da bi bil vsaj malo dobre volie, ko je vse v naravi tako lepo, ko so tako krasni hladni večeri, ko se širijo prsa ob vdihavanju svežega zraka, pa
gali Nemci. Slovenski trgi in večji kraji pa! so bili vrženi h kmetskim občinam. Pri volitvah ;;u Nemci niso dosti boljše delali kakor Madžari na Madžarskem.
č) Pa še vojaštvo! Naši fantje so večinoma služili pri 47. pešpolku, ki je bil skoraj čisto nemški. Tu so se navzeli nemškega duha. Marsikateri je prišel kot »feld\vebel« domu, znal nemški pisati, postal občinski tajnik in vodil v vsem okraju nemško politiko. To so bili v naši občinski politiki tipični značaji.
d) Zato pa je Spod. Štajer na zunaj izgle-dal čisto nemški. Po uradnem ljudskem štetju je biio leta 1900. na Spod. Štajerskem 409.521 Slovencev, 52.716 pa Nemcev, med temi več kot dve tretjini narodnih renegatov. Javni napisi so bili povsod nemški, ne samo uradni, tudi privatni raznih trgovcev, obrtnikov in tvrdk. Nemško-slovenski napisi so bili redki. Teror ie bil v tem oziru velik. Če je hodil človek po teh nemškutarskih trgih in mestih in giedal te napise, je hitro spoznal, da tu ni nemški živelj doma. In kake oslarije so se brale na teh napisih: Gasthaus zum Kunstmiile und •Pondruktenhandlunk, N. N. Gasthauer und Fleisch\viTt, N. N., Zatler u. Jermenar itd. In kako spakedrana imena si črtal! Avstrijsko notranje ministrstvo je izdalo ukaz, da se morajo rodbinska imena pisati kakor so pisana v krstni knjigi v oni stari dobi od cesarja Jožefa II. naprej. Pod tem cesarjem so se čisto slovenska imena ponemčila. Odtod čudno dejstvo, da ima na Štajerskem zelo veliko narodno čutečih Slovencev čisto nemška imena. Iz Goričnika so napravili »Bergmanu-, iz Tre-sogiava »Schiittelkopf«, iz Šabeder »Schon-\vetter«, iz Mastena »Schmiermaul«. iz Brega »Wregg«, iz Sršena »Sehrschon«, iz Karnični-ka »Karnitschnigg«, iz Vovšeka »\Vouschegg-itd. Skratka, mi smo bili popolnoma pod kulturnim, političnim in gospodarskim vplivom Nemcev. Osobito moramo pomniti to-le:
e) Od leta 1861. dalje se je v Avstriji pr' postavodaji in tudi v gospodarstvu povsod favoriziralo liberalno-židovsko meščanstvo. To je povsod gospodarsko napredovalo. Ti ljudje so si nakupovali posestva, viničarije in razne pristave, Slovenec pa je prišel pod njihovo gospodstvo. Slovenec je postal odvisen od njih, ker je bil gospodarsko šibkejši, kulturno manj izobražen in recimo, po naravi silno lah-komišljen. tudi deloma manj vztrajen. Pri nas na Spod. Štajerskem je bilo razmerje med Slovenci in Nemci tako, kakršno je bilo pred vojno med Madžari in Slovaki v Požunu. Tujec pride v Požun in vpraša domačina, kdo je tu Madžar in kdo Slovak. Domačin mu dobro odgovori: »Pojdite po mestu, in če boste videli gospoda s cigaro v ustih, zadaj pa postreščka s težkim kovčkom na hrbtu, potem je prvi Madžar, drugi pa Slovak. Gospod v kočiji je Madžar, hlapec, ki drži za vajeti, pa Slovak. Gospa, ki v fotelju sedi in zdehav je Madžarka, postrežkinja, ki odnaša ponočno posodo, pa je Slovakinja.« Gospodarska premoč Nemcev v Avstriji je bila velikanska. L. 1905. so imeli Nemci v Avstriji 386 hranilnic. Vloge so znašale 2 milijardi 985 milijonov 922.107 ,K, rezerve 244 milijonov 800.461 K-Vsi drugi narodi Avstrije pa so imeli 169 hranilnic. Vloge so znašale 644,891.529 K. rezerve pa 33 milijonov 799.160 K. Nemci so imeli 217 hranilnic več, dve milijardi 341 milijonov 30.478 K več in 211,021.301 K rezerv več. Av-stro-ogrska banka je imela v Cislaitaniji leta 1902. prometa 48.522'43 milijonov kron. Nemci so imeli od tega 41.599'34 milijonov kron, torej 91%.
B. K državno legitimiranemu ponemčevanju pa je še prišlo privatno. Nebroj privatnih društev se je spravilo' na poprusenje Spod; Štajerja. 'Direktiva je šla iz Nemčije. V prvi vrsti moramo omeniti nemški »Šuiferajn«. Do 1907. leta je postavil med štajerskimi Slovenci 17 lastnih šolskih poslopij, za 26 šol je
dal podporo pri zidanju, 13 šol je vzdrževal sam, otroških vrtcev pa 6. Ni bilo večjega kraja na Spod. Štajer ju, kjer ne bil bil šulfe-rajn kazal svoje pogubonosno delovanje. Čez 100 šo: je gmotno podpiral. Od šulferajna blagoslovljeni kraji so bili: Sladki vrh, Ceršak* Št. Ilj, Maribor, Krčevina-Leitersberg, Radvanje, Razvanje, Pobrežje, Tezna, Studenci pri Mariboru, Pekre, Marenberk. Muta, Vuzenica, BreznOj Vuhred, Sv. Ožbald, Račje, Svečina, Kaplja, Zgor. Kungota, Breg pri Ptuju, Ormož, Ljutomer. Sv. Lenart v Slov. goricah, Slov. Bistrica, Pragersko, Pekel pri Poljčanah, Ga-berje pri Celju, Štore, Vojnik, Laško, Hrastnik, Sevnica, Brežice, Polzela, Velenje,, Šoštanj, Slov. Gradec, Konjice. Vitanje, Rogaška Slatina in Rogatec. V teh krajih je deloma na lastno iniciativo ustanovil šole, ali pa delal na to, da je z njegovo podporo postala šola čisto nemška. V te šole je lovil slovenske otroke z judeževimi groši. Kupoval je otrokom obleko, šolske potrebščine in dajal tudi hrano. Kakor hitro je ustanovil v kakem kraju svojo šolo, je gledal na to, da je šolo kmalu prevzela deželna uprava. Če so kje hoteli ustanoviti utrakvistično šolo, je prišel hitro šuiferajn s ponudbo, da prispeva toliko in toliko tisočakov za z:'davo, če bo šola nemška. Mnoge občine so se dale od judeževih grošev preslepiti. Če šola ni napredovala, če je bilo premalo otrok, je to nemško šolsko društvo naselilo v takem kraju iz raznih sirotišnic nemške, deloma ponemčene otroke, jih dalo na hrano raznim strankam, da so otroci obiskovali nemške mučilnice, in strankam dobro plačali. Dohodki šulferajna so znašali lx/2 milijona kron letno, in je imelo društvo v zadnjih letih 200.000 članov. Roseggerjev sklad je prekoračil vsoto 3 milijonov. Ta sklad so porabili v veliki meri za nemško šolstvo na Spod. Štajerskem. Poučevali so na teh šolah samo v nemščini, četudi otroci niso razumeli nič nemški. Značilno je, kar je pisal nemški nadučitelj šulferajnske šole v Hrastniku vodstvu šulferajna:	»Sra-
mota je, siliti otroka v zavod, kjer ne razume učitelj otroka, otrok pa ne učitelja. Sploh pa ni v Hrastniku nobenega Nemca razven mene.« Prvo, kar je moral otrok, ki je to šolo obiskoval, se naučiti, je bilo: »Ich bin ein deu-tscher Bub! Ich bin ein deutsches Madchen!« Naučili se otroci niso nič; samo nemškega duha so se navzeli. Leta 1913. je izdal šuiferajn za nemško šolstvo na Spod. Štajerskem 180.525 K. Na občnem zboru nemškega šulferajna leta 1908. v Celovcu se je vobče povdar-jalo, da daie šuiferajn največ denarnih sredstev za nemške šole na Spod. Štajerju. Pri otvoritvi nemške šulferajnske šole v Peklu pr! Poljčanah je neki govornik na vprašanje: »Kaj je nemški šuiferajn na Štajerskem' storil?« odgovoril: »Nemškemu šulferajnu se imamo zahvaliti, da prebivajo Nemci še sploh na Spod. Štajerju.« To društvo pa je vobče podpiralo šolstvo, obrtno, trgovsko industrijsko, podpiralo je nemško godbo, ustanavljalo razne dijaške dome, razna zavetišča, dajalo razne podpore, štipendije itd. Denar so nabirali tudi v nemškem rajhu. Izdajali so razne letake, brošure, razglednice, koledarje v velikih nakladah. V teh spisih in knjigah, ki so bile namenjene tudi mladini, so potvarjali resnico in navduševali bralce za svoje zveličavno nemštvo.
Ravno tako intenzivno je delovala »Siid-inarka«, ustanovljena leta 1889. samo za slovenske pokrajine. Ta pa je podpirala nemško kmetijstvo, obrtništvo in trgovstvo, dajala poceni posojila, ustanavljala knjižnice, dijaške dome. nemške domove, dijaške kuhinje, sistematično naseljevala v slovenskih krajih nemške otroke, naseljevala nemške obrtnike,^ trgovce in kmete, skrbela, da so prišli iz šole izstopivši otroci k nemškim mojstrom, v nemške službe in nemške trgovine, ustanavljala nemške hranilnice in posojilnice ter prirejala slovenske tečaje za nemške uradnike. Izdajala je celo svoj »Wegweiser« vsako leto in priporočala nemške tvrdke na Spod. Štajerskem. Imela je svoje sirotinske naselbine in pospeševala nemško turistiko. Od leta 1906. dalje je začela Siidmarka sistematično kolonizirati nemške kmete iz Nemčije, večinoma protestante, ker so bili ti narodno boli zanesljivi.
IIMWIIWIIM—MMWWW-Hi —— 'l«M — I ■ tir_______i
Leta 1906; je kupila Siidmarka prvo večje posestvo v Št. liju v meri 200 oralov — takozva-no Krumholčevo posestvo. Na to posestvo je naselila 3 nemške kmete z 26 osebami. To na-seljevalno delo se je nadaljevalo po severoza-padnem delu Slov. goric. Najbolj je naseljevala Siidmarka švabske protestante z mnogimi otroki po Št. Ujski fari, pa tudi v sosednjih občinah, kakor v Cirknici, Dobrenju, Pesnici, Kaniži, ^Vrtičah, Spod. in Gor. Kungoti, Svečini in Št. Juriju ob Pesnici. V 8 letih je Siid-marka naselila okoli Št. lija 40 nemških protestantskih rodbin s 300 osebami. Od Slo/vencev se je odkupilo 1500 oralov zemlje. Samo za Št. Ilj so dali približno 1 milijon kron.
Naseljevali so tudi v marenberški okolici; samo da so tu naseljevali nemške Švabe iz Banata, ok61i Št. lija pa večinoma Švabe iz-Wtirtenberškega. Najbolj .ie bil Nemcem trn v peti Št. lij. kej- je bila ta občina edino slovenska od Spielfelda do Maribora, in ie še tu bil slovenski živelj najmočnejši. Strniti so hoteli nemški Srednji Štajer z nemškim otokom Maribor. Preplačevali so posestva in dajali za o,ral neverjetne vsote. Slovenska posestva so bila žalibog jako zanemarjena in po večini zelo zadolžena. Nemarščina, zapravljivost in alkohol so tukajšnje Slovence uničili V 70. letih, ko so začeli ustanavljati posojilnice, so najemali Slovenci visoka posojila, letine so bile pozneje slabe in niso mogli dolgov plačevati.
Vse ponemčevano delo pa je vodil nemški narodni svet, ki je bil dolgo časa pod vodstvom ormoškega odvetnika dr. Delpina Nemški narodni svet je bil država v državi. Včasih bi še bila državna oblast rada kaj ukrenila Slovencem v prid, pa nemški Narodni svet r.: tega pustil. Imel je pa ta-le načrt: 1. Nadzorovati kupovanje in prodajanje zemlje in poslopij, 2. nastavljati nemške uradnike, kadar je kakšna služba prazna; imel je vedno v razvidu imena vseh prosilcev in nasvetoval vedno najsposobnejšega; 3. zasledovati delovanje nasprotnikov; 4. podpirati iTemške trgovce ir. obrtnike in vplivati na to, da Nemci najemajo samo nemške zdravnike, odvetnike in biljež-nike; 5. preosno.vati vsa društva v strogo narodnem duhu; 6. skušati pridobiti za narodno delo vse organizacije, somišljenike in zlasti imovite posestnike; 7. ustanavljati podružnice obrambnih društev, kjer jih ni, in podpirati že obstoječe: 8. skrbeti za to, da Nemci najemajo samo nemške posle obojega spola, nemške dc-lavce in obrtnike; 9. posredovati pri sklepanju zakonov v narodnem smislu. To delo so izvrševali z železno vztrajnostjo. Njih geslo ;,e bilo: »Arbeit, Arbeit ohne Ruh\ Taschen aui und die Fauste zu!« — Pa tudi druga društva, celo inozemska, so delala za ponemčevanje Spod. Štajerskega. — Imeli so takozvano
»Deuitschosterreichische Beratungsstelle fiir Wohlfahrtspflege«, ki je delalo posebno na socialnem in higieničnem polju. Nemški vseuči-liščniki so imeli svojo »Vereinigung der deu-tschen Hochschulverbande« za ponemčevanje Slovencev. Na Dunaju je bila osrednja pisarna za nemško osvojevalno delo v Avstriji. Bilo je kakor bi vse peklenščke spustili na nas. Bili smo pripeti na nemštvo. Uživali smo samo ro, kar so nam Nemci prežvekovali. Nemška mesta v rajhu, razna nemška društva so prevzela kumstvo nad nekaterimi slovenskimi pokrajinami, občinami in kraji, kateri so jim bili posebno pri srcu.
Ne pozabimo tiska! V svojih listih so nas Nemci strahovito zmerjali, obrekovali' in napadali. Vsakega količkaj narodnega S'ovenca so postavili ti listi na pranger, kazali za njim kakor na izvržek človeštva. Pisali so o Slovencih kot ljudožreih, ki niso vredni imena človek. Najgrša lista sta bila v tem oziru >Marburger Zeitung« in »Cillier-Wacht«. Celo milega našega slovenskega jezika so se posluževali ter v grdi spačeni mešanici pisali svojega »Štajerca«, da so nam ubogo ljudstvo zapeljevali. »Štajerc« je pisal skoraj 15 let s satansko' hinavščino. Za svoje grde namene ni mogel boljše pisati. Hvalil je nemško kulturo, priporočal gnili mir, opozarjal, da se imamo Nemcem za vse zahvaliti ter da nam oni prinašajo denar in pravo kulturo.
(Konec prih.)
moram biti zaprt, pa moram biti tu sam, daleč od svoje ljubljenke ... Da bi bila pri meni vedno, vedno, da bi jo mogel priviti k sebi in jo poljubiti prisrčno, iskreno, dokler je pomlad, dokler je še mladost tu. A tako daleč si, duša ljubljena ...
Na bojiščih v toliko novo, da so Francozi in Angleži zopet začeli, da tudi Nemci delajo protinapade, a odbiti so s strašnimi izgubami. — V Rusiji se ni posrečila nakana ekstremistov strmoglaviti Miljukova in provizorično vlado. Ta prokleti od Nemcev podkupljeni Zid Lenin (reete Goldberg!) dela zgago. Ne razumem, zakaj ga ne vržejo in zaprejo k pod ganam!
Castellana, 9. maja 1927.
Zapustil me je prijatelj in ostal sem sam, ker zdaj ni tu nobenega več, s katerim bi se tako razumel. Da bi mu bila sreča mila in da bi mu jaz mogel kmalu slediti!
Castellana, 12./5. 17.
Premišljujemo, ugibamo, čakamo, a vendar je, kakor da bi tavali v temi. Ničesar jasnega, stalnega ...
kot da se res hoče tu za temi zidovi uničiti življenje, kakor mora leži na nas ta nesvoboda, nejasnost, tisto težko pričakovanje ...
Castellana, 13. maja 1917.
Ne pomaga nič, treba čakati in imeti trdne živce. Dneva in sploh časa se ne da preskočiti — in dokler ne pride pravi čas, ni rešitve iz tega življenja! Da si dajo Italijani dopovedati in da dovolijo premeščenje v srbsko armado. Vriskal bi skoz Castellano pri odhodu!
Ko bi pri vsej tej mizeriii dobil vsaj mnogo pošte, a po štirinajst dni ne pride niti kartica!
Na bojiščih noče priti nikjer do posebne odločitve. Ne vem, na kaj čakajo Italijani! Morda na iepo vreme... Čudno je vse to — a kdo naj razume to svetovno politiko,
Castellana, 17. maja 1917.
Zdi se mi, da se bližamo prepadu, v katerem bodemo poginili. V Rusiji je taka zmešnjava, da se več ne spoznam v njej; možje, ki so stali na braniku domovine, so mo-
rali iti — Gučko.v, Miljukov, in prišli so na krmilo socialisti. Ti bodj sedaj zvrnili Rusjo v prepad. Morda ni več rešitve zanjo, tako pade v vodo tudi naša stvar, stvar Jugo-slovenstva! Ti ljudje so menda pijani od svobode — v tej pijanosti ne vidijo velike nevarnosti, ki preti njihovi domovini. Gotovo niso brez podlage besede, ki jih je rekel minister Kerenski: Tovariši, vojaki in častniki, ne vem, kaj mislite v 0Ki,-pih, a vem to, kar se misli tu. Morda ni daleč dan, ko se bomo mogli dovolj preskrbeti s kruhom in muni-cijo, a vse to ni krivda tistih, ki so pred dvema mesecema prevzeli nase odgovornost, da branijo čast države. Rusija bo lahko imela odločilen delež v svetovni zgodovini, če bo pokazala, da so njeni ideali pravični in da je njena demokracija dovolj močna, da vzdrži proti vsakeršnemu napadu. Toda za to, da doseže ta cilj. ie treba organizacije in potrpežljivosti.
Tovariši! Dolga leta ste trpeli molče, zakaj ne bi mogli potrpeti še
sedaj? Svobodna ruska država ni —■ narod upornih sužnjev. Manjka mi sil, zapušča me prejšnji pogum, ne vem ... ali je ruski narod narod nediscipliniranih sužnjev ali državljanov, zvestih si lastne odgovornosti in vrednih ruskega naroda. Pravijo, da ni več treba pomagati fronti, ker se tam bratijo s sovražniki. Ali se bratijo tudi na drugih frontah? .. • To je dovolj. Naša sreča, ako gleda ta mož prečrno; a danes se tudi meni zdi vse izgubljeno! Bratijo se s sovražnikom. Prokleti mi!
Dočim je na zapadni fronti že zopet precej časa mir. so začeli Italijani z ofenzivo dne 14. t. m. Poročilo- z dne 16. maja objavlja osvojitev Kuka. Zagore in Zagomile — 3375 ujetnikov, med temi 98 častnikov. Zdi se mi, da bodo zopet le delni uspehi, ker Italijani niso zmožni, da dosežejo kaj večjega! Videli bomo, upajmo, da ie to le začetek. — Drugače se počutim zelo. zelo slabo. Zdrav nisem. Potrt, pobit — skoraj da ni več veselja do življenja!	(Dalje	prih.)
Kronika.
Gorica. Sledeči sestanek se vrši dne 29. maja ob 20. UTi. Obvezna udeležba za vse elanfc radi važnih zadev. Odsotne bodem črtal iz ime* nika!	Vodja.
»Devin«. Sestanek .v soboto, dne 26. maja 1928 ob 8. uri' zvečer. Strogo obvezno.	Glavar.
Zopet strašilo. Že smo skoro pozabili na sramoto, ko so nam hoteli vsiliti brez našega odobravanja net-tunske konvencije, a so Jh na odločen nastop celokupnega naroda morali umakniti. Mislili smo, da so naši vlastodržci vendarle enkrat upoštevali ljudsko voljo in za večno pokopali nesramne laške zahteve po naših trdnih tleh. A pokopani mrlič je pričel zopet strašiti, ker ga je beograjska gospoda prebudila o'd mrtvih. V ministrstvu je sprejem n£t-tunskih konvencij gotova stvar in so fašisti zopet pritisnili na našo__sla-botno vlado, ker se jim v Grčiji po Venizelosovem nastopu izpodmikajo tla in ne morejo živeti, če ne spletkarijo po Balkanu. A vlastodržci se motijo, če mislijo, da bodo kar ccz noč utihotapili sramotne judež;ve jogovore v naše življenje. Ce oni nimajo smisla za narodno čast, ga imamo mi in z nami celokupni narod. Z narodom pa se ne bodo dolgo igrali kakor z nerazsodnim otrokom. Oni so odvisni od naroda, a narod prav nič od njih. Zato kličemo Beogradu v zadnji uri: Čuvajte se m mislite na narod, ki sta mu poštenje in čast več kakor pa Mussolinijev ah Bodrerov prijazni nasmešek! Narod ne potrebuje takih varuhov, ki ga obkladajo pred svetom s sramoto in suženjstvom, narod bo znal sam čuvati svojo nacionalno čast!
Kriza v ljubljanskem gledališču. Inšpektor Čekič si je ogledal Bled in gledališče ter odšel v Beograd. Pravijo, da je vse uredil in da je vse v redu. Mi pa vprašamo upravo in gospoda Čekiča:
1. Kaj je s fondom, ki se steka iz rednih gledaliških dohodkov ter se vodi baje pod imenom: Fond ljubiteljev gledališča? Kdo prejema denar iz tega fonda, v kakšno svrho in koliko?
2. Ali je res, da je prejemala članica operete poleg visoke mesečne plače do devet tisoč dinarjev prispevka za nabavo toalet, medtem ko so bile podobne upravičene prošnje posameznih mnogo slabše plačanih članov opere in drame krat-komalo odbite?
3- Kdo je skrivnostna oseba, k: »vodi« že leta in leta gospodarstvo in finance gledališča in se spretno skriva zdaj za širši, zdaj za ožji hrbet, ko je vendar znano, da od ministrstva imenovani upravniki niso niti gospodarski, niti umetniški strokovnjaki, temveč imajo edino kvalifikacijo, da so pristaši vladnih strank? Ali je teh skrivnostnih oseb morda oelo več?
'4. Kolika so porabili v zadnjih letih na potnih stroških upravniki in
koliko umetniško osebje? Kakšne državne in umetniške posle imajo ti v Berlinu in sploh v Nemčiji?
5. Zakaj se ne izvede temeljita revizija gledališkega gospodarstva zadnjih let?	Abonent.
PRIPRAVE ZA PROSLAVO DESETLETNICE NARODNEGA OSVOBOJEN.IA.
Čehoslovaška republika se pripravlja že dalj časa z veliko vnemo, da dostojno proslavi desetletni jubilej svoje svobode. Proslava bo trajala vse letošnje leto, njen program je ogromen in skrbno ter krasno izdelan in doseže vrhunec 28. oktobra. Vršili se bodo po prostrani državi kongresi in ljudska zborovanja; v spomin na dan, ko je izšla izza gore muk in trpljenja živa svoboda, se bo javno odkrilo več spomenikov in arhitektoničnih stavb. V zavesti velike pomembnosti tega jubileja je vlada odredila, da se vse to praznuje vse leto z veliko svečanostjo.
Vsako ministrstvo bo doprineslo za svoj resort nekaj pomembnega, kar bo povzdignilo ugled republike kar najvišje. Prosvetno ministrstvo gradi prosvetne hrame, saobračajno nove proge in kolodvore, finančno se pripravlja, da poviša plače uslužbencem in likvidira njihove dolgove. Prirejajo se različne razstave, za kulturne delavce se določajo posebne nagrade, za umetnike izdatne podpore, siromakom se dele lepe miloščine. In vse to iz razloga, da v čehoslovaški republiki deset let po osvobojenju ne bo nihče nezadovoljen in bo vsak z odprtim srcem in z odkrito in navdušeno radostjo proslavljal jubilej ujedinjenja naroda.
Po naših mislih — a ne po mislih beograjske vlade — praznujemo tudi mi letos prvi večji praznik našega osvobojenja. Bog ve, če je pa tudi res? Nikjer ne vidimo niti najmanjše priprave, ki bi nas spomnila na jubilej. V Beogradu se pletejo iz dneva v dan stare spletke in intrige. Ministri se oklepajo svojih stolčkov, parlament se valja v primojdušev-skih, rovtarskih orgijah, zunaj pa čaka sestradano uradništvo na boljši košček kruha, ki ga za praznik z vso pravico pričakuje, od davkov izmozgano ljudstvo preklinja — vlada se skriva potuhnjeno, kakor se je v zadnjem času potuhnil g. Bodrero.
No, če se je potuhnil sam gosp. Bodrero in se je g. Marinkovič pričel obnašati kakor nekdanja delfij-ska Pitija, pa že vemo, pri čem smo. Desetletnico' našega osvobojenja in ujedinjenja bomo pač proslavili na ta način, da bodo naši famozni.ministri zamenjali stolčke; kulminacija proslave bo pa tičala v ratifikaciji nettunskih konvencij. Ljudje, kaj hočete še lepše proslave? Veselite se — sveto leto je tu — radujte se!
Svitanje nettunskih konvencij. G.
Bodrero se je povrnil iz Rima in je prinesel s sabo pečat, s katerim bo
Rsčnn pošt. hran. št. 10.771
Ustanovljeno leta 1861.
Telefon internrban št. 2933
L. M. Ecker sinova
lllltllllM
Ljubljana, Slomškova ulica št. 4
Stavbno, galanterijsko in ornamentno kleparstvo. — Izvrševanje lesno cementnih streh. — Pokrivanje s strešno lepenko, naprave strelovodov.
Oblastveno koncesijonirana vodovodna instalacija.
Zasnove sanitetnih in kopalnih naprav in oddelek za centralno kurjavo.
L. Mikuš
Mestni trg štev. 15.
TVORNICA DEŽNIKOV. Zaloga sprehajalnih palic.
končnoveljavno signiral 'nettunske konvencije. Fašistom že raste greben in so že pričeli s komolci dregati okrog sebe. Ker bodo po odobritvi konvencij kolikor toliko gospodarji naše premočne države, so že pričeli prakticirati in se uriti v sigurnem nastopu napram novoosvo-bojenim barbarom. G. konzul Casta-gnetti v Splitu se je prvi ojunačil, zavedajoč se svojih pravic, ki mu pripadajo po nettunskih konvencijah, je odločno zahteval od lastnika kina, naj ne igra nekega ameriškega filma tako dolgo, dokler ga italijanski konzulat ne cenzurira. Vidi se, da se fašisti že zavedajo moči, ki jo jim naša vlada ponuja v ponižnih, hlapčevskih dogovorih, o katerih pa — hvala Bogu! — mi ničesar ne vemo in tudi ne bomo hoteli vedeti. Mogoče pa je, da pride danes ali jutri g. marchese Gavotti v naša uredništva, da prevzame cenzuro * nad našimi listi. Pod sedanjo vlado lahko kaj takega pričakujemo in nazadnje se nam ne bo treba niti čuditi.
Dr. G. PICCOLI
lekarnar v Ljubljani
priporoča pri zaprtju in drugih
težkočah želodca svojo preizkušeno
ŽELODČNO TINKTURO.
Umesten apel. Pred poletno sezono je letos naslovila Narodna Odbrana v Beogradu apel na naše imovitejše kroge, naj nikar ne po-sečajo tujih letovišč in kopališč ^ ozirom na našo splošno gospodarsko krizo in jim priporoča za letovanje naše kraje, ki prav nič ne zaostajajo za tujino in jo še celo prekašajo. Kdor pa gre kljub apelu v inozemstvo, naj se ga javno- ožigosa kot človeka, ki zavestno škoduje domovini. Javnost mora družabno in splošno bojkotirati takega človeka, ki pospešuje polom narodne imovs ne. Ta apel prenašamo tudi na naše ljudi, ker je tudi med nami dosti takih škodljivcev, ki so jim naša kopališča in letovišča prerovtarska in kar nič ne spadajo k namišljenemu bon-tonu. Take ljudi si hočemo kljub njihovemu visokemu družabnemu položaju dobro zapomniti in javno klicati na zagovor, da jih narod spozna in ve, kdo pospešuje krizo in pomaga, da narod od dnevi do dneva strmoglavlja v vedno večjo gospodarsko propast.
Tivoli. Otrok brblja to ime v vozičku in si misli same lepe misli; mladenka in fant ga izgovarjata v spominu na sladke urice prve ljubezni in prvega sestanka; starček počiva v njem in sanja o njem. Tivoli, ponos in krasota slovenske Ljubljane, vreden himne našega največjega pesnika, ki se še ni rodil in še ne vemo, s čim bi naš park primerjal. A kako prazno, brezpomembno ime nosi! Ves je naš in slo-
venski, a nima na sebi nič slovenskega. Če zaznajo zanj Lahi, ga pr.-dejo odrešit, ker je ves njihov in je Slovencem samo v sramoto. Ime, k: ni ime in je bil čudne pameti tisti, ki ga je ob befi Ljubljani krstil tako. In se nam posmehujejo in visoko cenijo našo narodno zavest... Ob desetletnici naše svobode se naj zganejo naši mestni očetje — lepo prosimo. Pa naj pri tej priliki krstijo našo lepoto in naš ponos z imenom, ki ga zasluži po božji pravici. Imamo. dosti mož, dosti prekrasnih imen, s katerimi bi se naš park ponašal in živel v čisti in neizkaljeni slavi. A tako samo godrnjamo in ne moremo vsled hudih misli uživati krasote našega miljenca. Mestni očetje so na svojem mestu in če nam ustrežejo, bodo ustregli vsem in bodo pustili Tivoli tja, kjer so tla in podnebje ugodna samo za Tivoli.
VEDNO PO STAREM TIRU...
Komaj se je nekoliko potlačila afera z ljubljanskim železniškim živilskim skladiščem, kjer je vlada profitirala lepe milijone na račun najsiromašnejših železničarjev, že je na vidiku nova železniška afera, ki pa mora biti po vseh znakih precej umazana, ker je v njo menda zapleten sam režim. V Batajnici je »izginilo« na nepojasnjen način za 4 milijone blaga iz centralnega skladišča. Precej verjetna je domneva, da ta zadeva tangira tudi vlado in njene partijske agitatorje. Radi tega se režim prizadeva, da bi afero na svoj način potlačil. Aretirani Ivan Stefanič je priznal svojo krivdo in izdal svoje sokrivce. Vsekakor vlada veliko zanimanje za prihodnjo sejo narodne skupščine, kjer bo poslanec dr. Milan Kostič razkril vso umazanost cele zadeve, ki jo hoče vlada spraviti z dnevnega reda. Vidi se, da nikakor ne moremo priti s starega tira, ker je korupcija tam doli presilna, da bi jo mogli ljudem izruvati iz krvi in mesa. Naj se kujejo še tako drakonični zakoni proti tej, gotovim elementom priljubljeni sramoti, vendar ne pomagajo prav nič, ker vsi ti zakoni niso potekli iz srca in iz pravega prepričanja. Dokler ne udari prava pest pošasti na pravo mesto, pač ne smemo pričakovati, da bodo izginile sramotne afere z našega dnevriega reda.
Sovraštvo proti politično drugače orientiranemu državljanu Je preje razrovalno, kakor gradilno.
Današnji rod ni vreden svobode in samostojnosti, zato mu je odločeno, da bodi gnoj za setev, katero bodo želi boljši in globokoumnejši rodovi za nami.
Tuinl glasi.
Vsakdanja prilika. V Milanu se
vrši sejrn, ki ga je aranžirala fašistična razboritost prav po svojem receptu. Človek bi se ne obregnil ob to prireditev, ki je po imenu popolnoma gospodarska in menda celo internacionalna. In šel bi mirno tudi mimo nemškega doslednega bojkota, da se Lahi niso spet poslu-
žili svojega starega in nesramnega trika, s pomočjo katerega hočejo na vsak način zavojevati »zasužnjeno« Dalmacijo. Ne izgube niti najmanjše in najnedolžnejše prilike, da ne bi pred svetom manifestirali za priključitev Dalmacije materi Italiji. Dobro so poznane vse njihove mahinacije in potuhnjeni naklepi, s katerimi hočejo na vsak način zainteresirati nepoučeno inozemstvo o pravičnosti svojih svetih zahtev. Ni čudo, da so izkoristili1 tudi milanski sejm, kjer s skrajno nesramnostjo potiskajo ubogo Dalmacijo v ospredje. Z bombastičnimi, samo italijanski pameti lastnimi besedami in slikami so odkrili poseben oddelek za Dalmacijo s strašnimi napisi, ki pa se jim mora človek smejati zaradi njihove prenapete, otroške domišljavosti. Ne zdi se nam vredno, da bi jih omenjali, kakor je tudi ves sejm za nas popolnoma brezpomemben. A pribiti moramo dejstvo, da je tam razstavil svoje blago edini Dalmatinec, ki je znan pri nas zaradi usiljive reklame, ki jo vidimo še sedaj skoTo po vseh mestnih in še bolj podeželskih prodajalnah in gostilnah. Je to znani Vlahov iz Zadra in njegov proslavljeni »mara-schino«. Vsaka beseda je odveč in naš človek bo vedel, da Vlahov pač ne spada nikamor drugam kakor na mesto, kjer se šopiri zdaj kot reprezentant neosvobojene Dalmacije m kategorično odklanja Jugoslavijo.
v žepni obliki kaže presenetljivo razločno originalne akte, krajevne slike, kakor: Ceylon, Amsterdam, Pompeji, Praga i. t. d.
Razpošilja:
Novinskl biro, Ljubljana, Šelenburgova 7/11.
Cena aparatu z 10 dvojnimi slikami 90 Din, Nadaljne serije slik po 35 Din. Poštnine prosto.
EKSPORTNA HIŠA
..LUNA"
Maribor, Aleksandrova cesta 19
trgovina z galanterijo, drobnarijo, nogavicami vseh vrst, pleteninami, vezeninami ter raznimi potrebščinami.
Posebni oddalak za igral«.
Na drobno I	Na debelo I
vseh uvoznih, izvoznih in tranzitnih pošiljk oskrbi hitro, skrbno in po najnižji tarifi RAJKO TURK. carinski posrednik, LJUBLJANA, Masaryko-va cesta 9 (nasproti carinarnice). Revizija pravilnega zaračunavanja carine po meni deklariranega blaga in vse informacije brezplačno.
Knjigarna, umetnine in muzikalije
Goričar & Leskovšek, Celje
Veletrgovina s papirjem, pisalnimi in risalnimi predmeti. Zaloga vseh tiskovin za urade in privatnike. Lastna zaloga šolskih zvezkov, risank in risalnih skladov.
Malinovec, Orangeade, Citronade
in ekstrakte za kraherle
izdeluje v najfinejsih vrstah in prodaja po zmernih cenah
AT	tvornioa konjaka, likerja, ruma
l^AV vf 9 — .. .. in sadnih sokov rrrrr
LJUBLJANA
Amerikanska strojna olja cilinderska olja. autoolja bencin surovine za svečarne surovine za milarne i. t. d.
„OLEUM“
družba z o. z.
LJUBLJANA
TELEFON STEV. 910.
/POMLADI
naj izgledajo tudi Vaše obleke sveže in kakor nove, zato pustite iste kemično čistiti, barvati, plisirati in likati v tovarni
JOS. REICH, LJUBLJANA
POLJANSKI NASIP 4—6. Sprejemališče: ŠELENBURGOVA ULICA ŠT. 3 Izvršitev v 24 urah. Postrežba točna. Cene zmerne.
1
je najmodernejše urejena ter Imšaje tu tiikarniika del* »d najpriprt-stejšega do najmodernejšega.Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige. Ilustrirale knjige v eno- ali ječbarvnem tlskn. — Brošure t nalita In tndl najveCjik nakladal. Časopise, revije, mlad. liste.
A.&E.SKABERNE, LJUBLJANA
Velika zaloga češkega in angleškega
sukna
Šolski zrezki za osnovne i« srednje šote Risanke, dnevniki in beležnice.
oprema Mr. katalogoi. ttnikn ii i. listov. Lastna tvoralca solskili notn.
Vrsta: 1137-10902. Moški čevlji iz najboljšega angleškega platna, sivi ali beli
Vrsta: 4155-10225 Ženski čevlji iz najboljšega lanenega platna v sivi, beli in drap barvi
Vrsta: 4155-12202. Čevlji iz lanenega platna brez okraska v sivi barvi _ m
Te fevlje dobite
v naših podružnicah in pri sledečih tvrdkah:
JULIUS HAUS, ODŽACI MILIVOJ RAMN, VEL. KIKINDA BOGDAN MIŠKOVIČ, BANJALUKA SMAIL RAPIČ, PRIJEDOR MIHA1LO VIRETA, BITOLJ Š. MIŠKOVIČ, ZAJEČAR N. SPASIČ, KNJAŽEVAC A. RICHTMANN, SISAK MATE ŽUPAN, CRIKVEN1CA ANTE KOLAČEVIČ, GOSPIČ >
ČURKO I NOVAK, VINKOVCI JEFTIČ I TODOROVIČ, VALJEVO MILOVAN RISTIČ, SIN, ČUPRIJE SAMUEL KLIMPEL, BRČKO BRAČA RAJKOVIČ, KRUŠEVAC BORISA V ANTONIČ, ŠABAC BRAČA GJURIC, CETINJE JOVIČA ŠUBIC, SRBOBRAN ALOJZ DROFENIK, CELJE VILIM KOHN, NAŠICE ZLATKO STEINER, PETRINJA A. M. ALTARAC JAJCE STIPAN DELIČ, MAKARSKA A. ARBANAS, VIROV1TICA MAVRO HAAS, S. POŽEGA R. JEZDOVIC, UŽICE JOSIP MILLER, NOVA GRADIŠKA LAZAR BALOBANOVIČ, ŠTIP CIRA KALKAŠLIJEVIČ, STRUMICA ANDRIJA MADOKIČ, STARI BAR
Vrsta: 6145-10635. Ženski čevlji iz lanenega platna z nižjo peto, sivi, beli ali beš
Vrsta : 5155-10435. Elegantni čevlji iz lanenega platna v sivi, beli, drap in beš barvi
Vrsta: 3135-60702. Ženski čevlji z nizko peto za starejše dame, črni ali sivi
Vrsta: 6145-60702. Praktični čevlji iz lanenega platna z nižjo peto brez okraska v črni in sivi barvi
Vrata 4138-20079. Čevlji za vsakega, pripravni za šport, izlete in dnevno uporabo. V vseh velikostih in barvah, bele, sive in črne.
Moški in ženski....................................
o troiki...........................................
Vrsta: 4138-10076. Tenis čevlji z vul-kaniziranimi podplati iz sive gume za
gospode ................................
za dame.................................
Vrsta: 9143-10708. Elegantni platneni čevlji za dečke in deklice
številka 26—30 . . . . .........................Dli
številka 30-35  ................................Dil
številka 86—39	.	.	.	Dil
Za konzorcil lis,a .Oriune. od*ovaria Rado Prosenc.	Tisk	IKMisko	tUkamo:	sanio	oteovaria	Prane,	š.rnkeH	Ur*ia	in	odeovaria	Miroslav	MateHS.