Nebeška lestvica
X. Srčnost.
rčnost je potrebna za vsako delo. Otrok, ki hoče biti dober učenec, se mora učiti vsake stvari tako dolgo, da zna, naj potrebuje za to še toliko časa in naj ga stane še toliko truda. Kdorhoče doseči v življenju kak poklic, mora srčno premagaii vse težave, ki se mu morda stavijo;vbrez srčnosti ne bo dosegel ničesar. Se bolj potrebna pa je srčnost v boju zoper skušnjave, ki nas ovirajo na poti proti nebeški domovini. Vsi svetniki, zlasti pa mu-čeniki, so se posebno odlikovali v srčnosti, to je v oni čednosti, po kateri pričnemo in izvršujemo dobro vkljub vsem težavam in rajše vse pretrpimo, kakor'da bi grešili.
10
146
1.  Sveti apostol Peter je krstil v Rimu hčer bo-gatega meščana, Prisko po imenu,  ki je imela  komaj dvanajst   let.    Kmalu   na   to  je   začel paganski cesar Klavdij grozovito preganjati kristijane. Ko zve, da tudi Priska ne časti malikov, pokliče jo pred s6 in ji obeta čast in bogastvo, če se odpove  svojemu  Bogu  in da-ruje maliku Apolonu. Neustrašeno se ustavi Priska tej zahtevi.  Srčno odgovori:   ,,Nikdar ne bom pokleknila pred malikom, ki je narejen iz zlata, srebra ali kamna; taka čast se sme izkazovati   samo jedinemu  pravemu Bogu,  stvarniku  nebes in zemlje,  in  njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu."   Tedaj   ukaže  Klavdij mlado deklico grozovito mučiti. Vržena je bila tudi pred dva leva, ki pa ji nista storila nič hudega. Slednjič ji ukaže pagan-ski cesar glavo odsekati.
Kaj je dajalo tej svetnici srčnost in pogum, da se ni ustrašila nobene muke? Vedno je mislila na Je-zusa in je bila trdno prepričana, da prejme za zemelj-sko trpljenje nebeško plačilo. — Ljubi otrok, tebi ne bo treba toliko trpeti za sveto vero in vendar te tudi čaka nebeško plačilo, če izpolnjuješ zapovedi. Kako lahko je to v primeri s trpljenjem mučenikov! Res sramovati bi se moral, ko bi še tega ne storil in se dal premagati vsaki skušnjavi in težavi.
2.  Pankracij je bil jedini sin bogatih paganskih starišev v Sinadu v Frigiji. Na smrtni postelji njegov oče izroči desetletnega dečka svojemu bratu Dioniziju. Stric je mladega  Pankracija  prav  tako skrbno odgo-jeval, kot bi bil njegov sin. Črež tri leta gre s svojim stričnikom  v Rim,   da  bi Pankracij ondi imel priliko vaditi se lepih   šeg  in  izobraziti  se v vseh potrebnih vednostih.    Bilo je  to  ob   času najhujega preganjanja kristijanov za cesarja Dioklecijana. Pankracij in njegov stric  sta  se kmalu  seznanila  s   kristijani in,  ker sta tako goreče hrepenela  sprejeta  biti v sveto katoliško cerkev, sta prejela  sveti  krst.   Takoj  se je pokazala moč prejete vere; v prvi gorečnosti hočeta precej pred cesarja iti in se spoznati za kristijana.  Papež pa jima to prepovd in jima  svetuje  celo iz Rima  iti.   Ginjena se zahvalita sv. očetu, vendar Rima, kraja, kjer sta pre-jela največjo milost, ne marata zapustiti.   Stric kmalu
147
nato mirno v Gospodu zaspi, Pankracij pa se popolnoma posveti bogoljubnemu življenju; ogiblje se zlasti dru-ščine nevernikov, prebira svete knjige in se trudi za dela krščanskega usmiljenja. Pagani ga kmalu spoznajo kot gorečega kristijana in ga peljejo pred sodnika. Pankracij se veseli, da bo mogel pričati svojo vero v Jezusa Kristusa. Sodniku se stnili lepi mladenič; da bi ga pregovoril, mu začne pripovedovati o velikem bo-gastvu, ki je ima, pa je bode izgubil, slika mu srečo, ki jo lahko uživa človek v mladosti, govori mu o cvetočih upih, ki bodo pa vsi naenkrat strti, če se ne odpove veri v Kristusa. Pankracija pa ne premoti no-bena zapeljiva beseda; stanoviten ostane v spoznanju svete vere in neustrašeno odgovori sodniku: ,,Mlad sem, pa moja misel je trdna in se ničesar ne bojim. Kristus je moje življenje in za Kristusa umreti je moj dobiček." — Sodnik si ne upa cvetočega mladeniča izročiti mučenju, obsodi ga naravnost v smrt z mečem. 3. Ljubi otrok! Naši bratje in sestre na Kitajskem in v Afriki morajo še dandanes toliko trpeti za sveto vero, kot so mučeniki ob času preganjanja prvih kri-stijanov. — Paganski Kitajec je pripeljal desetletnega sina k misijonarjem v Sandakanu s prošnjo, da bi ga sprejeli v šolo. Deček je bil sprejet in je pridno ob-iskoval pouk. Silno nadarjeni, ljubeznivi in marljivi učenec je čudovito napredoval v učenju, posebno ga je pa veselil krščanski nauk. Njegovo pobožno obnašanje v. kapelici, njegovi dobri odgovori pri krščanskem nauku in njegova gorečnost za učenje zapovedanih molitev je spodbujala součence k posnemanju. Milost božja je veselo delovala v mfadem srcu otrokovem, in kmalu je prosil svetega krsta. Misijonar pa je iz več vzrokov zahteval dovoljenje očetovo, in ker je oče na-ravnost zavfnil prošnjo, obrnil se je misijonar sam do očeta, pa brez vspeha. Od tedaj deček ni imel več miru; oče je odvračal sina od krščanstva z obetanjem, žuganjem, tepenjem in vsakaterimi pomočki. Za lase ga je vlekel pred podobo malikovo, da bi mu daroval. ,,Ne", kliče deček, ,,nikdar nikoli tega ne storim, raje umrjem, kakor bi satanu daroval." Nato je bil grozno tepen, tako da se mu je poznalo, ko je prišel v šolo,
10*
148
pa oči so se mu svetile notranjega veselja. To se je večkrat ponavljalo, pa deček je bil stanoviten. Slednjič je bil na skrivnem krščen ter je dobil ime Frančišek. Sedaj prosi Boga, da bi tudi očetu dal milost izpre-obrnjenja.
AH te ne vabijo, ljubi otrok, taki zgledi, da sta-novitno izpolnjuješ vse zapovedi in srčno premaguješ skušnjave?                                                    Al. Stroj