422
ŠARŽ
Pavle   Zidar
Do samega boga, še više
blodi iz martinovke
žareči glas,
dokler ga k tlom
ne zvije veter
kot ovsa beli klas.
Pri tleh
še kdaj pa kdaj
samotno zablešči
ko tuja zvezda
s hriba.
ko dan jo zahiti.
Med klasje vrelo
je zašel moj rod;
ožgani,
slepi,
drug za drugim,
v vrsti mračni,
ki ji je usoda
dodelila krog,
vklenjeni
v verige groženj,
drug za drugim,
oče,
sin.
423