------   99   ------
Iz Mirne na prošnjo več kmetov.
Ljube Novice! Prav priserčno nas razveselite, ko-likorkrat vas iz pošte dobimo, pa naša ljubezen proti vam se le še bolj in bolj vnema, ker pred nekaj časam ste le po ene Mirno obiskovale, zdej vas prejemamo petere. Ali pa tudi veste, zakaj vas tolikanj ljubimo? Pervič zato, ker nam veliko potrebnih naukov, ki kmetijstvo zadevajo, prav lepo in po domače daste. Drugič nam vseskozi kakih lepih novic prinesete, ki smo jih prav željni, posebno radi beremo od Laškiga kaj. Pa tudi zato ste nam drage, ker nam ne le zastran kmetijstva, temuč tudi v druzih rečeh, ki so jih le učeni gospodje presoditi v stanu, lepe svete dajete. Taka nam se je uni dan pri pervi volitvi za Frankfort v Mirni godila; kar nas je bilo Mirniških farmanov, nismo hotli kratko nič voliti. Gospod volitni komisar Raab so na placu pri mizi stoje nas nagovorili, de bi volili, pa naši so njim enoglasno odgovorili, de nočejo; potem so nekaj počakali in zopet povpraševali in zopet čakali tako dolgo, de smo bili vsi nevoljni. Pa ker niso hotli še zmiram gosp. komisar odstopiti in svojih protokolov pobrati , nam pa se je na delo mudilo, smo začeli prav glasno godernjati zoper gosp. komisarja rekoč: „Sej smo jim povedali, de nočemo za Frankfort voliti, mi bomo postave na Dunaj i prejeli, naj le svoje reči pobero in strani gredo. Se ve, de smo se v miru razšli, potem ko so gospod komisar svoje protokole pobrali in proč šli. Prav veseli smo, de nismo volili, ker slišimo de nas Nemci nič kaj ne obrajtajo. Pa kakor pri nas, tako tudi po drugod niso hotli voliti *"), večidel so pa še le potlej, kadar se je velika truma ljudstva razšla, kakiga izvolili. Taka je tudi pri volitvi poslanca bila; ravno komaj so ga skovali bili, pa s tako mešetarijo, kakor postavim pri prav težkim volovskim baratanji.
Pa mi vam nismo mislili od volitve tolikanj povedati — naj vam tedaj le še četerti vzrok svoje ljubezni do vas, predrage Novice! oznanimo, in ta je , ker so vaši sostavki skoz in skoz s pobožnim duham prepreženi in nam naše s. vere ne kazijo. Nam so uno nedeljo gosp. kaplan nekaj od s. očeta papeža na prižnici v misel vzeli; kako zaničljivo nekteri nemški časopisi od nasiga ljubiga cerkveniga poglavarja govorijo, kako se menijo na Dunaji od volitve noviga nemškiga papeža, kako Jih tudi med nami eni posebno v gosposkih suknjah prekli-najo i. t. d." O j, kako so nas te besede sklele! Eni zmed nas so jeli le v tla gledati, ker so se jim solze vtrinjale po licih; drugi so se deržali, kakor človek, ki
*) Pri sv. Križu  polek  Turna,  na Dulah, v Škocjanu i. t. cL i. t. d. nikodar niso volili.                              Pisatelj.
-------  100-------
ga velik nepokoj obhaja; tretji so nepremakljivo stali in čakali, kaj nam bodo povedali še. Vsi smo bili močno žalostni, slišati take prigodbe. Eni so se po s. maši na placu menili: „Dete, če si bodo noviga papeža izvolili, si bodo mogli tudi noviga Kristusa omisliti;" mi pa pri starini ostanemo; stara vera, staro vino, stara petica, to trojno je dobro, je stara govorica. Ravno zato je pa nas predzadnji vaš list, ki nekaj od s. očeta govori, tolikanj razveselil, de smo ga prav iz celiga serca poljubili ^kušniir). Ve nas Slovence že dobro poznate; zato pa le tisto govorite , kar je resnično in pravično.
26. dan pretečeniga mesca nam je smert visoko-spoštovaniga blagorodniga gospoda Otona Barbota grofa Vaksenšteinskiga nanaglama iz časnosti v večnost preselila. Kako jih je ljudstvo ljubilo, se je vidilo ob času pogreba — ker je veliko, veliko gosposkih in kmetiških ljudi s solznimi očmi za pogrebam šlo. Prav žal nam je za Njih. Bog Jim daj večno luč ! *)
J. G—n.
*) Kmetijska družba je zgubila nad Otonam grofam Barbotam eniga svojih nar pridniših podpornikov. Rajnki so bili tudi skozi in skozi SI ove nec; po slovensko so se nar raji pogovarjali. Poglejte kazala p r ejemnikov No vic od njih začetka noter do zdej : OtonaBarbota ne boste nikdar pogrešovali. Nadjamo se, de slovenski duh časti vredniga očeta bo živel v njegovim Jjudomilim sinu nasledniku,                                                        Vredništvo,