XII. tečaj. V Gorici, 1893. V. zvezek. Iz Rima. Menda blizu vsi razni naši časniki so več ali menj obširno pisali, kako so bili avstrijski in mej njimi tudi naši slovenski romarji sprejeti pri svetem očetu papežu ; odveč bi bilo in tudi prekasno, ke bi še mi teli kaj praviti o tem dogodku. Primerno ■se pa nam zdi ob kratkem povedati, kako so sprejeli sveti oče 27. sušca našega in dominikanskega vesoljnega poglavarja, 12. malega travna pa obilo množico — okoli 4000 — trctjerednikov in tretjerednic, ki so od raznih krajev sveta, večinoma seveda z Laškega, priromali, da počaste sv. očeta za njihovo škofovsko petdesetletnico. Sveti oče, zavetnik (protektor) obeh redov, frančiškanskega in dominikanskega, so sprejeli vesoljna predstojnika teh redov z Veliko in čisto očetovsko prijaznostjo. Vesoljni predstojnik dominikanskega reda je v svojem in tudi v imenu našega verhov-nega poglavarja svetemu očetu ponižno poklonil dve svetinji, «no zlato pa eno sreberno, kovani v spomin papeževe petdesetletnice. Svetinji imate na eni strani sv. Dominika in sv. Frančiška, bratovsko se objemajoča, z napisom okoli (seveda latinskim) : „Apostoljski Dominik in serafski Frančišek". Na drugi — 130 — strani je podoba sv. očeta z napisom: „ Dvojčka redova, pridigarjev in manjših bratov, svojemu zavetniku 19. svečana 1893.“-— Nato so se izročili denarni darovi, nabrani po dovoljenem načinu, neketere knjige in druge primerne reči, kar so sveti oče vse jako prijazno sprejeli, veseleči se ljubezni in pokorščine, ketero jim skazujeta redova, kaker tudi lepe bratovske edinosti, ki je mej njima ; pristavili so tudi, kako so veseli, da so obema zavetnik, in sklenili z apostoljskim blagoslovom, ki so ga podelili vsem pričujočim in nepričujočim bratom obeh redov. — Tretjerednike in tretjerednice so vže lansko leto 3. majnika naš vesoljni poglavar, p. Alojzij iz Parme, povabili za petdesetletnico papeževo k romanju v Rim in Jeruzalem. Poslednje romanje se je odložilo na jesen (mesca kimavca letošnjega leta), ker se tedaj mnogi gospodje lažje otergajo od doma ; v Rimu se je pa sešlo v začetku preteklega mesca, malega travna, kaker smo gori omenili, res jako lepo število tretjerednikov. 11 dan. imenovanega mesca so imeli svoj vesoljni shod v cerkvi imenovani Aračeli. Pri tem shodu je vesoljni tajnik našega reda, p. Peter iz Arčepape, v imenu tretjerednikov bral neko poročilo o-tretjem redu, kjer mej drugim naznanja, da ima ta red zdaj že vsaj 26 časopisov v raznih jezikih, v nemškem dva, v angleškem tri, v španskem tri, po enega v flamskem in holandskem,, v francoskem štiri, v italijanskem štiri, v slovenskih tri, verhu tega še pet, ki jih izdajajo v raznih jezikih patri kapucini. Glavna misel tega poročila je bila pa ta, da naj bi tretjeredniki ne skerbeli samo z molitvijo vsak za svoje zveličanje, temuč združeni naj bi se postavili zoper vse hudo in pospeševali, kar ie dobrega, v keteri si bodi podobi. Vesoljni predstojnik našega reda pa naj bi vkrenili, kako bi se dal ta namen najbolje doseči. Nato se je prebral odgovor p. Alojzija iz Parme, kjer naznanjajo, da so že naročili posebnemu odboru razumnih in pametnih mož, naj to reč dobro premislijo in nasvetujejo, kar se jim bo zdelo koristno. P. Alojzij niso bili sami pri shodu, ker so bili vže odešli iz Rima, da gredo v Sveto deželo in obiščejo ali preiščejo tamkajšnje frančiškanske samostane. Bral je torej njih odgovor na shodu prečastiti p. Avguštin Zubac iz Hercegovine, generaljni definitor reda in sedaj vesoljni pooblaščenec generaljnega ministra p. Alojzija. On je torej tudi drugi dan namestu p. Alojzija peljal tre; — 131 — tjerednike li papežu in pred njimi bral v italijanskem jeziku nagovor, ki so ga že prej spisali in pripravili p. generaljni minister. Ta nagovor je bil nekako tak : „Ob tolikem veselem godovanju vse katoliške cerkve in, lehko se reče, vsega sveta, o petdesetletnici Vašega škofovskega posvečenja, tudi tretji red sv. Frančiška ni mogel molčati. Ko tolmač njih priserčnili želja sem povabil naše tre tjerednike, raztresene po celem svetu, za tako srečen prigodek, naj Vam, sveti oče, očitno in slovesno izkažejo spoštovanje in podložnost v tem "večnem mestu, Vašem sedežu, da se okrepčajo v Vaši priču-jočnosti in po Vaši besedi in da bodo, prejemši Vaš očetovski blagoslov, vredni in pogumni nasledniki Kristusovi. Tretji red sv. Frančiška se hvaležno spominja, da je od Vas prejel novo .življenje, da se torej more po velikem delu imenovati Vaša stvaritev, in zato Vam je dolžan ne samo popolne podložnosti, te-muč tudi priserčno in odkritoserčno vdanost in neminljivo hvaležnost. Vi, sveti oče, ste dvojna čast tega reda, tako iz rečenih vzrokov, kaker tudi, ker ste sami vpisani v tretji red. — Včeraj me je ta red zbran v naši veliki cerkvi Araččli, vprašal po načinu, kako vstrezati Vašim visokim in plemenitim nameram, ker je Vaša Svetost s tako gorkimi in zgovornimi besedami priporočila vsem, naj se zbero pod njegovo slavno zastavo. In Vaša beseda je imela velikanski vspeh ; tretji red se je neizmerno pomnožil v številu in pridobil mnogo imen, slavnih po svetem, delavnem in kerščanskem življenju. Zdaj ostane le še, da se doversi, kar se je dobro začelo, vredivši v mogočno edinost v delavnosti mnoge zbrane moči. In tega ne moremo in ne znamo bolje začeti, kaker da prejmemo iz častitljivih ust Vaše Svetosti besedico oserčevanja in blagoslov, ki ima biti znamenje nove zmage za sveto cerkev. Na to kleče, sveti oče, pred Vašimi nogami sè vsemi omenjenimi Vašimi in mojimi sinovi prosim apostoljskega blagoslova/ — Sveti oče so odgovorili nekako s takimi besedami : „Dragi sinovi ! Spomini in nade enako sladke se nam zbujajo, ko sprejem-Ijemo vdanost in voščila celega tretjega reda svetega Frančiška, lei je na povabilo vesoljnega predstojnika manjših bratov z izbranim odposlanstvom izmej vseh narodov nam hotel pomnožiti veselje škofovske petdesetletnice. Od mladih nog nas je prevzelo pobožno nagnenje do serafina asiškega ; pozneje smo se vpisali — 132 — mej njegove otroke v 3. red ; dostikrat smo romali k njegovim znamenitim svetiščem ; dvakrat smo se mudili na sveti gori Alj-verniji, kjer smo okušali neizrekljive duhovne sladkosti ; posebno-pa nam je Bog dal z apostoljsko veljavo oživiti in okrepčati imenovani red: vsi ti veseli spomini navdajajo našo dušo sè sveto radostjo. V resnici smo vedno spoznavali v le-tej vstanovi enega najkrepkejših pomočkov, ki nam jih podaja previdnost božja, da. se more kristijan, akoravno v sredi mej svetom živeč, obvarovati njegove pokvarjenosti in v svojem stanu z nekako popolnostjo zverševati evangelijske zapovedi. Ko takega ravno poterjujejo-tretji red vspelii, ketere je dosegel ob časih ne zeio različnih od naših. Zato smo porabili srečni dogodek sedme stoletnice rojstva slavnega očaka, da spodbudimo verne, naj bi se radovoljno vpisali v to sveto vojsko, ketere dragocene koristi smo tudi razložili, in da olajšamo zveršitev in koi;istnišo naredimo, je bila naša skerb, da smo omečili pervotno ostrost tretjega reda in vodilo v neketerih rečeh spremenili po spremenjenih potrebah sedanjega časa. In Bog je obilo blagoslovil naše namere in zdaj se nam veseli duša, da more njemu darovati lepo množino sadov, ki so dozoreli po vseh krajih v preteklih desetih letih, keterih sadov ste priče, o ljubljeni sinovi, in plemeniteu del vi sami. — In tu se nam smehljajo jako vesele nade ; zakaj koliker bolj zagrizeno divjajo sovražniki zoper Kristusa, da izpulijo iz sere zapovedi njegovega božjega evangelija, toliko bolj ima rasti delo tretjega reda v slavo Kristusovo in v korist človeštvu. In zaterdno ne more prevariti taka nada, ako bodo tretjeredniki od nas v i-menu božjem vnovič blagoslovljeni sè zmirom večo zvestobo si prizadevali v sebi vpodobiti izverstni evangelijski duli sv. Frančiška Asiškega tako glede zatajevanja, po čemer se tretji red imenuje tudi red pokore, kaker glede molitve, ki je njegovo življenje, in naposled v ljubezni do Boga in do bližnjega, ki je njegovo dopolnjenje. — Vi povsemtem omenjate načine, „kako vre-diti v mogočno edinost v delavnosti mnoge moči zbrane iz celega reda,“ in mi Vas zagotavljamo, da bo delavnost reda v resnici mogočna in silno vspešna, ako bodo njegovi udje vsaki na svojem mestu in primerno duhu,' ki smo ga označili, tekmovali, sami v sebi lepo spodbujenje dajati ; saj dobro veste, kako je bila najzgovorniša in najrodovitniša pridiga serafinskega očeta njegov sveti zgled. Tako naj on v nebesih blagovoljno prosi, da se njegov tretji red dan na dan lepše razeve'e in blagodejno — 133 — razširi dišavo kerščanskih čednosti. S to željo odgovarjajoč na voščila Vaše otročje vdanosti, kličemo nad Vas, ljubljeni sin, ki ko generaljni minister vladate red manjših bratov, in nad vse predstojnike in brate tretjega reda pričujoče in nepričujoče, kličemo mir Gospodov z apostoljskim blagoslovom.“ — Nato so sprejeli sv. oče najprej voditelje raznih delov, ki jih je bilo okoli tri sto, in potem vse ostale, skupaj okoli 4000 oseb, ki so v lepem redu sli mimo papeža poljubljajoč jim roko. Proti poldne so se sv. oče nekoliko odtegnili, da se počijejo in okrepčajo ; okoli poldne so potem nadalje začeli sprejemati. In zdaj so se dali nesti v odperti nosilnici semtertja ter so se lepo prijazno pogovarjali zdaj s tem zdaj z onim oddelkom tretjered-nikov, ki so se zaporedoma zgrinjali okoli njih Nemogoče je popisati. s kakim veseljem na obrazu so ti pobožni kristijani odhajali izpred obličja sv očeta, vtisnivši si globoko v serce njih besede polne očetovske ljubezni in skerbljivosti. Sprejem se je začel kmalu po deveti uri zjutraj ter se je raztegnil noter čez dve popoldne. Vesoljni pooblaščenec, p Avguštin Zubac (po naše: Zobec) je pri tej priliki prosil svetega očeta za se, za vse provincijalje in gvardijane našega reda, za komisarje in voditelje tretjega reda in tudi za spovednike redovnic, ki so pod našo duhovno oblastjo, da smejo svojim občinam enkrat podeliti apostoljski blagoslov. Sveti oče so radi priterdili ter iz serca dali prošeno pooblaščenje. — 'ž**—>• fessNS; -- Življenje sv. Paskalja Najlona. (P. F. H.) S. poglavje. O ljubezni sv. Puškalja do Boga in bližnjega. Ljubezen sv. Paškalja do Boga je bila prava serafinska in tako goreča, da ni mogel tega nebeškega ognja zapertega in skritega v svojem serci ohraniti. Vedno je zdihoval v tej veliki ljubezni po neskončni dobroti in jo razodeval v nenasitljivi hvali in češčenju svojega Stvarnika. iz te njegove velike ljubezni je tudi izviralo njegovo hiepeneuje, da bi mogel kaj terpeti za Boga. — 134 — Ljubezen do Boga je bila v serci sv. Paškalja tako globoko vkoreninjena, da je neomadeževano obranil od svojih otročjih let do zadnjega izdililjeja svojega življenja in ostal vedno tako terdno in stanovitno združen z Bogom, da ni nigdar v svojem življenji omadeževal svojega serca s kakim smertnim grehom. Še več ! V vsem svojim dejanji in nehanji je bil tako previden in bogaboječ, da na njem ni bilo zapaziti niti majhinega ali odpustljivega greha. Ne bom tukaj omenjal njegove serafinske ljubezni do naj-svetejšega zakramenta sv. Rešnjega Telesa, do najsvetejšega imena Jezusovega, do sv. križa in terpljenja Kristusovega, ker bo o tem pozneje bolj obširno govorjenje. Iz te globoke korenine božje ljubezni je v serafinskem serci sv. Paškalja pognala enake mladike tudi ljubezen do bližnjega, ki jo je vedno kazal s tem, da je skerbel za zveličanje duš svojega bližnjega in mu storil dobro, kjerkoli je mogel. — Če tudi je bil Paškalj le priprost, neučen brat, spreobernil je vender sè svojimi prepričevalnimi in duhovitimi besedami marisike-terega grešnika, poravnal sovraštva posebno v Murciji in Va-lenciji. V Viljiregali je sè svojo zgovornostjo in svojim pripro-stim vedenjem spreobernil nekega terdovratnega francoskega krivoverca, da se je odpovedal svojim zmotam in vernil v naročje katoliške cerkve. Posebno je opominjal redovne pridigarje naj bolj s ponižnim apostoljskim duhom, kaker pa z umetnimi govori in izbranimi in lepimi besedami zatirajo pregrešne navade, strasti in hudobije. Mnogi so slušali sv. moža, in so s tem tudi najboljše vspehe dosegli. Paškalj je imel navado reči : ,,Človek, ki hoče doseči večno zveličanje, mora te-le tri reči zvesto spolnovati : do Boga mora imeti otroško, do svojega bližnjega materino in do samega sebe sodnikovo seree.“ Kaj lepo je ta nauk naš svetnik tudi v djanji spolnoval. Da je imel do Boga otroško serce, nam kaže njegovo veliko zaupanje na Boga. Da je imel sam do sebe serce ostrega sodnika, spričuje njegovo ostro in spokorno življenje. Da je imel pa do bližnjega materino serce, to nam kažejo dogodki, ketere smo deloma že omenili, deloma jih bodemo tu. Nigdar ni mogel terpeti, da bi kedo v pričo njega o bližnjem slabo govoril. Zato je tako govorjenje precej, če tudi modro in previdno, vstavil. Ravno tako ni mogel terpeti, če je ke- — 135 — do bližnjemu oponašal njegove natorne napake in slabosti. Takemu je rekel, naj tem bolj hvali Boga, da ga je obvaroval pred tistimi slabostmi in napakami Njegova ljubezen in vsmiljenje d» bližnjega je bilo nena-sitljivo. Zato so mu tudi pogostokrat očitali, da je zapravljivec in bi rad vse razdal. V samostanu v Valenciji je brat nabral, potrebnega kruha za samostansko družino Paškalj je bil v tistem samostanu takrat vratar. Ker je prišlo veliko vbozih kruha prosit, je vzel za družino nabran kruh in ga razdelil mej vboge. Opoldne hoče dotični brat razdeliti kruh mej samostansko družino, pa najde prazno pletarico. Precej si misli, da je Paškalj vzel kruh za vboge; berž teče in res najde pri .samostanskih vratih v pletarici še nekaj koščkov. Hudo ozmerja brata Paška-lja, vzame kruh ter mu veli, naj gre ž njim. Jezno hiti h gvar-dijanu in zatoži z ostrimi besedami brata Paškalja, da se je derznil razdeliti mej vboge kruh, ki ga je on nabral za brate. Predstojnik je bil moder, previden in pobožen mož. Mirno pravi na to tožbo samo' to; „Kaj morem za to, da je bi at Paškalj svetnik ?" Ko Paškalj to sliši, postane zelo žalosten, ker ni mogel slišati svoje hvale. Hitro zgrabi košarico s kruhom in hiti v obednieo dn razdeli kruh bratom. In glej, božjo dobroto ! V rokah služabnika božjega so se tisti koščki kruha tako pomnožili, da je bilo za vse dovolj in ga je še ostalo mnogo. Tako je bil brat osramočen, ker je videl čudež sè svojimi očmi in moral spoznati svetost Paškaljevo. Ker je bila ljubezen in vsmiljenost do vbozih v Paškalje-vem sercu nenasitljiva in se je mnogim zdelo, da je celo prera-dodaren, zato se je tudi prigodilo, da mu je celo neketeri predstojnik prepovedal miloščino dajati vbozim Tako je storil predstojnik v Viljaregali. Na to pa je bil Paškalj tako žalosten, da se ni dal potolažiti, dokler mu ni bilo zopet dovoljeno, miloščino deliti. — Skerbno je shranil vsaki košček kruha in druge jedi, ki so ostale, da je imel vbožcem kaj dati. Keder ni mogel dru-zega dobiti, je vzel 'onec vode in noter vlil nekaj olja ter pristavil k ognju, da zevre. Neki brat, ki je to videl, reče služabniku božjemu : „Brat Paškalj, to ne bo kaj prida jed !“ „Zakaj ne?“ odgovori Paškalj; „zdaj sem storil jaz to svoje, upam pa, da bo Bog storil tudi to svoje, in potem bo gotovo dobra jed.“ — 136 — Pozneje pokusi brat tisto jed in jako se začudi, ko vidi, kako je tečna in okusna, da boljše nigdar ni še jedel. Kedar Paškalj v kuhinji ali drugod ni prav nič našel, kar bi mogel dati vbozim, je šel na vert, natergal cvetlic, povezal v šopke in hitel ž njimi pred vrata h vbožcem. In veselega serca jih je razdelil, rekši, naj bodo zdaj s tem zadovoljni, ker nima druzega. Ko mu ljubi Bog pošlje kaj boljšega, jim bode z boljšim postregel. Vbogi so vzeli cvetlice veselo in zadovoljno, ka-ker bi jim bil postregel z najboljšimi jedmi. S takimi in podobnimi deli je zverševal božji služabnik svojo veliko ljubezen do Boga in bližnjega ter tako dokazal, da je pravi sin in posnemovavec svojega od ljubezni gorečega očeta sv. Frančiška. O. poglavje. O pokorščini in evangelijskem vboštvu sv. Paškalja. Sv. Paškalj je položil ko temeljni kamen evangelijskega življenja pokorščino v svoje serce in se na tej podlagi vzdigoval vedno višje v popolnosti redovnega življenja. Včasih je moral v samostanu, v keterem je živel, dve ali tri službe ob enem opravljati. Ko so ga vprašali, kako more vse to opraviti, je odgovoril le : „Sveta pokorščina mi daje moč.“ V samostanu sv. Janeza v Riberi je opravljal ob enem posel vertnarja in vratarja. Ker je bil samostan velik, je ime! čez glavo dela. Provincijalj mu da na izbiro, naj si izvoli kak drugi samostan, ali pa ostane v tem. Paškalj se za to lepo zahvali in pravi, da na ta način neče ostati tukaj, niti iti v drugi samostan. Ostal bo tam ali šel tja, kamer mu bo pokorščina velela. Enkrat je imel Paškalj predstojnika, ki ni bil ž njim nič kaj zadovoljen. Neki brat to zapazi in mu reče, naj prosi, da bo premeščen v drugi kraj, kjer bo bolj mirno in zadovoljno živel. Ta mu pa odgovori : „Če imam predstojnika, ki mi ni všeč, imam ga iz pokorščine. Če si pa prizadevam, da dobim takega, ki mi je všeč, živim po svoji volji. S tem si stanja ne zboljšam, marveč seslabšam. Pokorščina je bila Paškalju nad vse druge čednosti in. — 137 — pobožnosti. Enkrat se je postil ob kruhu in vodi. Predstojnik ga hoče poskusiti, če bo slušal. Zato mu pošlje rib, naj jih je. Paškalj jih z veseljem je. Ko se mu drugi bratje čudijo, jim reče naravnost: „Pcbožnosti in zatajevanja se morajo podvreči pokor-ščini“. Keder so imeli drugi bratje dovoljenje, da se smejo nedolžno kratkočasiti, kaker je po samostanih navada, je šel Paškalj z dovoljenjem svojega predstojnika navadno svoje pobožnosti opravljat. Necega zimskega večera so se bratje greli pri ognjišči v kuhinji, ker v tistih krajih nimajo peči, kaker so pri nas v navadi. Predstojnik reče Paškalju, naj tudi on ostane pri njih. In ostal je kaker so mu veleli, dasiravno bi bil raje šel opravljat svoje pobožnosti. Naenkrat pa se zamakne in jame zdihovati; njegovo telo se vzdigne od tal, da plava po zraku, kaker bi ga duša hotela potegniti v nebo. Vsi osterme pri tej prikazni. Ko predstojnik zapazi, mu reče, naj bo miren in tiho. Pri tej priči se zgrudi brez zavesti na tla, da so ga morali nesti v njegovo celico. Tako je bil Paškalj pokoren tudi v zamaknjenju. O njegovem popotovanji iz pokorščine na Francosko in druge kraje je bilo vže govorjenje, kaker tudi o nevarnostih, ki jih je moral prestati. Pokorščina je bila Paškalju tako sveta, da jo je celo še po smerti skazoval. To je skusil p. Mihael iz Viljaroze, ki je bil gvardijan v Viljaregali. Njegov stric Friderik je bil kanonik v tem mestu. Enkrat je pridigoval v samostanski cerkvi in obiskal tudi grob našega svetnika. Mej drugimi čudeži, ki so se godili na grobu je bil tudi ta, da so ob gotovih prilikah slišali neko terkanje v grobu. Kanonik ni hotel verjeti, da svetnik res v grobu terka. Gvardijan mu je hotel to dvojbo vzeti ; zato reče mertvemu služabniku božjemu : „Paškalj, ne smel bi se derzniti, da ti po smerti zapovedujem ; da odvzamem temu gospodu vsako dvojbo, pa ti pravim kot predstojnik tega kraja, da se daj slišati, kaker imaš semtertja navado.11 In glej čudo ! Mertvo truplo jame v grobu terkati, da je bilo slišati po vsi cerkvi. Na to je zginila tistemu gospodu vsa dvojba o tem čudeži ter ga je pozneje pogostokrat drugim pripovedoval sè solzami v očeh. Zopet drugikrat je omenjeni gvardijan maševal na altarju sv. Paškalj a. Mej sv. mašo pride v cerkev vojvoda iz Askale sè svojim spremstvom, da obiščejo grob sv. Paškalja in ga počaste. Delali so pa tolik ropot, da so mašnika pri altarji motili. Zato — 138 — se zateče v tihi molitvi k svetniku in ga prosi, naj naredi mir v cerkvi s terkanjem v grobu. In res prične mertvo truplo v grobu terkati, da vse po cerkvi vmolkne in je mogel inišnik nemoten opraviti sveto opravilo. Duha evangelijskega vb >št.vu se je sv. Paškalj, rekel bi. nasesal vže na materinih persili Njegova mati je imela, ko ga je še pod sercem nosila, toliko ljubezen in usmiljenje do vbozih, da so se jej vsi čudili in jo pogostokrat, zavoljo tega imenovali zapravljivko Ko je mladi Paškalj h pameti prišel, je bil v očetovi hiši zadovoljen z najslabšim in naj pič išim. Ki mu je pozneje ponujal bogati gospod Garsija lepo (ledišč no, jo je odklonil iz ljubezni do vboštva, kaker smo vže p >ved di. Ko je stopil v red, ni hotel nig 1 ir nositi novega habita. Njegova obleka je bila vedno vsa zakerpaua, da se ogne vsaki nečimernosti. Tudi je bila tako ozka, da ga je ovirala v hoji. Menil je, da ga bo v taki slabi obleki svet bolj zaničeval. Neki njegov predstojnik ni pustil, da bi tako staro in zakerpano obleko nosil; zato mu veli, i.aj obleče novo. Paškalj sluša Ali v novi obleki ga je bilo tako sram, da si ni upal nikomer pred oči, dokler ni nanjo prisil nekaj starih kerp. Enkrat zapazi Paškalj, da manjka enemu bratov za redovno obleko nekaj sukna. Ne pomišlja se dolgo ; hitro izreže iz svojo nove obleke potrebne kosce in jih da bratu, sam si pa sè starimi kerpami zašije svojo obleko. Največe veselje mu je bilo, če so ga zavoljo tega ljudje zasmehovali in zaničevali. Njegova spodnja obleka je bila iz tako terdega in debelega sukna, da je sama od sebe na tleh po konci stala, kaker da bi bila lesena. To spokorno obleko je nosil neprenehoma celih osemnajst let. Da bi je pa nihče ne videl, keder jo je opral, jo je oblekel precej še popolnoma mokro. Ravno tako priprosta je bila njegova celica. Izbral si je navadno najbolj ozko in temno. V njej ni bilo videti druge oprave, kaker lesen .križ, podobo Matere božje, staro na pol polomljeno mizico in bruno, ki mu je bilo za stol in ob enem tudi za zglavje. Postelja so mu bila tenia tla, na ketera je pogrinjal preprogo iz bičja. Poleg tega je imel v svoji celici nekaj papirja, na katerega je pisal svoje knjige o duhovnih vajah, ki nam jih je zapustil, kaker o molitvi, premišljevanji i. t. d. Njegova jed in pijača je bila jako slaba ; zadovoljil se je — 139 — prav z malim. Navadno je jedel od kruha le drobtinice, ki so v košarici ali vreči ostale. Veči del leta se je postil ob vodi in suhem kruhu, poleg tega je zavžil le še malo sočivja. Če je bil v takem samostanu cerkovnik, je pazil, da je sveče koliker mogoče ščedel (šparab. Zato jih ni pustil brez potrebe goreti ; tudi svetilnice je prižigal le s tenkimi suhimi treskami ali pa sè slamo. Novih reči ni rabil, dokler je mogel sè starimi izhajati. Zato je tudi vedno opominjal brate, naj se ogibljejo vsake obilnosti in bodo v vsej rečeh varčni, kaker zahteva evangelijsko vboštvo, ki so ga Bogu obljubili. Enkrat je zavernil nekega sobrata, ki je iz neprevidnosti izlil nekaj olja. Brat, mu je rekel, ne bodi zapravljiv z miloščino; pomisli, da smo vbogi. Z eno besedo, ljubezen našega svetnika do evangelijskega vboštva je bila tako popolna, da se je rad odrekel vsem una-njim in telesnim zložnostim, pa tudi notranjim tolažbam in vsemu, kar čutom vgaja, iz ljubezni do Jezusa, ki je tudi vbog postal zavoljo nas. ' IO. poglavje. O ljubezni sv. Pnškalja do sv. čistosti. Ljubezen do devištva in sv. čistosti je božjega služabnika tako navdajala, dajo je vse S"oje življenje ohranil neoskrunjeno. Zato se je vže kot majhen pastirček skerbneje ko strupene kače ogibal nesramnega in pohujšljivega govorjenja svojih tovarišev. Ko so enkrat hoteli neko nesramnico pripeljati sè seboj na pašnik, jim je zažugal, da jo bo s kamenjem nagnal, in tako je vbranil njih namen. Ko je pozneje v red stopil, je skerbel še tem bolj, da ohrani neoskrunjen ta biser ; zato je zatajeval svoje telo z vedno molitvijo, s postom, bičanjem, spokornim pasom in drugimi spokornimi deli. Vse njegovo življenje je bilo nepretergano bojevanje duha z mesom. Nič ni bilo Paškalju bolj na skerbi, kaker da ohrani čistost duše in telesa neoskrunjeno. Pisavec njegovega življenja p. Krištof Arta pravi : „Ni dvojbe, da je ta božji služabnik pervo nedolžnost, ki jo je prejel pri sv. kerstu, ohranil po posebnem božjem varstvu sè svojo čujočnostjo in marljivostjo neoskrunjeno Vse svoje življenje noter do smerti.“ Če tudi je nad vse ostro in spokorno živel je vzbujal ven- 540 — der v njem hudobni duh meseno poželenje. Pa čisti in »pokorni redovnik ga je vsakikrat pogumno zadušil in skušnjavca slavno zmagal. Enkrat mu je hudobni duh prav živo v domišljiji pred oči postavil neko žensko osebo, ketero je enekrati videl, ter zbudil v njem toliko poželenje do nje, da ni mogel božji služabnik te hude skušnjave premagati niti s posto n in molitvijo niti z drugimi spokornimi deli. Goreče moli, joka in zdihuje h Bogu iz globočine serca proseč naj ga vender reši te skušnjave. Pa vse m ditve in vsa zdihovanja nič ne pomagajo. Ves otožen in zamišljen hodi okoli po samostanu in samostanskem vertu. V takem stanu sreča svojega provincijalja p Petra iz Sena Ko vidi ta Paškalja vsega otožnega in zamišljenega, ga vpraša, kaj mu je. da je tako žalosten. Božji služabnik mu odgovori : „Časiiti oče, hudobni duh me nadleguje s tako hudimi skušnj i vami mesa, da jim ne morem več zoperstati ; sklenil sem to očitno po vsem samostanu naznaniti in svojo slabost pred vsemi spoznati . — P. pmvincijalj ga ljubeznjivo potolaži in mu reče : Brat Paškalj, nikar ne bodi žalosten in maloserčen zavoljo tega ! Pomisli le to, da je imel sv. apostelj Pavel tudi take skušnjave, pa jih je premagal z božjo pomočjo". Te besede so božjega služabnika tako potolažile da se je še dalje stanovitno bojeval, dokler jih ni z božjo pomočjo premagal Zopet drugikrat ga je peklenski sovražnik z drugo, jako hudo in zvito skušnjavo napadel. Vzbujal mu je prav živo v domišljiji razne nespodobne podobe o neki lepi ženski osebi, ketero je Paškalj dobro poznal. Da bi pa tem lažje premagal nedolžno serce božjega služabnika, je vzbudil tudi v serci te osebe hudo meseno poželenje do božjega služabnika. Res se da premagati od hude strasti ; obleče se prav gizdavo in odpravi proti samostanu ob času, ko drugi bratje počivajo, le Paškalj sam navadno v cerkvi moli. Ko pride do vrat, pozvoni. Ker je bil Paškalj vratar in je ravno v cerkvi molil in Boga goreče prosil, naj ga reši te hude skušnjave, gre na večkratno zvonjenje gledat, kedo zvoni, ne sluteč nič hudega. Kako se prestraši, ko odpre vrata in zagleda pred seboj osebo, ketero mu je hudobni duh tako živo v domišljiji pred oči stavil. Ko prederzna oseba zagleda Paškalja, ga objame in začne poljubovati. Božji služabnik se ves osupnjen sè silo izterga iz rok nečistnice, zapre jej pred nosom vrata in zbeži. Spomni se besed sv. Hijeronima, — 141 — Ici je imel navadi reči: „V boji z mesom je v begu edina pomoč in zmaga.“ Takih in enakih zmag zoper duha nečistosti je mnogo dosegel ta božji služabnik z božjo pomočjo. Pomagal je pa tudi drugim v takem boju h zmagi sè svojo molitvijo in priprošnjo. Pisavci njegovega življenja spričujejo, da je prejel od Boga zavoljo svoje angeljske nedolžnosti poseben dar, v življenji in po smerti obvarovati druge skušnjave mesa. Tega se je prepričal neki sobrat, ki je ž njim živel v istem samostanu Mnogokrat so ga nečiste skušnjave hudo nadlegovale ; zavoljo tega je postal zelo žalosten in nemiren. Oberne se do Paškalja in ga prosi, naj on zanj moli, da bo rešen te nadloge. Paškalj stori, kaker ga je brat prosil. In glej, redovnik je bil pri tej priči rešen teh skušnjav, pa ga tudi pozneje niso več nadlegovale. To je skusil Didak Aracil, meščan v Montfortu, tudi po smerti sv. Paškalja. Skozi deset let so ga nadlegovale hude skušnjave. Delale so ga zelo nemirnega in otožnega. Omenjeni gospod pa je bil prijatel sv. Paškalja, in ga je zelo spoštoval kot, svetnika, ko je še živel. Ker je dobro vedel, da že vživa nebeško slavo, in je tolikim pomagal, ki so se k njemu zatekli, oberne se poln zaupanja do svojega nekedanjega prijatela v goreči molitvi, naj ga reši teh hudih skušnjav. In res, nekedanji prijatel mu sprosi še večo milost, kaker ga je prosil. Hipoma je bil rešen teh skušnjav, pa ga tudi niso več nadlegovale v njegovem življenju. To je imel za velik čudež, keterega je pripisoval svojemu prijatelu sv. Paškalju. Znamenito je tudi to. kar pripovedujejo pisavci njegovega življenja, da so ostali nestrohnjeni tisti deli njegove obleke, ki so pokrivali njegovo deviško truplo dve leti v grobu, če tudi je bilo truplo po takratni navadi z apnom na debelo potreseno Brez dvojbe je Bog dopustil t v dokaz njegove deviške čistosti — 142 — Vaja v veri. V naših za sv. vero tako slabih časih, je jako koristno, da se človek vterdi v veri po zgledu svetnikov ali svetnic božjih. Eden najlepšili in najspodbudljiviših takih zgledov imamo v življenju sv. Ivane Frančiške, grofinje Santaljske. Žlahtna grofinja je vkazala, ko je še mej svetom živela, da naj se navadijo njeni hlapci, keteri so imeli bolji glas, peti „Verujem" ali „Kredo", kaker se poje pri sv maši ; in oh. gdo bi mogel popisati njeno veselje, keder jih je slišala peti pri sv. daritvi ! Po grofovi smerti je postala nuna reda Obiskovanja Marijinega, in je naravno napredovala tudi v čednosti vere. Večkrat je o prostih urah pela »Kredo", ali sama, ali pa tudi v družbi. Jako je častila sv. marternike pervili časov, keteri so prelili svojo kri za sv. vero Njih godove je praznovala vedno z velikim veseljem in serčno pobožnostjo. Ob takih prilikah so govorile nune : „Te je svetnik naše Matere". Prav z neko sveto strastjo je brala njih življenje, in večkrat tudi ponavljala. Prekrasno pesem sv. Tomaža Akvinskega ,,Molim te ponižno", je znala iz glave, in jo večkrat molila. Učila jo je tudi nune, ter jim rekla, da vsakikrat, keder jo moli, ponavlja besede : »Verujem, kar je rekel božji Sin." Dokler je še mej svetom živela, je večkrat vsa zamaknjena vskliknila: »Vidim sok grozdja, in verujem da je kri Jagnjeta, božjega. Kruh pokušam, in verujem da je pravo meso mojega Zveličarja!" Ko se je pa postavila pod vodstvo sv. Frančiška Šaleškega in postala nuna, jo je on učil, da naj se vadi v veri s krajšimi zdihljeji, kar je tudi potem delala. Vsaki dan je pri sv. maši po evangeliju molila „Konfiteor" in „Kredo“. Neki dan je to pravila nunam, in pri tem vskliknila : „0 moj Bog, kaj se me pred Tabo tako ponižujemo, keder nismo vredne pričati svojo vero pred trinogi !" Storila je tudi enkrat za zmirom namen, da keder bo pogledala sv. razpelo, naj bo tisti pogled djanje vere, podoben stotnikovemu, keteri je terkal na persi in rekel : »V resnici je ta človek Sin božji." Na skrivnem je pravila neki pobožni osebi, da ji je Bog še mej svetom jako razsvetlil um, in da ji je rekel, da je popolnost našega uma taka, kakeršno je ponižanje in podložnost naša. 143 proti skrivnostim sv. vere. Tudi ji niso dopadale pridige, v ke-terih se je dokazavala resnica sv. vere z natornimi dekazi, rekoč, da verna duša mora biti zadovoljna se samo tem dokazom, Ha je namreč Bog razodel svoji Cerkvi, vse kar je potrebno verovati. Tudi ni rada poslušala branja čudežev, keteri so se godili v dokaz verskih resnic. V tem je bila enaka sv. Ludoviku patronu tretjega reda, keterega so enkrat klicali, da naj gre gledat čudež, keteri se godi mej sv. mašo. Ali on ni hotel iti rekoč, da njemu ni potreba čudežev, da veruje, naj gre tisti, keteri ne veruje Sv. Frančiški je tako dopadalo premišljevanje o neizmerni milosti božji, po keteri smo sinovi prave Cerkve, da je perva mu delali krivico Sicer se pa on za take stvari ni dosti zmenil, še veselilo ga je in le to se mu je težko zdelo, da ne more tudi vmreti za Kristusa, da bi tako svojo vero poterdil tudi sè svojo kervjo. In kaker da bi bilo vse to še premalo, popr >si papeža Pija VI. za dovo- ljenje, da bi smeli redovniki na gori pri Spoletu ostreje živeti, kaker po drugih samostanih. Nekoliko let potem sklenejo vsi njegovi redovni bratje, da si ga bojo zbrali za predstojnika ali provincijalja Ko to zve, jih lepo prosi, naj mu ne nakladajo te službe, katere ni vreden. Kesneje pa, ko ga v to prisili objuba pokorščine, se vda v voljo božjo. V novi službi ga čakajo tudi nove, do zdaj neznane skerbi, ali ne da se jim premagati. Tudi kot provincijalj ne opusti svojih priljubljenih misijonov in ob enem si sè vso gorečnostjo prizadeva za lepo redovno življenje po samostanih, ki so izročeni njegovi skerbi, prav posebno pa se trudi, da bi na gori pri Spoletu vstanovil ostreji samostan svojega reda. Po dolgem trudu se mu to tudi posreči in sam sestavi za ta samostan posebne postave, ketere pred vsemi drugimi ravno on najbolj natančno spolnjuje. Znano je, kako so preteklo stoletje po božjem pripuščenju nastali hudi časi za sveto katoliško cerkev. Napadali so jo premnogi sovražniki, njeni lastni otroci Orožje so jim bile bukve, brezverski spisi, in javni govori proti resnicam nezmotljive učiteljice svete vere. Vsmiljeni Bog pa je zbudil može, ki so sovražne napade odbijali z ravno takim orožjem, s peresom in z jezikom, najbolj pa z lastnim zgledom, ter zmoteno in zbegano čredo Kristusovo nazaj vabili k njenemu pastirju. Eden takih — 147 — mož je bil tudi častitljivi služabnik božji, Leopoljd iz Gajik. Kot redovni provincijalj opominja najprej svojo redovno čredo, naj krivico, ki se ji godi, poterpežljivo prenaša, ljudstvo pa zagotavlja, da te zmešnjave, ki so jih zakrivile naše pregrehe, ne bodo dolgo terpele, če se v pokori zopet vernejo h Bogu, od ketere-ga so zašli. In ko so nastali tudi kervavi punti, mej ropotom vojaškega orožja opominja ljudi, naj terdno zaupajo v božjo pomoč. Vihar zoper vero vedno huje razsaja. Prišle so krivične postave, da se imajo odpraviti redovi in da morajo redovniki zapustiti svoje samostane. Tudi Leopoljda in tovariše so sè silo primorali, da je zapustil svoj mirni in tihi samostanček pri Spoletii. S tovariši hodi po Umbriji od kraja do kraja in obhaja ljudske misijone. Vsi pa žive zunaj samostana ravno tako ostro, kaker so živeli prej v samostanu. Ko poneha ta vihar, dobi Leopoljd privoljenje od papeža Pija VIL, da se sme z nova odpreti samostan na gori pri Spo-letu. Kmalu se zopet zbero na vse strani razperšeni stari redovni tovariši v samostanski tihoti Leopoljd najprej tu zahvali Boga in Mater božjo za skazano pomoč. Ce tudi že od teže let slaboten, se vender ostro posti in veliko moli. Doseže pa tudi naj-višjo stopnjo v vseh čednostih Samo to mu težko de, da zavoljo starosti ne more več na misijone. Zato sklene, da jih bo doma obhajal, v svojem samostanu. Mej tem pa nevarno zboli. Bolnega pripeljejo, čeravno se brani, doli v mesto, kjer je bliže zdravniška pomoč. Približa se mu zadnja ura. Voljno prenaša terpljenje svoje hude bolezni. Na pomoč kliče sveti imeni Jezusa in Marije. Ko ju ne more več glasno izgovarjati, izgovarja ju še v sercu in tako tudi mirno zaspi v Gospodu 2. aprilja 1815, star 83 let. Ko se razve njegova smert, privro na pogreb cele trume ljudstva od vseh strani. Vse ga hoče še enkrat videti, še enkrat mu poljubiti roke in apostoljske noge, razrezati za spomin košček obleke, v kateri leži na mertvaškem odru. Češčenje tega prijatela božjega tudi še ne poneha po njegovi smerti ; še bolj se širi in množi. Zato je dal cerkveni zbor za svete obrede njegovo življenje postavno preiskati in sveti oče Pij IX. so vsled teli preiskav izdali slovesen dekret, s keterim so poterdili junaške čednosti služabnika božjega, 13. februvarija 1855. Potem so se jeli preiskovati še čudeži, storjeni na njegovo priprošnjo. Ko je bila tudi ta natančna preiskava doveršena in dva postav- — 148 — na čudeža za prava čudeža p e te rje n a, so S septembra lanskega leta, 1892, papež Leon XIII izdali nov dekret o resničnosti teli čudežev. Treba je bilo zdaj še preiskati, ali se sme častitljivemu služabniku božjemu dovoliti očitno češčenje v cerkvi, kakeršno imajo blaženi božji. V to je prit er lil zbor kardinaljev za svete obrede 22. novembra 1892. Na dan svetili treh kraljev letošnjega leta pa so tudi sveti oče ta sklep slovesno poterdili, da se namreč Leopoljd iz Gajik sme slovesno prišteti mej blaženi-ke božje, da naj se od zdaj za naprej tudi tako imenuje, da se sme njegovo telo in sveti ostanki javno izpostavljati ljudstvu v počeščenje, vender pa ne nositi očitno v procesiji, njegovim podobam pa se sme pridevati svetniški b 1 is okoli glave Privo-ljene so na dalje njemu na čast duhovne molitve m sveta maša in sicer le v Spoletti in Spoletanski škofiji in po vseh cerkvah in kapelicah frančiškanov reformato v. Ferva slovesnost v čast blaženemu Leopoljdu se bo obhajala po sam stanili, ko bojo od škofijstev dnevi za to odločeni, najprej v Rimu V dekretu , ki so ga papež Leon XI11. izdali ob tej priložnosti, vele mej drugim o zveličanem Leopoljdu : „0 njegovem prečudnim, nedolžnem življenji in hrepenenji po vedno višji popolnosti in neprestanih vajah v junaških čednostih ter preobilnem sadu, ki si ga je pridobil z gorečim oznanjevanjem besede božje na vse strani se še zdaj govori po Umbriji. In mi, ki smo v Perudžijski škofiji več ko enkrat obiskali njegov rojstni kraj in tudi njegovo rojstno hišo, smo ga vedno piav posebno častili, pa ga prosili tudi za njegovo pomoč in varstvo v stiskah, in to ne zastonj.“ Priporočujmo se mu zdaj tudi mi, posebno udje Frančiškovih redov. Saj je naš brat, ki' je skusil življenje in terpljenje na tem svetu, ter zdaj prosi in bo prosil v nebesih za tiste, ki ga na zemlji časte in posnemajo in na pomoč kličejo. E. — 149 .Svetniki, zveličani, častitljivi, in neketeri božji služabniki iz vseh redov sv. Frančiška v mescu juniju. 1. Zveličani Jakob Strepa, Poljak plemenite rodovine, je “bil pobožno izrejen in je še mladenič stopil v frančiškanski red kjer je resno hrepenel po popolnosti. Kot misijonar je veliko storil za sveto cerkev na Ruskem Kot levovski nadškof je nosil redovno obleko. Pospeševal je pobožnost do presvetega R Telesa in Matere božje. Zelo je skerbel za vboge in za poljsko kraljestvo, zato so ga imenovali vaiilia kraljestva. Vmerl je v visoki starosti 1411. Leta 1619 so našli njegovo telo še celo. Papež Pij VI. je poterdil njegovo češčenje leta 1790. Leta 1518. je vmerl v Ljubljani pobožen in zelo učen frančiškan p. Jakob Stravbing. 2. Zveličana Baptista Varani, nuna svete Klare, je bila liči kameninskega vojvode in je že kot otrok premišljevala vsak dan Kristusovo terpljenje in ga častila se zatajevanjem, postom in bičanjem. Tudi Mater božjo je zelo častila. Ko je od-rastla, se je morala 2 leti bojevati, da je premagala vse zapreke in stopila v red svete Klare, kjer je živela natanko po vodilu in s poterpežljivostjo mnogo preterpela. Vmerla je 68 let stara dl. maja 1527, in papež Gregor XVI. je poterdil njeno nepretergano češčenje. 3. Zveličani Andrej iz H i s p e l a je preživel svojo mladost v nedolžnosti. Za mašuika posvečen je bil za župnika postavljen. Ko ste mu pa mati in sestra vmerli, je razdelil svoje premoženje mej vboge in prejel iz rok sv. Frančiška redovno obleko. V redu je bil goreč pridigar. Živel je natanko v samostanskem vboštvu, čistosti, pot rpežljivosti in v drugih čednostih, posebno pa je bil vdan prem Lij e vanju. Negdaj se mu je prikazal Jezus kot dete. pa ko je zaslišal glas zvona za večernice je pustil Jezusa v celici in šel na kor. Ko se je vernil, je dobil Jezusa še vedno v svoji celici in rekel mu je : „Dobro si storil, da si slušal, jaz ti bom vsmiljen'. Vmerl je 60 let star v 1254. letu ; papež Klemen XII. je poterdil njegovo češčenje. Častitljivi Alojzij od Božje martre, goreč pridigar, zelo natančen in občudovanja vredne ostrosti in poterpežljivosti v ter- — 150 — pljenju, je vmerl pri Napolju v .7. letu svoje starosti v sluhu svetosti leta 1803. 4. Na Španskem je živel okoli leta 1570 božji služabnik p. Aljfonz Marino, zelo ponižen, pokoren in molitvi vdan frančiškan. 5. Zveličani Pacifik iz Čeredanaje bil učen in svet frančiškan, ki je sè svojimi pridigami spreoberni) veliko grešnikov. Vmerl je 5. junija leta 1482. star 58 let. Papež Benedikt XIV je poterdil njegovo češčenje. V Palermu je vmerla leta 1630. spokorna vdova iz tretjega reda Marija Izabella Žizala iz knežjega rodu, ki je sicer svoja mlada leta in nekaj časa tudi v zakonskem stanu prebila v niče-mernosti in veselicah, pozneje pa je prav spokorno živela v samostanu tre tj ere dni c : Bog jo je poveličal z mnogimi čudeži, ketere preiskujejo, da bi jo prišteli mej zveličane. 6. V Krakovem na Poljskem je vmerl Aleš, božji služabnik, ki je prejel redovno obleko iz rok sv. Kapistrana in je bil zelo pobožen in tako zatajevaven frančiškan, da je večkrat le po enkrat na tjeden jedel. 7. Zveličana Štefan iz Narbone in Rajmund od K a r b o n e r i j e v, frančiškana, ketera je poslal papež Gregor IX. z drugimi na Francosko zoper krivoverne Aljbigenze. Krivo-voverci so jih vjeli, slekli, z raztopljeno smolo in svincem oblili in do smetti martrali zavoljo svete vere, 29. maja 1242. Papež Pij IX. je poterdil njih češčenje leta 1866. Častitljivi p. Generoz, iz Premosela, je vmerl v Ameliji na Laškem leta 1804. sloveč zavoljo čudežev, vsled keterih se je precej začela preiskava, la bi ga prišteli mej zveličane. 8. Zveličani Jernej P u č i je bil rojen na Toskanskem od plemenitih starišev. Sè svojo ženo in otroci je tako pobožno živel, da je iz čiste ljubezni do Boga z dovoljenjem svoje žene zapustil svoje otroke in premoženje in stopil v frančiškanski red. Njegova žena je napravila pa obljubo svete čistosti. Iz pokorščine je bil potem za mašnika posvečen. Sè vso resnobo je hrepenel po popolnosti. Živo ogledalo vsake redovne čednosti je posebno natanko ispolnjeval sveto vodilo. Zelo je skerbel za sveto čistost, zelo se je zatajeval, veliko molil in premišljeval. Vmerl je 6. maja 1330. Papež Leon XIII. je poterdil njegovo nepreter-gano češčenje. — 151 — 9. Leta 1245 je vmerl v Perudžiji na Laškem božji služabnik Rajner, frančiškan, zgled popolnosti in goreč pridigar. Leta 1844 je vmerla v Gubiju na Laškem pobožna nuna sv. Klare Magdalena Gerzi, ketere življenje in čednosti je tamkajšnji škof preiskal. 10. Zveličana vdova J o 1 e n t a, je bila liči ogerskega kralja Bele IV. in se je omožila s poljskim vojvodom Boleslavom. Po njegovi smerti je stopila sè svojo tretjo hčerjo v red svete Klare, kjer je bila za opatico izvoljena. Neprenehoma se je postila, molila in premišljevala, posebno Kristusoyo terpljenje. Vmerla je okoli leta 1290. Papež Leon XII. je poterdil njeno če-ščenje. 11. Na Španskem je vmerl leta 1433 pobožni božji služabnik Gerardin, jako svet frančiškan. 70 let po njegovi smerti so našli njegovo truplo še celo. 12. Zveličani Gvido iz Kor to n e je bil sin pobožnih starišev. Mlada leta je preživel v nedolžnosti in pobožnosti. Ko je prišel sv. Frančišek v njegovo rojstno mesto Kortono in tara pridigoval, je vse zapustil in stopil v pervi red sv. Frančiška. Posvečen za mašnika je goreče oznanjeval božjo besedo. Vmerl je 20. maja 1250, v 98. letu svoje starosti. Papež Gregor XIII. je poterdil, Inocencij XI. pa razširil njegovo češčenje. Častitljiva služabnica božja Flòrida Bòvoli je vmerla leta 1765. v Čita di Kastelo v samostanu kapucinek. Ona je zelo častila Kristusovo terpljenje. sama sebe pa zaničevala. Njene čednosti in čeznatorne milosti je začela preiskavati sveta cerkev, da bi jo prištela mej zveličane. 13. Sveti Anton P a d o v a n s k i. rojen v Lizboni, sin plemenitih starišev, je pobožno izrejen kot mladenič stopil mej regularne kanonike, potem pa iz hrepenenja po marterništvu v frančiškanski red On je bil zelo učen, velik pridigar, pa ludi tako ponižen, da se ni sramoval v kuhinji pomagati. Vmerl je v Padovi leta 1231, v 36. letu svoje starosti. Papež Gregor IX. ga je mej svetnike prištel, ko še ni leto dni preteklo po njegovi smerti. Bog še vedno dela čudeže po celem svetu na njegovo priprošnjo. Njegov jezik je še cel. 14. V Monci na Laškem je vmerl božji služabnik Ludovik Bijason v veliki svetosti leta 1525. 15. Okoli leta 1170. je vmerl na Laškem božji služabnik Gerard ali Gerardin, svet frančiškan, ki je po nedolžnem veliko — 152 — preganjanja preterpel. 18 let je bil kaker krivoverec zapert, dokler ga ni rešil sveti Bonaventura. 16. Častitljivi Andrej iz Buržja, iz reda kapucinov, je pomagal misijonarjem v Afriki, vmerl je pa v Palermu ta dan leta 1772. Njegovo sveto življenje preiskuje sv. cerkev, da bi ga prištela mej zveličane. 17. V Umbriji je vmerl božji služabnik Arnaljd, učen in svet frančiškan, ki je bil spovednik zveličane Angelje iz Folinja, ki je vmerla leta 1309. 18. Leta 1312. je vmerl na Francoskem božji služabnik Rajmund, generalj celega reda sv. Frančiška, ki je zelo skerbel za pravo spolnjevanje svetega vodila, za kar je pa moral preter-peti veliko obrekovanja. 19. Zveličana Mihelina, vdova iz tretjega reda, se je kot dekle omožila in je 8 let pobožno živela v zakonskem stanu. Po smerti svojega moža in edinega otroka je razdelila svoje premoženje mej vboge, stopila v tretji red, nosila terdo obleko,, bosa hodila in živela le od miloščine, ketero si je izprosila prej bogata in plemenita gospa. Svoje telo je zatajevala s postom, čuvanjem, bičanjem in spokornim pasom. Bolnikom je stregla in zanje miloščino prosila Romala je tudi v Sveto deželo. Vmerla je 10. junija leta 1356 stara 56 let. Klemen XII jo je prištel mej zveličane in 27. sept. 1737 podelil popolni odpustek frančiškanskim cerkvam za vse. 20. Osmina svetega Antona Padovanskega, ketero v Padovi slovesno obhajajo. Leta 1566. je vmerl v republiki Kostarika v Ameriki božji služabnik Aljfonz Betanzos, ki je pervi tamošnjim indijanom oznanjeval sveti evangelij. Daši je bil krotak, ponižen in prijazen, vender so ga preganjali zelo. 21. V Luki na Toskanskem je vmerla leta 1811. častitljiva Alojzija Bijažini nuna iz reda sv. Klare. V samostan je bila sprejeta,'ko je bila 17 let stara, potem ko je vže kot 5 letna deklica napravila obljubo vednega devištva. Na priprošnjo Matere božje in svetega Leonarda Portomavriškega je bila ozdrav-lje.na 7 letne bolezni. Mej njenimi čednostmi ste se posebno' svetile ponižnost in poterpežljivost. Sveta cerkev je začela preiska-vati njeno krepostno življenje, da bi ji dala čast zveličanih. 22. V Šanberi je vmerl leta 1614. častitljivi p. Janez iz Morjena, kapucin, ki je bil več let gvardijan v Lijonu. Ozdravil — 153 — je veliko bolnikov. Njegovo telo je še celo. Da bi ga prišteli mej blažene, preiskujejo zdaj v Rimu njegove čednosti in življenje. 23. V Madridu na Španskem je vmerl okoli leta 1570 božji služabnik Peter od svete Marije, sloveč pridigar in ponižen frančiškan, ki je natančno spolnoval vboštvo in pokorščino, se postil ob kruhu in vodi vse poste in premolil pol noči. 24. Leta 1576. je vmerl v Napolju božji služabnik p. Janez Ilirec, kapucin, goreč pridigar in živa podoba redovne popolnosti. 25. Ko se je začela širiti Lutrova kriva vera, je živel v Avstriji božji služabnik Amadej, frančiškan, ki je gorel za sveto vero in sè vso gorečnostjo pridigal zoper krivoverstvo. Ko je molil, so ga večkrat videli v zrak povzdignjenega. 26. Okoli leta 1304. je vmerl na Laškem božji služabnik Benedikt iz Grečija, pobožen redovnik. Leta 1520. je vmerla na azorskem otoku Tersejra božja služabnica Katarina, nuna sv. Klare, ki je bila zelo ponižna, in se je veliko zatajevala in molila do smerti. 27. Zveličani Benvenut iz G u b i j a, frančiškanski lajik. On je bil bogat plemenitaš in sloveč vojak. Ko je prišel leta 1222 sv. Frančišek v Gubij, ga je Benvenut ponižno prosil, da ga je vzel v svoj red. Ker ni bil učen, mu je naročil sv. Frančišek, da naj streže gobovim, kar je s veseljem delal. Slušal je ne le na zapoved, ampak tudi na migljej svojih predstojnikov. Njegova poterpežljivost je bila nepremagljiva, njegova ljubezen do svetega vboštva občudovanja vredna, njegova is!0$ angeljska. Govoril je prav malo, molil pa veliko in častil posebno presveto Rešnje Telo. Vmerl je leta 1232 v Kornetu na Laškem. Papež Gregor IX. je dovolil neketerim škofijam, da smejo obhajati njegov spomin, Inocencij XII. je pa dovolil to celemu redu leta 1697. Na Laškem ga častijo kaker patrona zoper kobilice in sploh škodljive merčese. Morebiti bi nam lehko izprosil pomoči tudi zoper tertno uš ! V Bernu na Moravskem je vmerla v samostanu tretjerednic božja služabnica Eva Pitler, ki je mnogo molila in premišljevala. 28. Leta 1466 je vmerl v samostanu Sakro speko na Laškem božji služabnik Peter iz Arjenca, ki je goreče molil, ojstro se postil in veliko čul. Okoli leta 1520 je vmerl na Laškem božji služabnik Dami- — 154 — jan iz Rampane, v keterem so imeli njegovi sobratje lep zgled vsake čednosti. 29. V Benetkah je vmerla leta 1625. božja služabnica An-gelja Kraso, ki je sezidala tam samostan kapucinkam in bila perva opatica imenovaje se Frančiška. Njeno življenje je bilo nepretergano zatajevanje in pokora ; njen zgled je spodbujal njene nune in celo mesto. 30. Leta 1245 je vmerl v Spiri na Nemškem božji služabnik Janez iz Spire. Poprej je bil kanonik ; v redu je živel pa v naj večem vboštvu in rastel dan za dnem v milosti in svetosti. Okoli leta 1319 je vmerl v Spoletu božji služabnik Teo-baljd, keterega svetost je Bog poterdil z mnogimi čudeži. P. A. F. Kako se postavno vpišeš v kako bratovščino ? Ako je kje kaka bratovščina postavno vstanovljena ali vpeljana in so ji podeljeni odpustki, jih morejo verni prejemati le, če so postavno vanjo vpisani, če so njeni pravi udje. Odor ni vpisan, gdor ni ud bratovščine, se ne more vdeleževati odpustkov in dobrot, ki so ji podeljene, ako tudi natanko opravlja vse, kar tirja bratovščina od svojih udov. Ako gdo želi postati ud kake bratovščine, naj se najprej posvetuje sè svojim spovednikom. Ako mn dovoli, lehko vstopi. Ako mu pa ne dovoli, naj sluša spovednika, posebno, ako je že vpisan v eno ali še celo v več bratovščin. Zakaj, več ti koristi ena, ako natanko spolnuješ vse, kar ti naklada, kaker pa deset, ako nemarno, poveršno, na pol opravljaš, kar ti prepisujejo. Oglasi se pri vodniku dotičue bratovščine, ali sploh pri tistem, ki ima oblast sprejemati ude, zakaj samo takrat boš postavno vpisan. (S. I. C. 16 Jul. 1887.). Vpišeš se pa, keder te ta sprejme po določenem obredu in mej ude zapiše v posebne zato odločene bukve. Tako hoče sveta cerkev. Prej so splošno mislili, da se more verni veljavno vpisati v bratovščino, če ga tudi ni zraven ; ali leta 1880 dne 26. novembra so naš sv. oče Leon XIII. določili, da se ne sme vpisa-vati nikoger, ki ni pričujoč. Le neketere bratovščine, mej njimi — 155 — gotovo tudi naša „družba sv. Mohorja1*, smejo sprejemati nove ude pismeno. Ako je kaka bratovščina poterjena samo za kako posebno škofijo, deželo ali kraljestvo, se ne morejo vpisati varijo verni, ki živijo v drugi škofiji, deželi ali kraljestvu in glede tega ni obene izjeme. Ako je pa poterjena za ves svet, kaker karmeljska roženkranska, 7 žalosti Matere božje in druge, v tako bratovščino moreš stopiti v vsaki škofiji. Sveta cerkev je odločila tudi, da ni primerno ali koristno vpisavati v bratovščine otrok, dokler še niso pri pameti (S. C. Inquist. 13 dec. 1876.). Vender neketeri sr.ariši vpisujejo svoje otroke, ki še niso pri pameti, v sveto detinstvo, kaker dopuščajo pravila te bratovščine, in sami namesti njih opravljajo predpisano molitvico. Neketere matere dajo svoje otroke vpisati v kar-meljsko (škapulirsko) bratovščino in ti so tudi postavno sprejeti. Sveta cerkev je odgovorila, da se morejo taki otroci, keder h pameti pridejo, vdeleževati vseh odpustkov in dobrot te bratovščine in jih ni treba zopet sprejemati vanjo (Decr. auth. n. 410). V bratovščine se pa mora zastonj sprejemati, da morejo vanje stopiti tudi vbožni ljudje ; vodnik bratovščine more sprejemati denar le za bukvice bratovščine in sè škofovim dovoljenjem za olepšave njene kapele ali oltarja. — A — ---------------------- Sv. Martin. XXIII.) Sv. Martin pri cesarju Maksimu.1) Da vpletem mej tolike reči kaj manjšega — dasiravno je v naših časih, ko je že vse sprideno in pokvarjeno, skoraj naj-poglavitniše, da se duhovniška stanovitnost ni vdala kraljevskemu prilizovanju : — ko so se h cesarju Maksimu, možu divjega značaja in prevzetemu po zmagi v domačih vojskah, sešli mnogi škofje iz raznih krajev sveta in je bilo videti okoli kneza splošno gerdo prilizovanje, ker se je duhovniška čast sè spreverženo nestanovitnostjo podmètala kraljeskemu varstvu, tedaj je v Mar- *) V zadnjem zvezku na 113. strani v 3. versti od spod naj se bere: mertudna (namestil : protinska). — 156 — tirni samem ostala apostoljska veljava. Zakaj, dasi je bilo treba za neke reči prositi kralja, je vender bolj vkazoval kaker prosil. Tudi pojedine se je zderžal, dasi večkrat vabljen, rekoč, da se ne more vdeleževati mize tistega, ki je dva cesarja, enega iz kraljestva, druzega iz življenja spravil. ') Naposled, ko je zater-dil Maksim, da ni radovoljno prevzel gospodarstva, temuč le od vojakov mu po božjem migljaju naloženo dolžnost kraljevanja je z orožjem branil, in da ni videti, da bi bila volja božja nasprotna njemu, ki je zmagal po tako nepričakovanem yspehu, in da iz-mej nasprotnikov nobeden ni drugači kaker v boju padel ; na vse to je Martin omečen ali z dokazi ali s prošnjami k pojedini prišel in kralj se je čudovito veselil, da je to dosegel. Gostje so bili pa kaker na praznik povabljeni, visoki in imenitni možje, poveljnik in ob enem konzulj Evodij, mož, ki ga v pravičnosti nigdar ni nihče prekosil, dva dvornika z najvišjo oblastjo, brat kraljev in stric ; v sredi mej njima je legel k mizi Martinov duhovnik ; on sam je pa sel na stol zraven kralja postavljen.2) Nekako proti sredi pojedine je služabn k, kaker je navada, kralju prinesel kupico. Kralj jo je pa vkazal prej dati tako svetemu Škotu, pričakovaje in želč, da iz njegove desnice sprejme kozarec. Ali Martin da, izpivši, kupico svojemu duhovniku, ker je, kajpada, sodil, da ni nihče vredniši, da bi pervi za njim pil, in ne bi bilo prav, ke bi bil kralja samega ali tiste, ki so bili naj* pervi za njim, više cenil ko duhovnika. In temu ravnanju so se cesar in vsi, ki so bili tedaj poleg, tako začudili, da se jim je prav to, v čemer so bili zaničevani, dopadlo, in po vsem gradu se je govorilo, da je storil Martin pri kraljevem obedu, kar pri najnižjih sodnikov pojedinah noben škof ne bi bil storil. — Prav tistemu Maksimu je dolgo poprej napovedal, če pojde na Laško, kamer je želel, vojskovat se s cesarjem Valentinijanom, naj ve, da bo sicer v pervem naskoku zmagal, ali malo časa potem bo poginil, kar smo res tako videli. Zakaj o pervem njegovem prihodu se je Valentinijan obernil v beg, potlej, čez leto nekako, je pa zopet zbral moči ter je vjetega v oglejskem obzidju ob življenje pripravil Maksima. ') Cesarja Grracijana so Maksimovi vojaki na bega vbili ; Valentinijana brata Gracijanovega in sovladavea je Maksim pa pregnal iz velikega dela kraljestva. Sv. Martin je bil pri Maksimu leta 384. *) Stari so jeli na pol ležeči ; sv. Martinu se pa to ni zdelo spodobno za škofa, zato so mu dali stol in je siidèi zraven cesarja. — 157 - P. Bemani in Portogruarski, nadškof sardišk . Pridnem bravcem našega „Cvetja“ je že znano ime tega za naš red toliko zaslužnega moža, prejšnjega vesoljnega poglavarja ali generalja frančiškanskega reda. Popisano je bilo v Cvetju IX. tečaju (1889) S pismom od 4. avgusta 1892 so ga sveti oče Leon XIII imenovali za naslovnega nadškofa cerkve svete Zofije v Sardiki na Bolgarskem.*) Škofovo posvečenje pa je prejel preč. monsinjor Jožef Del Vago, kaker se je P. Bernardin imenoval mej svetom, v nedeljo 18. septembra v novi frančiškanski cerkvi svetega Antona Padovanskega v Rimu blizu Laterana vpričo obilne množice zbranega ljudstva, več škofov in verhovnih glavarjev raznih redov. Posvetil ga je kardinal) Parohi, vesoljni namestnik svetega očeta papeža, azistirala sta monsinjora Štefan Potron, naslovni škof jerihonski iz Pariza in Dijomed Falkonio, škof v Lacedoniji v srednji Italiji, oba iz frančiškanskega reda. P. Bernardin je bil rojen 14. januvarja 1822 v Portogruaru na Beneškem. V šole je hodil v Benetkah. V red svetega Frančiška sprejet 7. novembra 1889 je napravil slovesne redovne obljube 27. novembra 1842 in 21. septembra 1844 je bil za ma-šnika posvečen. Na dan svetega Jožefa, svojega kerstnega patrona, 19. marca 18G9 je bil od papeža Pija IX. imenovan za generalja celega reda svetega Frančiška, kar je ostal celih dvajset let, do 8. oktobra 1889. Po izvolitvi naslednika, preč. o. Alojzija iz P a r m e, se je iz Rima preselil v novi kolegij v Kvarakih pri Florenciji. Naj pri tej priložnosti še omenim, da sta bila pred kratkim tudi še dva druga lrančiškana imenovana za škofa, P. Di-jomed a Falkonio dne 11. julija 1892 za škofa v Lačedo-niji, in letos 12. februvarija je bil posvečen P. Gabrijel N e v i a n i iz Modene za škofa v Sapi v Aljbaniji, kjer je bil Več let misijonar. — Dne 16. januvarja t. L so pa sveti oče *) Sardika ge imenuje dandanašnji S re d ec ali navadno po veliki cerkvi Sofija in je, kaker je sploh znano, glavno mesto kneževine Bolgarije. — 158 — imenovali kapucina P. Ignacija Persiko za kardinalja svete rimske cerkve. Ta je bil rojen v Napolji 30. januvarija 1823. V kapucinski red je vstopil 1839. Leta 1846 je odšel za misijonarja v vshodnjo Indijo. 1854 je bil izvoljen za škofa, 1887 za nadškofa v Damijeti in 1891 za tajnika pri propagandi, zavodu za razširjenje svete vere v Rimu. E. Okamnel frančiškan. Časniki Zjedinjenih deržav v Ameriki so pred nekaj časom, kaker piše „F r a n c i s c i Gloecklein“ XV. 3. sporočili tole : Pri izkopavanju v Arkanzasu mej Bonvilo in Kolorado so našli okamnelega redovnika frančiškana. V roki derži britko martro, okoli vrata ima rožni venec, pri sercu mu tiči sulica in na nogah so videti še sandalije, redovniško obuvalo. Po tem in po sulici se da sklepati, da so prejkone domači divjaki redovnika vmorili ter je kot marternik vmerl. E. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda, skupščine g o r i š k e : Anton (Lenart) Caligaris, Terezija (Elizabeta) Srebernič, Marija (Veronika) Bostijančič, Ana (Uršula) Medveščik, Marija (Elizabeta) Pavšič; nazarske: Marija Friedrich, Jožef Sumečnik, Marija Jerič, Helena Praprotnik, Marija Uršej, Neža Verzelak, Terezija Poklač, Marija Naglič, Katarina Prislan, Marija Vožbe, Frančiška Dornik, Marija Fekner, Helena Štor, Rozalija Plaskan, Helena Veber, Helena Kralj, Barbara Kramar, Antonija Plaskan. Nadalje se priporoča v molitev neka tretjerednica za neko milost na priprošnjo sv. Frančiška in sv. Antona. Neki duhovnik priporoča nekega bolnega mladeniča za zdravje, če je volja božja, in nekega grešnika za spreobernjenje. M. K. priporoča duše v vicah tistih, keterim je pripomogla do grešne priložnosti, duše, ketere so najbolj od sveta pozabljene, in za milost neke sprave, ki se brez pomoči božje ne bo mogla zveršiti, tudi v mnogih drugih zadevah za milost in pomoč. {Denar namenjen za sv. maše v čast „Tersatski Materi Božji* smo poslali na Tersat.) — 159 — M N tretjereduica, priporoča svojega brata v molitev, da bi se spreobernil in odpustil svojim sovražnikom. J. K. bolnica, za voljno poterpljenje v bolezni in ljubo zdravje, če je božja volja. A J. priporoča domače dušne pastirje, da bi jim ljubi Bog zdravje dal in jih dolgo tam ohranil, in eno dekle, da bi prav pridno in pobožno postalo. Tretjerednica J. G-. za ljubezen do Boga in bližnjega Zahvala za vslišano molitev. Iz Stopi č, 24. svečana 1894. V veliki zadregi in nesreči, ki je meni in vsi družini pretila, smo se zatekli z devetdnevnico k sv. Antonu Pad . sv. Frančišku Seraf, in Materi Božji brezmadežni, ter smo bili vslišani. Za to vslišanje se očitno zahvaljujem. Reza Žurman. Iz Laporja, 26. sušca 1893. Jaz imam eno triletno dekle, pa sem je že večkrat sv. Antonu v varstvo izročil, in nisem se varal Enkrat se je zunaj kratkočasilo in gre tja k neki mlaki in po nesreči noter pade. Jaz je grem iskat, pa mi že vse mokro na proti pride. Ni bilo mogoče, da bi bilo sè svojo močjo vun prišlo. Priserčna bodi zahvala svetemu Antonu ; on je v naših silah velik pomočnik, njemu se zvesto priporočujmo ! A. G. Z Notranjskega 10. mal. travna 1893. Najpriserčnega zahvala presv. usmiljenemu Sercu Jezusovemu, brezmadežni D. Mariji, sv. Jožefu, sv. Antonu Pad., sv. Stanislavu Kostki, sv. Frančišku za več dušnih in telesnih milosti naše družine. Posebno velik čudež usmiljenja božjega se je skazal nad mojim očetom 27. sušca tega leta. — Deo gratias! Fr. K. tretjerednica. Iz V i p a v e, 13. malega travna 1893. Terla me je huda bolezen na roki že dalj časa. Že sem mislila, da mi ne bo nigdar odleglo. Zdihovala sem in jokala. — 160 — Bolečine so pa vedno huje prihajale. V tej veliki stiski se ober-nem s posebno prošnjo do ljubega Boga. Obljubila sem 9 torkov zaporedoma opravljati posebno pobožnost v čast sv. Antonu, devet-dnevnico v čast premili nebeški Pomočnici, Lurdski M. Božji, v čast sv. Jožefu in v čast našemu duhovnemu očetu sv. Frančišku Serafinskemu, in v čast svojemu ljubemu angelju varihu. In pri-serčna zahvala dobrotljivemu Bogu, pomagano mi je bilo. — Ob jednem se pa prav toplo priporočam vsem svojim bratom in sestram v molitev za dober namen ter za milost poterpež-ljivosti v mojih britkostih in težavah. J. B. tretjerednica. Iz Vitanja, 22. mal. travna. Jaz sem bila v velikem strahu zaradi bolezni, ki se je prikazala mojemu bratu v gerlu. Vsa zdravila so bila zastonj, in zdravniki so že vsako zdravje odrekli. V tem žalostnem stanu se še oberuem do Marije. Device, obljubim k njenej večej časti mojo zahvalo v Vašem listu naznaniti, ako bodem vslišana, da bi brat ozdravil. Opravila sem s svojimi tovaršicami devetdnevnico in glej čudo, bratu se je bolezen polegla in zdaj je že popolnoma zdrav. Zato čast in hvala Mariji Devici, sv. Antonu in sv. Frančišku. Marija Sevčen. Iz Skal v Šaleški dolini. Tisočkrat bodi zahvaljen dobri Bog, ker nam po prošnji svojih blaženih v nebesih toliko milosti deli, in naše mile prošnje in klice vsliši. Obljubila sem lani trikrat, ko sem bila v posebno velikih stiskah, ako me Bog reši skozi prošnjo Marije in sv. Jožefa, sv. Frančiška in posebno še sv. Antona Padovanskega, da hočem to v Cvetju naznaniti. Vselej sem bila vslišana. Torej zdaj z veseljem to dolžnost dopolnjujem, in kličem vsem in prosim, hvali celi svet Boga in njegove svetnike. A. I. tretjerednica. Tri osebe iz nazarske skupščine se zahvaljujejo sv. Frančišku in sv. Antonu za prejete milosti.