262 Preorijeniacija našega poljedelstva1 Vladimir Pertot Problem donavskega ozemlja postaja od leta do leta bolj aktualen in vsa Evropa vidi v njegovi povoljni rešitvi jamstvo za mir. Pustimo cisto politično stran problema popolnoma ob strani in poglejmo, v čem obstoji gospodarska stran vprašanja. Trdi se, da so z razdelitvijo bivše monarhije gospodarsko drug od drugega odvisni deli gospodarstva sedaj ločeni; da so industrijski kraji izgubili svoje dobavljače surovin in hrane, svoje poljedelsko ozadje in -da so poljedelski kraji izgubili kupca v industriji, ki se sedaj nahaja onkraj carinske meje; da je svetovna kriza v donavskem ozemlju posebno močno zaostrena, ker da so gospodarske zveze prekinjene s carinskim zidom, ki postaja z razvojem protekcionizma in autarkije zmeraj višji. In načrt za popravo, ki ga posebno revizionistične države rade navajajo,2 bi torej bil, da bi se z odstranitvijo carinskih mej in z obnovitvijo starih gospodarskih zvez zopet popravil gospodarski položaj ozemlja. — Revizionističine države naimree rezonirajo: če poljedelski kraji ibivše monarhije ne morejo prodati svojega žita in industrijski ne svojih izdelkov, bi pri združitvi industrija absorbirala žito in poljedelstvo odkupovalo viške industrijskih predelov. 1 Članek je predelan izvleček diplomskega dela, ki ga je avtor predložil 1933. v Nemčiji. 2 ki pa je v ostalem tudi osnova raznih nerevizionističnih načrtov. Zaključek je površen in je lansiran iz političnih razlogov. Predvsem donavsko ozemlje ne more absorbirati vsega tam produciranega žita. Po neki nemški statistiki (Wirtschaft und Statistik) producira donavsko ozemlje 20% žita več, kot ga more samo konsumirati. To pomeni, da bi v vsakem primeru višek moral na svetovno tržišče in -dukcijo žita, ki se je umetno podpirala in katere delež na orni zemlji je v istem času poskočil od 78,74% v 1922. na 80,59% v 1931. Produkcija žitaric je bila torej iz deviznopolitičnih razlogov podpirana in je stalno rasla, kakor je videti iz krivulje 1. grafikonov II. in III. Če izvoz ni rastel v zadostnem razmerju, je to pripisovati samo dejstvu, da na letino ni mogoče vplivati in da je bil od nje odvisen tudi izvoz. Grafikon II. Letna produkcija in izvoz pšenice v Jugoslaviji. miljoni kvintalov Na ta način se seveda glavna skupina gospodarstva v glavnem delu našega prebivalstva osredotočuje na kulturo, ki je radi svoje eksten-zivnosti izredno izpostavljena spremenljivosti letine, ki se dviga in pada (krivulja i. grafikon II.), pri čemer more Liti razlika med; produkcijo dveh let večja od 100% (primerjaj leto 1928. in 1929. v krivulji 1. grafikona III.). To nestalnost, ki se potem javlja tudi v izvoženi količini, pri tem še stopnjujejo fluktacije cen na svetovnem tržišču, ki so za ekstenzivne produkte bolj nestalne kot za intenzivne (krivulji 2. v grafikonih II. in IIIL). Ta nestalnost seveda ni brez posledic za psihozo, ki vlada na naših tržiščih, in vnaša v naše gospodarske odnose moment nezaupanja, ki je zmeraj nepovoljen za miren razvitek in napredek naroda. 18* 275 276 1 leto: 1922 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 K tej nestalnosti, kateri je izpostavljen visak poljedelski narod z izrazito ekstenzivno produkcijo, pa prihaja še cela vrsta drugih razlogov, ki kažejo, kako zgrešeno je bilo podpiranje pŠenične in koruzne produkcije. Pustimo sedaj ob strani dejstvo, da je izvoz tudi pri dobrih letinah otežen po retorzivnih in avtarkičnih ukrepih naših od- jemalcev. Težavnost položaja je v stalnem padanju cen za žitarice (vidi grafikon IV. krivulji i. in 2.). To padanje cen je bilo vzrok, da je bil finančni efekt pšeničnega izvoza v letu 1929. (dobra letina) v razmerju z izvozom 1925. (dobra letina) samo dvakrat večji, čeprav smo 1929. izvozili trikrat toliko kakor 1925. — Od 1929. se padanje cen ni ustavilo in bi morali torej pri vsaki novi letini za isti finančni efekt izvažati zmeraj večje količne. Če bi moral izvoz v žitu pokriti del prej omenjenega potrebnega suficita, bi morali že sedaj producirati take količine žita, ki najbrže prekašajo najopotimističnejšo oceno kapacitete naših zemljišč. Situacija je pa še mnogo nepovoljnejša. Po sijajnem proračunu zagrebškega profesorja dr. Poštiča je produkcija žitaric v okrajih Savske banovine, ki leže blizu prometnih žil, že od leta 1928. močno pasivna. V hrvaških okrajih, ki so oddaljeni od prometnih žil, pa se ta pasivnost poveča za transportne stroške do prvega tržišča. Po mišljenju samega profesorja Poštiča pa produkcijski stroški od 1. 1928. dalje niso padali v istem razmerju kakor cene. Potemtakem je pasivnost nase žitne in koruzne produkcije stalno rasla. Omenjeni proračun je baziral po eni strani na koto Novosadske borze (210 Din za kvintal pšenice, 208 za kvintal koruze v juniju istega leta), po drugi strani pa na odkupnih cenah pri poljedelcu samem, ki so za pšenico varirale med 226 in 345 pri kvintalu, za koruzo pa med 200 in 314 pri kvintalu. (Iz teh številk je razvidna tudi nerazvitost našil prometnih razmer in pomanjkanje organizacije med producenti pri prodaji). Mirno lahko predpostavljamo, da so v krajih, kjer so prometne raz-imere še slabše kakor Hrvaškem, cene padle daleč pod povprečnost. Če vzamemo za bazo povprečno izvozno ceno, izračunano za 1928. (krivulji 3. in 4. grafikona IV.), vidimo da so od takrat izvozne cene za pšenico in koruzo padale v jako ostrem tempu, kar daje pravico za zelo nepovoljne zaključke glede bodoče težje pasivnosti te produkcije. Ne smemo namreč pozabiti, da je v teh povprečnih cenah všteta že cela vrsta izvoznih posredovalcev in da kmet od teh cen ne samo ne more več računati s podjetniškim dobiiekoim in nliti ne z nagrado za svoje delo in za delo svoje družine, temveč ne more s produkcijo žita in koruze niti pokrivati obresti za posojene kapitale (faktični moratorij, ki v našem poljedelstvu obstoja že od 1930.). In tako se radi ekstenzivnosti produkcije tako in tako šibki kapital produ-centa še nadalje zmanjšuje. Naša žitna produkcija nam torej leto za letom vedno bolj izčrpava narodno premoženje. Ker je produkcija žita forsirana radi zadolžitve, izhaja tudi za primer, če je vsa zunanja zadolžitev produktivno plasirana v industrijo (o čemer bi se dalo dvomiti), da nam ta investicija ne pomaga pri napredku, temveč da 277 zmanjšuje premoženje večine našega prebivalstva. Nesporno dejstvo je, da naše narodno bogastvo postaja vedno bolj narodno siromaštvo in da je v zadnjih letih življenjski standard našega poljedelca padel na žalosten nivo. Žal se je kalkulacija prof. Poštica omejila samo na nekatere kulture (predvsem na pšenično in koruzno). Ni težko domnevati, da so tudi Grafikon IV. Povprečne izvozne cene za pšenico in koruzo.1 dinarjev za kvintal izvožene žitarice (franko meja). 1. povprečna cena pšeničnega izvoza 2. povprečna cena koruznega izvoza ~ Stanje povprečnih izvoznih cen za časa proračuna prof. Poštica 1928: 3. za pšenico __._______________ 4. za koruzo leta: 1922 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 1 Povprečne cene, ki so izračunane kot kvocijent iz vrednosti izvoza in iz njegove množine, vsebujejo strogo vzeto neko napako, kolikor ne predstavljajo izvoznih cen ene same sezone, temveč prerez dveh polovičnih izvoznih period, to je dveh različnih žetev. To prihaja odtod, ker je carinska statistika finančnega ministrstva zaključena s koledarskim letom in ker torej izvoz v prvi polovici leta vsebuje izvoz pšenične in koruzne žetve preteklega leta in izvoz druge polovice koledarskega leta žetev tekočega leta; cene dveh različnih žetvenih period se seveda tvorijo pod različnimi pogoji na svetovnem trgu. Namen grafikona je prikazati samo stalno padanje cen, pri čemer majhne varijacije med dvema letnikoma ne prihajajo v poštev. 278 ostale veje našega poljedelskega ekstenzivnega gospodarstva prav tako pasivne. Sicer pa zadostuje že ugotovitev, kakšen je položaj v glavni veji našega poljedelstva. S tem postaja seveda problem, ki se postavlja v zunanji trgovinski politiki, vitalen problem vsega narodnega gospodarstva; iz tega pa se zopet vidi, da je »žitni proiblem" samo odblesk notranjega vitalnega gospodarskega problema, t. j. prisilnega zniževanja življenjskega standarda. Od tega notranjega problema postajajo odvisni tudi njegovi povzročitelji, zunanji upniki, kajti s totalnim osiromašenjem nekega gospodarstva prenehajo tudi vse možnosti za plačevanje njegovih dolgov. Če torej hočemo najti kompromis med tendenco, da bi čim prej zopet v redu plačevali svoje dolgove, in elementarno zahtevo, da mora država iskrbeti za zviševanje življenskega standarda preibivalistva, je treba naši poljedelski in živinorejski produkciji najti tako smer, ki bo po eni strani omogočala kolikor mogoče rentabilno produkcijo in ki bo po drugi strani imela čim več verjetnosti za izvoz. Ne omenjam tukaj gozdarstva, kajti gre za vitalni problem groja našega prebivalstva in gozdarstvo predstavlja le sekundaren interes mase. Glavni interesent v gozdarstvu je država; izkušnja pa je pokazala, da dohodki države ne gredo v prid poljedelstvu, kajti drugače bi se do 1931. rastoči budžeti (od 1,5 miljard v 1919., oziroma od 6, miljard v 1922. so budžeti neprenehoma rasli do 1930./31. na 13,4 mijard) ne bili odražali v eks-tenzifikaciji poljedelstva. Smer, katero mora iti naše poljedelstvo ne sme predpostavljati kultur, za katere smo pravkar ugotovili, da so pasivne. Treba se torej preorijentirati od produkcije žitaric in koruze, ker niso samo pasivne, marveč nimajo sploh nobenih izgledov za bodočnost. Vzrok svetovne poljedelske krize, ki je bila izvor že omenjenemu padcu cen žitaric in ki je bila predhodnica splošne svetovne krize, je v glavnem nadprodukcija. Nadprodukcija žitaric pa je zopet povzročena prvič po velikanskem napredku produkcije žitaric v prekonior-skih deželah, drugič po dejstvu, da so države, ki so doslej zmiraj morale uvažati žito, v svoji tendenci po avtarkiji res povečale lastno produkcijo do višine svojih potreb (Nemčija in Italija), in tretjič po dejstvu, da so države, ki so zaradi vojne zaostale v produkciji hrane, zopet dosegle ali celo presegle svojo predvojno produkcijo in s tem uničile osnovo za visoko konjunkturne cene takoj po vojni. Drugo navedeno dejstvo je zmanjšalo svetovno tržišče žitaric in skupaj s tretjim izključuje, da bi se cene žitaric sploh kdaj zopet povzpele na višino povojnih cen (izvzamem neželeni primer nove vojne). Treba je tudi ugotoviti, da je naš prekomorski konkurent 1928., ko je bila naša produkcija že pasivna, še delal z dobičkom, da pa pri tem še ni izčrpal vse 279 svoje kapacitete v produkciji žitaric in da bo torej pri vsakem zanj povoljnem skoku cen povečal produkcijo. Če potem še vidimo, da je v obilnem letu 1929. znašala jugoslovanska pšenična produkcija samo 2,4% svetovne produkcije, oziroma da je naš takratni izvoz pšenice znašal 0,7% svetovnega izvoza, je jasno, da naša trgovinska politika nikakor ne more vplivati na svetovno ceno pšenice. Zaključek je torej ta, da za precej dolgo bodočnost ni upanja, da bi svetovne žitne cene poskočile do višine, kjer bi prekoračile naše produkcijske stroške, oziroma cene iz 1. 1928. Naših produkcijskih stroškov prav tako ni mogoče znižati. Produkcijskega načina naših prekomorskih konkurentov ne moremo prevzeti, ker ali ne odgovarja naši gospodarski strukturi ali pa tehnično ni izvedljiv (nimamo dovolj ravnin, na katerih bi se večja uporaba traktorjev rentirala). Daljnja ekstenzifikacija žitne produkcije pa bi po eni strani pri razmeroma gostem prebivalstvu bila nemoralna in bi se po drugi strani pri skrajni parcelaciji ziemljišč niti ne dala izvesti. Za svoj položaj imamo že neki precedens v svetovni gospodarski zgodovini. Bivša angleška žitnica — Danska, je na koncu preteklega stoletja radi napredka prometnih sredstev, ki je omogočil dotok preko-¦morskega žita v Evropo in povzročil padec cen, ni mogla vzdržati konkurence novega prekomorskega prodajalca žita v Londonu, in je z občudovanja vredno energijo v kratkem času preorijentirala vso svojo produkcijo. Iz poljedelskega naroda so Danci postali živinorejski narod in angleška žitnica je se spremenila v londonsko mlekarno. Napredek danskega poljedelca je rodil bogastvo vse dežele; ta je potem iz lastne moči razvila industrijo, ki v svojih specijalnih strokah pomeni danes svetoven faktor. Edina rešitev naše situacije je v intenzifikaciji našega poljedelstva. Da se izrazim bolj konkretno: naša poljedelska produkcija bi se morala obrniti tja, kjer ima več izgleda. Ekstenzifikacija bi morala upoštevati sledeča dejstva. Prvič: dejanski, t. j. naravni monopol. (Tolbačna produkcija pomeni pri nas še zmeraj siromaštvo, čeprav bi mogla biti izvor narodnega bogastva. Omeniti je treba tudi zdravilne rastline in živali, ki se že sedaj po-voljno plasirajo na svetovnem tržišču; dalje opijum in še celo vrsto rastlin, za katere so pri nas dani posebni klimatski pogoji). Drugič: dobra organizacija trgovinske arbitraže, ki bi znala izkoristiti stanje na svetovnem tržšču za dajanje smeri domači produkciji. (Tu prihaja v poštev predvsem preorijentacija tistega dela prebivalstva, ki se danes ekstenzivno bavi s poljedelstvom,k živinoreji kot glavni stroki in s tem v zvezi strokovna izbera našim klimatskim pogojeni ustrezajočih vrst živine). Tretjič: boljša organizacija produkcije same v smeri stan- 280 dardizacije (dalmatinska vina, smokve, olive, jabolka). Četrtič: ustrezajoča organizacija prodaje. Seveda je za tako preorijentacijo poljedelstva potrebna predvsem popolna reorganizacija upravljanja našega narodnega gospodarstva. Treba je spoznati, da je ne samo v demagogiji, temveč tudi v resnici dobro stanje poljedelstva osnova vsakega napredka. Kajti če gre poljedelstvu dobro, bo mogla napredovati tudi industrija. Slabo je torej, če je v državnem foudžetu kmetijsko ministrstvo udeleženo samo s kakimi 0,7%. Osnovni pogoj vsake intenzifikacije pa sta brez dvoma tržišče in potrebni kapital. Vprašanje kapitala in z njim v zvezi vprašanje kreditne organizacije, je> jako zamotano, in mogoče ga bom lahko obravnaval v posebnem članku. Na koncu je treba podčrtati: če je bil izvoz os vsega našega razpravljanja, zato še ne smemo pozabiti, da je stremljenje, doseči povo-ljen razvoj izvoza in zmanjšanje uvoza pojav danes že zastarele mer-kantilistične teorije, po kateri je uvoz zlata potom zunanje trgovine pogoj bogastva. In če ne bi imeli zmeraj za hrbtom upnika, ki nas priganja k nabavi deviz za vsako ceno, bi bili gospodarski ukrepi za povečanje izvoza, kolikor ne izhajajo spontano iz produkcije same, precej sekundarnega pomena. Povoljen izvoz brez dvoma dobro učinkuje na dotok zlata in tako olajšuje monetarno in kreditno politiko dobro urejene države. Toda, če stojimo na zreliŠču, da je glavna naloga države napredek njenih državljanov, prestane biti izvoz edini izvor napredka. Glede tega obvelja dejstvo, ki je danes že splošno priznano, da napredek države izvira iz kapacitete in organiziranosti njenega domačega tržišča. Če bi ta predpostavka ne veljala, bi tudi ideja avtarkije, ki je danes povsod tako popularna, izgubila svoj raison detre. Organizacija domačega tržišča implicira sodelovanje industrije in poljedelstva. Dobro razvita industrija, ki je znak naprednega narodnega gospodarstva, predpostavlja visoko kupno moč poljedelca, torej je razvijanje visoke kupne moči pri poljedelcu prvi pogoj za napredek narodnega gospodarstva. Tako pade težišče gospodarske delavnosti zopet na pravilno organizacijo poljedelske produkcije. Če vidimo, da je naš poljedelec v borbi z močnejšim industrijskim kapitalistom podlegel, je prvi pogoj za poljedelski napredek zagotovitev poljedelčevega položaja. Borba med industrijo in agrikulturo ni nastala pri nas; ta borba obstoja v vseh deželah, kjer se srečujeta ti dve gospodarski skupini. Izid te borbe pa j>& različen in je odvisen od strukture obeh taborov. Po naši sedanji socijalni strukturi stoji proti mnogokrat močnejšemu industrijcu — poljedelec — posameznik. Pri nas ima industrija skoraj ves privatni kapital v svojih rokah; moč, ki 281 izhaja iz tega kapitala, zavaja mogočnike, da ravnajo s poljedelci kot z inferiorno vrsto človeštva in da se pričenjajo na nje ozirati šele sedaj, ko se radi njihovega slabega položaja pričenja slabo goditi tudi kapitalistom. Posledica tega je, da se ti ne bodo bavili s poljedelstvom dalj, kot je potrebno, da sami sebi zboljšajo položaj. To pa ne zadostuje za napredek našega poljedelca. Spričo tega, da je masa našega prebivalstva poljedelska, da pa igra v javnem življenju samo postransko vlogo, je jasno, da leži krivda na desorganiziranosti poljedelca. Če bi se torej poljedelcu dala taka socijalna organizacija, po kateri bi se ne boril več za obstanek kot poedinec, temveč kot član svojega organiziranega stanu, bi bil njegov položaj čisto drugačen. On ne bi bil tisti, ki bi ga eksploatirali močnejši, temveč bi bil po številu svojih sobojevnikov predstavnik glavnega dela našega prebivalstva in bi torej njemu pripadla glavna beseda. Nočem zaiti danes v vprašanje, kakšna organizacija bi ustrezala gornjim zahtevam; dobre in slabe izkušnje, ki smo jih v preteklih letih pridobili z zadrugarslvoui, pa bi morale dati smernice za tako organizacijo. Pomagati glavnemu delu našega prebivalstva, da si pomore iz stiske, v katero ga je spravila neracionalna gospodarska politika, in mu pomagati do napredka, je pot, po kateri se lahko avtomatično reši »žitni problem". To bi morali imeti pred očmi tudi naši upniki, ki nam st svojimi „načrti" hočejo „pomagati". 282