—   246    —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
8. pismo.
Dragi prijatel!
V Spole tu 16. rožnika 184T.
Asiz je 8 milj — malo več ko poldrago uro — od Folinja na severnim robu krasuiga dola nekdanje Um-brie. Umbriški dol je velika, silno rodovitna, skoraj dan hoda dolga in malo manj široka ravnina, ktero od vsih strani visoki hribi objemajo. Narnižji so ti hribi okrog Peružie (Peruggia), kamor bi bil prav rad šel, ne le samo zato, de bi bil mesto ogledal, ki je, kakor pravijo, veliko, lepo in bogato in ki šteje čez 30 tisuč duš, temuč še več zato, de bi bil Trazimensko jezero vidil, pri kterim je Hanibal Rimljane strašno ote-pel, in ki ni delječ od mesta. Ali tovarša sta le naprej, le v Ki m silila, in vesel sim moral biti, da sta me saj v As iz spremila, od kodar sim Peružie dve uri dalječ verh zaliga prijetniga griča vidil.
Prej ko v A si z, sim šel angeljsko Mater božjo (^Madonna degli Angeli) obiskat. Silno velika in čudovito lepa cerkev s frančiškanarskim samostanam je v Um briški m dolu pol ure podAsizam poleg velike ceste, ki v Peružio pelje. Sred cerkve je'tudi kakor v Loretu hišica ali kapelica svete Pore i unku le.— Od tod sim se še le v Asiz podal.
Asiško mesto leži precej visoko prek hriba. Nekdaj je bilo gotovo lepši in bogatejši, ko je zdaj, ker je bilo eno dvanajsterih mest Hetrurške zveze. Dandanašnji je pa zlo revno, desiravno veliko žita, vina in olja prideluje. Vse je polno beračev, ki se jim vidi, de so res potrebni. Tega je mende neprimerna razdelitev zemljiš kriva — lex agraria — od ktere nisohotli rimski gospodje nikdar nič slišati. K sreči ne šteje mc-stice čez 4000 duš. — Serafiškiga patriarha dragi sinki žive pa že bolje; vidi se jim, de jim nič ne manjka, ker so prav dobro rejeni. V zalim in prostornim samostanu, ki je kakor kraljev dvor ali grad, jih velika množica stanuje, ki pojo in jedo, de je kaj! — Svetiga Frančiška cerkev, ali marveč tri cerkve ena verh druge, je že silno stara, pa vender v prav lepim redu sozi-dana , bogata in prav lepa. V nar spodnji je pod al-tarjem svetnikov grob; srednja je polna krasno pisanih podob, med kterimi je tudi nekoliko Džjotovih (Giotto); — in verh te je še tretja, ki je Papeževa cerkev (Csl-pella Papale), kar je velika čast. Ko sim bil cerkev ogledal, mi je menih , ki me je okrog vodil, še spomin ponudil. Kaj meniš, kaj? — V popir z natisnjenim napisani zavitiga prahii od groba Serafiškiga patriarha; — in pa še terdil mi je, de ni boljšiga leka za merzlico, grižo in druge take bolezni. De bi ga muri popil! Pa kaj sim hotel ? Vzel sim zapečateni popirček in še ga imam, in — res nisim od takrat še ne merzlice ne griže dobil, se ve de zavolj tistiga — prahu!
V Asizu sim še tudi cerkev nunskiga samostana sv. Klare obiskal. Nune hranijo tu v posebni kapelici, v ktero se iz cerkve le skozi okno vidi, ko se odmaši, veliko, silno staro podobo križaniga Jezusa, kteraseje nek nekdaj s svetim Frančiškani prav prijazno pogovarjala.
— Tudi nuna, ki mi je to podobo kazala, mi je dala dober lek za merzlico in ako me bo trebuh bolel, namreč majhno posušeno cvetlico, ki na grobu svete Klare raste. Tudi kadar glava boli in za zobe — je djala— dobro pomaga. Iz tega vidiš, dragi prijatel, de na Laškim skoraj ni moč človeku zboleti! — Poslednjič sim še na mestnim tergu klonico (Atriuof) nekdanjiga Minerviniga tempeljna ogledal. Šest prav lepih stebrov s kapitelji ali nadsteberniki še stoji, ki pričujejo, de Asiz je bil nekdaj lepši mesto ko dandanašnji.
Potem sim šel v Folinj nazaj, in po kosilu naprej zmiram po ravnim lepim polji v S po let, kjer sini prenočil. Pri Spoletu je konec Umbriškiga dola, in spet ima popotnik grozno visoke gore pred seboj, odraselkt Apeninov, ki se čez celo Italio razpenjajo.
S polet je staro staro, pa ne veliko mesto, in ne šteje čez 8000 duš. Leži prek visociga hriba, verh kteriga je veljk terden grad , kjer je do 700 jetnikov zapertih. — Cez silno globoko strugo ali prepad (Ver-tiefung, Schlucht) za tem hribam je vodovod (\Aquae-duct) po čudovito lepim mostu napeljan, ki izverh drugih hribov vodo ne le v mesto, temuč tudi v grad aH tabor daja. Most je na desetih obokih iz živo-rudečih opek, 335 rimskih čevljev visok in 970 dolg. Tak je, de sim se ga komaj nagledal, in de se mi potem ni ljubilo kaj druziga gledati. V silni strugi ali v jarku pa ni bilo kančika vode, desiravno je pozimi in o deževnim vremenu hudo dereč potok. — V Spoletu sim bral na starodavnim oboku, kjer so bile nekdaj mestne vrata. star latinski napis, s kterim so nekdanji Spoletančani bahali , de so Hauibala, ko se je bil po terdim boji poleg Trazimenskiga jezera približal, de bi mesto vzel, serčno odgnali.