Sinica in šoja
Na drevo sinička sela,             Drobna ptička peti neha,
pesem lepo je zapela,              šoja pa se  ne  upeha.
pod drevesom je strme            Človek šojo prepodi,
človek slušal glase te.              misel ta se mu rodi:
To opazi  grda šoja                   Še  med ptiči kraljevati
in prične  kričanja svoja,          hoče ta,  ki zna kričati;
da bi slušal človek njo,            zraven si domišlja Še,
ne pa drobno ptičico.              da je  glas njegov nad vse ! . . .
Maksimov