"V 3LjTit>ljznii, lO. aprila, 1936. POSAMEZNA ŠTEVILKA 1 DIN. I^-eto "Vrl. Izhaja enkrat mesečno. Naročnina: 6 Din polletno. Uredništ\70 in upravništvo: Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Vstanimo k novemu življenju Današnji svet je pokvarjen kakor še nikoli. Idealizma skoro ni več! Vespovsod je zagospodoval izključni materijalizem. Dandanes so bele vrane tisti, ki se vnemajo za ideale. Zasmehovani so in omalovaževani. Poštenosti se nič več ne ceni. Za naivnega te imajo in v obraz se ti smejejo, če ti je'bila dana prilika okoristiti se, pa se je nisi poslužil. Vse se oklepa močnejšega^ če tudi je korupten in nasilen. Drug za drugim gre v tabor mogočnežev in nasilnežev. Vsak dan je večje število janičarjev. Kje je danes požrvo-valnost? Kdo dela za ideje, če v doglednem času nima izgleda na zmago? Kdo posnema Krista, ki se ni oziral na silo sveta, na tedaj gospodujoči svet? Kdo bi dandanes dal življenje za idejo, ki jo smatra za dobro, osrečujočo narod in človeštvo? Kje je dandanes nesebičnost? Vsak misli le na svoj lastni jaz, na svoj dobrobit. Vse drugo mu je postransko. Kaj, če propade narod, glavno je, da on dobro živi. Na egoizem naletimo povsod. Egoizem daje pečat današnji dobi, je gonilna sila družbe, ki je ne žene navzgor, temveč navzdol, v propad. V zgodovini je več takih primerov- Znana je usoda Jeruzalema. Velika noč prihaja v tem težkem času kot odrešiteljica. Kako blagodejno bodo vplivali na nas velikonočni zvonovi! Aleluja bo odmevala v naših srcih in jih dvigala iz težkega vsakdanjega življenja. Vsaj za trenutek bo bolje, ker se bodo naše misli oddaljile od sedanjega skvarjenega in krivičnega sveta. Vsaj par dni bomo živeli novo življenje in razmišljali o Kristovem evangeliju. Potem začne zopet staro življenje. Le malokateri se bo poboljšal. Slastem življenja se je težko odreči. In, čeravno je Kristov nauk o bratstvu in ljubezni do bližnjega čudovito lep, ostal bo samo v knjigah in besedah^ dokler bo predmet kupčije. Gospodarsko močnejši bo pritiskal še nadalje na svoje podložnike, M so odvisni od njega, da izžme iz njih zadnjo kapljo krvi. Gospodarsko močnejši bo zavladal sebi v korist, širokim plastem naroda v škodo. Sužnji pa bodo naprej hlapčevali in tožili.. Tak je današnji svet. Marsikdo je radi tega obupal. Mi ne obupamo, temveč gremo naprej na delo za naše pravo, M ga je oznanjal Kristus že pred 2000 leti, uver-jeni, da mora dobra stvar končno le zmagati. Izkušnja je med tem časom pokazala, da brez smotrene organizacije vseh tlačenih, brez idealizma ne bo zmage človečanske misli, ker se privilegiranci ne bodo samovoljno udali in odrekli svojim udobnostim. Naš končni cilj, za katerega se borimo, je resnično bratstvo, enakost in svoboda. Kristus je na strani zatiranih, ker je sam trpel. On je bil žrtev mogotcev sveta. Vsi priznavamo, da v slogi, v edin-stvu. v povsod razširjeni organizaciji leži moč in jamstvo za uspeh vsake ideje, vsakega pokreta. Zato mi organizirani narodni socialisti verujemo v svoj pokret, verujemo v svoje ideje, ker nam je to jamstvo in vera za boljšo bodočnost jugoslovanskega delavstva. Napačno nas sodijo razni nasprotniki, ki nas skušajo vzporejati z raznimi fašističnimi pokreti. Napačno in krivično nas napadajo .razni neprijatelji, ki bi nas radi prikazali v drugačni luči kakor smo. Odkrito in jasno priznavamo, da smo pobomiki velike ideje narodnega socializma. Verujemo v svoj socializem, ker socializem mora biti naroden ali pa socializma sploh ni. Mi se v polni meri zavedamo svojega narodnega programa, ker barve narodne zastave predstavljajo zgo-govino našega naroda, predstavljajo vse njegove dobre odlike, njegovo kulturo, predstavljajo njegovo težnjo, da razširi in zavaruje narodno svobodo v neokrnjeni Jugoslaviji. Mi nismo šovinisti, toda niti naša narodna zavest niti naši kapitalisti nas ne bodo zavedli v take zablode, kakor so jim za časa vojne podlegli nemški in madžarski intemacionali-sti. Mi hočemo krepiti našo državo, da bo sigurna za primer, da se take zablode ponove pri drugih.. Izkušnja uči, da se je bolje zanašati na lastno moč, kakor na tuja obetanja. Zato ponovno poudarjamo: na naši grudi mora najprej naš človek najti zaslužka in eksistence. Ne bi bilo pravično, da bi se žrtvovali za to, da bi drugi bolje živeli. Ustvarjajmo državo pravično na vse strani, pa bo postala tudi ta država dom pravega resničnega socializma. Razširimo in odprimo okna, da pride svetloba in toplota v vse sobe, da bo toplo in svetlo vsemu proletarijatu, vsemu narodu, ki dela. Ta naš odnošaj do domovine, to naše naziranje o narodu in državi — to je v čemer se razlikujemo od ostalih, predvsem internacionalnih socialistov. Praktično so mogoče vsi socialisti taki. Ali tedaj je njihova teorija o internacionalizmu laž. Pa zakaj bi mi širili in podpirali laž? Marx je dejal, da proletarci nimajo domovine, ali Ljenin mu je z vso komunistično Rusijo odgovoril z dejstvom, da proletarec vendar ima domovino. Človek ni samo materija, tudi duh je, ne živi le od kruha, marveč tudi od duha. Marx je motril družbo skozi pruska očala, mi pa jo gledamo skozi svoje jugoslovansko srce. Med motive pa, ki vodijo k delovanju poedincev in narodov spada tudi ljubezen do naroda in domovine. Mi gojimo ta idealizem. Mi vemo, da je za uresničenje socializma po-treba spremeniti način proizvajanja dela in dobička, nam je znano, da je potrebna izprememba materijalnih življenjskih pogojev ali ta izprememba sama ne zadostuje. Treba je, da ljudje tudi v svoji notranjosti postanejo socialisti. Mi najbolje vemo kako je pri nas in kaj nam je treba. Zato bomo delali za socializem po svojem znanju, ne po diktatu od zunaj. Na narodni podlagi bomo izpopolnjevali socializem. Stopnjevaje, toda sigurno. Prepričani smo. da je naša pot prava in po tej poti bomo hodili do končne zmage. Glasovi velikonočnih zvonov so vedno bolj ubrani in vedno lepše pojo. Brezplaini dopusti V zadnjih letih opažamo nov pojav v delovnem razmerju. Uvedla se je praksa brezplačnega dopusta in se prakticira poslati delavstvo ob vsaki priliki na dopust, ne da bi se mu zato dala primerna odškodnina, kakršno predvideva tudi § 220. obrtnega zakona. Ta določba jasno pravi, da gre službojemniku plača, če je bil zadržan po službodavčevih okol-nostih. Praksa pa kaže, da se služ-bodavci silno radi ognejo plačanju dopusta tudi v primerih, ko je jasno dokazano, da je bil delavec sprečen delati baš radi krivde poslodavca. Radi prakse, ki se je uvedla pri nas, je postala ta določba zakona iluzor- na in je v zakonu samem čisto odveč. Nekaj delavcev je poskušalo svojo srečo na obrtnem sodišču, ki je pravilno razsodilo v prid delavčeve zahteve. Na pritožbo poslodavca pa je višje obrtno sodišče, ugodilo prizivu in smo bili tam kot preje. Razumljivo je, da postajajo na ta način vse tožbe brezpredmetne in bo praksa brezplačnega dopusta postala splošna. Pri višjem obrtnem sodišču leži še nekaj nerešenih prizivov o takih dopustih in bomo v prihodnji številki objavili razsodbe. Morda bi pa bilo prav, da se Delavska zbornica zainteresira za kak tak slučaj in ga tira do najvišje instance, da dobimo enkrat tudi v tem vprašanju jasno sliko. Da bi bilo to uspešno, nam kaže en sam slučaj. Neko večje gradbeno podjetje je delalo v »Ljubljanici«. Imelo je večje število delavcev zaposlenih. Nenadno je voda zalila strugo in s tem preprečila nadaljevanje dela. Toda, ko je voda toliko upadla, da je bilo delavcem mogoče delati, je podjetje zaposlilo novo partijo delavcev, medtem ko je prva partija bila še vedno na brezplačnem dopustu. Delavci so hodili spraševat vsak dan za delo, toda ko se jim je reklo, da za njih sploh ni več deia, so tožili podjetje za odškodnino za oni čas, ko so našli na svojih mestih nove delavce. Podjetje se je izgovarjalo, da je delo prestalo radi višje sile, češ, da voda ni dovoljevala dela. Obrtno sodišče ni upoštevalo izgovora z »višjo silo«, češ, da ne gre za čas, ko je voda zalila strugo, ker za ta čas delavci sploh ne tožijo, temveč tožijo le za čas, ko so bili najeti drugi delavci in so tožniki ostali brez dela, medtem ko so drugi lahko delali. Tu tedaj ne more biti govora o kakšni višji sili, ki bi bila lahko preprečena, če bi pod- Pod tem naslovom je objavil ljubljanski dnevnik »Slovenec« govor ministra dr. Kreka, ki ga je imel dne 22. marca t. I. na nekem delavskem zborovanju v Beogradu. »Slovenec« omenja, da je ta govor zelo pomemben. Ker nam radi pomanjkanja prostora vsega govora ni mogoče obja-viti, ga prinašamo samo v njegovih glavnih odlomkih. V uvodu je g. minister ugotovil, da je sin delavca in delavski človek, nato pa je izvajal v glavnem naslednje: »... Ako presojamo prilike organizacij našega delavstva po dosedanjem zunanjem vidiku, bi morali reči, da je skoraj vse naše delavstvo organizirano v marksističnih organizacijah raznih internacional. Rekel sem po zunanjem vidiku imajo te organizacije oblast v delavskih zbornicah, v ustanovah za zavarovanje dela in zaščito delavcev. Delegati teh ustanov so bili večinoma zastopniki naše države in našega delavskega sveta na mednarodnih konferencah in na drugih mestih mednarodnega sodelovanja delavskih organizacij. Zavzeli so vse dominantne položaje. Vešče so ta položaj Izrabili za ohranitev oblasti nad delavstvom in paz-no so skrbeli, da se ne bi mogel razviti kak drug delavski pokret. Če bi človek presojal prilike našega delavstva po teh zunanjih znakih, bi mislil, da v Jugoslaviji pomeni dober delavec liste, kar dober marksist, marksistična borba da pomeni obenem delavsko borbo, delavska politika, da pomeni obenem marksistič- jetje zadostno zavarovalo strugo pred eventualno poplavo. In kot rečeno je obrtno sodišče tožbi ugodilo, ker bi moralo podjetje prvenstveno vzeti v delo one, ki so bili dani na dopust in šele, če bi bila še potreba, pa druge. Podjetje pa je tožnike dalo na dopust, službe jim ni odpovedalo, vzelo pa je v delo nove delavce. Z ozirom na tako razsodbo obrtnega sodišča se je podjetje pritožilo in je višje obrtno sodišče v enem slučaju prizivu ugodilo češ, da so tožniki bili dani na dopust zaradi zalitja »Ljubljanice«, tedaj radi višje sile in da jim z ozirom na to ne pritiče odškodnina po § 220. obrtnega zakona. Ko dobimo razsodbe, tega primera, jih bomo radi zanimivosti primera objavili. Delavci se bodo morali odslej boriti tudi zato, da se odpravi praksa, ki je že skoraj splošno upeljana, da se delavca lahko pošlje vsak čas brez odškodnine na dopust. Dopust je prijeten, če je plačan. Tako pa delavca taki dopusti nič ne veselijo, ker je ž njimi združeno stradanje družine. Popravek V zadnji številki »Dela« je tiskarski škrat v uvodniku »Pot k resnici« izpustil polovico zadnjega odstavka, ki se glasi: »Gesla: Rim, Moskva in Amsterdam za nas ne veljajo. Kulturno-re-akcionama, krvavo-teroristična in internacionalna središča ne smejo vplivati na miselnost našega naroda, še manj pa, da bi soodločevala pri ureditvi naše nacionalne države. Za nas veljajo gesla: Ljubljana-Beograd in Praga. Tu je naša sila in naš spas in tu naše zavezništvo. Na delo po tej poti!« no politiko in da vsa delavska kultura pomeni obenem marksistično kulturo. To vešče ohranjevanje zunanje fasade našega delavskega gibanja pa se je lahko vzdrževalo samo radi tega, ker so jo uradne in noluradne delavske ustanove čuvale in podpirale ... ..; Mi hočemo obdržati jugoslovanski delavski stan v delavskih stanovskih organizacijah, ki se nočejo boriti1 za stanovske pravice delavstva kot razred proti drugim ustanovam istega naroda, nego kot de! našega naroda in to oni del, ki hoče s svojimi zdravimi silami koristiti narodni celoti, vedoč, da je samo v takem delu vseh ustanov v tej državi mogoč dober napredek i narodne celote m v tej celoti tudi izboljšanje položaja delavstva samega ... Hočemo popolnoma jasno dokazati, da je naše delavstvo naš najsolidnejši nacionalni element, da so naši delavci najnožrtvovalejši jugoslovanski državljani in največji nacionalisti in natriioti! Naj se vidi, da je naš delavec oni del našega naroda, ki s svojim težkim delom, s svojimi žulji in z znojem svojih lic, ob najtežjih prilikah, vsak dan kaže največjo po-žrtvovalost za ohranitev nacioalnega miru in reda v državi. Naj se čuje glasno, da naš delavec stvarno nikoli ni zahteval pomoči in podpore izven meja naše države!... ... Mi razumemo stanovsko razdeljenost socialne zajednice kot prirodno organizacijo zajednice. To je isti organ enega in istega naroda. Vsak stan je poedini organ tega Delavec spada v narodno skupnost istega narodnega telesa. Če le eden izmed teh delov telesa izgublja na življenjski sili, če je samo en organ, to je en stan bolan, je bolna vsa družba, bolno vse telo. Če je pa bolan tako važni del, tako velik organ, kakršen je veliki in pomembni delavski stan v socialni zajednici, tedaj je jasno, da ta zajednica kot celota ne more živeti, ne napredovati. Zato je dolžnost celokupne zajednice, da z vsemi silami skuša ozdraviti svoj bolni del, pomagati onemu stanu, ki v sedanjih prilikah trpi pomanjkanje in krivico. To mišljenje in takšno razumevanje pa je mogoče le tedaj oživotvoriti, če vsak posamezni stan stalno sodeluje pri delu za iste skupne najvišje ideale in cilje... ... Industrija je ustvarila sedanjega delavca in delavske množice. S tem so nastali delavski problemi, problemi proletarstva, ki razpolaga samo s svojo delovno silo. Ta proletarec pa je človek iste duše, istega srca, istega telesa, iste misli in istih želj, kakor vsi drugi. On je brat v človeški skupnosti. Vsak je dolžan videti v delavcu brata-človeka. Delavca mora vrhu tega tudi razumeti kot človeka, mora ga spoštovati in mora zanj v tem smislu skrbeti in z njim računati. Delavec ni le delovna sila, kakor trde to materijalistična pojmovanja. Delavec je človek-brat. Vreden je popolnega spoštovanja in razpolaga z vsem človeškim dostojanstvom. Zato smo dolžni vsi, da upoštevamo, da sta delavec in delavčeva delovna sila v bistvu eno in isto... ... Delodajalec, ki gradi svoj dobiček na račun svojega brata sočloveka in delavca, zagreši zločin na-pram celokupni človeški skupnosti. Skrbeti moramo z vsemi silami, da rešimo v svoji državi pravočasno delavska vprašanja tako, kakor bo to ustrezalo narodni in državni celoti!« Z besedami: »Prepričani smo, da lahko najdemo in iščemo osnovo za bodočnost svojega delavstva samo v naši državi, samo v našem gospodarstvu in v našem bratskem občestvu!« je g. minister zaključil svoj govor. Mi ga v izvlečku objavljamo radi tega, ker dokazuje, da smo mi hodili pravo pot, ko smo ves čas našega dela isto trdili. Obenem nas pa potrjuje v našem starem globokem prepričanju, da je delavcu mesto samo v njegovi nacionalni organizaciji! Računski zaključek OUZD OUZD v Ljubljani je zaključil leto 1935. s prehodnim presežkom Din 41.825-88. Računski zaključek se nanaša samo na bolniško zavarovanje (brez nezgodnega zavarovanja in poslovanja z delavsko zbornico in z borzo dela). Z ozirom na določila statuta se poslovni rezultati spremenijo, ko Osrednji urad določi višino povračila, ki ga prispeva nezgodno zavarovanje upravnim stroškom bolniškega zavarovanja in ko določi ustrezni del, ki odpade na OUZD za pokritje morebitnih primanjkljajev pri ostalih krajevnih organih Osrednjega urada. Določitev višine povračila in drugih deležev je odvisna od poslovanja obeh panog zavarovanja, Poslovni uspeh v letu 1935. je nasproti onemu v letu 1934. precej neugodnejši. Temu so vzrok slabe gospodarske razmere, ki imajo za posledico padanje delavskih mezd in s tem v zvezi nazadovanje dohodkov urada. Poleg tega je bilo leto 1935. tudi v zdravstvenem oziru zaradi neobičajnih vremenskih prilik zelo neugodno. Pojavila se je že v prvih mesecih I. 1935. gripa, ki je zavzela v marcu ogromen obseg. Zaradi tega je OUZD zaključil prve štiri mesece s pasivo 644 tisoč Din. Za presojo poslovanja bolniškega zavarovanja so važni ti-le momenti: Dvig staleža zavarovancev od 79.010 v letu 1934. na 79.263 v letu 1935. je pripisovati predvsem zasilni zaposlitvi in ne pomeni poživitve delavnosti, vendar je ta narast zvišal dohodke bolniškega zavarovanja za 124.000 Din. Nasprotno pa je bolniško zavarovanje izgubilo 406.000 Din zaradi padca zavarovane mezde, ki je znašala v letu 1934. na dan Din 22.63, v letu 1935. pa Din 22.395. Neugodnejše zdravstvene razmere so povzročile znatno višje izdatke. Poslabšane življenjske razmere zavarovancev zmanjšujejo odpornost proti obolenjem in tudi zaposlitev zaslužka potrebnih ljudi pri delu, kateremu telesno niso dorasli, zvišuje stanje bolnikov iz leta v leto. Medtem, ko je znašal povprečni stalež bolnikov v letu 1934. 2.71%, jih izkazuje leto 1935. - 2.79%. Tudi podaljšana podporna doba od 26 na 52 tednov stalež bolnikov precej zvišuje. Poslovni uspeh, kakor ga izkazuje zaključek za leto 1935. nikakor ne pomeni varnosti za finančno ravnovesje bolniškega zavarovanja. Epidemična obolenja kakor so se pojavljala v letu 1935. morajo povzročiti pasivno zaključitev kljub vsemu prizadevanju samouprave, uprave in zdravniške službe. Tudi je iz stališča današnjega gospodarskega položaja upoštevati, da bo od zavarovalnih prispevkov odpisati vsako leto večje vsote kot neizterljive. Skupni dohodki bolniškega zavarovanja znašajo 39.254 milj., (40,278 milj. v letu 1934.). Na prispevke odpade 38.496 milj. (39.314 milj. v letu 1934.), na povračila 0.274 milj. (0.328 milj.), na dohodke lastnih kopališč v Ljubljani 0.028 milj. (0.068 milj.), na dohodke lastnih kopališč v Mariboru 0.061 milj. (0.154 milj), na obresti 0.390 milj. (0.399 milj.), na tečajni dobiček 0.002 milj. Skupni izdatki bolniškega zavarovanja so znašali 39,203 miljonov (39276 milj.). Na hranarino odpade 11.016 milj. ali 28.06% (10,885 milj. — 27.03%), na porodniške dajatve 2,239 milj. ali 5.71% (2,195 milj. -5.44%), na pogrebnine 0,275 milj. ali 0.70% (0.298 milj. — 0.74%), na stroške za zdravnike 4,528 milj. ali 11.54% (4,375 milj. — 10.86%), na stroške za zdravila in zdravilne pripomočke — člani in svojci skupaj 3,405 milj. ali 8.67% (3,610 milj. — 8.97%), na oskrbne stroške v bolnišnicah — člani in svojci 4,791 milj. ali 12.21% (5,035 milj. - 12.51%), na stroške v kopališčih in zdraviliščih 2.746 milj. ali 7% (3.039 milj. — 7.55%), na stroške zobnega leče-nja 0.826 milj. ali 2.11% (0,783 milj. — 1.94%), na stroške vzdrževanja ambulatorijev 1,026 milj. ali 2.61% (1151 milj. — 2.86%), na upravne stroške 7.005 milj. ali 17.85%): bonifikacija tu še ni upoštevana, ker jo določi SUZOR naknadno). Na stroške samouprave odpade 0.082 milj. ali 0.21%, na stroške laične kontrole bolnikov 0.670 milj. ali 1.71% (0.677 milj. — 1.68%), na odpise in vzdrževanje inventarja 0,326 milj. ali 0.83% (0.252 milj. — 0.63%), na obresti 0.244 milj ,ali 0.62%, na stroške vzdrževanja vozil 0.021 milj. ali 0.06% (0.040 milj. — 0.10%), na vzdrževanje nepremičnin (zemljišče na otoku Rabu) 0.002 milj. Prehodni poslovni' presežek znaša 0.041 milj. ali 0.11% (1.001 milj. — 2.48%). ' Pri povprečnem številu zavarovancev 79,263 (79.010) odpade na člana in leto od skupnih dohodkov Din 495.24 (509.78). od skupnih izdatkov pa Din 494.71 (497.11), od prehodnega presežka odpade Din 0-53 (12.67). Od glavnih izdatkov bolniškega zavarovanja odpade na člana in leto, ih sicer hranarine Din 138.98 — 28.06% (137.77 - 27.03%), stroškov za zdravila Din 42.96 — 8.67% (45.69 — 8.97%), stroškov za zdravnike Din 57.13 — 11.54% (55.38 — 10.86%), oskrbnih stroškov v bolnišnicah Din 60.45 - 12.21% (63.74 — 12.51'%) stroškov za kopališča Din 34.65 — 7% (38.47 - 7.55%), stroškov za točenje zobovja Din 10.43 — 2.11% (9.91 — 1.94%), stroškov za ambulatorije Din 12.95 — 2.61% (14.58 - 2.86%). Na dajatvah je bolniško zavarovanje izplačalo Din 30,857 milj. ali 78.61% (31.376 milj. — 77.90%). (Konec prih.) VABILO na delegatsko zborovanje Narodne strokovne 2^vexe ki se bo vršilo v nedeljo, dne 10. maja 1936 oh 9. uri v dvorani Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, Miklošičeva cesta DNEVNI RED: 1. Otvoritev in naznanila predsedstva. 2. Poročilo verifikacijskega odseka. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo strokovnega tajnika. 5. Poročilo blagajnika. 6. Poročilo nadzorstva. 7. Poročilo o položaju delavstva v državi. 8. Volitve a) Izvrševalnega odbora, b) upravnega odbora in c) nadzorstva. 9. Razni predlogi. 10. Slučajnosti in zaključek. Pri vstopu v dvorano je oddati legitimacijo, ki mora biti opremljena s podružnično štampiljko in podpisi podružničnega predsednika in tajnika. Brez take legitimacije vstop v dvorano ne bo dovoljen. V Ljubljani, dne 10. aprila 1936. Izvrševalni odbor: Narodne strokovne zveze FRANJO RUPNIK, l.r., tajnik RUDOLF JUVAN, 1. r. predsednik Pokojninsko zavaro-vanje strojnikov Razumljiva in upravičena je borba strojnikov, da skušajo doseči pravico do starostne preskrbe in preskrbe za primer onemoglosti in invaliditete. Vendar vlada med strojniki precejšnja nejasnost z ozirom na obstoječe predpise, ki točno določajo kdo je zavarovanju zavezan in kdo ne. Ravno zaradi teh predpisov se ne da vseh strojnikov enako obravnavati glede pokojninske zavarovalne dolžnosti, ker predpisi ne določajo zavarovalno dolžnost, po naslovu, ki ga ima strojnik v službi, niti ne po načinu ali višini' honoriranja njegovega dela, marveč zgolj po opravilu in delokrogu, ki mu je odrejen v službi. Zato strojniki, ki vrše zgolj mehanična dela zvezana s strokovno kvaliifkacjio, tako za vodstvo in nadzorstvo, vzdrževanje in popravila strojev ter nadzorstvo nad kurjačem, po sedanjih predpisih zavarovanju niso zavezani. Vse drugačen je pa položaj strojnika, ako vrši poleg zgoraj označenega mehaničnega dela, še kako nadzorstvo nad drugim v službi dodeljenim osebjem, tako glede dela samega razdelitve dela in zapisovanje izvršenih ur pri delu, kakor tudi višino odškodnine za delo. Ali, ako vrši poleg tu označenih dolžnosti zvezano z odgovornostjo, še kaka druga administrativna in odgovorna dela. Vsi taki strojniki so zavarovanju zavezani. V teh primerih ugotovi zavarovalno dolžnost »Pokojninski zavod« potom svojih organov, bodisi na podlagi predhodne prijave prizadetih ali direktno potom lastnih re-vizornih organov. Strojniki pa, zaposleni v električnih centralah, zavzemajo še bolj ugoden položaj napram zavarovalni zavezanosti, ker vrše poleg svoje meha nične službe še opazovanje in nadzorstvo nad registrirnimi aparati, vknjižujejo delovršbo strojev tako glede pridobljenega, kakor tudi porabljenega, oziroma oddanega električnega toka, brez ozira ali vrše še kaka druga višja nadzorstvena in vodilna dela. Po odločbi banske uprave, na podlagi razsodbe v neki pritožbi, je smatrati nadzorstvo nad registrirnimi aparati oziroma vodstvo in nadzorstvo nad stikalno ploščo, za duševno delo. Tako delo je pa zavarovanju pod- vrženo. Zato so vsi strojniki v električnih centralah, ako vrše zgoraj omenjena dela zavarovanju zavezani. V neki tovarni so strojniki, ki vrše zgoraj omenjena dela, ki pa imajo še absolvirano strojno električno šolo pri kraljevski mornarici. Tudi ta izobrazba osnavlja predpogoj za zavarovalno dolžnost, čeprav službodajalec na vse mile viže protestira. Nič ne koristi. Zakon je jasen in točen, čeprav Zveza industrijcev v Ljubljani skuša osporavati kot zastopnica svojih klijentov oziroma članov, naziranje oziroma tolmačenje, ki ga vrši Pokojninski zavod. Slej ali prej bodo prišli strojniki do vseh svojih starostnih pravic. V letošnjem državnem proračunu je bil že vnešen amandman glede zavarovalne dolžnosti strojnikov, ki pa je v zadnjem trenutku izpadel, ker je zaenkrat prevladovalo naziranje, da je treba postopama uvajati dolžnosti oziroma obveznosti pokojninskega zavarovanja za poedine poklice, še prej pa je treba v načelu provesti oziroma razširiti pokojninsko zavarovanje na vso državo, ker velja sedaj pokojninski zakon samo za Slovenijo in Dalmacijo, kot teritorija, ki sta preje spadala pod Avstrijo. Ko bo zakon razširjen in veljaven za vso državo, se je nadejati, da bo vprašanje o zavarovalni dolžnosti strojnikov vseh panog končno in definitivno ugodno rešeno. Dotlej pa se je treba vojevati za pravice, ki si jih strojniki pridobe na podlagi dosedanjih predpisov in ki bazirajo na okolnostih, ki smo jih v tem članku navedli. V naši Narodni strokovni zvezi imamo večje število članov strojnikov in razumljivo je, da ima naša organizacija velik interes na tem, da pridobimo strojnikom vse ugodnosti, glede starostne preskrbe, invalidnosti in onemoglosti, na podlagi ugodnega tolmačenja obstoječih' predpisov od strani pokojninskega zavoda samega. Zato prosimo ponovno vse strojnike, naše člane, da nas takoj obve-ste o svojem delokrogu, ki ga vrše, da zamoremo podvzeti potrebne korake še za vse one, za katere nismo doslej vedeli, kakšen je njihov službeni delokrog in kako je njihovo službeno razmerje. Prosimo pa za resnična in točna poročila. Končno pa vsem tovarišem strojnikom prav vesele Velikonočne praznike. R. Rezultati volitev obratnih zaupnikov Pod tem naslovom smo v zadnji številki našega lista objavili nekaj rezultatov o volitvah obratnih zaupnikov. Danes naše zadnje poročilo izpopolnjujemo po podatkih, ki smo jih prejeli od Delavske zbornice. Vseh obratnih zaupnikov imamo po omenjenih podatkih 93. Omenjamo pa, da to število ni točno, ker so naši pripadniki v več primerih nastopali tudi na kompromisnih listah, ki so v statistiki Delavske zbornice skoraj vse uvrščene med neopredeljene ali pa neorganizirane. Če po naših podatkih te prištejemo k številu, ki nam ga priznava zbornica, imamo vseh zaupnikov 106, torej precej več, kot so pa to poskušali prikazati naši nasprotniki. vprašanje nekega delavskega lista, kateri zaupniki pri KDE pripadajo »plavim«, pripominjamo, da vsi brez razlike. Glede njegove opazke, da smo si po krivici prisvojili dva zaupnika v Vevčah, pa sporočamo, da tega nismo storili namerno in da smo »dva« od gornjega števila doseženih delavskih obratnih zaupnikov, odšteli, ker se pač s tujim perjem nočemo šopiriti. V naslednjem podajamo številke iz podjetij, ki jih v zadnji številki nismo omenili: Plavi Beli Rdeči Tvornica tanina,, Goričane 10 0 TPD, Hrastnik 10 0 Semperit, Kranj 3 0 6 TPD. Kočevje 10 0 A. Jakih Krmelj 10 0 Mestna vrtnarija, Ljublj. 10 0 Doctor & drug, tekst. tovarna, Maribor 6 5 8 Mestni avtobus, Mrb. 111 J. Lenart, Ptuj 10 0 TPD, Trbovlje 6 0 4 Glanzman-n & Gassner, Tržič 1 6 9 TPD, Zagorje 2 0 1 TPD, Laško 2 0 1 V skupno 184 podjetjih je bilo izvoljenih vsega 807 delavskih obratnih zaupnikov, od katerih pripada rdečim 52.04%, plavim 11.4%, belim 21.9%, neopredeljenim 7.65%, neorganiziranim 6.08 %. Če po teh podatkih Delavske zbornice izvzamemo iz skupine »neopredeljeni« in »neorganizirani« naše ljudi, se odstotek »plavih znatno poveča. V. Š.: 0 delavski skupnosti Danes, ko nas tare gospodarska in socialna kriza, je treba, da spregovorimo odkrito in pošteno besedo o sodelovanju med delavskimi organizacijami, da bi tako dosegli boljše gmota ostani e našega delavstva. Veliko se govori in piše o tem vprašanju ,vendar do sedaj še ni ni-kakih izgledov, da bi krenili boljšim časom nasproti. Kje leže vzroki temu, je težko reči. Vsi namreč hočejo biti najboljši prijatelji delavstva, čeprav samo ob gotovih prilikah. Sedanjega stanja moče biti nihče kriv, dasiravno bi lahko delavstvo s prstom pokazalo na tiste, ki umetno delajo razdor med delavstvom. Toda moj namen ni razglabljati o razdrapanih razmerah med delavstvom v preteklosti. Tega tudi nočem storiti, ker hočem zastaviti svojo besedo za boljše čase. Kdor pa hoče, da bo delavstvo res doživelo boljše čase, ta mora brezpogojno pustiti^ preteklost zgodovini. Če pogledamo, kaj bi bilo treba storiti za dosego te skupnosti, ki je tako krvavo potrebna, potem moramo imeti predvsem dobro voljo, inicijativo pa mora dati delavstvo samo, to ječ delavstvo mora zahtevati od svojih strokovnih organizacij, da se že končno preneha z ono brezplodno medsebojno borbo, ki ubija v delavstvu moralo in čut za skupnost. Kajti končni efekt te borbe ni nič drugega, kot mala razlika glasov med posameznimi skupinami pri eventualnih volitvah v socialne ustanove. če razmiotrivamo * današnji neznosni položaj delavstva, vidimo — in o tem so prepričani tudi tisti, ki jim delavska solidarnost ne gre v račun — da bije dvanajsta ura in da je že skrajni čas, da delavstvo spregleda. Mi, ki dobro mislimo, pozivamo vse trezno misleče delavce, da z vsemi svojimi silami zastavijo ves svoj trud, da se najde podlaga, na kateri bi lahko brez bojazni po medsebojnem izigravanju sodelovali v korist celokupnega delavskega stanu. Apeliram v imenu vsega trezno mislečega delavstva na vse delavske voditelje in borce, da zastavijo ves svoj vpliv za dosego teh naših želja. Mišljenja sem, da ni treba ustanavljati nikakih novih delavskih front in sličnih podvigov, ker bi se dalo tudi z obstoječimi delavskimi organizacijami marsikaj doseči za skupno sodelovanje. Pri Delavski zbornici na primer, ki je in mora ostati naš delavski parlament, naj se ustanovi medstrokovni svet, ki bi dajal direktive strokovnim centralam za skupne akcije v skupnih delavskih vprašanjih. Če zaenkrat samo to dosežemo in če pridejo v medstrokovni svet Delavske zbornice ljudje, ki iskreno in pošteno mislijo, potem smo že storili velik korak naprej. (Opomba uredništva. Gornji članek smo prejeli iz delavskih vrst, zato ga objavljamo nepopravljenega. Želeli bi, da se tudi drugi oglasijo k temu vprašanju.) V e sefe vefikonočne praznike žen vsem čifafefjem in sofrudnikom „Defa“ Urednik. Pokojnine tobačnih delavcev Dne 1. aprila t. 1. je stopil v veljavo nov pravilnik o pokojninskem skladu stalnih monopolskih delavcev. Naloga po pravilniku ustanovljenega sklada je, dajati delavcem osebno pokojnino, vdovam in otrokom delavcev pa rodbinsko pokojniho. Pet let, ko je jbil delavec nestalen, se lahko šteje v leta za pokojnino. V imovino pokojninskega sklada se stekajo poleg drugih dohodkov tudi prispevki delavstva, ki znašajo na mesec za prvo kategorijo 71 Din, za drugo 59, za tretjo in četrto pa 47.50 Din. Prispevki se odtegujejo mesečno od plače. Pravica do osebne pokojnine se pridobi po 10, do rodbinske pa po petih letih članstva. Upokojitev nastopi, ko postane delavec delanezmožen ali dovrši 65. leto starosti ali 35 let službe ali če preneha službeno razmerje. Upokojitev je trajna ali pa radi začasne delane-zmožnosti tudi samo začasna. Pokojnina znaša po 35 letih službovanja v prvem razredu 900 Din, v drugem 750 Din, v tretjem in četrtem pa 600 Din na mesec. Po desetih letih službe znaša mesečna pokojnina: v prvem razredu 360 Din, v drugem 300 Din, v tretjem in četrtem 240 Din. Za vsakega nadaljnjega pol leta se pa poviša za en odstotek. v Do rodbinske pokojnine so upravičeni po delavčevi smrti delavčeva zakonska žena ter zakonski in poza-konjeni otroci, po smrti delavke pa tudi nezakonski otroci, če jih ne vzdržuje oče. Za vdove je precej omejitev glede pokojnine. Rodbinska doklada znaša za eno osebo 50, za dve 65, za tri 75 in za več oseb 85% osnove, ki jo tvori osebna pokojnina, ki jo je imel upokojenec ali ki bi jo imel delavec, če bi bil upokojen. Upokojenec, ki prejema podporo po zakonu o zavarovanju delavcev, prejema pokojnino, znižano za znesek podpore. Vdova z rodbinsko pokojnino, ki se omoži, dobi odpravnino v znesku enoletne pokojnine. Preostali otroci ne izgube svojih pravic. Kot pogreb-niha se izplača upokojenčevi rodbini enomesečna pokojnina. V gornjem smo našteli samo glavne določbe novega pravilnika o pokojninah monopolskih delavcev. Razmere upokojencev se bodo s tem pravilnikom precej izboljšale, vendar kako se bo pravilnik v praksi obnesel, pa bomo šele videli. Vprašanje ljubljanske bolnice Vedno bolj in bolj se čuti potreba, da se zgradi v Ljubljani nova moderna bolnišnica, ki bi odgovarjala vsem sodobnim načelom zdravljenja in higijene. Današnja splošna bolnišnica v Ljubljani že zdavnaj ne odgovarja več tem načelom. Odkar pa so se izpremenile politične meje in je Ljubljana zelo narasla, je postala tudi mnogo premajhna. Zgrajena je bila koncem preteklega stoletja in to za razmere, ki so takrat vladale. Zato se že skozi več let čuje jo zahteve po razširitvi stare bolnišnice ali pa po zgraditvi nove. Če razmišljamo o tem, za katero rešitev tega perečega vprašanja bi se bilo treba odločiti, potem moramo pač postaviti zahtevo po novi moderni bolnišnici. Današnja bolnišnica ima poleg drugih slabih lastnosti še to, da stoji na kraju, ki za bolnišnico nikakor ni primeren. Smrad iz bližnje Ljubljanice, neprestano ropotanje šentpetrskih zvonov, cestni hrušč in do pozne nočne ure trajajoči ropot cestne železnice, pač ne more blagodejno vplivati na bolnike, ki se v sedanji bolnišnici zdravijo. Ljubljanska občina namerava bol-nično vprašanje rešiti na ta način, da bi zgradila za bolnike svojega območja lastno bolnišnico, dokler pa tega ne bi storila, bi postavila nekaj bolniških postelj v staro šentpetrsko /ojašnico. Da to ne more predstavljati definitivne rešitve bolničnega vprašanja, leži na dlani. Nova ljubljanska bolnišnica mora biti pristopna vsemu prebivalstvu dravske banovine in zato je potrebno, da se moči ne cepijo, temveč da vsi po svojih močeh pripomorejo do tega, da dobimo res moderno bolnišnico, česar pa ne bomo nikdar dosegli, če bo skušal bollnišnično vprašanje reševati vsak po svoje in samo za zaokrožen krog prebivalstva. Pred meseci je bil v Ljubljani ustanovljen akcijski odbor, ki si je nadel nalogo, na bo zainteresiral vse merodajne faktorje za zidavo nove bolnišnice. Narodno delavstvo to akcijo iskreno pozdravlja in bo pri njej po svojih močeh tudi sodelovalo. Omenjeni akcijski odbor je že izdelal razne načrte in tudi pokrenil vse potrebno, da pride čimpreje do zidave nove bolnišnice, ki bo morala imeti najmanj 2000 postelj, medtem ko jih ima sedanja samo 800. Da pa bolniki ne bi radi pomanjkanja trpeli, dokler ne bo nova bolnišnica gotova, je akcijski odbor s pomočjo strokovnjakov tudi izdelal načrt, kako naj bi se sedanja bolnišnica na Zaloški cesti začasno preuredila, da bi vsaj za silo odgovarjala zahtevam današnjega časa. Vse narodno delavstvo Dravske banovine želi. da bi bilo delo pred kratkim ustanovljenega akcijskega odbora kaj kmalu kronano z uspehom, ki bo v korist celokupnemu narodu, predvsem pa našemu delovnemu ljudstvu. Akcijski odbor pa zagotavljamo, da ga bomo v njegovem plemenitem stremljenju podpirali. §219 obrtnega zakona Zelo je razburila delavsko javnost vest, da je z novim finančnim zakonom popravljen § 219 obrtnega zakona tako, da ta paragraf za kovr-narska in rudarska podjetja ne velja. Baje je bilo to storjeno na intervencijo nekaterih podjetij iz dravske banovine. Rudarji in kovinarji bi bili s tem silno udarjeni, ker za prvih šest dni bolezni ne bi več dobivali svoje plače, kakor to predpisuje omenjeni člen obrtnega zakona. Še predno je senat s svojimi popravki izglasoval finančni zakon za leto 1936-37, smo se telefonično obrnili na senat s prošnjo, da pusti § 219 obrtnega zakona nespremenjen. Dobili smo zagotovilo, da se bo to tudi zgodilo. Sedaj pa čujemo, da se je omenjeni člen vendarle spremenil na škodo rudarjev in kovinarjev. Avtentičnega sicer še nimamo ničesar v rokah, vendar je malo upanja, da bi ostalo pri starem. Nedavno se je zglasila pri g. banu večja deputacija jeseniških kovinarjev, kateri je baje g. ban zagotovil, da se popravek § 219. obrtnega zakona v finančnem zakonu ne bo nanašal na privatna kovinarska in rudarska podjetja, temveč samo na državna. Kljub temu pa je potrebno. da se že sedaj stori vse, da bo vsaj v prihod jem finančnem zakonu zopet dana omenjenemu členu obrtnega zakona vsa njegova veljava. O izpremembi člena 219. obrtnega zakona bomo obširneje poročali v eni izmed prihodnjih številk našega lista. Kako je s socijalnim zavarovanjem drugod Delavec je navezan izključno le na zaslužek svojih rok. Če izgubi bilo radi nesreče, starosti, onemoglosti ali kakšnega drugega vzroka sposobnost zaslužiti si s svojimi rokami svoj vsakdanji kruh, potem ostane na cesti brez sredstev, on in njegova družina so pahnjeni v največjo bedo in v njih domu se naseli lakota in z njo v zvezi tudi razne bolezni. Zavedajoč se velike škode za narod in državo, ki iz tega nastaja., so tako socijologi kot politiki in drugi javni delavci pričeli iskati potov, po katerih naj bi se to zelo pereče socijalno in nacionalno vprašanje dalo rešiti. Nekateri so stali na stališču, da je treba dati delavcu tak zaslužek, da bi: si za stara leta lahko kaj prihranil, drugi so zopet zagovarjali načelo privatne dobrodelnosti, tretji prostovoljnega zavarovanja itd. Toda praksa je pokazala, da nobena teh poti ne vodi do željenega cilja. Sčasoma je prevladalo prepričanje, da zamore edino obvezno zavarovanje to pereče socialno vprašanje rešiti v zadovoljivi obliki. Danes je na vsem svetu okrog 400 zakonov, ki urejujejo obvezno zavarovanje delavcev in nameščencev. V obveznem zavarovanju za primer materinstva in bolezni je na vsem svetu zavarovanih okrog 90 milijonov ljudi. Za primer onemoglosti, starosti in smrti je zavarovanih 100 milijonov delavcev. Od 1. januarja 1937, ko bo v Zedinjenih ameriških državah stopil v veljavo novi zakon, se bo to število še povečalo za 25 milijonov delavcev. Zavarovanje za primer nezgode obsega še večje število zavarovancev, vendar pa o tem številu ni točnih podatkov, ker se v posameznih državah ne plačujejo prispevki po številu zavarovanih delavcev, temveč le po izplačilu izplačanih zaslužkov. To so velikanske številke, ki dokazujejo, da se stalnega in hitrega napredka v socijalnem zavarovanju ne da več ustaviti. V naslednjem prinašamo iz delavskega in nameščenskega socijal-nega zavarovanja samo nekaj podatkov iz držav, ki so nam najbližje kot sosede ali zaveznice. Avstrija ima izvedeno zavarovanje za primer nezgode tako za delavce, kakor tudi nameščence. Zavarovanih je 395-000 industrijskih delavcev, 198.000 nameščencev in 700 tisoč poljskih delavcev. IjZa primer bolezni je zavarovanih 744.000 industrijskih delavcev, 243.000 nameščencev in 275.000 poljskih delavcev. Za primer onemoglosti, smrti ali starosti je zavarovanih 13.000 rudarjev, 198.000 nameščencev, 600.000 industrijskih in trgovskih ter 280.000 poljedelskih delavcev. Madžarska ima za primer nesreče zavarovanih 620-000 poljedelskih delavcev, 780.000 pa drugih. Za primer bolezni je zavarovanih 870.000 delavcev, za primer onemoglosti, starosti in smrti pa 560.000 delavcev, od katerih je samo rudarjev 40.000. Grčija ima izveden zakon o zavarovanju nezgod in bolezni. Iz zavarovanja so v Grčiji izvzeti poljedelski delavci. Številčnih podatkov o zavarovancih nimamo na razpolago. Italija ima za slučaj nezgode zavarovanih 2,853.000 industrijskih in 7.500.000 poljedelskih delavcev. Za slučaj materinstva je zavarovanih 840.000 industrijskih delavk, za slučaj tuberkuloze pa 6,250.000 indu- strijskih in poljedelskih delavcev in nameščencev. Na slovenskem ozemlju Italije je zavarovanih za slučaj bolezni 185.000 delavcev skupno