pogledi, komentarji RUDI CACINOVIC* Porajanje nove skupnosti (Premiki v Ruski federaciji) Razpad Sovjetske zveze, osamosvojitev sicer formalno tudi prej samostojnih republik na njenem obrobju, vrenja in kaos znotraj Se ohranjenega nekdanjega imperija spremljajo zadnja leta različne napovedi in tudi mnoga presenečenja. Mnogi si zastavljajo vpraSanje, kam legendarna ruska trojka v resnici drvi. Pri tem mnogi opozarjajo na kaos. ki ga je povzročil razpad imperija. O tem. kaj ta kaos prinaSa za nekdanje države Sovjetske zveze in kaj prinaSa preostalemu svetu in tudi nam. so mnenja zelo različna in tudi protislovna. Nobenega dvoma ni. da je konec hladne vojne, ki mu je sledil kmalu tudi razpad sovjetskega imperija. danaS-nji svet spremenil. Ni dvoma, da je poleg mnogih pozitivnih sprememb za naš narodni in državni razvoj prinesel tudi vrenje in klanje v balkanskem kotlu. Gre za dogajanja na ogromnih vzhodnoevropskih in azijskih razsežnostih, ki so vedno in ki bodo tudi v prihodnje neposredno ali posredno vplivala na naS razvoj. Prav zato moramo spremljati premike in razvoj na našem severovzhodu. Gre za premike v samostojnih republikah na obrobju nekdanje Sovjetske zveze, gre pa tudi za pravi kalejdoskop tudi znotraj Ruske federacije. Zunanji in notranji vplivi na razsežnostih nekdanje Sovjetske zveze so zdaj različni in so tudi različno geografsko razdeljeni. Ne glede na najrazličnejše deklaracije o miru in sodelovanju, o razoroževanju in še marsičem pozitivnem, kar se poudarja po koncu hladne vojne, lahko opazujemo tudi skrbno, nezaupljivo in ponekod tudi oboroženo pripravljanje »za vsak primer«, ki bi ga prinesel razvoj med dediči Sovjetske zveze. Vse to izziva in bo še bolj spodbujalo prijatelje in mrhovinarje. Ni dvoma namreč, da so države nekdanje Sovjetske zveze v veliki stiski. V tej svoji stiski išče vsaka svoj izhod iz kriz in težav, vsaka posebej poskuša najti tudi pomoč in podporo od zunaj. In v te nove stike so vpleteni gospodarski, ideološki, verski, nacionalni in nacionalistični in tudi vojaškostrateški elementi. Ponekod si bodo skušali najti zavezništvo pri tistih, ki imajo enake ali podobne notranje premike ali težave. Razpad Sovjetske zveze in oblastveno deklarirana politika družbenih in gospodarskih reform, posebno še Jelcinova prepoved Komunistične partije, sta pri mnogih po svetu porajala zmotno pričakovanje, da bo na raz-sežnostih nekdanjega imperija tako rekoč čez noč mogoče spremeniti celotno strukturo v državo po evropskih ali ameriških merilih. Vnetim zagovornikom hitrega prehoda na zahodni demokratični in kapitalistični sistem je zdaj že jasno, da je taka preobrazba po sedemdesetih letih državnega kapitalizma stalinističnega ali tudi že nekoliko reformiranega tipa zelo težka in dolgoročna naloga. Predvsem so vsi »hitri« ukrepi, ki • Rudi ČadnotV. dipkimai. puMkKi so se jih lotili, izzvali kaos in še večjo bedo množic. Take negativne rezultate so izkoriščali sovražniki reform v svoji propagandi za ohranitev starih, čeprav že davno neprimernih institucij. Tržno gospodarstvo zahteva pnmeren razvoj demokracije, zahteva pa tudi primemo miselnost ljudi. Vemo. da je pred oktobrsko revolucijo vladal v Rusiji polfevdalni carski absolutizem in da ogromne množice niso poznale individualne gospodarske pobude in da jim je tržna konkurenca popolnoma tuja. »Revolucionarni« spreminjevalci sovjetske in tudi »ruske« družbe so pozabili, da trg in oblast s svojimi ukrepi ne moreta ponuditi nekdanjim »sovjetskim ljudem« nečesa, kar so sicer v svojih prejšnjih sistemih poznali in kar se je tudi, počasi in mukotrpno, zahvaljujoč levici in sindikatom, razvijalo v zahodnih družbah: solidarnost med ljudmi. Ta solidarnost nc more biti popolna, brez njenih pozitivnih vplivov pa ne more biti nikakršne družbene integracije, nobene sprejemljive alternative staremu sistemu. Ruski vsakdan pa odmeva v vse večji inflaciji, čeprav jo je v zadnjih mesecih uspelo nekoliko upočasniti (pribl. 3% tedensko). Dolarje mesečno naraščal že za 20% v menjavi z rubeljsko vrednostjo. Povprečna mezda je od 6 do 10 dolarjev. Po mnenju Svetovne banke je delo v Rusiji najcenejše tudi v svetovnem merilu. Enako najemno delo (»L-ohnarbeit«). ki stane na Madžarskem 662 DEM. na Češkem 401 DEM. stane v Rusiji le 95 DEM. Hitre spremembe so v državi brez tržnih izkušenj ogromne množice izkoristili špekulanti, koru-pcionisti in mafija. Ob ruskem obrobju (Turčija, Poljska) delujejo »boljši trgi«, ki jih upravlja mafija. Nekateri so mnenja, da bo kmalu prekosila ameriško-sicilijan-sko sorodnico. Doma kraljuje z izsiljevanjem in plačevanjem »zaščite«. Iz Ruske federacije izvažajo na črno v mafijski organizaciji (tudi nafto in uranovo rudo, še posebej pa orožje). Mafija nadzoruje 90% izvoza (podatki Criminal Research Center. London). Po podatkih tujih inštitucij so v letu in pol mafijci zbrali doma 10 milijard dolarjev, v tujini pa položili 15 do 17 milijard dolarjev. Naložili so jih ljudje, ki s proizvodnjo in delom nimajo nobenega opravka. Podatki, ki jih objavlja rusko notranje ministrstvo, so precej srhljivi. V državi deluje 150 združenj organiziranega kriminala s 3.500 tolpami. Vse to je posledica dejstva, da je nekdanji sovjetski varnostni sistem utrpel precejšnje udarce (čeprav ga Jelcinova država skuša ohraniti in »reformirati« po svoje). Pri razvoju organiziranega kriminala ne smemo prezreti tudi težkega položaja mnogih vračajočih se oficirjev in poklicnih vojakov ter njihovih družin, ki so predvsem brez stanovanj in tudi ne primerno plačani. Pri naših razmišljanjih nam lahko pomaga tudi dober poznavalec zahodnih sistemov, predvsem pa razmer v ZDA: John Kenneth Galbraith je aprila v nemškem tedniku Die Zeit objavil daljši intervju, kjer je opozoril, da proces reform v nekdanji Sovjetski zvezi ni nobena zmaga kapitalizma. Spremembe na Vzhodu so delo tamkajšnjih ljudi samih. Te spremembe niso plod ideološkega vpliva ali malikovanja kapitalističnega sistema. To je zmaga tržnega gospodarstva, ne kapitalističnega sistema. »V nekdanji Sovjetski zvezi gre za spremembe od vseobsegajočega socializma v tržno gospodarstvo in ne v čisti kapitalizem, ki ga mi sami nimamo.« Gre za pragmatično mešano gospiKlarstvo. Galbraith opozarja tudi na nevarnost trditev, da lastninjenje samo po sebi rešuje probleme. So primeri, kjer je država dala boljše rezultate. »To mora biti obdobje pragmatizma in ne teorije.« Opozarja, da resnično svobodne svetovne trgovine nikoli ni bilo. Potrebne so intervencije in sporazumi, predvsem v kmetijstvu. Mnogo več težav jc tam, kjer kolektivnih sporazumov ni. Industrijske države imajo mirne medsebojne odnose predvsem zato, ker so gospodarstva med seboj prepletena. Na vprašanje, ali ni bilo glede nekdanjih socialističnih držav čestitanje kapitalizma preuranjeno. je Galbraith ponovno poudaril, da ne gre za zmago kapitalizma. Poleg pomanjkanja tržne spodbude je bil prepogosto zanemarjen dejavnik rigorozna prisila v kulturi, umetniškem in političnem izražanju, kar je spremljala nekakovostna proizvodnja. Z višjo življenjsko ravnijo je prišlo do protislovja med prisilo in zatiranjem komunistične strukture na eni in z gospodarskim in socialnim razvojem povečane zahteve ljudi (študenti, znan.stveniki, inženirji, močno motivirane politične skupine) na drugi strani, da bi jih slišali. Galbraith je tudi obtožil Jeffrevja Sachsa. da je s svojimi nasveti o hitrih kapitalističnih spremembah kapitalizem težko kompromitiral. Mihael Gorbačov vodi zdaj poseben sklad, okrog katerega je zbral ugledne ekonomiste in politologe, daje štipendije in vzgaja mlade generacije, predvsem ljudi, ki bi bili že zdaj sposobni prevzeti politično in gospodarsko krmilo države. Razglasil se je za socialdemokrata. V nekem intervjuju, objavljenem v madžarskem dnevniku Ncpszabadsag. je široko razpravljal o sedanjem ruskem trenutku in o alternativnih rešitvah iz sednjih težav. Pravi, da se bo mnenje, da ni bil premalo pogumen, ko je imel možnost za hitro prenovitev gospodarstva in družbe, še potrdilo. Z dejansko vladajočimi silami družbeni razvoj ni bil mogoč. Izhtxl pa je tam. kjer je začel CK na seji januarja 1987. Partijska nomenklatura je dojela, da reforme usodno vplivajo na njeno vlogo. Posebno je to veljalo za tiste zunaj Moskve, češ, v njej naj se le prepirajo, tukaj pa bomo ostali mi. Tako je bilo pri reformi političnega sistema in tako tuili pri gospodarski reformi Ko je šlo za novo gospodarstvo, s tem da se moramo reševati s tržnim gospodarstvom, z decentralizacijo, se dotakniti lastninskih odnosov in jih reformirati - tedaj se je gospodarska nomenklatura pridružila politični. Reforme so pokazale nept)trebnost aparata, odvečnost stare strukture. Bilo pa je več sto ministrstev, čez sto v Rusiji, več sto po republikah, bili so trusti, združenja, ccntralc podjetij. Vsa ta nomenklatura sc je prebudila, spoznala, da ji bije mrtvaški zvon, uprla se je. Gorbačov je bil mnenja, da mora »zajeti zrak«, in je iskal izhod, sjij bi sicer reforma propadla kot vsi poskusi pred njo. In tako je prišlo do 19. partijske konference in do političnih reform. Združiti so hoteli reformna prizadevanja od zgoraj s p