V llbijski oušfavi ^ Roman. f - Angieški spisal A. Coaan Doyle. (Dalje). Po veeeiji so posedli po krovu, da še nialo pokramljajo, prcdca odide vsak v svojo kabino. • Tedaj je nastopil dragomaa Mansur, da jim, kakor je v iakiti izletimkih družbah navada, obrazloži spored za prihodnji dan. «Gospe in gospodje!« jih je nagovoril v svoji nagli, ropotajoči in polomljeai aagleščiai — bil je po rodii Arabec, donia iz spodajega Egipta —. «Jutri se spomnite, da ne bodcte pozabili vslati, ko udari ura k dovršitvi va.šega izlela v pušeavo še pred poldnem. Prišedši na kraj, kjer vas pričakujejo osli — prišli bodo namreč še prcd vami peš iz Wadi Halfe — bomo jezdili pet inilj* preko puščave mimo tetnpeljna Amon-ra, ki leži na potu, in tako bomo doscgli slavno skalo Abusir. Imenuje se tudi prižnica, to pa zato, kcr je podobna prižnici. Ko pridetc k skali, se bodete prepričali, da stojite na robu kulturncga sveta in civilizacije in omike in da vas že par korakov zanese v dcželo dervišev —. Raz vrha skale bodcle občudovali vso krasoto Nilovih pragov pod seboj obenem z vseaii ajibovimr naravnimi lep< 'ami in obenem z vso aepregledno puščavo. Vsi slavni Ijudje, ki so kedaj obiskali Abusir, so na njegovo skalo zapisali svoje ime — in zato bodete tamkaj tudi vi zapisali svoja imena —!« i Mansur je nekojiko počakal, da so poslušavci imeli Osem kilometrov, slabi dve uni. čas se nasmeliaiti njegovemu dovtipu, ia ko se je to zgodilo, je ves zadovoljea koačal: «Nalo pa se bodete vraili v Wadi Halfo, kjer si bodele odpočili dve uri ter si ogledali angleško obmejno četo, kamelaije, in obiskali ^azar.«* Tako je zaključil dragomaa Maasur svoj nekoliko rogljati aaglcški govor, njegovi, kakor sloaova kost j beli zobje so se bliščali v luči ladijaih svetiljk in ajei gove dolge ohlapne hlaee, ajegov kratki angleški suk¦njič ia rdeči tarbuš so drug za drugiin izginili po lestvi navzdol v laciijsko luko. Pogovor, ki je ob Mansiirjeveni prihodu utihnil, je iznova oživel v polglasneia, rahlem žuborcnju v posameznih gručah po krovu. • »Zanašam se na vas, gospod Slephens,« je dejala ¦Sadic s svojo brezbrižno prostodušaostjo, «da nam bo- dele še o praveni času povodali vse potrebno o zanimi- vostih, ki nas čakajo v Abusiru. Saj imatc vse popisa- no v tistem svojem rdcče vezancm «Vodaiku po Egip- tu« —! Bolje. da človck vnaprej ve, kaj bo videl, si po- , zneje lažje zapomne.« «15ojim se,« se je vtaknila vmes njena teta z zlovoljaim, rozkim glasoiu, »bojim se, da si teh reči nikdar ne bom zapomnila. Ko bom spet doma v svojem prijetneni, .snažnem Bostoan — oh, da bi le že kmahi bilo! —, lani kjer me ne bo takle mršav dragoman vlačil in gonil naokoli in nii vcaomer trobil na u.šesa svoje znanje, lcdaj boin sedla in si vse še enkrat prebrala, kar je znainenitoga pisanega o Egiptu. In morebiti se aii tedaj zbudi želja, da bi še enkrat potovala semkaj —. Sedaj pa si ne želiai ničesar dniga, ko da lii žo kmalu spel bila v Kaiii in na potu dotnov —\ : 'Misii! sem si, da bodete morebiti potrebovali na- * 1'crzijsko-turška beseda, pomcni trg, v orientalskih meslih središče vsega trgovskcga in družabnega življenja. tančnih obvestil o Abusiru,« se je skromno oglasii Stephens, ko je gospoJičaa Adams nekoliko prenehala da je prišla spet k sapi, «in pripravil sein kratek izvteček k slvari.«  Dal je gospodični Sadic Hslek.  «Izvleček k slvari —?« se je poredao nasmejala in pogledpla na listek pri luči sveliljke. «Kaj aaj to pomeni —? Ia tuk pišelc: VZ Abusir —! Na lislku, ki stc mi ga včeraj dali, ste napisali VZ Wadi Halfa. Kaj neki hočete reči s tera VZ —?«  Stephcns je zardel v svoji zadregi kakor mlad fant.  • «To je taka navada v aašem poklicu, da rabimo za večkrat se ponavljajoče izraze posebae kratice. Ako  hočemo na primer podati koinu kako obveslilo, mu napišemo VZ — lo jc, v zadevi. In «izvleček« je kratka vsebina na primer kakega akta.«  «Ni dvoma, to je prav kratka pot, poscbno če imate  vcliko pisarij in po$la. Pa priznati morale, da «VZ Abusir« vsekakor doni — smešno ia suhoparno v tejls  okolici —!« «Taka oblika je običajna v našeia uradovanju.« «V uradovanju, da —!« je odgovorila Sadie poi^ zbadljivo pol nevoljno in nastal je kratek molk. «Eno bi si želela, preden zapustim Egipt«, se je tedaj oglasila gospodična Adams s svojim trdim, bo** dcčim glasom, za katerim je skrivala svoje mehko, Ijubczni polao srce, «in to je, da bi mogla govorili s po-' stavodajalci tele dcžclc in jim pomoliti pod nos par suhih dejslev. Tudi jaz sem si naredila nekatere izvlečkt VZ, gospod Stephens! Postava, da morajo dojenčkom in otrokom vobče umivati- oči, to bi bila ena točka, -• dmga pa bi bila obvczon pouk o snagi —. Da vaai pi>vem«, je nadaljevala z jezno nevoljo, «kaj takcga kakor tukaj §e nisem doživela, pa sem že dolgo na-'svetu! Z islim uspehoni kakor tom ljudem bi člowk pridigo val red in saago volekom v hlevu! Včcraj, vestc, ko smo šli na obrežje k tistemu podrtemu terapeljnu, ne vem, kako se mu že pravi, Nene —.« «Nehte-nebof, gospodičaa Adams!« jc pomagal Stephens. «Starodaven tempelj, jako —.« «Torej k tempeljnu Nehajte inlakodalje smo šli in prišli smo mimo ene ajihovih hiš — ako vobče smein imenovati hišo tisti kup posušenega blata — ia zapazila sem dvoje otrok na tleh pred vrati. Seveda, cel roj muh je visel na njunih trepalakah in obleko sta imela polno lukenj! Zlezla sem z oslička, si zavihala rokave, pa sem jima osnažila oč'\ s svojim žepnim robcem in jima pošila obleko. Kajti v tej deželi aiora človck Iglo in nit prav tako aositi seboj kakor solnčnik, gospod Stephens! — Raz\nela sem se pri svojem poslu in končno sem stopila še skozi vrata — ali pravzaprav skozi luknjo. Kako stanovaaje, uh! Napodila seai ljudi ven in se lotila pospravljanja in snaženja kakor plačana služkinja. Od tistega Nehajteževendar tempeljna sem videla prav toliko, kakor če bi vse življenje ne bila prišla iz Bostona, — toda videla sem več prahu in nesnage, nego je bodete vi vsi skupaj videli v vsem svojem življenju! — Kako uro, ali morebili je bilo poldrugo uro, da sem delala, in koča je bila snažna in lična kakor škatlica za biscre, vam rcčem! Nekaj časopisanega papirja sem imela seboj in z njirn sem jimpokrila police ob steni. — Dobro, gospod Stephens! Umila sem se še zuaaj za oglom in si otepla prah z obleke, — no in ko se vrnem, kaj vidim —? Otroka sta čepela na tleh pred durmi in, seveda, cel roj muh je visel na njunih trepalnicah, le da si je vsak izmed paglavcev iz časopisnega papirja naredil vojaško kapo in si jo potlačil na glavo —. Am)tak, Sadie, ura bo deset in jutri moramo zgodaj vstati, je dejal Mansnr!«  «Preveč lepo je tukaj zunaj, da bi že šli spat, tela! Poglejte nebo, kako rdeče gori! In tele velike srebrne zvezde! — Kako tiho je v puščavi! In kake ostre črne seace delajo onile griči! — Veličastno je vse to! Pa strahotno tudi! Ia čc je res, kar je dragoman povedal, da smo na robu kulturnega sveta ia da odtod naprej ni druga ko divjina in grozota in krvoločni derviši, — — ali se vam ne zdi, tetica, da stojimo na robu ognjenika —?« «Tiho, tiho, Sadic! Ne govori tako.dete!« ji je odgovorila tcta plašno in nemirno. «Dovolj je, da se člo- vek prestraši, ko te posluša!« - «Dobro, dobro! Pa — ali ne čutite sami tele divjegrozote? Tale velika, tiha puščava, ki sega brez mejna vse strani in se izgublja v teaii! Kako otožno pojeveter preko te samote! — Veličaslen, resen prizor, ka-kršaega še nisem videla v svojem življenju —!« «Veseli me, da smo končno nekaj našli, kar vpliva resnobno nate! Včasi sem mislila, da —. Za božjo voljo, — kaj je to —?« se je nenadoma preslrašila gospodična Adams. «To je šakal, gospodična Adams!« je razložil Stephens. »Pustinjski šakal, ki gre iskat plena. Njegovo lajaaje in zavijanje je sicer slrahotno čuti, pa žival sama je bojcča in plašna.« Toda Amerikanka se ni dala več držati na krovu. Vstala je in njen obraz je kazal, da so se ji živci vzneniirili.  «Če bi bilo šlo po moji volji, nikdar bi ne bila stopila na tole ladjo«, je dejala. «Ne vem, kateri zlo- voljni duh me je obsedel, da sem te vlekla sem gori v to puščavo, Sadie! Tvoja mati si bo mislila, da sem bila ob pamet in celo življenje bi si ne upala več pred njene oči, če se ti kaj pripcti. Dovolj sem videla tegale Nila in druga si ne želim, ko da bi bila kmalu ppet v" Kairi!« «Ampak tetica!« je vzkliknilo dekle. «Ali vas je — strah —? Strah, ker je zajavkal plašni šakal —?« «Ne vem, kaj bi dejala, Sadie. Morebiti sem utrujena od vednega potovanja in gledanja, morebiti vpliva name tujina in samotna puščava, morebiti je oboje krivo, ampak ves večer sem že nemirna, — kakor bi imela hude slutaje —.« «Tetica —! Mansur s svojimi derviši vas je vznemiril!« «Vaši živci so ulrujeni!« je pomirjajoče razlagaS Stephens in tudi vstal. «Počili se bodete in jutri —.c «Menda bodo moji živci krivi nemira —. Ženska, ki vse življenje ni šla od doma, pa gre na tako dolgo pot —! Saj pravim —! In tisto lajanje in zavijanje tamle me je še huje razburilo —. Le eno tolažbo imam, da namreč jutri popoldan odpotujemo nazaj proti doniu, ko se vrnemo iz izleta k tisti skali ali tempeljna ali kar že je —. Moja glava je polna tempeljnov in skal, gospod Stephens! Ne zmenila bi se, četudi bi ne videla nobenega več —! Pojdi, Sadie! Lahko noč!« «Lahko noč! — Lahko aoč, gospodična Adam!« je ponavljal Stephens in Amerikanki sta odšli v svojo kabino. — (Dalje prihodnjič.)