PEDAGOŠKI INŠTITUT PRI UNIVERZI V LJUBLJANI Programske smernice predšolske vzgoje v krajevni skupnosti Dr. Nuša Kolar Ljubljana, 1978 Lektorirala: Vanda Dolžan Recenzirala: Breda Cilenšek 292812 1 5 -IX-1978 Založil: Pedagoški Inštitut pri univerzi v Ljubljani KAZALO Uvod.5 Naloge KS v odnosu do vzgoje in izobraževanja otrok.8 Združeno delo in družbeno varstvo otrok.13 VVZ kot center predšolske vzgoje v krajevni skupnosti.14 Ugotavljanje stanja v okviru organiziranja in izvajanja programa družbene predšolske vzgoje v krajevnih skupnostih do leta 1977 ... 19 Predšolska vzgoja v KS.V *. .35 Namen in cilji programa predšolske vzgoje v KS.37 Izhodišča za oblikovanje vzgojnega programa v okviru programa pred¬ šolske vzgoje v KS.38 Usposabljanje in sodelovanje staršev v okviru programa predšolske vzgoje v KS.49 Kako koristimo oziroma vsebinsko zapolnimo 80-urni program ... 58 Struktura programa predšolske vzgoje v KS.64 Načrtovanje vzgojnoizobraževalnega dela ter pregled nad opravljenimi dejavnostmi po vzgojnem programu v KS. Načini dokumentiranja . . 81 Verifikacija izhodišč vzgojnega programa za delo v KS ter njegove zgradbe.88 Viri.90 UVOD Družbeno organizirana predšolska vzgoja kot dopolnilo družinski vzgoji se pri nas odvija v glavnem v dveh osnovnih smereh: — v dnevni vzgojnovarstveni dejavnosti v VVZ*, ki vključuje — kot je razvidno iz naziva dejavnosti —• tudi varstvo otrok v malih šolah s celo¬ letnim programom, organiziranih pretežno pri VVZ, redkeje pri osnovnih šolah, v malih šolah po »skrajšanem programu«, organiziranih pretežno pri osnovnih šolah; — v t. i. razširjenih (stalnih ali občasnih) oblikah, organiziranih pre¬ težno v VVZ, redkeje v osnovnih šolah, v raznih drugih organizacijah, dru¬ štvih (npr. TVD, prosvetno kulturna), v gledališčih ipd. Za uresničitev cilja omogočiti vsem otrokom v razvojno najplodnejši, to je predšolski dobi, maksimalne enotne razvojne možnosti, stremimo za tem, da omogočimo vsakemu vključitev vsaj v eno od družbeno organiziranih oblik predšolske vzgoje, ki pa naj bo v interesu njene učinkovitosti zasno¬ vana integrirano v vzgojna prizadevanja v otrokovi družini. Za razširitev možnosti vključevanja otrok v družbeno organizirano predšolsko vzgojo vidimo dve vzporedni poti: 1. Razširiti mreže VVZ, ki naloge vzgojnoizobraževalnega dela oprav¬ ljajo v okviru vsakodnevnega 8—10-urnega varstva otrok. 2. Razširiti pa tudi na novo osnovati druge oblike družbeno organizira¬ ne vzgoje, pri tem pa poskrbeti tudi za ustrezno kvaliteto dela v smislu zahtev enotnih vzgojnoizobraževalnih možnosti, jih popularizirati in zago¬ toviti, da bodo resnično dostopne vsem otrokom. če izhajamo iz zahteve graditi te oblike na dejanskih potrebah otrok oz. staršev kot zastopnikov interesov otrok, moramo te oblike zasnovati iz neposrednega življenjskega okolja družin, če želimo starše kot posrednike potreb in interesov njihovih otrok zajeti v te oblike družbeno organizirane vzgoje, moramo najprej poskrbeti — vsaj v večini primerov bo to potrebno — da se bodo zavedali vloge takšnih, družbeno organiziranih oblik vzgoje in izobraževanja otrok na predšolski stopnji in da bodo v njih tudi aktivno sodelovali, saj si brez sodelovanja staršev teh oblik ne moremo zamišljati. KI) Skrb za razširitev mreže VVZ v okviru dnevnega otroškega var¬ stva. * Za oznako vzgojnovarstveni zavod (organizacija) uporabljamo v nadaljnjem tekstu kratici VVZ in VVO. 5 Kljub še številnim težavam in pomanjkljivostim so vendar pri nas VVZ tako konceptualno, kot tudi v izvedbi (organizacijsko, kadrovsko, program¬ sko), pa tudi z zagotovljeno strokovno službo usmerjanja (pedagoško sve¬ tovanje Zš SRS) dosegle stopnjo, na kateri so kos nalogam, ki so prednje postavljene. V razširitvi mreže teh ustanov ob stalnem izpopolnjevanju kvalitete vzgojnega dela v njih vidimo dokaj jasno pot nadaljnjega razvoja družbe¬ no organizirane predšolske vzgoje v tej smeri. K 2) Pot snovanja oziroma širjenja že zasnovanih drugih oblik družbeno organiziranih oblik predšolske vzgoje pa je manj utirjena. Ni še koncep¬ tualno, programsko dodelana (predvsem razne njene pojavne oblike še niso medsebojno enotne, koordinirane), povezana je še s številnimi organizacij¬ skimi težavami pa tudi s težavami v zvezi z izvajanjem (kadri, prostori ipd.). Jasno pa je, da je v različnih oblikah družbeno organizirane predšolske vzgoje treba iskati rešitve za razširitev možnosti vključevanja vseh otrok v načrtno, skupinsko predšolsko vzgojo. O tem govorijo tudi naša družbenopolitična izhodišča. Med stališči in sklepi predsedstva CK ZKS o nadaljnji preosnovi vzgoje in izobraževanja 1 najdemo tudi smernico, kako pristopiti k tej nalogi in sicer, »da je potreb¬ no vzgojnovarstveno dejavnost za predšolske otroke vsebinsko bogatiti z različnimi oblikami..., vzgojnovarstvene organizacije pa je potrebno raz¬ viti v centre za predšolsko vzgojo, da bodo sposobni pritegniti v vzgojne programe kar najhitreje vse otroke«. Tudi izvršni odbor skupščine ZSOV SRS je v marcu leta 1977 razprav¬ ljal o vprašanjih nadaljnjega razvoja predšolske vzgoje; predvsem je pod¬ prl prizadevanja za pravičnejšo razdelitev vzgojnih dobrin in sicer s tako imenovanim minimalnim deležem, 80-urnim programom, za vse otroke v obdobju 1976—1980, ki naj bi omogočil predvsem otrokom iz nerazvitih in manj razvitih področij vključitev v družbeno organiziran vzgojnoizobraže- valni proces. 2 Nadaljnji razvoj predšolske vzgoje, ki zajema tako družbeno organizi¬ rano, kot — vsaj posredno — tudi družinsko vzgojo, torej terja: še vnaprej si prizadevati za razvijanje načrtne družbeno organizirane vzgoje za pred¬ šolske otroke, pri tem pa je potrebno prožno iskati in koristiti razne oblike, ki se odpirajo, tako za povečanje njenih kapacitet, kot tudi za njeno kako¬ vostno izboljšanje in s tem potrebno učinkovitost. Navedena in druga družbenopolitična izhodišča nakazujejo potrebo po ukrepanju, ki naj prek vključevanja različnih oblik družbeno organizirane predšolske vzgoje omogoči usklajeno koriščenje teh oblik otrokom v raz¬ lično razvitih, med drugim tudi v obmejnih krajevnih območjih. Konkretizacija omenjenih izhodišč pa tudi zahteva zastaviti program družbeno organizirane vzgoje, mislimo predvsem na okvir 80 ur, tako, da bodo v čim večji meri upoštevane tako otrokove razvojne potrebe in zah¬ teve vsestranskega oblikovanja, kot tudi zagotovljene objektivne možnosti, da se v izvajanje programa vključuje in ga je otrok —■ tudi ob sodelovanju staršev — v polni meri deležen. 6 K uresničitvi te zahteve prispeva tudi ustrezna lokalizacija oblik druž¬ beno organiziranega vzgojnega vplivanja. Zato je smotrno zastaviti vzgojni program v neposrednem okolju, v katerem otrok živi, ki je otroku regional¬ no, pa tudi psihološko blizu. V smislu upoštevanja te zahteve je Zveza prijateljev mladine Slovenije zastavila med svojimi programskimi nalogami za leto 1977 — ko je izhajala iz gesla »Vsakemu otroku osnovne možnosti za rast in razvoj« — tudi pri¬ pravo programa predšolske vzgoje v krajevni skupnosti. 3 Ta program, za¬ stavljen in izvajan v otroku najbližjem okolju, naj bi omogočil aktivno, samoupravno vzajemno aktivnost porabnikov in izvajalcev tako zastavlje¬ nega vzgojnega procesa; izkoristili naj bi tudi različne razvojne pobude tega okolja, zagotovil pa otroku tudi njihovo življenjsko bližino. Posebno vlogo naj bi pri organizaciji in izvajanju programa predšolske vzgoje v kra- javni skupnosti imele — tudi v skladu z izhodišči predsedstva CK ZKS — vzgojnovarstvene organizacije kot centri za predšolsko vzgojo. Tako zamišljen program »razširjene« družbene predšolske vzgoje je or¬ ganizacijsko grajen torej na naslednjem: — postavljen naj bi bil v krajevno skupnost, v kateri bi se odvijal pro¬ ces verižnega izmenjavanja porabnikov in izvajalcev; — pri organiziranju in pri izvajanju vzgojnega programa naj bo VVZ center predšolske vzgoje, to mu pa nalaga posebne, pretežno dodatne na¬ loge. 7 NALOGE KS V ODNOSU DO VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA OTROK Predno začnemo razmišljati o samem vzgojnem programu, ki naj bi tekel v raznih oblikah družbene predšolske vzgoje, organizirane v KS, opi¬ rajoče se na vlogo VVO kot centra te dejavnosti, pa razmislimo, ko se na¬ slanjamo na naša družbeno politična izhodišča, kakšne so naloge KS, njene pravice, relevantne tudi v odnosu do pričujočega vprašanja predšolske vzgoje. Potrebno pa je tudi uvodno razmišljanje o realizaciji nalog VVZ kot centra predšolske vzgoje v KS. Ustava SRS 4 (gl. čl. 72) opredeljuje naloge in pravice ljudi, združene v krajevni skupnosti takole: »Delovni ljudje in občani v naselju, delu nase¬ lja ali v več povezanih naseljih imajo pravico in dolžnost, da se za uresni¬ čevanje določenih skupnih interesov in potreb ter opravljanje nalog samo¬ upravno organizirajo v krajevno skupnost«. V nadaljevanju je v okviru or¬ ganiziranih krajevnih skupnosti v ustavi navedeno samoupravno sporazu¬ mevanje, ki skupaj še z drugimi načini omogočajo povezovanje v KS orga¬ niziranih delovnih ljudi in občanov »z organizacijami združenega dela, s samoupravnimi interesnimi skupnostmi... ter z drugimi samoupravnimi or¬ ganizacijami in skupnostmi, ki so zainteresirane za sodelovanje in dolžne sodelovati pri zadovoljevanju teh interesov in potreb ter opravljanju nalog«. V odnosu do vprašanj otroškega varstva in vzgoje ter izobraževanja (pa tudi drugih skupnih potreb in interesov) pa 73. člen ustave določa, da v krajevni skupnosti delovni ljudje in občani odločajo o uresničevanju skupnih interesov in o opravljanju nalog ter o solidarnem zadovoljevanju skupnih potreb na teh področjih, da sprejemajo tudi programe in plan raz¬ voja skupnosti, »s katerimi določijo tudi način združevanja in uporabe sredstev in dela za opravljanje posameznih nalog«. V 140. členu pa so navedene dokaj raznovrstne, številne oblike zadovo¬ ljevanja in uresničevanja skupnih potreb (med njimi zbori v krajevnih or¬ ganizacijah SZDL in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacijah, v društvih, v skupnostih potrošnikov in uporabnikov, na zborih stanoval¬ cev, v hišnih svetih), dalje z referendumom, s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, v delegaciji in po delegatih v OZD... z izvrševanjem določenih skupnih potreb in interesov prek organov in delovnih teles KS. Vzgoja in izobraževanje, kar vključuje tudi predšolsko vzgojo, vanjo zajeto pa tudi otroško varstvo, torej predstavljata eno izmed interesnih področij ljudi, združenih v KS. Ti se odločajo oz. sledijo izvrševanju nalog, to pa v smislu solidarnega zadovoljevanja skupnih potreb, pomeni tudi vprašanja, ki v zvezi z vzgojo in izobraževanjem nastopajo. 8 Gotovo so osnovni nosilci potreb vzgoje in izobraževanja starši, pa tudi pravic ter dolžnosti ostalih delovnih ljudi ter občanov v tej zvezi ne mo¬ remo zanemariti. Iz vloge staršev pa izhaja — o tem več pozneje — posebna naloga, v oblikovanje programa za neposredno izvajanje vzgoje in izobraževanja otrok v KS, zajeti tudi skrb za usposabljanje njihovih staršev in drugih občanov za sodelovanje pri izvajanju pravic in dolžnosti, ki jih pri tem imajo. če povzamemo, najdemo v Programu ZPMS približno takole razdelitev nalog najpomembnejših dejavnikov v okviru programa družbene predšol¬ ske vzgoje v krajevni skupnosti, to je med krajevno skupnostjo, društvi prijateljev mladine in vzgojnovarstvenimi organizacijami: Krajevna skupnost predvsem načrtuje razporeditev kapacitet VVZ, pa tudi ureditve, opreme, vzdrževanja igrišč, delo tudi sofinancira, spremlja, popularizira uspešne oblike izvedenih vzgojnih dejavnosti. DPM načrtujejo — skupaj z VVZ — vzgojni program, skrbijo za koor¬ dinacijo — torej tudi skupaj z VVZ — z vsemi drugimi dejavniki oz. izva¬ jalci družbene predšolske vzgoje v KS, tudi samostojno organizirajo neka¬ tere dejavnosti za otroke, razvijajo tudi delo s starši. VVZ pripravi program vzgojnih dejavnosti in jih izvaja, ponudi pa tudi pomoč drugim izvajalcem programa (prek strokovnega mentorstva laičnim vzgojiteljem, ponudi prostore in opremo), skrbi za usposabljanje laičnih vzgojiteljev, ki izvajajo program v KS, spremlja razvoj vzgojnih dejavnosti in učinkovanje vzgojnega vplivanja teh dejavnosti na psihofizični razvoj otrok. Posebno vlogo v KS imajo društva prijateljev mladine. Skupina dele¬ gatov iz DPM je na seminarju ZPM oblikovala in sprejela naslednje pred¬ loge in sklepe, med drugim tudi o vsebinskem delu društva prijateljev mla¬ dine v okviru krajevne skupnosti 5 , v naslednjem smislu: DPM usklaja svoje delo z delom vrtcev in šol, sodeluje z njimi in se hkrati povezuje in vklju¬ čuje v svoje delovne akcije vse faktorje v KS in osebe, ki imajo smisel in veselje, da delajo z mladino in za mladino. Posebno skrb pa posveča DPM otrokom, ki niso redno vključeni v vzgojno varstvo. Pri tem sodeluje z VVZ in pomaga pri organizaciji tem otrokom namenjene vzgoje. (Doslej so se najbolj uveljavile oblike, kot npr. organiziranje raznih iger in zaposlitev v VVZ — »Cicibanove urice«, ali drugače poimenovane — proslave in izleti, športna rekreacija, združena tudi s tekmovanjem za športno značko, tabor¬ ništvo, organizacija letovanj ipd.) V Glasilu DPM pa v zvezi z omenjenim seminarjem navajajo naslednje pomembno, na seminarju zavzeto stališče: Da bi bila družbeno organizirana predšolska vzgoja dosegljiva vsakemu otroku v njegovem neposrednem okolju, t. j. v družini in v KS, je nujno koordinirano sodelovanje vseh, ki delujejo na tem področju. V Programu ZPMS 6 so zamišljene naslednje naloge društev prijateljev mladine za predšolske otroke v krajevni skupnosti: — načrtujejo skupaj z VVZ vzgojni program, — koordinirajo delo med različnimi dejavniki v krajevni skupnosti, — pridobivajo kadre za delo z otroki, 9 — pridobivajo prostore, igrišča, ki jih s pomočjo skupnosti otroškega varstva in krajevnih skupnosti opremljajo, — samostojno organizirajo nekatere oblike za otroke, zlasti kulturne prireditve, letovanja, — razvijajo delo s starši, jih izobražujejo in motivirajo za vključevanje predšolskih otrok v razne dejavnosti. V istem programu pa so zamišljene tudi naloge krajevne skupnosti, in sicer: da planira razporeditev kapacitet VVZ ali oddelkov VVZ na svojem območju, planira ureditev, opremo in vzdrževanje otroških igrišč, spremlja in popularizira nekatere uspešne oblike vzgojnega dela s predšolskimi otro¬ ki, jih sofinancira in zagotavlja še druge pogoje za njihovo izvajanje. Med drugimi dejavniki programa predšolske vzgoje v krajevni skupno¬ sti pa program ZPMS za leto 1977 navaja naslednje (in njihove naloge): TVD Partizan (sodeluje pri sestavi programa zlasti na področju telesne vzgoje, ga izvaja s svojimi strokovnimi vodniki, daje na razpolago prostore (notranje in zunanje) za nekatere telesno-vzgojne pa tudi druge vzgojne dejavnosti v okviru t. i. razširjenega programa (cicibanove urice), spremlja učinkovitost telesne vzgoje predšolskih otrok, ki se vključujejo v te dejav¬ nosti) . Glasbena šola (sodeluje pri sestavi programa, zlasti na področju estet¬ ske (glasbeno ritmične vzgoje, ki pa je lahko povezana tudi z likovno; op. N. K.: če je estetska zasnovana kot integrirana), ponudi prostor za izvaja¬ nje nekaterih oblik teh dejavnosti...). Ljudska knjižnica — Pionirska knjižnica (imela naj bi kotiček, oprem¬ ljen z dobrimi slikanicami za predšolske otroke, pa tudi kotiček vzgojne literature za družinsko vzgojo). Pionirski dom (nudi mentorsko pomoč poklicnim, zlasti mlajšim vzgo¬ jiteljem pri izvajanju estetske vzgoje tako v programu programa v KS, kot tudi — zaradi za estetsko vzgojo v Pionirskem domu specializiranih stro¬ kovnjakov — za redno dejavnost pri estetski vzgoji v VVZ). Zdravstveni dom — posvetovalnica za mater in otroka (vodila naj bi skrb za različne oblike preventivne skrbi za otroke, poglobljeno patronažno delo in vzgojno svetovanje mladim staršem, poskrbela za obvezni timski zdravstveni pregled vseh 3-letnih otrok z ukrepi kot preventivno zdravlje¬ nje, letovanje v klimatskih ali počitniških letoviščih, skrb za zdravo pre¬ hrano v družini in v družbeni prehrani, z izdelavo programa preventivne zdravstvene skrbi za predšolske otroke, vključene v redno varstvo v VVZ in v varstvenih družinah). Osnovna šola (z nalogo nosilca male šole, kjer ni VVZ v KS, pa tudi občasnih oblik družbene vzgoje, z izobraževanjem staršev otrok (s korišče¬ njem strokovne službe osnovne šole — psiholog, pedagog, socialni delavec). Druge strokovne institucije ter družbene organizacije, ki ali sodelujejo z izvajalci, ali pa se pojavljajo kot izvajalci samostojno, pa so v programu DPM navedene naslednje: — svetovalni center ali vzgojna posvetovalnica, — otroški dispanzer in mentalno higienski oddelek, — društvo za pomoč duševno nezadostno razvitim v občini, — zveza socialistične mladine, — konferenca za družbeno aktivnost žensk, 10 — zveza kulturno-prosvetnih organizacij ali KPD Svoboda v krajevni skupnosti, Zveza tabornikov ali odred, Rdeči križ, Zveza delavskih univerz, lutkovno gledališče, SZDL. Nekaj misli k programu DPM z vidika porazdelitve oziroma usklajeva¬ nja nalog v zvezi s programom predšolske vzgoje v krajevni skupnosti. Pri porazdelitvi nalog, ki nastopajo v okviru programa, je potrebno upoštevati značaj nalog, med drugim tudi z vidika delitve istovrstnih nalog na več nosilcev, posebej pri nalogah, kot so: načrtovanje programa v celoti ter posameznih vzgojnih dejavnosti, organiziranje in izvajanje vzgojnih dejavnosti idr. Smiselno je poskrbeti za več nosilcev (npr. kot načrtovalci so po pro¬ gramu DPM zamišljeni v DPM (skupaj z VVZ, za posamezne dejavnosti pa tudi TVD Partizan, glasbene šole, če to zahteva specifičnost vzgojne dejav¬ nosti). Smiselno je tudi predvideti dva možna — alternativna načrtovalca — v primerih, ko ni mogoče zagotoviti obeh, ampak samo enega (npr. VVZ ali osnovna šola kot organizator in izvajalec male šole). Mentorstvo je po programu DPM predvideno tako pri VVZ kot pri Pionirskem domu (pri izvajanju dejavnosti estetske vzgoje). Koordinatorska funkcija, povezovanje vseh dejavnikov je po programu DPM naloga, VVZ kot centra predšolske vzgoje v KS. Potrebno bi bilo zagotoviti — z operativno zastavitvijo omenjenih na¬ log — da zaradi več morebitnih nosilcev nalog ne bi prišlo do nedoločnega (ohlapnega) ali neenotnega pojmovanja obveznosti z neugodnimi učinki na redno, enotno izvajanje teh nalog. Posebej bi bilo potrebno jasno opredeliti naloge mentorstva in koordi- natorske funkcije posameznih nosilcev nalog, da ne bi prišlo niti do pod¬ vajanja, niti do neenotnosti v izvajanju nalog. To konkretizacijo (operati- vizacijo) nalog bi bilo potrebno na osnovi enotnih izhodišč, ki jih lahko predstavlja npr. program DPM, opraviti ob upoštevanju konkretnih prilik ob vsakem programu predšolske vzgoje v KS. Posebej pa bi bilo potrebno pred konkretizacijo in operativno razde¬ litvijo nalog dejansko, empirično preveriti porazdelitev omenjenih nalog med posamezne nosilce (dejavnike v okviru programa vzgoje v KS), ne pa izhajati samo iz zamišljene, fiktivne razdelitve o možnih nosilcih teh nalog. Posebej kritično pa bi se kazalo ozreti na nalogo spremljanja učinko¬ vitosti vzgojnih dejavnosti, ki jih program DPM predvideva (nalaga) TVD Partizan (omejeno na telesno vzgojo) z vidika vplivanja »na psihofizični razvoj«, torej celovitega vplivanja. Upoštevati je treba pa strokovno zah¬ tevnost (metodologija, potreben instrumentarij, časovna zahtevnost) ta¬ kega spremljanja, če naj bi bile naloge zastavljene tako, da bi bile tudi uresničljive in uresničene. Komisije za sprejem otrok v VVZ naj bi bile ob krajevnih skupnostih. Tako bi starši bolj vrednotili mesto za sprejem otroka in se delovno vklju¬ čevali v organizme svoje krajevne skupnosti. VVZ je namreč strokovna in¬ stitucija, izvajalec redne vzgojnovarstvene dejavnosti, pravica odločanja, kateri otrok naj bo sprejet v VVZ, naj bi ne bila njegova pristojnost. 11 V KS je DPM pobudnik, koordinator in spremljevalec dela z otroki. Zato je potrebno, da se društvo ustanovi v vsaki KS. Odbor DPM naj sestavljajo starši in predstavniki družbenopolitičnih organizacij in strokovnih institu¬ cij, ki bodo usmerjali delo društva na tem področju. Dalje je v omenjenem Glasilu 5 v zvezi z izvedbo programa predšolske vzgoje v KS poudarjeno, da mora biti središče pozornosti na naslednjem: — da vključimo čim večje število otork v vzgojnovarstveno dejavnost VVZ in v celoletno pripravo na šolo, — da se v vsaki KS razvije VVZ v središče predšolske vzgoje za vse predšolske otroke in njihove starše, — da poskrbimo za občasne oblike družbene predšolske vzgoje za vse otroke v KS, predvsem za tiste, ki niso vključeni v dnevno vzgojno-var- stveno dejavnost v VVZ. Dalje je poudarjeno: Program predšolske vzgoje v KS mora biti odsev resničnih potreb predšolskih otrok in njihovih družin. Najdemo tudi kon¬ kretne predloge, ki naj pomagajo izvesti program, med njimi: V vsaki KS je treba določiti odgovornega nosilca vključevanja tistih predšolskih otrok, ki niso zajeti v VVZ. DPM naj bo v vsaki KS nosilec odgovornosti, da bo vsak otrok deležen oblik družbeno organizirane predšolske vzgoje. Skrb za vsebinsko in organizacijsko uresničevanje programa prevzame strokovna komisija, ki jo sestavljajo: strokovnjaki z različnih področij, vzgojiteljice v VVZ, predstavniki SIS, družbenopolitičnih organizacij in društev. Ta komisija naj se organizira pri DPM v KS, v občini pa pri ZPM ali SOV. Ob okvirni analizi doseženega stanja v zvezi z izvajanjem »razširjenega programa družbene predšolske vzgoje« v glasilu ugotavljajo, da so se doslej pod naslovom Cicibanove urice pojavljale različne vzgojne dejavnosti, ki so torej zajemale vsa vzgojna področja. Organizirane pa so bile stalno ali pa le občasno. Nadaljnji razvoj pa glasilo nakazuje z naslednjim: Potrebno je pripra¬ viti konkretne programe, jih finančno ovrednotiti in pritegniti k financi¬ ranju razen SOV tudi KS, starše, organizacije združenega dela in druge. Minimalni program vzgojnovarstvene dejavnosti za predšolske otroke pred¬ videva letno financiranje 80-urnega programa za otroke, stare 5 let, ki niso v rednem varstvu v VVZ. V zvezi s kadrom pa je izraženo: Skrb za kadre, ki izvajajo to delo, še ni zadovoljiva. Zato bo potrebno zagotoviti dovolj vzgojiteljev, jih za to delo ustrezno usposobiti in nagraditi. Potrebno bo pritegniti in usposobiti tudi laične vzgojitelje različnih profilov, ki se bodo vključili v neposredno delo v KS. Glede na to, da primanjkuje strokovnih vzgojiteljic, lahko ne¬ katere vzgojne dejavnosti uspešno vodijo tudi dijaki oz. študenti, morda povezano z obvezno strokovno prakso. 12 ZDRUŽENO DELO IN DRUŽBENO VARSTVO OTROK V oktobru leta 1976 je bila XVIII. seja Sveta za vzgojo in varstvo otrok Jugoslavije, kjer so obravnavali tudi najaktualnejša vprašanja in naloge na področju družbene skrbi za otroke na področju uveljavitve delegatskih odnosov ter o pomenu in nalogah pri uveljavljanju Zakona o združenem delu. Predsednik Sveta dr. Dušan Ičevič je v uvodnem referatu med drugim izrazil tudi te-le misli oz. ugotovitve, ki zadevajo družbeno varstvo otrok: Opozoril je, da je predsednik Tito izrecno poudaril odgovornost celotne družbe za hitrejše ustvarjanje pogojev vsestranskega varstva in sociali¬ stične vzgoje otrok. V zvezi z realizacijo naloge družbene skrbi za otroka izraža Ičevič pre¬ pričanje, »da bodo novi odnosi, ko samoupravno združeni delavec upravlja s celotnim dohodkom, ki ga ustvarja in z vsemi sredstvi družbene repro¬ dukcije, pripomogli k stabilnejšim in ugodnejšim pogojem kompleksnega varstva in vzgoje otrok... Enovitost potreb je dovolj utemeljen razlog za uvrstitev družbenega varstva otrok na prioritetno mesto razvoja. To je splošna družbena nuja vsake družbe.« Opozarja, da je potreba v vseh krajevnih skupnostih ustanoviti dru¬ štva in poskrbeti, da bodo le-ta povsod izvrševala svoje dejavnosti. Meni, da je »najvažnejše celotno dejavnost usmeriti na organiziranje, dogovarja¬ nje in na akcije v samoupravni družbeni bazi, od koder izvirajo in kjer se neposredno kažejo in rešujejo konkretne družbene potrebe otrok«. Ičevič ugotavlja, da je mogoče s samoupravnimi sporazumi in družbe¬ nimi dogovori med osnovnimi organizacijami združenega dela in njihovimi skupnostmi kompleksno načrtovati razvoj, zbirati in združevati sredstva in dejavnost za zadovoljevanje potreb otrok. Posebej avtor prispevka opozarja tudi na vlogo organizacije SZDL, češ da »vsestransko razvija svojo dejavnost, da zbira čimveč delavcev, strokov¬ njakov, staršev in vseh zainteresiranih ljudi, ki naj organizirano sodelu¬ jejo pri družbenem varstvu in vzgoji otrok... Samo z združenimi akcija¬ mi bomo mogli uresničiti pomembne družbene naloge pri vsestranskem varstvu in vzgoji otrok«, zaključuje. Na XVIII. seji Sveta za vzgojo in varstvo otrok pa je v svoji razpravi vlogo krajevnih skupnosti poudarila tudi delegatka Olga Vipotnik, češ »da dela ne moremo dobro opraviti, ne da bi se naslonili na bazo in delo dru¬ štev ter drugih subjektov v krajevnih skupnostih.« Opozarja pa tudi na vlogo informiranosti, med drugim tudi o problematiki potreb otrok kon¬ kretnega okolja. V zvezi z izvajanjem programa predšolske vzgoje v krajevni skupnosti pa bo potrebno poskrbeti tudi za dopolnitve zakona o vzgojno-varstveni dejavnosti, »zlasti z vidika razvoja vzgojnovarstvene dejavnosti v republiki in razširjene dejavnosti VVZ kot centrov za predšolsko vzgojo.« 7 13 VVZ KOT CENTER PREDŠOLSKE VZGOJE V KRAJEVNI SKUPNOSTI Izvajanje programa predšolske vzgoje v KS postavlja vzgojnovarstveni zavod (VVZ) v vlogo centra predšolske vzgoje v tej KS. Prav je, da v raz¬ mišljanje o oblikovanju programa predšolske vzgoje v KS vključimo tudi vidik nalog, pa tudi konkretnih možnosti za njihovo realizacijo, VVZ, za¬ stavljenega kot center predšolske vzgoje. Ustavne spremembe 4 spreminjajo status vzgojnovarstvenega zavoda; spreminja se iz proračunske ustanove v organizacijo, ki izmenjuje delo z uporabniki (Temeljna načela Ustave — III: »Delovni ljudje zagotavljajo zadovoljevanje svojih osebnih in skupnih potreb in intresov na področju vzgoje in izobraževanja ... tako, da svobodno menjavajo in združujejo svoje delo z delom delavcev v organizacijah združenega dela«) Temeljna načela — VII: »Delovni ljudje in občani vzajemno in solidarno zagotavljajo možnosti za vsestranski razvoj otrok in vsega mladega rodu ter za obliko¬ vanje in razvoj družine na podlagi načel socialistične etike in v ta namen organizirajo družbene dejavnosti.« Kot že omenjeno, je potrebna ne le kvantativna rast, ampak tudi kva¬ litativna rast vzgojnovarstvene dejavnosti; ta pa predvideva nove oblike družbene predšolske vzgoje, namenjene otrokom, pa tudi skrb za izobraže¬ vanje staršev v okviru vzgojnovarstvenega zavoda. Vzgoja otrok postaja vse bolj naloga širše družbe (podružbljanje vzgo¬ je), VVZ kot institucija, ki ima strokovno usposobljeni kader vzgojiteljic, primerne prostore, didaktična sredstva itd. pa pri tem prevzema vlogo cen¬ tra, koordinatorja, usmerjevalca širših družbenih prizadevanj pri vzgoji otrok. Ob preobrazbi institucionalne vzgojnovarstvene dejavnosti in ob tem tudi institucionalne predšolske vzgoje se moramo zavedati tudi naslednje¬ ga: podružbljanje vzgoje pomeni tudi upoštevati, smotrno koristiti, zavest¬ no pritegniti in zaradi enotnosti vplivanja koordinirati v vzgojnoizobraže- valnem prizadevanju vse faktorje, ki vzporedno pa tudi zaporedno učinku¬ jejo na otroka namerno, pa tudi tiste, ki učinkujejo nenamerno. Med omenjenimi dejavniki so npr. javna občila (televizija, radio, otro¬ ška literatura — slikanice); društva (npr. TVD, kulturno prosvetna ...); organizacije, ki prirejajo predstave za otroke (gledališke, filmske, lutkov¬ ne...), glasbene šole, šole za učenje tujih jezikov z oddelki za predšolske otroke, v raznih okvirih organizirane likovne dejavnosti; gibalno ritmična vzgoja itd. 14 Med oblikovalne dejavnike pa sodi tudi otrokova soseščina, posebej vrstniki, s katerimi se bolj ali manj redno srečuje v bližini doma, npr. na dvorišču, pa tudi na igrišču ipd. Posebno vlogo pa imajo v odnosu do naštetih in še drugih dejavnikov otrokovi starši, saj bolj ali manj zastopajo neposredne uporabnike — otro¬ ke in so posredniki, ki omenjene možnosti vključevanja otrok v vzgojno re¬ kreativne dejavnosti pomagajo realizirati. Torej lahko ugotovimo, da je predšolski otrok, tudi če ni vključen v vzgojnovarstveni zavod ali v malo šolo, dnevno ali občasno družbeno organizirano predšolsko vzgojo, vendar lahko v okolju, kjer živi, torej na področju določene krajevne skupnosti, de¬ ležen določenih razvojnih vzpodbud, ki sodijo med dejavnike družbeno or¬ ganizirane vzgoje. Ko iščemo obstoječe oblike in nadaljnje možnosti podružbljanja pred¬ šolske vzgoje, med drugim tudi s ciljem izravnavanja vzgojnoizobraževalnih možnosti za vse otroke ob koriščenju različnih oblik družbeno organizira¬ nega vplivanja, moramo upoštevati tudi vlogo omenjenih dejavnikov. V opisani situaciji učinkovanja in tudi zavestnega koriščenja različnih dejavnikov pa nastopa VVZ v posebni vlogi centra predšolske vzgoje v kra¬ jevni skupnosti, v kateri se njegove posamezne naloge kažejo v naslednjem: Imeti mora pregled nad vsemi dejavniki, ki delujejo v otrokovem oko¬ lju in naj, kjer je to mogoče neposredno, sicer pa vsaj posredno, usmerja ter koordinira vzgojno delo vseh dejavnikov, ki v določenem okolju učin¬ kujejo na otroka in prispevajo k njegovemu oblikovanju. V ta okvir nalog sodi tudi delo s starši. V sklopu predvidenega 80-urnega programa za otroke v krajevni skup¬ nosti, ki niso redni varovanci VVZ, načrtuje in izvaja vzgojno delo z upo¬ števanjem tudi tistih dejavnikov, ki vplivajo na otroka izven tega progra¬ ma, s tem da — če je le zagotovljena prej omenjena koordinacija — zastavi delo posebej na tistem vzgojnem področju, kjer je potrebna dopolnitev v smislu zahtev ciljev vsestranskega oblikovanja otrokove osebnosti. Vzgojno delo v okviru 80-urnega programa za otroke v KS naj pred¬ stavlja organizacijsko, pa tudi vsebinsko jedro, v katero je potrebno zajeti in medsebojno tudi uskladiti delovanje vseh dejavnikov. Da med, zlasti pa na zaključku programa, poskrbi za sintezo ob sode¬ lovanju vseh dejavnikov opravljenega vzgojnega dela v smislu zahtev enot¬ nega programa. V osnutku programa predšolske vzgoje v krajevni skupnosti (program ZPMS za leto 1977) 6 najdemo tudi zamisel VVZ kot centra za družbeno vzgojo v krajevni skupnosti v naslednjem smislu: V okviru komisije za predšolsko vzgojo pri ZPM Slovenije je bil v zvezi z vprašanjem, kako naj bi bil zasnovan vzgojni program za delo z otroki v krajevni skupnosti, oblikovan naslednji predlog: Vsebinska vprašanja predšolske vzgoje v KS naj bi reševal program, organizacijsko finančna vprašanja, ki bi jih ta sprožil, vključno koordini¬ ranje raznih dejavnikov, postavitve VVO kot centra predšolske vzgoje ipd. pa naj bi reševala občinska komisija pri Zvezi skupnosti otroškega varstva. Pričakovati je, da bo uspeh v veliki meri odvisen tudi od razvitosti kra¬ jevne skupnosti. V okviru dela omenjene komisije v zvezi z oblikovanjem 15 stališč in predlogov do osnutka na Pl izdelanega programa predšolske vzgo¬ je v KS pa je pomembno omeniti še naslednje: Delo v okviru v KS organizirane predšolske vzgoje, torej v njej ne bo poudarka na varstvu, ampak predvsem na vzgoji, pomeni pomembno pri¬ ložnost za afirmacijo predšolske vzgoje. Zato zasluži njeno uvajanje vso pozornost. Potrebna je tudi skrb za kvaliteto vzgojnega dela v teh oblikah družbene predšolske vzgoje. Dosedanje rešitve vključevanja otrok, ki niso bili redni obiskovalci VVO, v družbeno organizirano vzgojo (imenovane npr. razširjena dejavnost, delo za zunanje otroke ipd.), je komisija ocenila kot neenotne; razen tega pa se ob njih niso formirale za redno delo, zlasti pa za socializacijo otrok potrebne stalne skupine. Program predšolske vzgoje v KS naj bi s ciljem vsestranskega razvija¬ nja otrok zajemal vsa vzgojna področja in v tem smislu predstavljal ekvi¬ valent programu rednega dela v vzgojnovarstveni dejavnosti. Vključeval naj bi vse dejavnike, s tem da bi bilo v določenih obdobjih (glede na objektivne pogoje VVO) težišče na samem vzgojnem delu v usta¬ novi, sicer pa na koriščenju drugih oblikovalnih dejavnikov. Izvajalec programa naj bi bila vzgojiteljica, in to izkušena. To delo pa naj bi bilo njena osnovna obveznost. Zaradi zahtevnejših nalog, ki jih s programom zamišljeno delo prinaša vzgojiteljici (usklajevanje vseh dejavnikov, delo s starši, usklajevanje oz. vodenje dela raznih »pomočnikov« pri izvajanju programa), je pomembna skrb za dopolnitev njene osnovne poklicne usposobljenosti in za izpopol¬ njevanje ob delu. Starši naj bi bili vzgojiteljičini pomočniki pri izvajanju programa. Smotrno je — to so pokazale že dosedanje izkušnje — pritegovati kot po¬ močnike tudi dijakinje vzgojiteljskih šol. Potrebno bo poskrbeti tudi za splošno pedagoško prosvetljevanje staršev, posebej pa še za usposabljanje za njihovo sodelovanje v okviru programa predšolske vzgoje v KS. Delo s starši naj bi bilo v skupinah, ki naj ne bi presegale 20 staršev. Potrebno bo razmisliti —- in operativirati — o načinu zajetja otrok v KS organizirane oblike predšolske vzgoje. (Izkušnje kažejo, da že doslej organizirane oblike niso vedno našle zaželenega odziva.) Zato bo potrebno postopati organizirano in enotno. Priporočljivo bi bilo obvestiti enotno vse starše o možnosti vključevanja otrok (primerjava z akcijo uveljavljanja male šole!), o pomenu vključevanja otrok. Eden izmed virov, kako najti otroke oz. njihove starše, ki bi jih pova¬ bili k sodelovanju v raznih oblikah predšolske vzgoje, organizirane v KS, so tudi seznami v VVO prijavljenih, a v redno vzgojo in varstvo odklonje¬ nih otrok. Priporočljivo je tudi poskrbeti za redni vpis otrok v oddelke v KS, podobno kot v malo šolo. Pričakovati je, da bi tako starši — poučeni tudi o pomenu vzgojnih dejavnosti v teh oddelkih — poskrbeli, da bi jih otroci redno obiskovali. Starost v oddelke v KS zajetih otrok naj bila 5—6 let, vendar ne bi smeli izključevati možnosti zajeti tudi mlajše otroke in jim prilagajati me¬ tode dela. 16 Prostore za izvajanje programa predšolske vzgoje v KS bi morali iskati v VVO, dodatno pa tudi v drugih ustanovah, ki bi se vključevale kot dejav¬ niki v okviru tega programa. Skupine otrok naj bi bile zaradi heterogenosti otrok (večkrat tudi z različno starostjo pogojene, z neenotnimi izkušnjami ipd.) manjše, kot so pri rednem delu v VVZ po normativih. V KS, kjer družbeno organizirane predšolske vzgoje ni, bi morali za vključevanje otrok v predšolsko vzgojo koristiti druge, konkretnim pogo¬ jem ustrezne rešitve, npr. potujoče vrtce, ki so se že dokaj uveljavili. Na¬ pačno pa bi bilo prenašati predšolsko vzgojo v osnovne šole oz. jo prepu¬ ščati učiteljem. Izvajanje programa je nujno potrebno spremljati in ovrednotiti. Potrebno je tudi poiskati za predšolsko vzgojo v KS ustrezno ime. VVZ kot center naj pripravi v skladu z razvojem otroškega varstva in v sodelovanju s strokovnimi institucijami ter družbenimi organizacijami ustrezen vzgojni program dejavnosti za predšolske otroke v krajevni skup¬ nosti. VVO naj ponudi pomoč drugim izvajalcem programa, kot npr. strokovno mentorstvo vzgojiteljic laičnim vzgojiteljem, prostore VVZ za izvajanje teh dejavnosti, vodi skrb za usposabljanje laičnih vzgojiteljev, spremlja razvoj vzgojnih dejavnosti in učinkovitost vzgojnega vplivanja teh dejavnosti na psihofizični razvoj otrok. Posebne naloge VVZ kot centra predšolske vzgoje v KS izhajajo med drugim zlasti iz objektivnih okoliščin, konkretnih možnosti za delo v okviru programa te vzgoje, ki so: — strokovno usposobljen kader za delo z otroki, — prostori in oprema. Pri že omenjeni vlogi VVZ kot centra predšolske vzgoje v KS je možno videti njegove naloge zlasti v naslednjem: Je eden izmed organizatorjev in izvajalec programa. Je osnovni povezovalec (koordinator) vzgojnega vplivanja različnih de¬ javnikov. Sodeluje (med drugimi strokovnjaki, mednje sodijo zlasti specializirani strokovnjaki za posamezna vzgojna področja, zlasti za telesno in estetsko vzgojo) z mentorstvom laičnim oz. manj kvalificiranim izvajalcem vzgojne¬ ga programa. Sodeluje pri organiziranju in izvajanju širšega pedagoškega usposab¬ ljanja staršev, je pa osnovni (edini) pobudnik in usmerjevalec staršev pri njihovem sodelovanju ob izvajanju v VVZ odvijajočega se vzgojnega pro¬ grama (ki pa zajema tudi tako imenovani razširjeni program — pojasnitev o tem sledi). V zvezi z opisano problematiko, posebej ob upoštevanju dokaj zaplete¬ ne strukture delovanja več dejavnikov v okviru družbeno organizirane vzgoje izven VVZ, pa tudi relativne novosti (v KS zamišljena družbeno or¬ ganizirana predšolska vzgoja je še v fazi preizkušanja), je potrebno — po¬ novno poudarjamo — poskrbeti zlasti za naslednje: 17 1. Najprej skrbno preveriti obstoječe stanje, izkoristiti izkušnje v zvezi z organiziranjem vzgojnih dejavnosti v okviru KS, s posebnim poudarkom na vlogo, ki so jo odigrali posamezni dejavniki. (Preveriti, ali zamišljene vloge sovpadajo z dejansko realiziranimi.) 2. Na temelju teh izkušenj (ugotavljanje obstoječega stanja) postaviti konkreten, operativni model funkcioniranja posameznih dejavnikov v vlo¬ gah pobudnikov, okvirnih načrtovalcev, oblikovalcev podrobnih (vzgojnih) načrtov, organizatorjev, izvajalcev, mentorjev, spremljevalcev izvajanja (glede na učinkovitost). Takšna empirična verifikacija dejanskih (ne le zamišljenih) možnosti za izvajanje nalog v okviru programa predšolske vzgoje v KS bo preprečila nezaželen pojav podvajanja (dupliranja) nalog, ki pa ima neredko učinek ali neusklajenega, večkrat prav nasprotujočega si delovanja, večkrat pa tudi posledice, da nalog, ker se zanašajo drug na drugega — nihče ne opravlja. 18 UGOTAVLJANJE STANJA V OKVIRU ORGANIZIRANJA IN IZVAJANJA PROGRAMA DRUŽBENE PREDŠOLSKE VZGOJE V KRAJEVNIH SKUPNOSTI DO LETA 1977 Opomba: Potrebno je opozoriti, da najdemo izrazite pobude za poseb¬ no, novo obliko organiziranja raznih oblik družbene predšolske vzgoje v okviru krajevnih skupnosti šele v obdobju 1976/77, ko so se krajevne skupnosti tudi konstituirale kot posebne interesne skupnosti, ki naj zdru¬ žujejo interese krajanov, med drugim tudi na področju vzgoje in izobraže¬ vanja, in jim omogočijo pobudo ter aktivno sodelovanje tako pri organizi¬ ranju kot izvajanju raznih oblik vzgoje in izobraževanja otrok. Vendar ne bi mogli trditi, da časovno sovpadajo z omenjeno vlogo kra¬ jevnih skupnosti tudi razne oblike vzgojnega dela, v našem primeru misli¬ mo predvsem na predšolsko vzgojo, ki imajo cilj razširiti možnosti vklju¬ čevanja v družbeno organizirano vzgojo tudi otrokom, ki niso vključeni v redno, dnevno organizirano vzgojno varstvo v VVZ. Zato je potrebno, če naj ugotovimo stanje, na katerem gradimo pro¬ gram predšolske vzgoje v KS, izhajati iz vseh omenjenih dosežkov prej po¬ javljajočih se oblik v tem okviru, v tako imenovani razširjeni (dopolnilni) ali drugače poimenovani dejavnosti za otroke izven rednega vzgojnega var¬ stva v VVZ. Zato je potrebno, če naj ugotovimo stanje, na katerem gradimo pro¬ gram predšolske vzgoje v KS, izhajati iz vseh omenjenih dosežkov prej po¬ javljajočih se oblik v tem okviru, v tako imenovani razširjeni (dopolnilni) ali drugače poimenovani dejavnosti za otroke izven rednega vzgojnega var¬ stva v VVZ. Z namenom ugotavljanja stanja, vanje zajetih trendov, ki nakazujejo nadaljnji razvoj objektivnih možnosti itd., smo pred oblikovanjem vzgoj¬ nega programa v okviru programa predšolske vzgoje v KS v okviru naloge, o kateri poročamo, poskusili dobiti podatke o dosedanjem prizadevanju na tem področju in njegovih učinkih. Za pridobivanje teh podatkov smo koristili 2 vira: 1. Zvezo prijateljev mladine, ki kot družbena organizacija vodi na svo¬ jih območjih — preko posameznih občinskih zvez — ne le skrb za razne oblike družbeno organizirane predšolske vzgoje, ampak ima o tem (po na¬ vedbi republiške ZPM) tudi relativno najbolj obsežne podatke. 2. Komisijo za vsebinska vprašanja pri Skupnosti vzgojnovarstvenih zavodov SRS (preko te komisije smo pridobili tudi nekaj podatkov, ki jih ima o problematiki »razširjene dejavnosti VVZ« Zš SRS). (Od drugih mož¬ nih respondentov na vprašanja, ki so nas zanimala, bi lahko prišli v poštev 19 tudi VVZ, ki so pri vseh teh oblikah zelo aktivno sodelovali, vendar pa ni¬ majo celotnega pregleda nad problematiko, ki nas je zanimala /posebej ne o vseh izvajalcih oz. organizatorjih ter oblikah vzgojnih dejavnosti, orga¬ niziranih in izvedenih v njihovem okviru./) Tudi same krajevne skupnosti v času, ko so nam bili podatki potrebni, to je v začetku leta 1977, še niso v funkciji pobudnika oz. v drugih vlogah v zvezi z družbeno predšolsko vzgojo otrok, toliko zaživele, da bi nam lahko posredovale odgovore na vprašanja, ki jih je bilo potrebno zastaviti. Za pridobivanje podatkov o obstoječem stanju v okviru problematike, ki nas je zanimala, s pomočjo občinskih ZPM, smo oblikovali anketni vpra¬ šalnik. V vprašalnik smo zajeli pridobivanje podatkov v zvezi z vzgojnimi dejavnostmi v okviru programa predšolske vzgoje o naslednjem: o dose¬ danjih organizatorjih, izvajalcih, o vrstah organiziranih pa tudi izvedenih vzgojnih aktivnosti, o pri tem uporabljenih napisanih pripomočkih, o te¬ žavah, s katerimi so se organizatorji in izvajalci pri tem srečevali, o po¬ gostosti za isto skupino otrok organiziranih (izvedenih) aktivnosti ter o starosti v vzgojne dejavnosti zajetih otrok. V vprašanja nismo posebej omejili časovnega obdobja, za katero naj bi se odgovori nanašali, časovno določilnico je predstavljala le — že v naslovu vprašalnika omenjena — omejitev na čas delovanja krajevnih skupnosti. Predpostavljamo lahko neenotno pojmovanje respondentov, tako da so eni zajemali obdobje, ko so KS delovale kot formalno organizirane skupnosti, drugi pa obdobje, ko so delovale v smislu npr. tudi stanovanjskih skupnosti. Vendar se taki ohlapnosti zaradi pomanjkljive evidence o predmetu ankete nismo mogli izogniti. Ne glede na navedene metodološke pomanjkljivosti smo naš namen s tako zastavljenim vprašalnikom, kot je opisan, do neke mere le dosegli. Anketni vprašalnik smo v februarju 1977 poslali 60. občinskim zvezam prijateljev mladine v Sloveniji. Vrnjenih pa smo dobili 22 izpolnjenih vpra¬ šalnikov, to je okoli 37 %. Tako lahko govorimo o 37 % priložnostno pridob¬ ljenem vzorcu. Predpostavljamo, da so se z izpolnjenim anketnim vprašal¬ nikom odzvali aktivnejši, tisti, ki so imeli nad predmetom, za katerega smo vpraševali, boljši pregled, niso pa se tisti, ki so — morda tudi zaradi slabše aktivnosti, ali vsaj zaradi slabšega pregleda nad situacijo, bili v zadregi z odgovori, če to drži, nam omenjeni vzorec vendar kaže sliko dejavnosti v okviru oblik družbeno organizirane vzgoje v Sloveniji, to je tam, kjer je bila do začetka leta 1977, ko smo izvedli anketo, toliko urejena, da jo je bilo možno tudi orisati. V anketi so se odzvale naslednje občinske ZPM: Kranj, Brežice, Postoj¬ na, Ljutomer, Vič-Rudnik, Lenart, Koper, Nova Gorica, Slovenska Bistrica, Gornja Radgona, Kamnik, Šentjur pri Celju, Ribnica, Radlje ob Dravi, Ljubljana-Bežigrad, Hrastnik, Trbovlje, Velenje, Žalec, Lendava, Domžale, Jesenice. Način obdelave in vrednotenja podatkov Na osnovi poprečnih ocen pogostosti (izraženih številčno od 0—5) smo poiskali naslednje: 1. Arbitrarno smo vrstnemu redu pogostosti prisodili vrednost v toč¬ kah, in sicer tako, da smo z 1 izraženo pogostost ocenili z najvišjim števi¬ lom točk, to je s 5 točkami, 2 s 4, 3 s 3, 4 z 2, pet pa z 1. 20 2. Seštevek točk nam je služil kot osnova za določitev ranga. 3. Na temelju seštevka točk smo določili tudi delež, izražen v %. Rezutati ankete 1. Organizatorji vzgojnih dejavnosti v okviru programa predšolske vzgoje v KS: Med drugimi organizatorji pa so pod »ostalo« navedeni: Zveza tabor¬ nikov (2 x), Center za estetsko vzgojo (2 x), po 1 X pa: Ljudska univerza, Klub vzgojiteljev, lutkarji, gospodarske organizacije, knjižnica, družbeno¬ politične organizacije. 2. Izvajalci vzgojnih dejavnosti: Skupaj 186 100 Med drugimi izvajalci so dodatno navedeni: TVD, taborniki, Center za estetsko vzgojo, varuhinje, upokojenci, knjiž¬ ničarka, ostali (nedoločeno, označeni, »imajo veselje za delo z otroki«). 3. Vrsta organiziranih in izvedenih vzgojnih dejavnosti glede na vse¬ bino: 21 Med ostalimi vzgojnimi dejavnostmi sta omenjeni: prometna vzgoja, letovanja. 4. Napisani pripomočki, ki jih uporabljajo izvajalci vzgojnih dejavnosti o okviru programa KS. Opomba: Ker respondenti niso dosledno navajali napisanih pripomoč¬ kov (četudi je bilo v navodilih poudarjeno, naj navajajo pismene vire, kot so npr. vzgojni programi, priročniki ipd.), ampak mnogi tudi razna didak¬ tična in druga sredstva, navajamo odgovore na to vprašanje dvakrat: naj¬ prej z vsemi navedenimi, z navedbo frekvenc odgovorov; posebej pa bomo navedli pisne vire, kot jih je zahtevalo vprašanje. Nekateri pridobljeni odgovori respondentov na to vprašanje pa sploh niso uporabni, ker pod nji¬ mi ponovno navajajo organizatorje ali izvajalce. Več respondentov (6 /21 %/) pa na to vprašanje odgovarja z odgovo¬ rom »o tem nimamo informacij«. Med didaktičnimi sredstvi posamezni (ne vsi) respondenti ob tem vpra¬ šanju navajajo: lutke (3), diafilme (2), igrače, diaprojektor, knjige, slike, slikanice, didaktični material, ki se uporablja sicer v VVZ (sklicujejo se na to, da te dejavnosti potekajo v VVZ). Med pisnimi viri, torej o tem, kar je vprašanje zahtevalo, pa navajajo (nekateri tudi z navedbo avtorja in natančnim naslovom, drugi manj na¬ tančno /navajamo tako, kot je v vprašalniku navedeno/, nismo preverjali oz. korigirali naslove navajanih virov): — Vzgojiteljicam v VVZ namenjeno strokovno literaturo, — vzgojni program za delo s 5-letnimi v VVZ (3 x), — vzgojni program za delo v VVZ (brez podrobnejše opredelitve), — športna rekreacija in telesna vzgoja, — Trdina: Telesna vzgoja predšolskega otroka, — Trdina: Tudi predšolski otrok telovadi, — Voglar: Otrok in glasba, — Revija: Lutka, — Priročnik za športno značko, — Abecednik za telesno vzgojo, — Razvijajmo sposobnosti predšolskega otroka, — Starši in otroci vadimo skupaj, — Glasilo DPM, — Otrok in družina (2 x), — Letni program DPM in TVD Partizan, — Razvoj govora v predšolski dobi, 22 — Otrok in okolje, — Ritmična vzgoja v predšolski dobi, — Gradivo Kulturne skupnosti, — Gradiva, ki jih je izdala ZPM. Eden izmed respondentov pa dodaja opombo, da čakajo na priročnik, ki naj bi ga izdala ZPM. Opomba: Kjer je isti vir navajalo več respondentov, to označujemo s podatkom v oklepaju. Kjer tega ni, pomeni, da so samo enkrat (pri posa¬ meznih respondentih) navedeni. 5. Morebitne težave, s katerimi se srečujejo organizatorji in izvajalci programa predšolske vzgoje v KS: Med drugimi odgovori pa najdemo naslednje: pomanjkanje prostorov (2 x), po enkrat: težave zaradi prevoza (oddaljeni otroci), KS ne daje iniciative, neorganiziranost, slabo nagrajevanje vzgojiteljice. 6. Kolikokrat in koliko časa so organizirane vzgojne dejavnosti: 23 7. Vključevanje otrok v program z vidika starostnih skupin: Interpretacija rezultatov ankete: K 1 in 2 (organizatorji in izvajalci vzgojnih dejavnosti v okviru pro¬ grama predšolske vzgoje v KS): Kot organizatorji, a tudi kot izvajalci so v anketi na prvem mestu ome¬ njani vzgojnovarstveni zavodi z vzgojiteljicami, v dokajšnji meri tudi osnovne šole kot organizatorji in z učitelji kot izvajalci. Lahko pa ugotovimo relativno šibek delež drugih potencialnih organi¬ zatorjev in izvajalcev (npr. glasbene šole, kulturno prosvetna društva, zve¬ ze tabornikov, zlasti delež gospodarskih organizacij kot organizatorjev vzgojnih dejavnosti, npr. za otroke svojih delavcev, je neustrezen). Torej kapacitete vključevanja v širjenje družbeno organiziranih oblik vzgoje za predšolske otroke delovne organizacije in delavce v združenem delu, ker sta vzgoja in izobraževanje družbena potreba, skrb vsakega, ne le staršev, so praktično neizkoriščene. K 3 (vrsta vzgojnih dejavnosti po vsebini): Na prvem mestu najdemo praznovanja in zabave, domnevamo — če¬ tudi tega vprašanja v anketi nismo postavili — ob novoletnem praznova¬ nju. Na 2. mestu po številu točk in % precej blizu praznovanjem so po po¬ gostosti pravljične ure, sledijo na 3. mestu (63 točk) vadbene ure otrok, nato lutke (4. mesto — 54 točk), gibalne aktivnosti ali podobne aktivnosti na igrišču, torej organizirano delo na igrišču, sprehodi, izleti na 6. mestu itd., z nižjimi rangi. Sodeč posebej po odgovorih posameznih občinskih zvez, ki so navajale samo posamezne dejavnosti (z različno pogostostjo), nekaterih pa sploh ne, v dosedanji dejavnosti v okviru predšolske vzgoje, izvedene v KS, niso bile v zadovoljivi meri upoštevane potrebe mnogostranskega razvijanja otrok, če ob tej ugotovitvi pomislimo tudi, da so v mnogih zvezah, ki so sodelo¬ vale v anketi, tudi navedene — enostransko orientirane aktivnosti — na¬ stopale redko, z majhnim številom ur, lahko zaključimo, da potrebam otrok po vsestranskem oblikovanju, po večkratnem pojavljanju raznovrstnih ak¬ tivnosti, po tej poti ni bilo zadoščeno. če naj posebej omenimo na nizkih rangih po pogostostih pojavljajoče se vrste vzgojnih dejavnosti, moramo biti pozorni na glasbene aktivnosti (10. rang), ure ritmike (11. rang) in mali kino (12. rang), posebej še, ker so vse relativno redko izvajane aktivnosti zelo primerne za oblike dela v KS (ne zahtevajo posebnega sistema v kontinuiteti, ne stalnih skupin otrok, možno jih je izvajati tudi s skromnimi sredstvi itd.). 24 K 4 (Pisni pripomočki, ki jih uporabljajo izvajalci vzgojnih dejavnosti v KS) Značilna je relativno visoka neinformiranost o tem, saj dobra 1/5 re- spondentov, to je anketiranih občinskih ZPM, o tem nima informacij. Nekateri respondenti na tem mestu navajajo različne didaktične materiale. Nekaj pa jih je — niso pa v večini — ki navajajo to, kar je vprašanje za¬ htevalo. Pri tem pretežno odgovarjajo, da uporabljajo iste programe in strokovno literaturo, ki služi vzgojiteljici pri rednem delu v VVZ. Neki re- spondent opozarja na potrebo dobiti za to delo poseben priročnik oziroma program. Tudi od — z naslovi (nekateri tudi z avtorji) — navedene strokovne literature je največ take, ki je namenjena rednemu delu v VVZ. Le 3 ali 4 od navedenih pisnih virov so takšne narave, da upoštevajo specifičnosti dela v KS. Lahko zaključimo, da so izvajalci za vzgojno delo z otroki v KS razme¬ roma slabo opremljeni s programskimi napotki, pa tudi z drugimi, npr. me¬ todičnimi pripomočki. Posebej je to pomanjkljivo v primerih, ko izvajajo vzgojno delo laični vzgojitelji, ki bi dober program ter druge, zlasti meto¬ dične pripomočke, še kako potrebovali. Le izkušen, strokovno (v teoriji, ki jo zna prenašati v prakso) dobro podkovan vzgojitelj oz. učitelj je sposoben splošno veljavne smernice za delo z določeno starostno skupino otrok smiselno uporabiti ob samostojni predelavi v specifičnih pogojih. Ob taki predelavi programskih in drugih smernic vzgojiteljem oziroma drugim izvajalcem z različnimi izkušnjami in stopnjo usposobljenosti pa ni mogoče povsem izločiti nevarnosti subjektivne interpretacije, ki vodi do neenotnosti vzgojnega dela. K 5 (Težave, s katerimi se srečujejo organizatorji in izvajalci vzgoj¬ nega programa v KS) Naša anketa na prvem mestu odkriva pomanjkanje kadrov zaradi pre¬ zaposlenosti, na drugem pomanjkanje finančnih sredstev, na tretjem po¬ manjkanje podrobnih, operativnih programov, sledita — na 4. in 5. mestu težavnosti nezadostno posebej za to delo usposobljeni pedagoški de¬ lavci in pomanjkanje pripravljenosti za sodelovanje pri organiziranju in izvajanju načrtovanih oblik dela (med možnimi, na drugem mestu nave¬ denimi vzroki, je tudi slabo nagrajevanje vzgojiteljice, kar je še posebej pereče, če pomislimo, da so ti kadri prezaposleni in da jih primanjkuje). K 6 (Kolikokrat in koliko časa so organizirane vzgojne dejavnosti?) Rezultati ankete kažejo, da se relativno najpogosteje pojavljajo krat¬ kotrajne, nekaj ur trajajoče, in to samo po enkrat organizirane vzgojne dejavnosti (teh je 45 % vseh), dokaj pogosto (3. in 4. rang), pa tudi več¬ krat letno se ponavljajoče z več (10—20) ali tudi več kot 40 ur (30 %). Pri ocenjevanju vrednosti za otroke organiziranih vzgojnih aktivnosti moramo dati prednost vsekakor večjemu obsegu ur, posebej pa večkratnemu zdru¬ ževanju istih otrok ob vzgojnih dejavnosti. Torej v pogledu časovnih ka¬ rakteristik obstoječa situacija organiziranih vzgojnih aktivnosti še ne za- 25 dovoljuje: preveč otrok se zbira le po enkrat, premalo pa redno v letu več¬ krat. Tudi enostranost vzgojnih dejavnosti je mogoče pojasniti s tako ne¬ ustreznimi časovnimi karakteristikami vzgojnih aktivnosti v KS. K 7 (Vključevanje otrok v program z vidika starostnih skupin) Iz dobljenih podatkov je razvidno, da se vključuje razmeroma največ otrok med 5. in 6. letom, pa tudi med 3. in 5. (skupaj 40 %). Otroci med 6. in 7. letom so razumljivo redkeje vključeni, kar pojasnjujemo z njihovo vključitvijo v malo šolo. Zaključki Na temelju rezultatov ankete lahko izvedemo naslednje zaključke v zvezi z nadaljnjim snovanjem in izvajanjem predšolske vzgoje v KS: Glede na relativno majhen krog organizatorjev in izvajalcev, kot ga je pokazala anketa, bi v prihodnosti morali ta krog razširiti, to pa preko sploš¬ ne popularizacije predšolske vzgoje ter z usposabljanjem izvajalcev. Razen poklicnih pedagoških delavcev bi morali vključiti tudi laične kadre, ki bi sodelovali ob usmerjanju oz. mentorstvu kvalificiranih vzgojiteljev. Pri popularizaciji lahko vidimo posebno vlogo krajevne skupnosti, ne kot neposrednega organizatorja, ampak kot nosilca interesov in potreb po družbeni vzgoji otrok v KS samoupravno organiziranih ljudi. Kot organizatorje v smislu predstavljenih izhodišč predšolske vzgoje si zamišljamo vzgojnoizobraževalne pa tudi druge (npr. družbene organiza¬ cije, kot sta npr. DPM, TVD Partizan), ki imajo za vzgojno delo usposob¬ ljene strokovnjake, oz. jih lahko k sodelovanju pritegnejo. Pri tem pa je potrebno poudariti nujnost dovolj enotne usposobljeno¬ sti izvajalcev, ob tem pa tudi enotno zastavljenega vzgojnega programa, kar naj bi zagotovilo celostno razvijanje otrok, pod čemer razumemo: mnogostransko razvijanje vseh osebnostnih karakteristik ter pritegnitev vseh dejavnikov v oblikovanje otrok. Na potrebo po povezovanju raznih dejavnikov nas opozarjajo tudi re¬ zultati anketnega vprašanja o vrsti izvedenih vzgojnih dejavnosti, ki kaže dokaj enostransko zaposlovanje otrok. Vsak organizator naj bi torej poskrbel za dovolj mnogostranske aktiv¬ nosti preko lastnih ali drugih izvajalcev, katerih delo pa bi moralo biti usklajeno. V zvezi s programi in drugimi pisnimi pripomočki je potrebno zaklju¬ čiti naslednje: organizatorjem in izvajalcem so potrebni posebni programi, pa tudi drugi pisni viri (npr. metodični in drugi priročniki), ki bodo upo¬ števali specifičnosti vzgoje, organizirane v okviru KS, med drugim tudi so¬ delovanje kvalificiranih z laičnimi izvajalci. V odnosu do težav, s katerimi se srečujejo organizatorji ter izvajalci vzgojnega programa v KS — na prvem mestu so to težave zaradi prezapo¬ slenih delavcev — se kaže rešitev v postavitvi VVZ kot centra predšolske vzgoje, v racionalnem zaposlovanju in v skrbi za novi pedagoški kader, ki bo posebej usposobljen in zadolžen za organizacijo in izvajanje programa v KS, vključeval pa bo tudi v tej zvezi potrebno delo s starši in vsemi dru¬ gimi dejavniki, ki sooblikujejo otroka, če jih koordinirano zajamemo v eno¬ ten vzgojnoizobraževalni proces. 26 Ob ugotovitvi, kolikokrat in kako dolgo se isti otroci vključujejo v vzgojne aktivnosti, zaključujemo, da marsikje še prevladujejo kratko¬ trajne oblike enkratnega srečanja otrok, le ponekod, preredko, pa je sre¬ čati že tudi stalne j še oblike. Enoten 80-urni program kot minimalni program bo, če bo tudi pro¬ gramsko ustrezno zasnovan in bo koristil možnosti vplivanja različnih de¬ javnikov, bistveno pripomogel k izboljšanju obstoječega stanja. Na vprašanje o vključevanju otrok v program z vidika starostnih sku¬ pin dobljeni podatki kažejo, da se najpogosteje vključujejo otroci med 5. in 6. letom, potrjuje ustreznost zamisli, naj bi bil ta program v največji meri namenjen otrokom v letu pred vstopom v malo šolo. S tem bi zajeli — skupaj z malo šolo — v družbeno organizirano vzgojo vse otroke med 5. in 6. letom, nato pa bi krog širili še na druge starostne letnike. Komisija za vsebinska vprašanja pri Skupnosti vzgojnovarstvenih za¬ vodov SRS nam je o dejavnostih, ki so za otroke v KS organizirane v VVZ v vseh slovenskih občinah, posredovala naslednje podatke: — o številu oddelkov, — o številu vanje zajetih otrok, — o številu praznovanj od organiziranih oz. izvedenih vzgojnih dejav¬ nosti, — o številu letovanj oz. zimovanj, — o potujočih vrtcih kot oblikah dela z otroki, ki se v vzgojno-varstve¬ no dejavnost občasno vključujejo. SVVZ nam je posredovala tudi — kot primere — podrobnejše programe nekaterih VVZ v Sloveniji, namenjene vzgojnemu delu v okviru programa v KS oz. potujočih vrtcev, in sicer iz naslednjih VVZ: VVZ Jelka, Ljubljana, VVZ Vrhnika, VVZ M. Majcen, Ljubljana, VVZ Jesenice, VVZ Velenje, KS skale, VVZ Velenje, VVZ T. Čečeve, Celje, VVZ Ptuj. Skupaj smo torej dobili 8 vzorcev programov, izdelanih v VVZ za delo v okviru programa predšolske vzgoje v KS (imenovanega tudi Cicibanove urice, potujoči vrtec, dejavnosti za otroke, ki niso vključeni v VVZ, mini- program, vzgojno delo za zunanje otroke ipd.). Iz navedenih primerov smo povzeli naslednje značilnosti doslej izva¬ jane razširjene dejavnosti v okviru VVZ: 1. O trajanju oziroma časovnih karakteristikah: — 90 ur skupaj, deljeno na 2 tromesečji, spomladansko in jesensko, vsakokrat po 45 ur — dnevno 3 ure (T. Čečeve, Celje); — 60 ur, 30 tednov, 1 X tedensko a 2 uri, v 2 urah 4 zaposlitve. Po vzgojnih področjih pa: telesna vzgoja — 12 ur, umska vzgoja — 18 ur, estetska vzgoja — 18 ur, moralna vzgoja — 12 ur (Ptuj); 27 — 3 x 10 »ur« (v 3 skupinah, imenovanih: likovna pravljica; Očka, mamica, telovadita z menoj; Glasbena pravljica). Opomba: Le v okviru telesne vzgoje so zaposlitve izrazito usmerjene le v telesno vzgojo, pri ostalih 2 področjih pa so vključene tudi ostale, pe¬ strejše aktivnosti. Podatkov o času v urah oz. številu dejavnosti ob tem pri¬ meru ni. (M. Majcen, Ljubljana) — Redno ob sobotah (1—2 uri); za vsak mesec načrtovana po ena eno¬ ta s 4 sestavinami (skupaj za 7 mesecev). — 14 enot, vsaka 21/2 ure (ponedeljek, sreda). — Vrhnika: potujoči vrtec — 1 x tedensko a 3 ure (predvidenih 16 enot, skupaj 48 ur). - 3 tromesečja (poletje odpade). Op.: ure oz. pogostost niso navedene. 2. Starost otrok, ki jim je program namenjen: 5—6, 3—7. O programski strukturi predstavljenih primerov: Primer: 90 ur (2 x 45 ur, 45 ur v 1 tromesečju): Vsaka enota je načrtovana z naslednjimi sestavinami: individualna zaposlitev, razgiban j e, zaposlitev I, malica, zaposlitev II, sprehod, obisk, bivanje, vadbena ura na prostem. Primer: 90 ur, po tromesečjih: V 1. tromesečju: individualne zaposlitve (od 3 skupnih ur najmanj 1/3 za individualno zaposlitev), intelektualna vzgoja (okolica, promet, delo odraslih, živalski svet, rastlinski svet, uvajanje v logično mišljenje, razvi¬ janje matematičnih predstav, razvijanje govora-pravljice, dramatizacije, deklamacije, izštevanke, didaktične igre, lutke). Moralna vzgoja z domačimi obveznostmi. Estetska vzgoja: likovna, glasbena, ritmična. Telesna vzgoja, zdravstveno higienske privajenosti. V okviru posameznih področij: naloge in smotri, vsebina. Primer 60-urnega programa je predstavljen s smotri, metodičnimi na¬ potki, rekviziti. Primer 3 x 10 ur s: smotri, vsebino, metodo, obliko, metodičnimi po¬ stopki, sredstvi. Primer sobotnega »mini programa« — po mesecih: Izhodišče s širšimi vzgojnimi smotri, po posameznih mesečnih enotah so navedene teme z okvirnimi metodami (npr. film..., deklamacija, risa¬ nje, pravljica, razgovor o ...) itd. Primer potujočega vrtca je predstavljen po posameznih enotah 1 x te¬ densko a ure): Upr.: U — umska vzgoja (smoter, vsebina, metodični postopek, sredstva) T ■— telesna vzgoja (enako kot zgoraj) U — kulturne privajenosti (enako kot zgoraj). Programske sestavine so torej: telovadba, jezikovna vzgoja, glasbena vzgoja, zaposlitev po želji, ali: telesna vzgoja, spoznavanje okolja, likovna vzgoja, zaposlitev po želji. 28 Primer programa, zamišljenega v okviru taborniške organizacije: po¬ drobneje navedeni smotri v zvezi s to organizacijo (osnove taborniškega znanja), v tem okviru smotri spoznavanja okolja, akcije (v zvezi s tabor¬ ništvom), praznovanja, likovna vzgoja, zgodbe in pravljice, pesmi — igre. Od pridobljenih 1 primer kaže način evidentiranja v okviru programa opravljenega dela, in sicer z naslednjimi sestavinami (vpisi): vzgojiteljica, datum, število in starost otrok, zaposlitve po želji (sredstva), skupne usmerjene zaposlitve (vzgojno področje, vsebina, sredstva — o vsakem področju). Analiza vzgojnega dela (ugotovitve in pripombe): V gradivu, ki nam ga je posredovala komisija pri SVVZ smo našli tudi različno uporabljene nazive za dejavnosti, organizirane v KS za otroke, in sicer: Cicibanova šola (urice); občasna dejavnost; potujoči vrtci; razširjena dejavnost; dejavno¬ sti za otroke, ki niso vključeni v VVO, mini-program; prijetne urice, mali vrtec. Analiza in interpretacija primerov programov Vpogled v programe, ki so jih oblikovali navedeni VVZ za izvajanje predšolske vzgoje v KS, nam pokaže z vidika vrst vzgojnih dejavnosti na¬ slednje: — pretežno je opaziti težnjo vključevati dejavnosti v smislu pospeše¬ vanja otrokovega vsestranskega razvoja; izjeme so enostransko oblikovani programi, — struktura programov pretežno sledi shemi, uveljavljeni pri načrto¬ vanju rednega vzgojnega dela (smotri, tema /vsebina/, metode z metodič¬ nimi postopki, oblike dela), — ni pa v nobenem od programov, ki smo jih imeli na vpogled, zajeto tudi učinkovanje ostalih dejavnikov družbeno organizirane vzgoje (ob vključevanju otrok npr. v TVD, v kulturno prosvetna društva, v koriščenje gledaliških, filmskih, lutkovnih predstav za otroke /izven VVZ/, v TV in radijski program itd.) ter s tem povezane naloge koordiniranja v smislu dopolnjevanja. Opaziti pa je — vsaj v nekaterih od analiziranih primerov — prena¬ šanje vzgojnih dejavnosti izrednega programa na program v okviru v KS organizirane predšolske vzgoje brez upoštevanja specifičnih okoliščin tega dela (npr. časovne omejitve), posebej pri zastavljanju vzgojnih smotrov, ki bi morali biti za vzgojno dejavnost v KS specifični, predvsem osnovni, nato postopno stopnjevani, ne pa — kot je opaziti v nekaterih primerih, ki smo jih imeli na vpogled, relativno zahtevni in iz celote iztrgani smotri. — premalo so upoštevane zahteve oz. možnosti vključevanja staršev ter operativno izdelane ali vsaj nakazane oblike dela s starši, — glede na razpoložljivi čas (od 90 do ca. 45 ur) se zdijo programi - ker ne koristijo — oz. vsaj tega ne predstavljajo — možnosti ostalih dejav¬ nikov družbeno organizirane vzgoje — preobsežno zasnovani, zlasti smotri so prezahtevni, — razen v 1 primeru nismo zasledili modela evidentiranja oz. ovredno¬ tenja opravljenega vzgojnega dela. 29 Povzetek Vpogled oz. analitičen pristop k programom, ki kažejo prizadevanja načrtnega pristopa nekaterih VVZ v SRS k nalogam širjenja možnosti vključevanja otrok v družbeno organizirano predšolsko vzgojo, priča o pri¬ zadevnem pristopu, opozarja pa tudi na dokajšnjo heterogenost teh priza¬ devanj. To lahko ocenimo kot pozitivno le v iskanju različnih rešitev v fazi oblikovanja koncepta predšolske vzgoje v KS. Iskanje pa bi moralo voditi k cilju enotnejših rešitev, ki bi vsem otrokom zagotovile enotne minimal¬ ne razvojne možnosti, ki jih ta oblika družbeno organizirane vzgoje lahko da. Primerjava obeh virov podatkov o obstoječem stanju na področju uva¬ janja predšolske vzgoje v KS (poimenovane različno, npr. kot razširjena dejavnost, minimalni program, vzgojni program za »zunanje otroke«, itd.) opozarja na vzgojno varstvene zavode kot osnovne nosilce sistematičnih prizadevanj v omenjeni smeri, predvsem v prizadevanju za vsestransko oblikovanje otrok, podobno, kot so ga deležni otroci, ki VVZ redno obi¬ skujejo. Nam pa analiza obstoječega stanja pokaže tudi, katera prizadevanja bi kazalo še bolj podpreti, operativno izdelati, v katerih smereh pa jih do¬ polniti. Vpogled v dosedanje stanje glede vključevanja otrok, ki niso vključeni v družbeno predšolsko vzgojo v VVZ, nam je dopolnilo tudi gradivo Zš SRS, ki vsebuje o t. i. dopolnilni dejavnosti (to so praznovanja, občasne vzgojne dejavnosti, stalne oblike vzgojnih dejavnosti, letovanja in zimova- nja, potujoči vrtci) podatke, prikazane s številom otrok, ki so se v letu 1976 vključevali v eno izmed nakazanih oblik. Ob podatku — tudi iz omenje¬ nega gradiva Zš — kolikšno je število otrok, ki so redni obiskovalci VVO, lahko obe skupini otrok primerjamo. S tem dobimo dokaj grob, a vendar zgovoren podatek, kolikšna je bila v letu 1976 skrb za razširitev vpliva druž¬ bene predšolske vzgoje, delno pa tudi o vrstah oz. kvaliteti te pomoči (npr. občasne, stalne oblike — pomeni, da se v stalne v večji meri vključu¬ jejo večkrat isti otroci — četudi tudi tu kontinuiteta ni nujna, v občasnih pa je menjavanje še izrazitejše. Zimovanje, letovanje nakazuje po eni stra¬ ni vrsto aktivnosti /plavanje, sončenje, igre ob vodi, smučanje, igre na snegu.../, ničesar pa ne pove o kontinuiteti pri vključitvi istih otrok v vzgojne aktivnosti. Zato je potrebno ponovno poudariti, da so ti podatki grobo orientacijski. Največ povedo o splošnih prizadevanjih v okviru po¬ sameznih občin, malo pa o kvaliteti tega dela v smislu kontinuiranosti in prizadevanja za vsestransko oblikovanje. V spodnji tabeli navajamo po občinah število v letu 1976 v VVO vklju¬ čenih otrok ob primerjavi s številom otrok, ki so bili v letu 1976 vključeni v stalne oblike dela (četudi to niso bili nujno vedno isti otroci, ampak so se — tako domnevamo — nekje oz. kdaj bolj, drugod manj — izmenjavali). Podatke prikazujemo v absolutnem številu in v %, kar naj pokaže raz¬ mer j emed otroki, ki so redno vključeni v VVO in onimi, ki niso. če upošte¬ vamo, da se otroci v drugi skupini verjetno izmenjavajo, moramo dobljeno, v % izraženo razmerje, tolmačiti še niže, kot ga izkazuje številka. 30 Mozirje Slovenske Konjice Šentjur Šmarje Velenje Žalec Dravograd Radlje Ravne Slovenj Gradec Ilirska Bistrica Izola Koper Postojna Piran Sežana Kranj Škofja Loka Tržič Jesenice Radovljica Lj.-Bežigrad Lj.-Center L j.-Moste Lj.-šiška Lj.-Vič Cerknica Domžale Grosuplje Hrastnik Idrija Kamnik Kočevje Litija Logatec Ribnica Trbovlje Vrhnika Zagorje Maribor 93 360 163 252 878 636 181 135 15 144 83 6 16 60 115 140 320 275 128 120 15 36 87 40 40 85 25 140 77 147 80 38 30 45 32 23 932 17 71 56 50 152 44 31 7 5 6 5 14 1 8 3 8 3 17 35 32 4 20 31 Občina Število redno vključ. otrok Število in % Število in % v stalne vzg. aktiv. v občasne vzg. aktiv, vključenih otrok vključenih otrok Povzetek in interpretacija iz tabele razvidnih podatkov o skrbi za otro¬ ke, ki niso redni varovanci VVO v letu 1976 v slovenskih občinah v nasled¬ njih smereh: — katere oblike ter ukrepi v tej zvezi se pojavljajo in kako so razpo¬ rejene v občinah, — kako so te skrbi prek raznih ukrepov deležni otroci, kakšna je v tej smeri enotnost možnosti otrok v različnih občinah, — kakšno je razmerje med številom v redno vzgojo in varstvo v VVO vključenih otrok ter med tistimi, ki so bili — v letu, o katerem imamo po¬ datke — zajeti v stalne oblike dopolnilno organiziranih dejavnosti (iz že pojasnjenih razlogov smo se omejili v tej primerjavi samo na te oblike). Tako imenovana dopolnilna dejavnost je v statističnih podatkih pred¬ stavljena v naslednjih oblikah oz. ukrepih: praznovanja, občasne vzgojne dejavnosti, stalne vzgojne dejavnosti, letovanja oz. zimovanja, potujoči vrtci. V vseh, razen pri podatku o potujočih vrtcih — ti so izraženi le z da oz. ne, je obseg dejavnosti oz. razsežnost njihovega vplivanja na otroke iz¬ ražena v številu otrok, ki se v navedene dopolnilne dejavnosti vključujejo. Kot že omenjeno, pa nam ti podatki ne razjasnijo, v kakšnem obsegu (posebej z zornega kota vsestranskega, kontinuiranega oblikovanja) so v omenjene vzgojne dejavnosti zajeti posamezni otroci, niti ne govorijo o vsebini teh dejavnosti, še manj o metodah oz. oblikah dela. 32 Zato moramo te podatke vzeti kot grobo orientacijske. V večji meri kot o učinkih na otroke nas opozarjajo na prizadevanja v raznih pri nas uve¬ denih oblikah dopolnilne dejavnosti VVO (torej prizadevanj razširiti družbeno organizirano predšolsko vzgojo na vse otroke v KS oz. občini) ter o odzivu populacije, ki so ji namenjene. Podatki Zš, ki nam jih je posredovala komisija pri SVVZ Slovenije o prizadevanjih v slovenskih občinah za vključevanje otrok v družbeno orga¬ nizirano predšolsko vzgojo še prek drugih možnih oblik, nam pokažejo — če jih povzamemo globalno, še: — v 7 (12 %) občinah ni bila organizirana nobena od navedenih do¬ polnilnih dejavnosti, to pomeni, da so bili deležni družbeno organizirane predšolske vzgoje samo otroci, ki so redno obiskovali VVO, — od evidentiranih dopolnilnih dejavnosti je bilo v 48 občinah (12 ob¬ čin v svojih VVO teh dejavnosti niso organizirale) v letu 6976 zajetih sku¬ paj 31.793 otrok. V poprečju bi to znašalo 662 na eno občino, nam pa ta po¬ datek ne kaže realnega prizadevanja, saj so razlike v številu zajetih otrok med občinami zelo velike. Nadaljnji podatek, ki nam kaže prizadevanje za vključevanje predšol¬ skih otrok v družbeno organizirano vzgojo, je o organiziranju letovanj oz. zimovanj (pri tem ni jasno, ali je bilo namenjeno vsem otrokom v KS, ali le tistim, ki so redno vključeni v VVO). V 25 (od 60) občinah (42%) so bila organizirana letovanja oz. zimovanja, vanje pa vključenih dokaj raz¬ lično število otrok (od 1 v občini Šmarje, do 652 v občini Ljubljana-Moste- Polje). Prizadevanja za razširitev družbeno organizirane predšolske vzgoje nam kažejo tudi vključevanje t. i. potujočih vrtcev, ki imajo vlogo prav v krajih z redkejšo mrežo VVO. Za leto 1976 zbrani podatki kažejo, da so bile te oblike organizirane v 4 občinah (ca. 7 %), torej razmeroma redko. Stalne oblike vzgojnih dejavnosti, torej tiste, ki od vseh v podatke za¬ jetih oblikah dopolnilnih dejavnosti v največji meri kažejo skrb za kon¬ tinuirano vključevanje ter vsestransko oblikovanje otrok, so bile v letu 1976 organizirane v 35 (58 %) občinah, v 25 (42 %) pa ne. V vseh 35 občinah je bilo v stalne oblike dejavnosti zajetih 4.918 otrok, če ne upoštevamo, da so se ti — tako domnevamo — izmenjavali, se niso kontinuirano vključevali in tudi, da so imele — spet domnevno ■— te oblike v več primerih značaj enostranskega vzgojnega vplivanja (npr. telesna vzgoja, taborništvo ali pd.) — in ugotavljamo delež otrok, ki niso bili za¬ jeti v redno vzgojo in varstvo v VVO v primerjavi s tistimi, ki so bili (pri¬ bližno 42.000), vidimo, da so otroci, ki niso bili zajeti v VVO, deležni druž¬ beno organizirane vzgoje s približno 1/10 deležem. Na osnovi te analize lahko ugotovimo, da v letu 1976 ugotovljena raz¬ širjena (dopolnilna) dejavnost VVO v Sloveniji (razširjena z namenom vključevanja v družbeno organizirano vzgojo tudi otroke, ki niso redno va¬ njo vključeni, bodisi, da sploh niso bili prijavljeni, ali pa so bili odklonjeni — teh je bilo v Sloveniji v letu 1976 10.935) ne zadovoljuje. Ne ustreza z vi¬ dika števila otrok, ki jih zajema, če upoštevamo s tega vidika stanje v vseh občinah skupaj, še manj pa z vidika enakih možnosti otrok v različnih re- gonalnih pogojih (občinah). Nekatere občine namreč sploh niso organizi- 33 rale razširjenih dejavnosti, tiste pa, ki so jih, so jih v zelo različnem, ob¬ segu in tudi v dokaj različnih, z vidika razvojnih možnosti otrok, neenako¬ vrednih oblikah. O vsebini in metodah ter oblikah dela, pretežno pa tudi o časovnih ka¬ rakteristikah (pogostost, trajanje ipd.) v letu 1976 evidentiranih razširje¬ nih dejavnostih, pa vemo prav malo. Nekaj nam o tem povedo spredaj na¬ vedeni primeri vzgojnih programov, ki so spet dokaj neenotno zasnovani, ni pa nam tudi znano ali oz. v kakšnem obsegu oz. kje se je delo po teh programih tudi dejansko odvijalo. 34 PREDŠOLSKA VZGOJA V KS Na osnovi v uvodu navedenih družbenopolitičnih izhodišč ter analize obstoječega stanja oz. prizadevanj v skrbi za čim širše vključevanje pred¬ šolskih otrok v družbeno organizirano vzgojo smo poskušali na pedagoškem inštitutu oblikovati model, ki naj bi — gradeč na dosedanjih dosežkih — nakazoval smernice pri širjenju družbeno organizirane vzgoje v njihovem najbližjem okolju — pojmovano regionalno in z vidika interesov — v orga¬ nizacijskem okviru krajevnih skupnosti. Specifična vloga in namen predšolske vzgoje v KS Program predšolske vzgoje, vzgojni program, pojasnilo nekaterih ter¬ minov. V zvezi z našo problematiko se pojavljata dva pojma (termina): pro¬ gram predšolske vzgoje v KS ter vzgojni program v tem okviru. Pod programom predšolske vzgoje v KS razumemo — sodeč tudi po po¬ jasnilu tega programa 6 — celovitost ukrepov za razširitev predšolske vzgoje za uveljavitev pravic vseh otrok do družbeno organizirane, skupinske, na¬ črtne in strokovno vodene vzgoje v obdobju pred otrokovim vstopom v šolo. Vzgojni program pa. je eden izmed prispevkov za realizacijo omenje¬ nega, širše zasnovanega programa, neposredno namenjen izvedbi načrto¬ vanih 80 ur vzgojnoizobraževalnega dela za vse otroke (kot je predvideno po programu SOV, ki te ure tudi materialno pokriva). Odvisno od zasnove vzgojnega programa pa je, kakšen je odnos tega programa do širšega programa predšolske vzgoje v KS. čim bolj je namreč vzgojni program zasnovan celostno in v smislu povezovanja vseh dejavni¬ kov, ki vzgojno nastopajo in učinkujejo na otroka v okviru KS, tem bolj se oba programa zbližujeta in (vsaj delno) tudi pokrivata. In obratno: če je vzgojni program zasnovan ozko, tako da se v njegovem okviru odvijajo de¬ javnosti le v okviru minimuma 80 ur, prek njih pa vpliv ne seže, tem večji je razkorak med širšim programom ter vzgojnim programom v tem okviru. To pa pomeni, da se v okviru KS otroci vzgojno oblikujejo (vključujejo v vzgojne dejavnosti) po več tirih (razen v 80-urni program še v druge de¬ javnosti), ni pa jasno in tudi ne zagotovljeno koordinirano učinkovanje teh dejavnikov. Za označevanje 80-urnega programa uporabljamo tudi izraz »minimalni program«, ki ga je potrebno pojasniti v odnosu do tako pojmovane zasnove 80-urnega programa, kot je v našem elaboratu predstavljen (osnovni pro¬ gram, »srečanja«), se povezuje s »podaljšanim programom«, to pomeni ko- 35 riščenju vseh oblikovalnih dejavnikov, ki so v določenem okolju otroku do¬ stopni). Ob takšnem pojmovanju pa lahko vidimo minimum dokaj različ¬ no. Enotno osnovo v smislu minimuma predstavlja le program srečanj, ki pa naj širi meje minimuma v čim večji meri in s tem širi možnosti vklju¬ čevanja otrok v družbeno organizirano vzgojno vplivanje. Vedeti pa je tudi potrebno, da minimum v obsegu 80 ur ni rezultat po¬ globljenega proučevanja odnosov med osnovnimi (minimalnimi) vzgojnimi potrebami, to je zahtevami oblikovanja osnov vsestransko razvite osebno¬ sti in časom, v katerem jih je možno realizirati, ampak dogovora in — domnevno — finančnih izračunov o sredstvih, ki jih je možno zagotoviti za minimalno zadovoljitev cilja vključitve vseh 5—6-letnih otrok v družbeno organizirano vzgojo in izobraževanje. Ob koriščenju možnosti podaljšanega programa in ob splošno ugodni realizaciji programa pa otrokove razvojne možnosti ne ostajajo minimalne, ampak se širijo navzgor. V predstavitvi na pedagoškem inštitutu izdelanega modela vzgojnega programa v tem elaboratu uporabljamo tudi naslednje termine: Osnovni program (program »srečanj«) — nam pomeni vsebinsko me¬ todično zapolnitev enotno predvidenih 80 ur, to je neposrednega komuni¬ ciranja otrok z izvajalci (vzgojiteljico oz. njenimi pomočniki). Podaljšani (razširjeni) program nam pomeni vključitev, s tem pa tudi sinhronizacijo — tudi v smislu načrtovanja in ovrednotenja z osnovnim programom — vseh ostalih dejavnikov, ki izven okvira predvidenih 80 ur predstavljajo družbeno organizirane razvojne vzpodbude (delno jih je otrok deležen v okviru družine, npr. ob koriščenju javnih občil, delno izven nje, npr. z vključevanjem v telesno kulturna ali druga društva, v gledali¬ šču, v naravi /taborniki, izleti, šport ipd./ itd.). 36 NAMEN IN CILJI PROGRAMA PREDŠOLSKE VZGOJE V KS Zajeti, izhajajoč iz neposrednega življenjskega okolja in s tem zajema¬ joč v sklop vzajemnega vplivanja, čim širši krog izvajalcev in uporabnikov, ki se na različne načine vključujejo v družbeno organizirano predšolsko vzgojo, npr. dajejo pobude za vzgojno delo, sodelujejo pri načrtovanju, or¬ ganiziranju, izvajanju, sodelujejo kot vzgojni objekti in hkrati subjekti. Prispevati k socializaciji, zlasti v smislu aktivnega sožitja v neposred¬ nem življenjskem okolju, vseh v vzgojnoizobraževalnem procesu udeleže¬ nih, bolj ali manj tesne, zlasti pa aktivne socialne kontakte (npr. prek ak¬ tivnosti, pri katerih sodelujejo, ali so celo njih izvajalci (npr. praznovanja, skrb, pozornost za druge ljudi, posebej stare, bolne ipd.). Prek otrok oz. vzporedno z vplivanjem nanje vplivati tudi na starše otrok, ki živijo v območju določene KS. Prispevati, da otroci spoznavajo neposredno življenjsko okolje v aktiv¬ nem stiku z njimi; to okolje pa predstavlja tudi vir pobud za številne otro¬ kove individualne in skupinske aktivnosti, npr. za igro, delo, zaposlitve z oblikovanjem materiala, likovno udejstvovanje ipd.; omogočiti raznovrstne aktivnosti otrok in s tem prispevati k njihovemu mnogostranskemu obli¬ kovanju. Prispevati k ugodnemu počutju otrok v njihovem življenjskem ambi- entu, s tem k občutju pripadnosti, domačnosti, kar naj zagotavlja otrokovo pripadnost določeni socialni sredini. 37 Izhodišča za oblikovanje vzgojnega programa v okviru programa predšolske vzgoje v krajevni skupnosti Opomba: Glede na vlogo programa predšolske vzgoje v krajevni skup¬ nosti, ki predstavlja skupno področje uresničevanja interesov in menjave dela porabnikov (staršev-otrok) in izvajalcev (vzgojiteljev in drugih), je potrebno oblikovati model sodelovanja, ki bo zagotovil smiselno menjavo dela pri realizaciji večstranskih potreb in interesov. Najprej je pri tem po¬ trebno ugotavljati (upoštevati) konkretne potrebe, interese porabnikov, se z njimi ob oblikovanju in ob izvajanju vzgojnega programa dogovarjati; potrebno je upoštevati konkretne situacije otrok oz. njihove družine (med drugim vzgojne možnosti, ki jih daje otroku družinsko okolje in druge po¬ bude, ki jim jih okolje posreduje. Upoštevati je potrebno možnosti in želje staršev, npr. glede časa, kraja..., kjer naj bi stekel vzgojni program za otroke. Dogovoriti se je potrebno o možnostih in načinih aktivnega vklju¬ čevanja staršev v izvajanje programa, pa tudi o načinih kontaktiranja, o njihovi vlogi pri izvajanju »podaljšanega« programa itd.). Razen s starši pa je potrebno računati še z drugimi dejavniki (npr. de¬ lovne, družbene organizacije, strokovne), ki se vključujejo v proces nasta¬ janja in izvajanja predšolske vzgoje v KS (npr. kot sooblikovalci programa, kot organizatorji, kot izvajalci). Posebej pa je dogovarjanje in — po možnosti — usklajeno načrtova¬ nje v sklopu programa potrebno zaradi povezovanja in koordiniranja vseh dejavnikov, ki sodelujejo pri oblikovanju otroka (med drugim javna občila, tisk, telesnovzgojna društva, glasbene šole, itd.). 1. Vzgojni program naj bi bil zasnovan skladno z zasnovami programa v okviru redne vzgojnovarstvene dejavnosti, ki teče v VVZ. To tudi pomeni, da mora biti usmerjen k cilju mnogostranskega oblikovanja otrok. Zahteva po izhajanju iz ciljev programa redne, vsakodnevne vzgojno¬ varstvene dejavnosti pa je pogojena tudi z zahtevo omogočiti enotne raz¬ vojne možnosti vsem otrokom. Minimalni, to je 80-urni program, naj bi v svojih elementih (vzgojni cilji, teme) izhajal iz vzgojnega programa v okviru dnevnega, rednega var¬ stva in vzgoje otrok v VVZ. Ob realizaciji v smislu zahtev mnogostranske¬ ga oblikovanja pa mora izvajalec iskati nekatere specifične metode in ob¬ like dela. če upoštevamo možnosti pritegovanja različnih oblikovalnih de¬ javnikov v smislu »razširjenega in podaljšanega« programa, morajo meto¬ de in oblike dela zagotoviti pritegnitev in sinhronizacijo vseh dejavnikov, pri tem pa izhajajo iz strukture osnovnega, 80-urnega programa. 38 Zahteve mnogostranskega oblikovanja pa terjajo, da vzgojni program omogoči otrokom raznovrstne aktivnosti, ki naj bodo po obsegu pa tudi po metodah in oblikah izvajanja (s tem pa tudi z vzgojnimi cilji) usklajene oz. medsebojno uravnovešene. Iz tega izhodišča pa izhaja konkretna zahteva, ki zadeva organizatorje oz. izvajalce tega programa. Ne morejo biti izključni, niti prevladujoči niti kot organizatorji, niti kot izvajalci društva oz. organizacije, ki zaradi oz¬ kega delokroga oz. značaja delovanja učinkujejo na otroka le v eni izmed smeri njegovega oblikovanja (npr. TVD Partizan, glasbene šole, Pionirska knjižnica ipd.), če so ostale pri tem zanemarjene oz. sploh niso vključene. če pa v določenih okoliščinah (npr. v manjših krajih, kjer so organizi¬ rana le posamezna društva) so, moramo poskrbeti, da svojo dejavnost raz¬ širijo s tem, da prevzamejo vlogo iniciatorja in organizatorja, v podrob¬ nejše načrtovanje in izvajanje vzgojnih dejavnosti pa pritegnejo še druge — če ne skupin, pa posameznike, s funkcijo razširiti vzgojni program še v drugih smereh, v smislu zahtev mnogostranskega oblikovanja osebnosti. Npr.: Ob telesni vzgoji poskrbeti tudi za ostale, npr. intelektualne, govor¬ ne aktivnosti, likovne, glasbene, igro itd. Zato je posebej z vidika mnogostranskega oblikovanja najustreznejši organizator družbeno organizirane predšolske vzgoje v KS ustanova, ki pod svojo streho, zaradi zasnove svojega dela, združuje možnosti za omenjeno mnogostransko aktiviranje otrok. V tem smislu so v njej usposobljene tudi vzgojiteljice (tako za neposredno izvajanje takih dejavnosti, kot tudi za usmerjanje drugih pri teh dejavnostih), v VVZ je tudi ustrezna oprema, prostori, didaktična sredstva itd. Ob zahtevi po uravnovešenem vsestranskem vplivanju na otroka je v vzgojnem programu, pa tudi v širšem programu družbene predšolske vzgo¬ je v KS, potrebno razen okvirnega, oblikovati tudi operativnega, dokaj po¬ drobno in konkretno zastavljenega, neposredno usmerjevanega, ki bo: — predvidel (tudi v smislu obsega dejavnosti) vse, za vsestransko ob¬ likovanje otrok potrebne aktivnosti, — oblikoval metode izvajanja v program zajetih ter v smislu ciljev mnogostranskega oblikovanja, — predvidel za izvajanje raznovrstnih aktivnosti potrebnih strokov¬ njakov oz. izvajalcev, ki bodo delali s pomočjo mentorjev-strokovnjakov, — omogočil pa tudi spremljanje in evidenco o izvedenih aktivnostih v njihovem vzajemnem povezovanju. 2. Za uresničitev ciljev mnogostranskega oblikovanja otrok in za svo¬ bodno menjavo dela pri zadovoljevanju potreb otroškega varstva oz. pred¬ šolske vzgoje pa je potrebno prek vzgojnega programa, oblikovanega v okviru časovnih možnosti 80 ur, zajeti in sinhronizirati, če je potrebno, pa tudi vzpodbuditi, vse dejavnike družbene vzgoje, ki v določeni krajevni skupnosti na otroka učinkujejo. 39 Zamisel vzgojnega programa v smeri razširjenega in podaljšanega vplivanja Kot je bilo že v uvodu omenjeno, v vsakem okolišu oz. v njem organi¬ zirani krajevni skupnosti, ponekod v večji, ponekod v manjši meri, nasto¬ pajo razen v VVZ z rednim vplivanjem organizirane oblike družbene vzgo¬ je, še drugi dejavniki, tudi družbeno organizirani, ki učinkujejo na otroka, nekateri intencionalno, nekateri funkcionalno. Sem sodijo zlasti javna ob¬ čila, družinska vzgoja, telesno kulturna društva idr. Racionalen, enoten, intenziven pristop k vzgoji in izobraževanju otrok zahteva, da vse te dejavnike evidentiramo in jih usklajeno vključujemo v proces oblikovanja otrok. Kako to zahtevo v praksi realizirati? Najbolj smiselno, zato tudi najbolj racionalno in primerno tudi ciljem intenzifikacije vzgojnoizobraževalnega vplivanja, bi bilo enotno načrtova¬ nje vplivanja vseh dejavnikov. Bi se pa seveda moralo tudi časovno uskla¬ diti, da vplivi enih dejavnikov ne bi časovno prehitevali drugih, kar bi imelo neugodne učinke tudi na smeri vplivanja. Takšno usklajeno načr¬ tovanje si zamišljamo kot dolgoročnejši cilj. že zdaj pa bi morali — četudi še ne enotno načrtovane, vendar vzpo¬ redno in zaporedno učinkujoče dejavnike — vsaj pregledati (evidentirati) ter jih v okviru možnosti koristiti v osnovnem, 80-urnem programu. V tej zvezi si zamišljamo ta program v smislu kombiniranja osnovnega, to je na čas 80 ur odvijajočega se programa, z razširjenim in podaljšanim, kar pomeni načrtno pritegovanje učinkovanja vseh ostalih dejavnikov družinske in družbeno organizirane vzgoje, ki na območju krajevne skup¬ nosti, v katerem program teče, delujejo. »Podaljšanje programa« pa je možno doseči tudi z naslednjimi v okvi¬ ru 80-urnega programa sproženimi ukrepi: Možno (večkrat prav potrebno, na to potrebo pa večkrat opozorijo in dajejo celo pobudo za ukrepanje tudi otroci) je v okviru osnovnega programa sprožene aktivnosti doma nada¬ ljevati (Npr.: Nadaljevati z opazovanjem vremenskih pojavov, rastlin, dela ljudi..., dopolnjevati zbirke primernih predmetov /razglednice, znamke, prtički/... jih doma urediti... povedati, pokazati staršem,... jih prositi za prispevek, zastaviti vprašanje..., sprožiti likovno »razstavo«, h kateri prispevajo otroci tudi z likovno aktivnostjo doma..., organizirati skupine otrok, ki bodo v »podaljšanem času«, torej doma, nekaj opravili, npr. po¬ skrbeli za pomoč staremu človeku, ponovili dramatizacijo, skupaj zapeli, zaigrali, drugim otrokom v soseščini, na preproste, v okviru 80 ur izdelane /ali posredovane/ glasbene instrumente). 40 Posebej primerna za »podaljševanje vplivanja« je igra, tako ustvarjal¬ na kot didaktična. Glede na otrokovo starostno pogojeno potrebo po igri je pričakovati, da bo naveden zamišljen sistem vpodbujanja učinkoval do¬ volj močno, da bo zagotavljal nadaljevanje otrokove aktivnosti v VVZ za¬ čete igre ali druge dejavnosti tudi doma. Tako »širjenje, podaljševanje« programa prek minimalnega časovnega okvira 80 ur ima predvsem tele prednosti: — je pomemben prispevek k realizaciji nalog mnogostranskega obliko¬ vanja, ki med drugim zahteva tudi dovolj časa (80 ur pa je za to očitno premalo), omogoča torej dopolnjevanje vzgojnih dejavnosti, ki so v okviru 80 ur premalo ali sploh niso zastopane; — je prispevek k usklajevanju vzgojnoizobraževalnih vplivov (četudi ne — če ni njihova dejavnost vnaprej načrtovana — v vplivanju na to, katere in kdaj se vključujejo, ampak v iskanju stičnih točk, dopolnil, mož¬ nosti pojasnjevanja itd.). S pomočjo podaljševanja programa je poudarjena tudi povezovalna vloga družine predvsem v dveh smereh: — s tem, da določene pobude, naloge ipd. otrok iz ustanove prinaša v družino, tam pa pritegne — neposredno ali posredno — starše, — s tem, da se določene aktivnosti (npr. gledanje TV, poslušanje radia, urejanje zbirk..., razgovori s starši, opazovanja ipd.) odvijajo v okviru družine, spet ob neposrednem ali posrednem sodelovanju staršev, ali pa vsaj — mnogokrat — v njihovi prisotnosti. Iz take povezovalne vloge družine pa tudi s programom zamišljenih ostalih možnosti vplivanja na starše prek programa predšolske vzgoje v KS sledi, da daje tak način tudi ugodne možnosti za povezovanje in usklajeva¬ nje družinske z družbeno predšolsko vzgojo, pa tudi možnosti aktivnega a nevsiljivega poseganja slednje v družinsko vzgojo. Je prispevek h kontinuirani aktivnosti otrok; prehajanje v okviru 80 ur (npr. v okviru VVZ ali podobno) izvedenega programa v podaljšani pro¬ gram (nadaljevanje v okviru družine, ob sodelovanju staršev ali brez njih, ob gledajnu televizije ali poslušanju radijskih oddaj, obisku gledališča, TVD ipd.) zagotavlja smiselno, na neki način (posredno) načrtovano in usmerjeno aktivnost otrok, ki bi bila sicer morda neusmerjena ali celo ne¬ izkoriščena (otrokom preprečuje tudi dolgočasje, z njim pogojeno ne¬ usmerjeno, včasih celo negativno, otroku ali drugim škodljivo aktivnost, razposajenost). V omenjenem pa lahko vidimo tudi prispevek vzgoje otrok za smotrno, samostojno koriščenje prostega časa, priložnost, da otrok uvidi, uresniči, razvija svoje interese. Je prispevek k otrokovi socializaciji; odvisno od metod organiziranja podaljšanih aktivnosti najdemo v omenjenem koriščenju raznih dejavni¬ kov tudi dobrodošle priložnosti, da se otroci tudi izven okvira 80 ur med¬ sebojno srečujejo, so skupaj aktivni ali se vsaj družijo (npr. ob gledanju televizije, v TVD ipd.). Je prispevek — prek konkretnih primerov — pedagoškega osveščanja in vzpodbujanja staršev pa tudi drugih ljudi iz neposrednega otrokovega okolja, da aktivno sodelujejo pri vzgojnem usmerjanju otrok. 41 Je dejavnikom, ki delujejo v otrokovem okolju, ki so premalo opaženi in zato neizkoriščeni, ugodna priložnost, da otroke, prek njih pa tudi odra¬ sle, nanje opozorimo; s tem jih vzpodbudimo k izkoriščanju pozitivnih vplivov, ki jih prinašajo. Omogoča upoštevati življenjske okoliščine, konkretno dejavnike, ki na¬ stopajo v okolju, kjer živijo različni otroci, večjo čustveno bližino na otro¬ kov dom, navajen način življenja v družini vezanih (neposredno ali po¬ sredno) priložnosti, ki otroka oblikujejo. življenska in čustvena bližina dejavnosti pa se — tako domnevamo — prenaša na celotni program, tudi na dejavnosti, ki se odvijajo v okviru osnovnega programa. Tako postane za otroka bolj privlačen, manj je ob njem zavrt, bolj spontan. Po tej poti vidimo tudi prispevek k vživljanju otroka v nove z vzgoj¬ nim programom v KS sprožene okoliščine, ki mnogim otrokom — vsaj v začetku — povzročajo težave. Ob časovno kratkem, t. i. minimalnem, 80- urnem programu, pa je potrebno otrokovo nezavrto sodelovanje doseči čim prej. V zvezi s postavljenim izhodiščem celostnega in enotnega vplivanja v okviru vzgojnega programa v KS in vlogi VVZ kot centra predšolske vzgoje v KS in s tem koordinatorja vseh ostalih dejavnikov, nastopi vprašanje, kakšna naj bi bila v omenjenem modelu vloga že delujočih organizacij v okviru programa predšolske, vzgoje v KS (npr. Center za estetsko vzgojo, Pionirski dom, oddelki za predšolske otroke pri TVD Partizan, tekmovanje za športno značko, tečaji tujih jezikov za predšolske otroke itd.). Gotovo ne bi smeli zanemariti nobenega izmed že obstoječih, zlasti ne preverjenih, pri otrocih in starših že priljubljenih dejavnikov. Bi pa v in¬ teresu mnogostranskega oblikovanja otrok s tega vidika morali preveriti njihove programe, če bi se pokazalo potrebno, bi razširili njihovo dejav¬ nost, povezujoč z osnovno, ki jo gojijo, tudi na ostale s ciljem harmonič¬ nega oblikovanja osebnosti. Konkretno: Telovadba, organizirana pri TVD Partizan, naj bi postala ena izmed sestavin programa, VVZ kot center predšolske vzgoje v KS pa naj bi v smislu »dopolnjevane« aktivnosti nudil TVD ustrezno strokovno vodstvo oz. pomoč. Ali: Glasbena šola naj bi svoj program izvajala v okviru celotnega vzgojnega programa, tako da bi bila glasbena vzgoja enakovreden sestavni del drugih dejavnosti. To povezovanje bi našlo svoj odraz v metodičnih po¬ stopkih. če ugotovljeno strnemo, lahko ugotovimo, da zamišljeno podaljševanje programa predšolske vzgoje v družinski krog ter še prek njega, pomeni tudi racionalizatorski pristop, torej prizadevanje, ki nam zagotavlja, da tudi v skromnih časovnih in drugih objektivnih možnostih čimveč dosežemo. Je pa tudi prispevek k okrepitvi vzgojnoizobraževalnega vplivanja, to pa je imperativ sodobnega življenja, ki se reflektira tudi v samem otroku, v nje¬ govi želji in pripravljenosti biti aktiven, kaj spoznati, se česa naučiti, se uveljaviti, doseči pa tudi priznanje. Lahko tudi pričakujemo ugoden učinek opisanega podaljševanja vzgoj¬ nega vplivanja na čas, ki ga preživlja otrok doma, v svojem najožjem živ¬ ljenjskem okolju, v stanovanjski soseščini tako, da v VVZ usmerjeni otroci 42 začno tvoriti s pobudami za določene dejavnosti nekakšno jedro, okrog ka¬ terega se utegnejo združevati še drugi otroci. Tako lahko pričakujemo, da se v neposrednem življenjskem okolju namesto večkrat neorganiziranih in kdaj tudi negativno delujočih skupin otrok oblikujejo takšne, ki jih vodijo pozitivni cilji, jih tudi medsebojno povezujejo ter prispevajo k socialnemu dozorevanju. S pomočjo takšnih jeder lahko dobivajo pozitivne pobude za udejstvovanje tudi otroci, ki niso vključeni v 80-urni program. 3. Vzgojni program moramo zasnovati in predvideti njegovo izvajanje v različnih okoliščinah (izvajalci, prostor, oprema ipd.), pri tem pa naj bi bil program zastavljen enotno v smislu izhodišča enotnih razvojnih mož¬ nosti in poenotenja šolskega starta. Ob tem pomisleku pa je eno izmed izhodišč tudi, kako za izvajanje pro¬ grama zagotoviti potrebno fleksibilnost. V zamišljenem vzgojnem programu je kot konstanto možno pojmovati predviden, tudi finančno pokrit čas 80 ur, ki pa bo predstavljal resnično stalno, oporno točko le v primeru zadostne, enotne racionalne izrabe okvir¬ no postavljenih časovnih možnosti. Od drugih za izvajanje programa relevantnih okoliščin je pričakovati dokajšnjo variabilnost (razlike). Ena teh, ki jo lahko predvidimo že na osnovi okvirne zasnove programa predšolske vzgoje v krajevni skupnosti, so organizatorji raznih oblik vzgojnih dejavnosti v okviru naloge vsestran¬ skega oblikovanja osebnosti. Ob že omenjenih — glej tudi program DPM za leto 1977 3 — različnih možnosti — nekateri od njih so se že dobro uveljavili, npr. TVD Partizan — organizatorjih, je potrebno računati z različno osnovno orientacijo, z raz¬ liko v njihovi osnovni usposobljenosti, interesih itd. Zato — v interesu enotnega, v vsestransko oblikovanje osebnosti usmer¬ jenega vzgojnoizobraževalnega procesa — ne moremo organizacije vzgojnih dejavnosti v okviru programa za otroke v krajevni skupnosti prepustiti presoji vsakega od različnih možnih organizatorjev; njihovo — sicer dra¬ goceno pripravljenost za sodelovanje pri organiziranju vzgojnnih aktivno¬ sti za otroke je potrebno usmeriti s podrobnejšimi navodili, ki naj bodo grajena na osnovnih izhodiščih za zagotovitev potrebne enotnosti. Podobno variabilnost, pa tudi podobne zahteve za izravnavanje razlik, torej podobno programsko usmeritev, lahko pričakujemo pri izvajanju, to¬ rej pri pedagoških delavcih — morda v odnosu do naloge vzgoje in izobra¬ ževanja — pa tudi pri drugih, tudi laičnih kadrih, pripravljenih vključiti se v izvajanje vzgojnega programa za otroke v okviru krajevne skupnosti. Razlike, ki zahtevajo fleksibilno prilagajanje v zvezi s pripravo (orga¬ nizacijo) in izvedbo programa, pogojujejo tudi različne regionalne (pri- rodne, razlike v življenju, načinu dela ljudi ipd.) okoliščine, ki jih je pri¬ čakovati v različnih krajevnih skupnostih. Na življenjskih situacijah grajen vzgojni program — ne da bi te situa¬ cije vsebinsko predvidel — dopušča organizatorju, še bolj pa izvajalcu, da pri samem vzgojnem delu išče vsebino, delno pa tudi z njo pogojeno vse¬ bino dela v neposrednem življenjskem okolju otrok, njihovih staršev pa tudi drugih v vzgojni program tako ali drugače vključenih krajanov. 43 4. Eno od osnovnih vprašanj, ki se pojavljajo tako v zvezi z organiza¬ cijo kot z izvajanjem programa predšolske vzgoje v KS, je vprašanje izbire pa tudi usposabljanja delavcev za delo z otroki. Najprej — preden se lotimo težavnega iskanja ustreznega pedagoškega profila, ki bi bil hkrati tudi dovolj delovno sproščen za sprejemanje dodat¬ nih nalog, moramo premisliti, katere so zahteve, ki bi jim morali ustrezati pedagoški delavci in njihovi pomočniki. Te so zlasti naslednje: Najprej ne bi smeli prezreti posebnih zahtev vzgojnega dela, pogojenih s specifičnostmi otroka v predšolskem starostnem razdobju. Pri tem je po¬ trebno najprej opozoriti na posebno dojemljivost, plastičnost otrokovega živčnega sistema, ki pogojuje posebno odprtost otroka za oblikovalne vpli¬ ve; ti pa puščajo tudi pomembne, dostikrat nepopravljive sledove v razvoju njegove osebnosti. Zato in zaradi globalnega pristopa pri otrokovem obli¬ kovanju, vzgojitelj učinkuje na otroka z vso svojo osebnostjo, predvsem s tem, kakršen je, kako živi, deluje, sodi k usposobljenosti za delo s pred¬ šolskimi otroki, razen obvladanja določene vsebine, metod in oblik dela, tudi v smeri ciljev socialistične družbe harmonično oblikovana osebnost, ki bo na otroka vplivala tudi s svojim vzgledom. Zaradi omenjenih zahtev bi bilo v zvezi s pridobivanjem oz. izbiro ka¬ drov za dejavnosti v okviru predšolske vzgoje v krajevni skupnosti potreb¬ no poskrbeti ne za zasilne, ampak za povsem zadovoljujoče rešitve. Najustreznejši profil delavca v okviru predšolske vzgoje v KS je vzgo¬ jiteljica, usposobljena za delo s predšolskimi otroki v VVZ. Zaradi pričako¬ vanih težav, s katerimi bi se predvidoma srečali, če bi hoteli kadrovati za to delo vzgojiteljice, ki jih še vedno primanjkuje, se — vsaj v nekaterih krajevnih skupnostih, ki bodo organizirale družbeno predšolsko vzgojo, ne bo mogoče izogniti nujnosti izkoristiti pripravljenost tudi drugih pedago¬ ških delavcev ali celo neprofesionalcev za izvajanje programa v okviru te vzgoje. Naloge vzgojiteljice z vidika njene časovne obremenitve v okviru opi¬ sane zasnove programa bi bile približno take: 1. Izvajanje vzgojnega programa v okviru srečanj (vsaka skupina 2- krat tedensko po 2,5 ure, kar bi dovoljevalo, da vzgojiteljica hkrati vodi približno 5 skupin /s tem v enem delovnem letu — od septembra do vključ¬ no junija — opravi po 80 ur za 1 skupino — 15 skupin, to je, če računamo v 1 skupini 25 otrok — 375 otrok/). 2. Pri tem pa je potrebno računati še z nalogami dela s starši ter s - pretežno organizacijskimi — nalogami za povezovanje različnih dejavnikov v okviru razširjenega in podaljšanega vplivanja, njihovo evidentiranje (usklajevanje tudi z načrtovanjem). Iz omenjenega je razvidno, da nalog v okviru programa predšolske vzgoje ne bi mogle opravljati vzgojiteljice v dodatku (podaljšku) delovnega časa, ampak bi bila v vsaki ustanovi, ki bi organizirala ta program, vsaj po 1 vzgojiteljica (z nekajletnimi delovnimi izkušnjami), ki bi — ob prite¬ govanju drugih za nekatere naloge in ob vključevanju drugih (starši, štu¬ denti, dijaki vzgojiteljskih šol ipd.) — opravljala in odgovarjala za najpo¬ membnejše in najobsežnejše naloge. 44 Preden pa se odločimo za to, bi bilo potrebno dobro premisliti, če so kadrovske kapacitete vzgojnovarstvenih zavodov, h katerim gravitirajo na¬ črtovane dejavnosti v okviru krajevnih skupnosti, dobro, smotrno, racio¬ nalno izkoriščene. Predvsem velja v tej zvezi preveriti, ali se vzgojiteljice v svojem delovnem času ukvarjajo z vzgojnim delom, ki zahteva njihovo stopnjo oz. specifičnost strokovne usposobljenosti. V primeru, da ugotovimo v redni dejavnosti vzgojiteljic v VVZ določene rezerve (npr. delovni čas zapolnjuje tudi s prisotnostjo pri spanju otrok), jih kaže izkoristiti v okviru dejavnosti predšolske vzgoje v KS. Seveda moramo rezervo v kadrovanju ustrezno usposobljenih kadrov za to delo iskati tudi v pripravljenosti vzgojiteljic za delo v podaljšanem delovnem času. Je pa navedene rezerve — če z vzgojiteljicami ne moremo pokriti vseh potreb za izvajanje programa — smiselne j e, bolj racionalno kot za nepo¬ sredno izvajanje, izkoristiti za opravljanje funkcij mentorjev v okviru predšolske vzgoje v KS. S tem lahko dosežemo dobro povezavo med delom v VVZ ter v okviru dejavnosti v KS. Pri koriščenju drugih pedagoških delavcev in neprofesionalnih, na po¬ dročju vzgoje in izobraževanja laičnih kadrov, pa je potrebno opozoriti na naslednje: — na potrebo po izbiri z vidika za delo s predšolskimi otroki potrebnih, že omenjenih osebnostnih karakteristik, ki zagotavljajo dober stik z otro¬ kom in potrebno vodljivost, — da bo potrebno te kadre dodatno usposobiti (najbolje s hospitacija- mi, povezanimi s potrebnimi pojasnili; oboje naj bi kandidatom pokazalo vzorce za izvajanje programa, jih pa usmerilo tudi v lastno pobudnost), — da bo potrebno oblikovati posebnostim nalog usmerjanja omenje¬ nih neprofesionalnih kadrov prirejen model mentorstva. Vloga vzgojiteljice v programu predšolske vzgoje v KS naj bi bila pred¬ vsem organizatorske, mentorske, koordinatorske narave. Tudi kot izvajalka vzgojnega programa bi morala iskati takšne oblike dela, ki bi ji omogočile, da racionalno koristi svojo strokovno usposoblje¬ nost tako neposredno za delo z otroki kot tudi za usmerjanje ter usposab¬ ljanje drugih pri tem delu. Tako npr. bi — ob delitvi večje skupine otrok na manjše — v posamez¬ nih metodičnih fazah vzgojnega dela — lahko pritegnila za vodstvo manj¬ ših skupin otrok laične oz. priučene sodelavce, med njimi tudi starše. Posebej je potrebno v tej zvezi opozoriti na pričakovan ugoden vpliv vzporednega dela vzgojiteljice s starši pri izvajanju programa, zastavlje¬ nega v smislu »podaljšanega«, že v VVZ aktivni starši bi se na ta način zelo organsko uvedli v naloge vodstva otrok pri nadaljevanju v VVZ spro¬ ženih vzgojnih aktivnosti. Najugodnejša rešitev kadrovskih vprašanj z vidika zagotovitve men¬ torstva ter opravljanja vseh drugih nalog (dogovarjanje ob ugotavljanju obojestranskih interesov...), izvedljivo pa v večjih krajevnih skupnostih oz. VVZ, je, če ima vzgojnovarstveni zavod posebno strokovno moč za na¬ loge v zvezi s programom predšolske vzgoje v krajevni skupnosti, priporoč¬ ljivo — kot že omenjeno — v vlogi mentorja, pedagoškega vodje, preko teh nalog pa tudi izvajalca. 45 Bi pa omenjeno prepletanje, izmenjavanje, sodelovanje različnih izva¬ jalcev vzgojnega načrta zahtevalo dokaj dobro premišljen načrt tega dela, ki bi pa bil tudi tako zastavljen, da bi dovoljeval prožno prilagajanje kon¬ kretnim — kot lahko pričakujemo — dokaj spreminjajočim se okoliščinam. (Pričakovati je npr., da se bodo skupine zaradi izostankov otrok, pa tudi staršev spreminjale; potrebno je računati tudi z različno zanesljivostjo drugih sodelavcev oz. pomočnikov pri izvajanju programa itd.) Povzetek izhodišč oblikovanja programa 80-urni vzgojni program za delo z otroki v krajevni skupnosti naj bi oblikovali na osnovi naslednjih izhodišč: Nadaljnji razvoj predšolske vzgoje, ki zajema tako družbeno organizi¬ rano kot — vsaj posredno — tudi družinsko vzgojo, terja prožno iskanje in koriščenje raznih oblik družbeno organizirane vzgoje. Te naj povečajo nje¬ ne kapacitete, prispevajo h kakovostnemu izboljšanju in tudi k večji učin¬ kovitosti. V ta namen pa je potrebno ukrepati tudi z okrepitvijo in racio¬ nalnim koriščenjem vseh danih možnosti vzgojnoizobraževalnega vplivanja. Eden izmed ukrepov v nakazani smeri je smotrno koriščenje, predvsem povezovanje in medsebojno usklajevanje vseh dejavnikov, ki sodelujejo pri oblikovanju otroka s tem, da se namerno pa tudi nenamerno vključujejo v izvajanje programa družbeno organizirane predšolske vzgoje. Med njimi so: javna občila (televizija, radio, otroška literatura), društva (npr. teles¬ no vzgojna, kulturno prosvetna, ki organizirajo razne dejavnosti za otroke, med njimi telovadbo, tekmovanje za športno značko, proslave praznikov ipd.), gledališča, posebej lutkovna, glasbene šole, v raznih okvirih organi¬ zirane likovne dejavnosti za otroke itd. Torej lahko ugotovimo, da je predšolski otrok, tudi če ni vključen v VVZ ali v malo šolo, torej v bolj ali manj redno družbeno organizirano predšolsko vzgojo, vendar lahko v okolju, v katerem živi, deležen določe¬ nih razvojnih vzpodbud, ki sodijo med dejavnike družbeno organizirane vzgoje. Ko iščemo konkretne možnosti za nadaljnji razvoj predšolske vzgoje s ciljem izravnavanja vzgojnoizobraževalnih možnosti za vse otroke ob ko¬ riščenju različnih oblik družbeno organiziranega vplivanja, moramo torej upoštevati tudi vlogo omenjenih dejavnikov. Ocena stanja na področju raznih dejavnikov družbeno organizirane predšolske vzgoje z vidika njihovega namena nas ne more povsem zadovo¬ ljiti, predvsem ne iz naslednjih razlogov: 1. Navedene možnosti koriščenja dejavnikov družbeno organizirane predšolske vzgoje v različnem okolju, v katerem pri nas živijo otroci, niso enakomerno razporejene. Zato imajo nekateri otroci za vključevanje v druž¬ beno organizirane vzgojne aktivnosti več možnosti kot drugi. Pri tem so posebej prikrajšani otroci v redko naseljenih, slabše razvitih območjih, v katerih so od navedenih dejavnikov številni, pa niti vsi otroci, deležni le vplivov nekaterih javnih občil. 2. Pri predšolskem otroku so starši zelo pomembni, največkrat odlo¬ čujoči posredniki in pomočniki otroku, če naj izkoristi možnosti, ki mu jih dajejo v okolju, v katerem živi, organizirane vzgojne dejavnosti. Pri tej po¬ sredovalni vlogi pa seveda igrajo dokajšnjo vlogo tudi pogoji, kot so npr. 46 čas, ki ga starši imajo oz. si ga vzamejo za spremstvo otroka, oprema, več¬ krat tudi denar za vstopnino, dalje razumevanje staršev o pomembnosti vključevanja otrok v vzgojne dejavnosti, kar je spet pogojeno z izobrazbo, pedagoško osveščenostjo staršev in drugimi, največkrat socialno pogoje¬ nimi okoliščinami. Ob vplivanju navedenih razlik med starši se povečujejo tudi razlike v možnostih otrok koristiti v okolju obstoječe razvojne pobude, s tem pa tudi razlike v njihovih razvojnih možnostih. 3. Vplivi omenjenih dejavnikov, tudi če dosežejo otroka, so mnogokrat, vzeti v globalnem učinkovanju, neusklajeni, večkrat neenotni, zato pa tudi slabo izkoriščeni. Navadno ni poskrbljeno za enakomerno vključevanje vseh aktivnosti, ki naj zagotavljajo ravnovesje med vzgojnimi področji, v ka¬ tera se vključuje otrok, in zagotavljajo enakomeren razvoj celotne njegove osebnosti. Iz ugotovljenega izhaja naslednja naloga: potrebno je poenotiti obli¬ kovalne vplive različnih otroku dostopnih dejavnikov oz., če je potrebno, poskrbeti za dodatne, jih povezati v enoten sklop prizadevanj za razvijanje celostne osebnosti. Posebno vlogo naj bi pri organiziranju in izvajanju programa predšol¬ ske vzgoje v krajevni skupnosti imele — tudi v skladu s sprejetimi družbe¬ nopolitičnimi izhodišči •— vzg oj nov ar stv ene organizacije kot centri za pred¬ šolsko vzgojo. Kako si zamišljamo delovanje VVO kot centra za predšolsko vzgojo v krajevni skupnosti ob primeru načrtovanega 80-urnega programa, če naj ne nastopa le v vlogi organizatorja in izvajalca programa v okviru teh ur, ampak tudi v vlogi koordinatorja vseh drugih, namernih in nenamernih oblikovalnih vplivov v otrokovem okolju? V skladu s prej navedenim razmišljanjem o vlogi različnih dejavnikov, ki delujejo v otrokovem okolju, lahko vidimo v odnosu do programa pred¬ šolske vzgoje v krajevni skupnosti naloge VVO zlasti v naslednjem: — da ima pregled in da — kjer je to mogoče — neposredno, sicer vsaj posredno, usmerja ter koordinira vzgojno delo vseh dejavnikov, ki v dolo¬ čenem okolju učinkujejo na otroka in prispevajo k njegovemu oblikovanju. V ta okvir nalog sodi tudi delo s starši, — da v sklopu 80-urnega programa za otroke v krajevni skupnosti na¬ črtuje in izvaja vzgojno delo z upoštevanjem tudi tistih dejavnikov, ki vplivajo na otroka izven tega programa s tem, da — če je le zagotovljena prej omenjena koordinacija — zastavi delo posebej na tistem vzgojnem po¬ dročju, kjer je potrebna dopolnitev v smislu zahtev ciljev vsestranskega oblikovanja otrokove osebnosti. Vzgojno delo v okviru 80-urnega programa naj predstavlja organiza¬ cijsko, pa tudi vsebinsko jedro, v katero je potrebno zajeti in medsebojno tudi uskladiti delovanje vseh dejavnikov. Da med, zlasti pa na zaključku programa, poskrbi za sintezo v smislu zahtev enotnega, skupnega programa. Delo z otroki v okviru 80-urnega vzgojnega programa v KS pa je tesno povezano tudi z delom s starši. Ti so pri oblikovanju, posebej pa še pri izva¬ janju vzgojnega programa v krajevni skupnosti, zamišljenega, kot omenje¬ no, z vključevanjem in koordiniranjem različnih dejavnikov — kar včasih zahteva tudi izvajanje vzgojnih dejavnosti na različnih krajih, nenado- 47 mestljivi pomočniki vzgojiteljici. Tako med drugim po njenih smernicah vodijo pregled nad dejavnostmi, v katere naj bi se vključeval otrok, ga usmerjajo in ga — največkrat — tja tudi pospremijo. So tudi vzgojiteljičini neposredni pomočniki pri povezovanju, dopolnjevanju, koordiniranju vzgoj¬ nih dejavnosti. Starši pa lahko — pod pogojem, da jih v to usmeri vzgoji¬ teljica in jim posreduje potrebna navodila — sodelujejo med drugimi nje¬ nimi pomočniki pri izvajanju nekaterih vzgojnih dejavnosti. Opomba: Iz opisane zasnove oblikovanja in izvajanja programa pred¬ šolske vzgoje v krajevni skupnosti pa je razvidno, da nalog v tem okviru ne bi mogle opravljati vzgojiteljice samo v podaljšanem delovnem času (torej poleg njihove redne obveznosti). Predvideti je možno — odvisno se¬ veda od konkretnih potreb v posameznih krajevnih skupnostih — da bi morala biti za izvajanje osnovnih nalog v zvezi s programom vzgojnega dela z otroki v krajevni skupnosti in za usklajevanje, v vsaki vzgojnovar- stveni ustanovi vsaj ena vzgojiteljica (z nekajletnimi izkušnjami), ki bi — ob pritegovanju drugih vzgojiteljic in drugih pomočnikov (starši, dijaki, študenti ipd.) opravljala in v osnovi odgovarjala za opisane naloge v okvi¬ ru svoje osnovne delovne obveznosti. Zavedamo se heterogenosti okoliščin v različnih krajevnih skupnostih, pomembnih v odnosu do oblikovanja in izvajanja programa vzgojnega dela z otroki, ki vplivajo tudi na značaj programskih smernic. V našem elaboratu o 80-urnem programu so poleg splošnih izhodišč in razmišljanj ob njih — nekatera od njih smo predstavili — torej tudi kon¬ kretne smernice za podrobnejše oblikovanje programa, prilagojene tako razlikam v okoliščinah izvajanja programa kot tudi potrebam organiza¬ torjev in izvajalcev po dovolj konkretni usmeritvi. 48 USPOSABLJANJE IN SODELOVANJE STARŠEV V OKVIRU PROGRAMA PREDŠOLSKE VZGOJE V KRAJEVNI SKUPNOSTI Naloge staršev v zvezi z usmerjanjem razvoja njihovih otrok so zlasti naslednje: — so prvi usmerjevalci otrokovega razvoja v okviru družine in večkrat edini vse do otrokovega vstopa v osnovno šolo, — so sovzgojitelji, ko se njihovi otroci vključijo v družbeno organizi¬ rano vzgojo z različnimi nalogami. V času, ki ga otrok preživi doma, opravljajo tiste vzgojne naloge, ki sodijo po svojem značaju v okvir družinske vzgoje. Ob sodelovanju s po¬ klicnimi vzgojitelji in drugimi izvajalci opravljajo številne naloge v okviru programa družbeno organizirane vzgoje. Posebne naloge pa prinaša staršem tudi program predšolske vzgoje v krajevni skupnosti. Načrtovanje pa tudi izvajanje programa predšolske vzgoje v KS temelji na tesnem, kontinuiranem sodelovanju staršev, torej tudi na vzdrževanju stalnih zvez organizatorjev in izvajalcev te vzgoje z njimi. To zahtevo pogojuje: — zamisel z vključitvijo vseh dejavnikov integrirane vzgoje v krajevni skupnosti, v kateri nastopajo starši v dvojni vlogi: kot eden izmed drugih, vsekakor najpomembnejši dejavnik oblikovanja otroka, pa tudi kot porab¬ niki, nosilci potreb in interesov v okviru združevanja dela v vzgojnoizobra- ževalnem procesu, — zamisel programa v smislu podaljševanja, ki postavlja starše kot sodelavce, sousmerjevalce vzgojnega procesa, sproženega v okviru 80 -ur- nega osnovnega programa. Zavedati pa se moramo, da so — posebej pri predšolskem otroku — starši zelo pomembni, največkrat odločujoči posredniki in pomočniki otro¬ ku, če naj izkoristi možnosti, ki mu jih dajejo v okolju, v katerem živi, po¬ sebej v krajevni skupnosti organizirane vzgojne dejavnosti. Pri tej posre¬ dovalni vlogi pa seveda igrajo dokajšnjo vlogo razen objektivnih pogojev staršev (npr. čas, potreben za spremstvo otroka, včasih oprema, denar za vstopnino ipd.) tudi njihovo razumevanje pomembnosti vključevanja otrok v vzgojne dejavnosti. To pa je spet pogojeno z določenimi okoliščinami, na katere moremo bolj ali manj vplivati, npr. z izobrazbo, pedagoško osvešče¬ nostjo in drugimi, večkrat tudi socialno pogojenimi dejavniki. V sklopu vplivanja navedenih razlik med starši se povečujejo tudi razlike v možno¬ stih otrok koristiti v okolju obstoječe razvojne pobude, s tem pa tudi raz¬ like v njihovih razvojnih možnostih. 49 Načrtno delo s starši je torej tudi z vidika širjenja dostopnosti raznih oblik družbeno organizirane pedšolske vzgoje in njihovih učinkov na otroke več kot potrebno. Vloga staršev v oblikovanju in izvajanju vzgojnega programa v KS pa postavlja naslednje naloge dela s starši za njihovo usposabljanje za reali¬ zacijo navedenih obveznosti: — usposobiti oz. aktivirati jih za uveljavljanje njihovih pravic in dolž¬ nosti pri združevanju dela za zadovoljevanje vzgojnoizobraževalnih potreb njihovih otrok, — jih pedagoško širše osvestiti oz. oblikovati, — jih usposobiti oz. usmerjati za izvajanje njihovih nalog v okviru vzgojnega programa v KS v smislu razširjenega in podaljšanega vplivanja. Usposabljanje in sodelovanje s starši predstavlja torej nujno, obvezno sestavino oblikovanja in izvajanja programa predšolske vzgoje v KS. Zaradi omenjene poudarjene vloge staršev v vzgojnoizobraževalni de¬ javnosti v KS ter zaradi specifičnosti njihovih nalog v njej, pa je potrebno izdelati in izvajati ustrezen način usposabljanja staršev. Te pomembne naloge ne smemo prepuščati slučaju, niti ravnati nena¬ črtno in nesistematično. V zvezi z omenjenimi nalogami pa se moramo zavedati tudi težav. Prav gotovo niso najmanj pomembne tiste, ki jih pogojujejo ob splošni obreme¬ njenosti staršev in izvajalcev programa dela s starši, zelo skromne časovne možnosti. čas pa zahteva tako splošno usposabljanje staršev za razumevanje in opravljanje vzgojiteljskih nalog kot tudi usposabljanje za delo z otroki v okviru »podaljšanega« programa, seveda pa tudi delo samo. Pri tem pa moramo računati z nujnostjo, da starši čas za otroka mo¬ rajo imeti, zlasti še, če želijo vzgojo otrok izboljšati, doseči pri njej večjo učinkovitost. Večkrat sodi med prve naloge dela s starši prav osveščanje o tej nujnosti. Računati pa moramo tudi z drugimi težavami, npr. z različnimi stop¬ njami pedagoške osveščenosti staršev v fazi, ko z njimi pričenjamo delo, kar lahko pogojujeje različna izobrazba, življenjske izkušnje (nanje vpliva tudi poklic), pa tudi osebnostne, zlasti karakterne posebnosti staršev itd. Zato je ena izmed osnovnih zahtev, če hočemo v okviru programa pred¬ šolske vzgoje v KS delo s starši postaviti na realna tla in zastavljene na¬ loge tudi uresničiti, racionalizacija, zelo premišljeno koriščenje vseh mož¬ nosti, ki se nam za to delo nudijo, tako tistih, ki jih predvidevamo in morda tudi načrtujemo, kot tudi nepredvidenih. Ena izmed zelo pomembnih rešitev v zvezi z zahtevami racionalizacije je, tako z vidika vzgojiteljic (ali drugih izvajalcev) kot tudi staršev, v čim večji meri vzporedno ali vsaj kolikor mogoče časovno usklajeno, povezano delo z otroki in s starši. Zasnova programa predšolske vzgoje z vanjo zajetim vzgojnim pro¬ gramom v smislu razširjenega in podaljšanega programa tako vzporednost posebej zahteva, delno pa jo nekatere okoliščine izvajanja tega programa tudi omogočajo (olajšujejo). Realizacija teh možnosti pa zahteva dokaj skrbno načrtovanje dela. 50 Pomislimo na naslednjo, na videz morda manj pomembno okoliščino, ki pa jo lahko zelo dobro izkoristimo za navedeno paralelno oz. časovno usklajeno delo s starši in z otroki: Vključevanje otrok v tako imenovani minimalni, to je 80-urni program v KS, posebej če ga pojmujemo v smislu razširjenega in podaljšanega, za¬ hteva zaradi njihove starosti (5—6 let) spremstvo staršev. Predvidevamo, da je to spremstvo potrebno vsem otrokom vsaj v začetku vključevanja otrok v izvajanje programa, v primerih večje oddaljenosti oz. dislokacije ter pri manj samostojnih otrocih, pa tudi dlje časa ali ves čas. Dosedanje izkušnje, npr. v zvezi z malo šolo ali pa ob nekaterih drugih za otroke organiziranih vzgojnih dejavnostih, npr. v okviru Cicibanovih uric, telovadbe ipd., kažejo, da je večkrat prav zahteva spremstva in v tej zvezi za starše »prazen« ali tudi v resnici izgubljen čas, ovira, ki, žal, učin¬ kuje neugodno na vključevanje otrok v omenjene organizirane vzgojne de¬ javnosti. Spremstvo staršev pa je okoliščina, ki jo je možno in potrebno dobro izkoristiti. Odpira se možnost, ki jo velja izkoristiti, da namreč vzporedno s pro¬ gramom za otroke načrtujemo in izvajamo tudi program dela s starši. čas, trajanje, načine in oblike kontaktiranja s starši moramo prilago¬ diti najprej že omenjenim ciljem in namenom usposabljanja oz. sodelova¬ nja s starši v okviru izvajanja programa vzgoje v KS. Upoštevajoč zahteve racionalizacije in izvedljivosti načrtovanega sodelovanja z vsemi starši, katerih otroci se vključujejo v vzgojne dejavnosti, moramo pa precej po¬ zornosti nameniti tudi spoznavanju konkretnih možnosti različnih staršev za sodelovanje oz. komuniciranje. Vedeti moramo, kdaj, za koliko časa itd. lahko posamezni prihajajo, ali lahko računamo z njihovo stalno, kontinui¬ rano udeležbo, ali le občasno; ali kot spremljevalec otroku prihaja vedno isti od staršev (lahko tudi kak drug član družine), ali se izmenjujejo. Ob predvidoma neenotnih takih in podobnih priložnostih je potrebno model sodelovanja zastaviti fleksibilno, prilagodljivo različnim možnostim. Tako morajo oblike sodelovanja oz. usposabljanja staršev zajemati tako konti¬ nuirano, sistematično delo kot tudi občasna, včasih celo samo posamezna srečanja. Nadaljnja, pomembna zahteva pri načrtovanju sodelovanja s starši je tudi nevsiljenost, spontanost ob sodelovanju. Starši naj bi zlasti v vlogi vzgojiteljičinih pomočnikov (npr. pri izvajanju »podaljšanega programa«, ki poteka predvsem doma, v otrokovi družini) — začutili, da je sodelovanje življenjska nujnost; zanj pa bi jih morali tudi motivirati z vidika interesa otrok, pa tudi lastnega zanimanja. Vlogo posrednika za ustvarjanje življenjske nujnosti, neprisiljenosti, sodelovanja naj bi odigral v smislu povezovanja staršev in drugih vzgoji¬ teljev zasnovan vzgojni program. Ta naj bi najprej sprožil aktivnosti otrok v okviru »osnovnega programa« (to je programa, ki naj bi se odvijal v predvidenem času 80 ur); te aktivnosti, zasnovane v smeri njihovega na¬ daljevanja oz. razširitve z vključevanjem še ostali hoblikovalnih dejavni¬ kov (društev, TV, radio, gledališče, itd.), bi prenesel v družino otrok in vzpodbudil starše, da se v nadaljevanje oz. razširitev vključijo. Osnovno, predvidoma najpogostejšo in najbolj kontinuirano ter spon¬ tano priložnost komuniciranja s cilji usposabljanja in sodelovanja s starši 51 bi torej predstavljalo opisano spremljanje otrok k vzgojnim dejavnostim v okviru programa predšolske vzgoje v KS. Razen tega pa bi občasno — ne prepogosto, prilagojeno časovnim mož¬ nostim staršev, o katerih bi se morali prej pogovoriti — vključevali starše z namenom, da jih informiramo in za vzgojno delo usposabljamo tudi ob drugih priložnostih, ko bi prihajali k raznim oblikam komuniciranja sami, brez otrok. Tretjo okvirno obliko, ki si jo zamišljamo, pa bi predstavljalo pismeno komuniciranje s starši, obveščanje o tekočih dejavnostih otrok, posebej z vidika obveznosti staršev v tej zvezi. V načrtovanje dela s starši pa sodi tudi predvidevanje konkretnih mož¬ nosti, tudi nalog, ki bi jih staršem prinašale razne oblike komuniciranja. Kajti nikakor se ne bi smeli zadovoljiti — če želimo starše za sodelovanje pridobiti, pa tudi obdržati — le s pasivnimi oblikami (npr. poslušanje pre¬ davanj, opazovanje otrok, didaktičnih sredstev ipd.), ampak bi morali star¬ še tudi čim bolj aktivno vključevati. S tem bi jih na najbolj učinkovit na¬ čin seznanjali tudi z njihovimi nalogami pa tudi oblikami in metodami dela, ki jih lahko tudi sami doma uporabljajo v okvira »razširjenega in po¬ daljšanega« programa. Seveda aktivno vključevanje ne bi moglo postati obvezno pravilo, zlasti ne aktiviranje vseh hkrati, ampak kot ena izmed metod dela, tako pogosto, kolikor to dovoljujejo možnosti. Konkretne oblike dela s starši za dosego ciljev in namenov sodelovanja z njimi v okviru programa predšolske vzgoje v KS bi lahko bile naslednje, če bi izhajali iz že omenjenih treh osnovnih okvirnih oblik (izkoristili bi spremstvo otroka, posebej organizirane oblike, brez otrok in pisne oblike). Nekatere so že v dosedanjem delu, bodisi v okviru redne vzgoje in varstva, bodisi v okviru »razširjene dejavnosti VVZ«, uveljavile. Na primer: — občasno prisostvovanje, delno pa tudi aktivno sodelovanje staršev ob vodstvu vzgojiteljice, pri izvajanju nekaterih, za to sodelovanje primer¬ nih enot vzgojnega programa. To prisostvovanje (neke vrste hospitiranje, lahko bi rekli tudi »odprte vzgojne dejavnosti«) naj bi prispevalo predvsem k informiranju staršev o izvajanju vzgojnega programa, dalo pa naj bi jim tudi pobude za lastno vzgojno delo z otroki v okviru družine. Aktivno sodelovanje staršev ob takš¬ nih priložnostih pa bi bilo možno in smiselno predvsem, kadar se vzgojne dejavnosti odvijajo v več manjših skupinah otrok, omenjeno seveda na ti¬ ste, ki ob primerni inštrukciji vzgojiteljice dovoljujejo, da za določen čas vodstvo prevzame tudi laik, najbolj s tem, da se vanje aktivno vključi, npr. igre, pripovedovanje oz. poslušanje pravljic, zgodb ipd. (Nekatere, strokov¬ no zahtevnejše dejavnosti, npr. vodstvo likovnih dejavnosti, gibalno ritmič¬ nih ipd., pa so za takšno sodelovanje manj primerne oz. pridejo v poštev po daljšem času komuniciranja oz. usposabljanja staršev z njimi.) — Na hospitacije vezane ali samostojne obravnave določenih vzgojnih vprašanj (tematskih enot). Pobude zanje dajo starši ali vzgojiteljica (ozi¬ roma drugi izvajalci programa) v ustni ali pisni obliki, oboji pa po mož- 52 nosti v enakem obsegu sodelujejo tudi pri reševanju vprašanj, sproženih v omenjenih enotah; tako so v razgovor zajete družinske in tudi druge vzgojno pomembne situacije. — Stalni ali občasni prikazi (»razstave«) didaktičnih sredstev, ki naj bi jih poznali tudi starši (npr. igrače, knjige, didaktična sredstva, ki so izdelki vzgojiteljic, ali izdelana kako drugače, izdelki otrok ipd.). Vse ome¬ njeno naj bi bilo opremljeno z opisi, pojasnili (kako se uporablja, kdaj, kako je nastalo ipd.) kot dopolnitvami samega prikaza sredstev. Pojasnila naj bi prispevala k razumljivosti razstavljenega tudi brez neposrednega vodstva (s takimi ogledi in drugimi, še na drugih mestih omenjenimi de¬ javnostmi, bi starši izkoristili čas, ko čakajo, da otroka odvedejo domov). — Pedagoška knjižnica za starše (z izbiro primernih, staršem dostop¬ nih pedagoških knjig in revij) v mirnem prostoru. Opomba: če upoštevamo izobrazbeno stopnjo, starost, izkušenost itd. staršev, je priporočljivo vplivati na starše pri koriščenju literature še z do¬ datnimi, najbolje — z vidika racionalizacije — pisnimi, sicer pa tudi ustni¬ mi usmeritvami ter jih smiselno prilagoditi tudi posameznim staršem glede na značilnosti, ki nastopajo pri vzgoji določenih otrok. Pisne usmeritve so lahko npr. v obliki opozoril za določene knjige, članke, odstavke v njih, lahko tudi z dodatnimi opombami, opozorili, nasveti, usmeritvami za upo¬ rabo nasveta v konkretni situaciji itd. Omenjeno usmerjanje in neposredno ali posredno vodstvo lahko knjiž¬ nico »oživi«, ji poveča neposredno uporabnost, prispeva pa tudi k splošne¬ mu usposabljanju staršev za koriščenje napisanih virov. — Staršem naj bodo dostopni tudi razni zapisi (dokumentacija), ki v razumljivi obliki — v tem smislu moramo dokumentacijo izbrati — po¬ sreduje informacije o vzgojnih dejavnostih, ki se odvijajo v ustanovi, jim pa — vsaj nekateri od njih — dajo tudi pobude za njihovo lastno vzgojno aktivnost v okviru družine. Sem sodijo npr. prikazi razporeda dnevnih de¬ javnosti, programi dela, predstavitev dela tistih delavcev, ki jim starši ne¬ posredno pri njihovem delu ne morejo slediti, je pa z vidika vzgojnih ciljev tudi pomembno (npr. sestavljanje jedilnikov /malice/, če otroci dobijo kak obrok v ustanovi). Predstavimo lahko tudi sezname v VVZ (redno, dnevno dejavnost) vključenih otrok, kriterije za sprejem otrok, razpored dejav¬ nosti na igrišču itd. Opomba: Smiselno in praktično je, če so omenjeni zapisi v pedagoški, staršem namenjeni knjižnici. — Tudi zapisi o otrocih (zdravstveno telesne značilnosti oz. razvoj, predstavljeni v primerni, razumljivi, čimbolj popularni obliki /npr. kot epi¬ zode iz življenja, nanje vezano vzgojno ukrepanje/), dopolnjujejo informi¬ ranost staršev in jih usmerjajo v sledenje posebnostim in razvoju otrok tudi v družinskem krogu. — »Knjiga zapisov staršev o otrocih« naj bi jim dala priložnost ozi¬ roma jih vzpodbudila, da po vzgledu zapisov vzgojiteljice in z njimi vzbu¬ jenega zanimanja staršev za značilnosti in ravoj otrok ter vzgojno ukre¬ panje z njimi, v pisni obliki (ob drugih priložnostih pa seveda tudi ustno, vendar je pisna racionalnejša, ker izpolnjuje čas, ko starši čakajo na otro¬ ke) izražajo svoje vtise, opažanja, želje, predloge, zastavljajo vprašanja ipd. 53 Opomba: Takšna knjiga zapisov staršev bi predstavljala vzgojiteljici pomemben vir tudi za načrtovanje in izvajanje že omenjene oblike sodelo¬ vanja s starši, ki smo jo imenovali »obravnava tematskih enot«. četudi težje dosegljiv, vendar — vsaj pri nekaterih starših — ni ne¬ uresničljiv, je tudi cilj, kako preko sproženega zanimanja za otroke (»knji¬ ga zapisov«) doseči, da bi se starši pojavljali tudi kot avtorji prispevkov o otrocih, o problemih družinske vzgoje ali v javnem tisku, ali pa vsaj — če bi to organizirali — v internem glasilu ene ali več VVZ v okviru KS. Vzgojiteljičina usmeritev (tema, obseg prispevka ipd.) pa tudi konkretna pomoč (naslov revije, potrebni podatki ipd.) bi mnoge starše vzpodbudila, da bi se pojavili tudi kot avtorji prispevkov v tisku. Pričakujemo lahko, da bi v tej smeri sprožena aktivnost ugodno vplivala na njihovo zanimanje pri branju prispevkov drugih avtorjev. Opomba: Zelo dobra, mobilizacijska usmeritev staršev za njihovo last¬ no sestavljanje in publiciranje prispevkov o otrocih in o vzgoji je seveda podobna dejavnost vzgojiteljic, posebej če v njenih publicističnih prispev¬ kih zasledijo problematiko, ki je tudi njihova in jim zato konkretno po¬ maga pri njenem reševanju. Možnost aktiviranja staršev, hkrati pa tudi vzgojiteljic v omenjeni smeri pisne predstavitve vzgojne problematike, je tudi koriščenje proble¬ matike oz. poteka obravnav v okviru navedenih »tematskih enot«, če pri tem prevzame pobudo vzgojiteljica tudi z načinom zapisovanja poteka raz¬ govora, povzemanja, neposredno k podobni aktivnosti usmerja tudi starše. — »Zbori staršev« naj bi bili organizirani vsaj dvakrat v času izvajanja programa v KS, na začetku in ob zaključku. Namen zborov naj bi bil predvsem v tem, da se starši seznanijo, se po¬ govorijo o vprašanjih, ki vse zanimajo, lahko tudi o takih, ki so jih spro¬ žile druge oblike kontaktiranja (npr. prikazi sredstev, zapisi o otrocih, do¬ kumentacija o poteku dela ipd.). — Podoben, vendar bolj delaven, določen značaj naj bi imeli »večeri staršev«, organizirani z namenom, da bi starši skupaj ter ob sodelovanju vzgojiteljice ali njenega pomočnika izdelali kakšne potrebne predmete (preproste igračke, didaktična sredstva, darila za novo leto, opreme za punčke — igračke ipd.). Takšne dejavnosti naj bi v prvi vrsti omogočile neprisiljeno kontaktiranje staršev (posebej primerno za takšne, ki samo govorno težje dobijo kontakte z drugimi!), hkrati pa bi prispevale k poce¬ nitvi stroškov za vzgojne dejavnosti, omogočile pa bi tudi pripraviti otro¬ kom presenečenje. — Tekoče pisno obveščanje vzgojiteljice — s pomočjo temu namenje¬ nega zvezka (»zvezek sporočil«, ki ga staršem prinaša in vzgojiteljici od¬ naša otrok). Tak način komuniciranja naj bi služil v prvi vrsti obveščanju staršev o dejavnostih v okviru »razširjenega programa«, pri katerih naj bi starši — za dopolnitev programa 80 ur — sodelovali. Možno pa je v te namene uporabiti — ker je racionalnejše — tudi (na ciklostilu) razmnožena obvestila. O morebitnih težavah oz. drugih vprašanjih, ki v zvezi s takimi obve¬ stili nastopijo, pa naj starši — ako tega ne opravijo ustno — vzgojiteljico sproti obveščajo. 54 — Vzgojne aktivnosti, pri katerih z otroki sodelujejo starši in jih s tem v njihovi aktivnosti vzpodbujajo ter usmerjajo, hkrati pa preko vzgojitelji- činega vodstva dobijo za usmerjanje otrok potrebne napotke. Doslej se je v tej smeri najbolj uveljavila telovadba staršev skupaj z otroki. Podobne možnosti pa se odpirajo tudi na drugih področjih, npr. pravljice, dramati¬ zacije, lutkovni prizori (lutke vodijo starši in otroci), glasba (petje, igranje na instrumente), nekatere igre, npr. namizne didaktične. Pri teh in podob¬ nih aktivnostih se starši vključujejo v aktivnosti podobno kot otroci, pri tem pa prevzemajo tudi vlogo vzgojiteljičinih pomočnikov. S pomočjo sodelovanja staršev na opisan način bi se celotna skupina otrok občasno delila na manjše — te bi prevzeli starši —; delo v skupinah bi se lahko odvijalo v skupnem prostoru, po možnosti pa bi bile skupine prostorsko ločene. Posebej pa je potrebno omeniti in razmisliti o obliki sodelovanja s star¬ ši za izvajanje »podaljšanega programa«, ki si ga brez njih ne moremo zamisliti. Vloga staršev v tem odnosu je dvojna: — da prevzamejo posredniško vlogo s tem, da omogočajo otrokom ko¬ riščenje vzgojnoizobraževalnih možnosti raznih dejavnikov izven progra¬ ma 80 ur v VVZ (npr. TVD, TV, radio, knjižnica, gledališče, šport itd.), — da sodelujejo pri nadaljevanju programa, ki se — sprožen v okviru 80 ur — organsko, v smislu umevne nujnosti, nadaljuje še v okviru družine. Vloga vzgojiteljice ob omenjeni vlogi staršev pa je, da jih obvešča o de¬ javnikih, ki naj jih otroci koristijo (se vključujejo v dejavnosti), ter o na¬ činih, s katerimi naj z otroki sodelujejo pri podaljševanju osnovnega pro¬ grama. če pa naj bi dosegli namen sodelovanja s starši, bi morali to sodelo¬ vanje načrtovati, razporediti pripravljenost vseh staršev, njihovo aktivnost tudi časovno določiti, se z njimi domeniti o nalogah, o načinih udejstvo¬ vanja. Predvideti je potrebno tudi konkretne, preproste, neobremenjujoče oblike sporazumevanja o možnostih staršev, npr. tedenski vplivi staršev v seznam predvidenih aktivnosti (z navedbo časa, ki ga imajo na voljo) ipd. Ne bi pa bilo smotrno, če bi starši samo hospitirali (pasivno opazovali), pa tudi ne, če bi sodelovalo hkrati več staršev, kot je potrebno. Tudi ne bi smeli dovoliti, da bi se starši pretirano ukvarjali s svojim otrokom, mu iz¬ razito dajali prednost pred drugimi. Oblikovanje modela dela s starši predstavlja torej nujno sestavino na¬ črtovanja in izvajanja programa predšolske vzgoje v KS. Pri tem je zelo pomembno upoštevati tudi zahtevo racionalizacije z vi¬ dika dela vzgojiteljice. Nekatere dejavnosti iz programa za otroke ter iz programa za starše lahko potekajo vzporedno in vzgojiteljice dodatno ča¬ sovno ne obremenjujejo, zahtevajo pa seveda dvojno pripravo. So pa obli¬ ke sodelovanja s starši, ki ne dopuščajo paralelnega poteka; te je treba se¬ veda organizirati posebej, v času, ki ustreza tako staršem kot vzgojiteljicam. 55 Vzgojni program za delo s predšolskimi otroki v KS je potrebno v nje¬ govih osnovnih karakteristikah (vzgojni smotri, vsebina, metode) 'prilago¬ diti tudi starostnim značilnostim otrok, ki jim je namenjen, upoštevajoč pri tem tudi znotraj starostnega razpona nastale individualne razlike, pa tudi z regionalnimi vplivi pogojene razlike med posameznimi otroki oziro¬ ma skupinami otrok. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi različne okoliščine, ki bodo po¬ gojevale različen starostni sestav otrok, ki se bodo vključevali v okviru 80- urnega programa v KS organizirane vzgojne dejavnosti. Tako je treba predvideti, da bo v nekaterih KS mogoče organizirati starostno čiste sku¬ pine 5—6-letnih otrok, v nekaterih pa se bodo mednje pomešali tudi mlajši otroci. Dalje lahko predpostavljamo, da bodo (so) skupine otrok, oblikova¬ ne v okviru predšolske vzgoje, organizirane v krajevnih skupnostih, v pri¬ merjavi z otroki, ki so redni obiskovalci VVZ (vključeni v okviru celodnev¬ ne vzgoje ter varstva), še bolj heterogene, ker so otroci izpostavljeni pred, pa tudi po vključitvi v 80-urni program heterogenim vplivom v družini in izven nje, čas skupnega programa (80 ur), ki naj bi kompenziral te razlike, pa je razmeroma kratek in mu ne moremo pripisati enake učinkovitosti kot programu celodnevne vzgoje ob varstvu. Zato mora biti program zasnovan tako, da dopušča individualizacijo ter delo v manjših skupinah. Tej zahtevi morajo biti prilagojene tudi pri vzgojnem delu uporabljene oblike dela. Je pa tudi verjetno, da bodo v večjih KS, kjer je tudi več otrok, ki se bodo vključevali v KS, lahko skupine za izvajanje vzgojnega programa tudi starostno čiste in bolj homogene. Iz te dvojne možnosti sledi — v smislu zahtev fleksibilnosti programa — zahteva oblikovati program, ki bo upo¬ raben tako v starostno čistih kot v starostno mešanih skupinah in bo omo¬ gočil optimalno izkoristiti možnosti, ki jih imajo za svoj razvoj otroci tako v prvih kot v drugih. Eno izmed izhodišč programa predšolske vzgoje v KS je tudi težnja, da se različne vzgojne dejavnosti, tako tiste, ki so organizirane v okviru programa 80 ur, kot tiste v okviru razširjenega programa, odvijajo prostor¬ sko blizu, po možnosti na istem kraju. Na istem prostoru izvedene razno¬ vrstne vzgojne dejavnosti je — tudi v otrokovi zavesti — lažje zliti v or¬ gansko enoto in doseči homogenost v vzgojnem učinkovanju, pospeševati kontinuiteto dela. Razen tega je na enem kraju lažje doseči potrebno kva¬ liteto in enotnost v opremi, didaktičnih sredstvih. Dislocirano, torej na različnih krajih, je smiselno izvajati le tiste de¬ javnosti, ki to zahtevajo (npr. telovadbo, če ni na voljo telovadnice, »mali kino«, če ni na stalnem mestu dovolj primernega prostora oziroma apara¬ ture itd.). V smislu omenjene zahteve homogenosti v izvajanju osnovnega (80-ur- nega) in podaljšanega oz. razširjenega programa tudi ni priporočljivo po¬ dvajati vzgojnih dejavnosti, četudi bi bilo praktično to možno, npr. izvesti istovrstne v okviru minimalnega, 80-urnega programa, poleg tega pa še v okviru drugih organizacij, npr. Pionirskega doma, pri tem pa zanemariti dejavnosti druge vrste. Koriščenje dveh možnosti je smiselno in v prid enotnemu cilju le, če je medsebojno usklajeno tako, da se dopolnjuje, pred¬ stavlja utrjevanje ipd., to pa seveda zahteva primerno vodstvo. 56 Pa tudi v primeru prostorskih težav, s katerimi je potrebno računati, in ki otežujejo upoštevanje omenjenega izhodišča prostorske enotnosti, za¬ to pa se posamezne vzgojne dejavnosti morajo odvijati na različnih krajih, je nujno treba poiskati neki center in nanj v čim večji meri navezovati de¬ javnosti, ki se odvijajo izven njega. (To je možno npr. s tem, da se tam pogovarjamo o »dislocirani«, obesimo slike, postavimo izdelke otrok, vodi¬ mo »dnevnik« zapisov, kaj smo vsak dan delali ipd.) Glede prostorskih možnosti se je potrebno zavzeti za naslednje: za iz¬ vajanje vzgojnega programa v KS moramo pojmovati kot ustrezen le pro¬ stor, ki je tudi primerno opremljen, a ne le s pohištvom, ki omogoča pred¬ šolskim otrokom ustrezne in potrebne dejavnosti, ampak tudi z didaktič¬ nimi sredstvi, prav tako nujno potrebnimi za dejavnosti v okviru vzgojnega programa. Pri konkretizaciji te zahteve moramo izhajati iz znanih dejstev o vplivu ustrezno oblikovanega in opremljenega prostora na sodelovanje otrok (prostor vpliva s svojo opremo in sredstvi na sodelovanje otrok ne¬ posredno, posredno pa vpliva na njegovo počutje). Ustrezen prostor s potrebno opremo pa lahko najdemo le v vzgojno- varstvenih zavodih in v nekaterih osnovnih šolah, kjer imajo potrebam predšolskih otrok posebej prirejene prostore za izvajanje programa male šole. VVZ kot centri predšolske vzgoje v KS naj bi — zaradi racionalnega koriščenja skromnih kapacitet, zajemali samo tiste otroke, ki niso redno vključeni v varstvo in vzgojo v okviru VVZ. Seveda pa bi bilo navedeno smiselno le, če bi poskrbeli in izvajali eno¬ ten program, ki bi prvim kot drugim otrokom, torej tistim, ki so zajeti v VVZ, in tistim, ki bi bili zajeti v predšolsko vzgojo v KS, zagotovili v osno¬ vi enotne možnosti mnogostranskega oblikovanja, četudi — razumljivo — v različnem obsegu (izkoriščajoč v okviru programa KS možnosti razširje¬ nega in podaljšanega vplivanja v večji meri, ne bi pa te možnosti smeli za¬ nemariti tudi v okviru redne družbeno organizirane predšolske vzgoje v VVZ). S ciljem socializacije, hkrati pa zagotovitev kompaktnosti (homogeno¬ sti) vzgojnega dela ob vključevanju dejavnikov tako osnovnega programa kot tudi programa razširjenih in podaljšanih dejavnikov, je potrebno po¬ skrbeti za dovolj trdno povezane skupine otrok, ki se bodo — četudi občas¬ no, v okviru dejavnosti podaljšanega programa, npr. pri gledanju TV doma, pri vključitvi v športno akcijo, ob vzgojnem učinkovanju staršev ipd. — vendar čutili še dovolj povezane, da bo le-ta vplivala na kontinuiteto v okviru izvajanega rednega programa, s tem pa na oblikovanje socialne grupacije v smislu delovne povezanosti, solidarnosti, medsebojnega dopol¬ njevanja. Eden izmed prispevkov v nakazni smeri je tudi zunanji znak, simbol pripadnosti (v obliki znakov, trakov, čepic ipd.). Te znake nosijo otroci, uporabljajo pa jih tudi za oznako prostorov, svojih izdelkov, kot simbol imena oz. priimka. 57 KAKO KORISTIMO OZIROMA ZAPOLNIMO 80-URNI PROGRAM Pri koriščenju za izvajanje vzgojnega programa namenjenih 80 ur raz¬ položljivega časa oz. razporeditvi tega časa na vzgojne dejavnosti v skladu s cilji vsestranskega oblikovanja otroka, v tem elaboratu izhajamo iz opi¬ sanega modela vzgojnega programa, to je: — zasnove programa v smislu razširjenega in podaljšanega vplivanja, s tem pa na koriščenje in usklajevanje čimveč (vseh) dejavnikov pri obli¬ kovanju otroka. Tako razen s predvidenimi 80 urami za osnovni program računamo še s časovnimi možnostmi za vključevanje otrok v družbeno or¬ ganizirano vzgojo izven teh, — upoštevati moramo vrste programskih enot z vidika nalog vsestran¬ skega vplivanja oz. možnosti kompenzacije enovrstnih enot z drugimi. Kriteriji, po katerih bi se odločali o pogostosti, s tem pa tudi o številu in razmerju med posameznimi, v vključevanju različnih vzgojnih dejavno¬ sti v program, in o tem, ali bi jih izvajali v VVZ (v okviru »srečanj«) ali v okviru »podaljšanega vplivanja« ali kombinirano, so naslednji: 1. Pomembnost vzgojne dejavnosti glede na vzgojne cilje v odnosu do pospeševanja mnogostranskega oblikovanja otrok, posredno pa tudi v od¬ nosu do nalog pospeševanja šolske zrelosti. Posebej bi morali upoštevati, ali sta pogostost oz. ponavljanje določenih dejavnosti tudi pogoj za njihovo učinkovitost, npr. za oblikovanje navad ali privajenosti ipd. 2. Značaj dejavnosti z vidika zahtev strokovnega vodstva. Pri tem upo¬ števamo, da nekatere dejavnosti, ne glede na njihov pomen za oblikovanje otrok, zahtevajo pri organizaciji, izvajanju (vodstvu) več strokovne uspo¬ sobljenosti kot druge. 3. Razširjenost oz. razvitost dejavnosti, v katere naj bi se otrok vklju¬ čil, izven VVZ, koliko torej zanje poskrbijo drugi dejavniki (društva, orga¬ nizacije), pa tudi to, koliko so ti dejavniki uglašeni (usklajeni) z VVZ ozi¬ roma s programom v VVZ odvijajočih se »srečanj«. 4. Značaj dejavnosti z vidika časa, ki ga izvedba zahteva. S tega vidika je potrebno dejavnosti v okviru »srečanj« omejiti na tiste, ki jih je mogoče v ustrezni zaporednosti razporediti v času, ki je na razpolago v okviru po¬ sameznih srečanj. S tega vidika — ob upoštevanju zahtev racionalizacije za koriščenje 80-urnega programa za čimbolj mnogostransko oblikovanje otrok — ni pri¬ poročljivo vnašati v program dejavnosti, kot so npr.: daljši izleti, prire¬ ditve ob praznovanju, zabavah, športne dejavnosti, združene s tekmova- 58 njem, (časovno) zahtevnejše oblikovanje prirodnega ali odpadnega mate¬ riala, (časovno) zahtevnejše dramatizacije, (časovno) zahtevnejše ustvar¬ jalne igre. Primernejše, ker jih je možno izvesti tudi v relativno kratkem času, razen tega pa njihov vpliv še podaljšati (multiplicirati) na dejavnosti, kot so npr.: telovadba, skrb za higieno, govorne aktivnosti (razgovori, krajše pripovedi, zlasti pa kratke, življenjsko potrebne komunikacije /sporočila, prošnje, zahteve, mnenja, ocene, prepovedi ipd./, opazovanje — združeno z miselno in govorno aktivnostjo /primerjanje, sklepanje, izvajanje za¬ ključkov, posploševanje/, krajše igre /didaktične in igre v vlogah/, risanje, slikanje ali podobne tehnike, predvsem v funkciji izražanja opazovane vse¬ bine oz. doživetij). 5. Značaj dejavnosti z vidika njene usmerjevalne vloge (vplivanje pre¬ ko programa »srečanj« na usmerjanje dejavnosti v okviru podaljšanega vplivanja). V tej smeri imajo prednost predvsem govorne aktivnosti, ki po¬ vezujejo obe navedeni vrsti aktivnosti v okviru razširjene dejavnosti v obeh smereh, tako da aktivnosti v okviru »srečanj« usmerijo, pripravijo otroke, vzbudijo interes ipd. na aktivnosti v okviru »podaljšanega programa«, kot tudi v obratni smeri, da je aktivnosti v okviru podaljšanega programa mož¬ no (potrebno) v srečanjih, ki sledijo, še govorno obdelati (se o njih pogo¬ voriti, dati otrokom možnosti, da izrazijo govorno svoja doživetja itd.). Po¬ dobno vlogo, predvsem v izkoriščanju že izvedene aktivnosti otrok v okviru podaljšanega vplivanja, lahko vidimo v okviru likovnih aktivnosti (izraža¬ nje doživetij) ipd. Glede na omenjeno moramo pri koriščenju oz. vsebinskem zapolnjeva¬ nju programskih enot upoštevati možnosti oz. zahteve »srečanj« vzgojite¬ ljice z otroki v okviru časovnega 80-urnega minimuma in tudi možnosti oz. zahteve podaljšanih oz. razširjenih vplivov, to je vplivov ostalih dejav¬ nikov, računajoč pri tem na pomoč otrokove družine. Povezujoč obe možnosti, je potrebno zadostiti zahtevam vsestranskega oblikovanja otrok. Pri tem pa je potrebno upoštevati specifičnosti različnih nalog v okviru vsestranskega oblikovanja, od katerih je nekatere možno izvesti v večji me¬ ri v okviru podaljšanega vplivanja, druge pa zahtevajo neposredno učinko¬ vanje v okviru neposrednih »srečanj« z vzgojiteljico, tretje pa so spet pri¬ merne za dopolnjevanje vplivov v okviru neposrednih srečanj in podaljše¬ vanja s koriščenjem drugih oblikovalnih dejavnikov. Konkretizacija programskih izhodišč zahteva tudi predhodno ■prever¬ janje (ugotavljanje) dejanskih možnosti, ki jih za realizacijo programa predšolske vzgoje, organizirane v KS, lahko pričakujemo. Potrebno je po¬ znati stvarne možnosti, na katerih lahko gradimo konkretno vzgojno delo, tako možnosti v okviru »osnovnega programa« (imenovali smo ga tudi »sre¬ čanja«, torej neposrednega kontaktiranja otrok z vzgojiteljico) kot tudi možnosti, ki jih imamo v določeni KS za koriščenje dejavnikov, ki nam predstavljajo tako imenovani podaljšani program. Pri tem pa je seveda potreben aktiven pristop, to pomeni, da moramo v preverjanje vključiti ne le obstoječe, ampak tudi še potencialne, doslej ne - ali premalo izkori¬ ščene možnosti. 59 Enako pomembno kot načrtovanje konkretnih nalog v okviru progra¬ ma pa je tudi njihovo evidentiranje ter ovrednotenje, posebej pomembno z vidika nalog ustvarjanja zvez ter sinhronizacije vplivov različnih dejav¬ nikov, ki se vključujejo oz. jih želimo vključiti v enoten proces oblikovanja otroka. Pri tem je posebej potrebno upoštevati zahtevnost naloge posredo¬ vanja obveznosti v zvezi s tem vsem sodelujočim, predvsem staršem, ki — kot predvidevamo — predstavljajo najtesnejšo zvezo z vzgojiteljico in ji pri vključevanju drugih dejavnikov lahko tudi največ pomagajo. Zaradi številnosti dejavnikov, ki (lahko) učinkujejo na otroka v okviru podaljšanega programa in največkrat njihove precejšnje razpršenosti, naj bi vzgojiteljica zaradi racionalnega koriščenja vseh v enotnem vzgojnoizo- braževalnem procesu delujočih in potencialnih dejavnikov izdelala sistem za povezovanje oz. sinhronizacijo teh dejavnikov. Pri tem bi uporabljala metode in tehnike, ki bi prispevale k racionalizaciji tega ukrepanja. V postopek koriščenja dejavnikov za vzgojno vplivanje na otroka v okviru podaljšanega programa sodi: Evidentiranje, pridobivanje informacij o možnostih za vključevanje otrok (o organizacijah /društvih, ustanovah ipd./, ki organizirajo za pred¬ šolske otroke primerne vzgojne dejavnosti, o kraju, času, trajanju, vsebini in namenu /ciljih/ ipd.). Evidentiranje pa je potrebno tudi po izvedenih dejavnostih (koliko otrok se je vključilo, učinek /če ga je bilo mogoče opa¬ ziti oz. izzvati/), posebej z vidika povezave med osnovnim in podaljšanim programom glede na naloge mnogostranskega oblikovanja. Povezovanje in usklajevanje Skladno z vlogo VVZ kot centra predšolske vzgoje v KS ter iz tega sta¬ tusa izvirajočih nalog VVZ tudi v odnosu do organiziranja oz. izvajanja programa predšolske vzgoje sledi nujnost, da VVZ v okviru KS pripada tudi naloga oz. pravica drugih dejavnikov na področju KS ne le evidentirati, ampak tudi vplivati na njihovo dejavnost skladno z enotnim programom predšolske vzgoje otrok v KS. Iz tega izhaja zahteva tudi institucionalnega povezovanja vseh dejavnikov, ki delujejo v omenjenem okviru KS. Ob doseženi okvirni programski usklajenosti pa si mora za namene konkretizacije posameznih programskih enot ob usklajenem delovanju dru¬ gih dejavnikov prizadevati vzgojiteljica kot izvajalka programa tudi za enotnost v vsebini in metodah vzgojnega dela, pa tudi za usklajenost ter¬ minov, primernost kraja oz. prostorov, kjer se dejavnosti odvijajo, ipd. V zvezi z omenjenimi vprašanji usklajenega delovanja je potrebno še posebej opozoriti na pomen tega v okviru delovanja javnih občil, zlasti ra¬ dia in televizije. V usklajenem delovanju lahko vidimo tudi vzajemno korist: program VVZ in radio-televizijski se lahko medsebojno dopolnjujeta in drug dru¬ gega pomagata popularizirati, večati krog porabnikov ter vplivati na kva¬ liteto v program zajetega vzgojnega dela in na njegovo učinkovitost. Povezovanje s -posredniki, posredovanje sporočil Glede na že omenjeno vlogo posrednikov, ki vzgojiteljici omogočijo realizacijo podaljšanega programa (predvsem so taki posredniki starši), je potrebno premisliti tudi o tehnikah in metodah komuniciranja vzgojite- 60 ljice s temi pomočniki, da bo to potekalo redno in brez nepotrebnih izgub časa. Nekatere oblike posredovanja sporočil staršem so omenjena že med oblikami sodelovanja s starši. Predvsem je primerna uporaba — »zvezka sporočil«. Zvezek sporočil ima namen zlasti: — omogočiti evidenco in z njo kontinuiteto in enotnost (pri vseh v sku¬ pino zajetih otrocih) v smislu zasnove povezovanja osnovnega programa (izvedenega v okviru skupin »srečanj«) s podaljšanim programom, — v smislu te zasnove omogočiti tudi racionalno obliko rednega kon- taktiranja vzgojiteljice s starši (sporočila vzgojiteljice staršem in obratno), — dati otrokom viden izraz njihovega udejstvovanja, dosežkov (na¬ lepke in drugi znaki o izvedenih dejavnostih), — razvijati v otrocih skrb in odgovornost, da prenašajo zvezek in — kolikor je to njihova naloga — poskrbijo tudi za potrebne oznake, nalepke ipd., ki naj simbolizirajo opravljene dejavnosti. O tem namenu in načinih sporazumevanja preko »zvezka sporočil« se vzgojiteljica pogovori (in jim tudi konkretno pokaže) na uvodnem »zboru staršev«. Sestavine »zvezka sporočil« naj bi torej bile naslednje: Bolj ali manj redna (ob vsakem »srečanju«) sporočila vzgojiteljice staršem (npr. obvestila o možnostih za otrokovo udejstvovanje v času med »srečanjema« v zvezi z RTV programom (vključno navedba časa, načina usmerjanja /npr. da naj gledajo skupaj z otrokom, spregovorijo nekaj be¬ sed .../, o ukrepih v zvezi s higieno, telesnim razgiban jem /vsakodnevna telovadba oz. telovadba v okviru TVD, izleti/, o igrah, ki naj jih omogočijo otrokom, igračah, slikanicah, ki jih je priporočljivo nabaviti...; opozorila, na kaj naj pazijo pri otrocih /da bodo opravili določene obveznosti, v zvezi s prihajanjem ipd./). Povratna sporočila staršev vzgojiteljici (priporočljivo v kratkih, prej domenjenih opisnih oblikah, z znaki, vnesenimi v rubrike, v ta namen za¬ črtane v zvezku, o izpolnjenem predlaganem (ali še dodanem) podaljša¬ nem programu. Dodati je možno — če so potrebna — tudi vprašanja star¬ šev, njihove predloge, ki jih vnašajo otroci sami (nalepke ali grafično iz¬ raženi simboli). Razmisliti pa je treba tudi o takšnih sporočilih, ki so razumljiva tudi otroku, vsaj v tem, da ga spomnijo na neko priložnost, ki naj je ne bi za¬ mudil (npr. TV oddajo, prispevek za zbirko, telovadba v TVD ipd.). V ta namen je priporočljivo uporabljati sličice, ki lahko priložnost, na katero otroka spomnijo, tudi simbolizirajo (npr. slika ekrana, telovadca ipd.). Z vnašanjem takšnih sličic v »zvezek sporočil« dosežemo, da poleg vzgojiteljice in staršev prevzame del skrbi za udeležbo pri podaljšanem programu tudi otrok. Možna je tudi varianta, da otroci s sličicami evidentirajo naknadno vse dejavnosti, ki so se jih udeležili. Torej naj bi bila vsaka aktivnost simbo¬ lizirana z določenim, tudi otrokom poznanim znakom. 61 V smislu zahteve omenjenih sestavin sporočil preko zvezka ga je po¬ trebno strukturirati tako, da v pregledni obliki dopušča vnašanje vsega omenjenega in vzgojiteljici omogoča, da hitro dobi vpogled v kontinuiteto dela v okviru podaljšanega programa in — po pismeni poti — vzpostavi stik s starši. Gotovo pa pregledi, ki jih imajo o dejavnostih v okviru podaljšanega programa posamezni otroci oz. njihovi starši, ne morejo nadomestiti cen¬ tralne evidence, ki naj bi jo imela vzgojiteljica, tako ob načrtovanju de¬ javnosti kot tudi za pregled nad realiziranim programom cele skupine otrok. če so za vzgojne aktivnosti, ki tečejo vzporedno s programom predšol¬ ske vzgoje v KS organizirane posebne oblike evidentiranja (npr. tekmo¬ valna knjižica v zvezi s športno značko), jih po možnosti vključimo v sklop celotnega evidentiranja (pri tem je možno — ker je knjižica za pridobiva¬ nje športnih značk natiskana) — to evidenco voditi posebej, možno pa jo je tudi z manjšimi spremembami v načinih vpisovanja povezati z evidenco vseh drugih prizadevanj za telesno zdravje in higieno v smislu celostnega pojmovanja nalog telesne vzgoje, ki ne dopušča omejevanja samo na eno smer skrbi za zdravje, ampak zahteva pritegnitev — zato je priporočljiva tudi evidenca na istem mestu, ker daje pregled v vse ukrepe v smeri skrbi za telesno zdravje; hkrati pa naj bi bile — po možnosti na istem mestu — evidentirane — v smislu zahtev globalnega oblikovanja osebnosti — tudi ostale vzgojne aktivnosti. Prostorska bližina evidentiranja bi, bolje kot lo¬ čeno, odražala povezanost dejanj oz. ukrepov v smeri oblikovanja različ¬ nih plati celostne osebnosti, opozarjala pa tudi na nadaljnje potrebne ozi¬ roma možne ukrepe za boljše koordiniranje. Primeri sporočil staršem za njihovo ukrepanje v zvezi z zamislijo po¬ daljšanega programa: — obvestila (opozorila) o TV programu, primernem za otroke, ter o na¬ činih usmerjanja ter vodenja otrok pri tem, — pojasnitev nalog v zvezi z utrjevanjem oz. dopolnjevanjem v okviru osnovnega programa načete problematike, npr. nadaljevanja razgovora, postavitev vprašanj otrokom, odgovor otrokom na zastavljena vprašanja o določeni temi; nadaljevanje pri srečanju začetega izdelka (iz priročnega ali odpadnega materiala, preproste igračke, pripomočki za telovadbo /npr. zastavice, narokavniki ipd./), — naloge (z načini reševanja) staršev za vzdrževanje kontinuitete z osnovnim programom ter za izkoriščanje specifičnih možnosti v okviru družine, zlasti: vsakodnevni sprehodi ali vsaj bivanje otrok na prostem, higiena (npr. kopanje, umivanje rok) ipd., — obvestila (opozorila) o prireditvah za otroke, ki se odvijajo izven programa 80 ur (telovadba v TVD, predstave /lutke, gledališče ipd./), praz¬ novanje praznikov, udeležba v zvezi s športno oz. »trim« značko ter o mož¬ nostih siceršnjih športnih aktivnosti (za otroke skupaj s starši ali samo za otroke), — delovne naloge v okviru družine (osebno delo, pomoč staršem, de¬ lovne »akcije«, sprožene v okviru »osnovnega programa« — izvedene v sku¬ pinah, ki so tudi organizirane v okviru »osnovnega programa«, pri nada¬ ljevanju akcije pa sodelujejo starši ali podobno. 62 Primeri povratnih sporočil staršev vzgojiteljici: — obvestila o realizaciji predlaganih smernic, predlogov, po možnosti z znaki (npr. vpisan datum, ko je bil otrok prisoten pri prireditvi, v krožku, je gledal TV oddajo, je bil izveden izlet, razgovor s starši, opazovanje, de¬ lovna naloga ipd.), — obvestila (tudi z datumom in s kratkim opisom), vključitev otroka v okviru podaljšanega programa, ki jih vzgojiteljica ni predvidela, — opombe o otrocih (npr. o njihovem zadržanju, vedenju doma, inte¬ resu, ki ga pokažejo v odnosu do dejavnosti v okviru »osnovnega« in »po¬ daljšanega« programa), — predlogi, želje staršev (v zvezi z zadolžitvami otrok in staršev v okvi¬ ru podaljšanega programa in drugo). 63 STRUKTURA PROGRAMA PREDŠOLSKE VZGOJE V KRAJEVNI SKUPNOSTI Pri oblikovanju predloga zgradbe vzgojnega programa za delo s pred¬ šolskimi otroki v KS smo sledili uveljavljenemu modelu načrtovanja vzgoj¬ nega dela v VVZ, v katerem so predstavljeni predvsem vzgojni smotri in v tej zvezi nakazane vsebine z okvirnimi metodičnimi smernicami. Ob tem pa naj bi programska zgradba ter njegova vsebina upoštevali tudi specifič¬ nosti, posebne zahteve in tudi možnosti, v katerih naj bi se ta program v praksi odvijal, v prvi vrsti njegova zasnova v smeri pritegnitve vseh de¬ javnikov, ki v njegovem okolju (krajevni skupnosti) otroka oblikujejo. Dalje je potrebno pri odločanju o zgradbi programa za vzgojno delo z otroki v KS upoštevati heterogenost okoliščin, v katerih se to delo odvija, posebej v »podaljšanem« programu. Med drugim nas je pri strukturiranju predloga programa usmerjala želja s programom izvajalce ne le obvezovati, ampak jim s konkretnimi na¬ potki tudi pomagati in jih tako razbremeniti pri njihovem delu. Takšne konkretne smernice pa naj bi predstavljale tudi prispevek k poenotenju vzgojnega dela različnih izvajalcev v okviru 80-urnega programa v KS ter v njem sproženega nadaljnjega oz. vzporednega vzgojnega dela z otroki. Zavedali smo se tudi, da je tako imenovani »osnovni program« (t.j. pro¬ gram dela ob neposrednih stikih otrok z vzgojiteljico, imenujemo jih tudi »srečanja«) relativno manj občutljiv za spremembe, ki jih pogojujejo raz¬ lične objektivne okoliščine, kot pa program tako imenovanega podaljšane¬ ga vplivanja. Zato smo osnovni program bolj podrobno, konkretneje obli¬ kovali, ob njem pa predvideli alternativne možnosti, ki izhajajo iz podalj¬ šanega, to je različnih deležev dejavnikov izven 80-urnega programa v raz¬ ličnih krajevnih skupnostih. Zavedali smo se med drugim tudi, da se je za konkretizacijo v progra¬ mu zastavljenih vzgojnih ciljev, pa tudi za realizacijo programiranih vsebin in metodičnih postopkov, potrebno odločiti tudi o pogostosti vključevanja tem, ki posegajo na različna vzgojna področja, in tako ustrezno razporediti aktivnosti za mnogostransko oblikovanje otrok. V ta namen smo razmislili o kriterijih, ki naj bi nam pomagali pri tem, in videli naslednje: 1. Pomembnost vzgojnih ciljev z vidika oblikovanja osnovnih karakte¬ ristik članov samoupravne socialistične družbene skupnosti. 2. Pogojenost s ciljem določene sposobnosti, lastnosti, spretnosti ipd. od pogostosti, ponavljanja oz. rednega ritma v ponavljanju istih dejavnosti. 64 Med vzgojne dejavnosti, pri katerih vidimo njihov učinek v tesni zvezi s ponavljanjem, sodijo zlasti naslednji: oblikovanje navad (skrbi za zdravje, med njimi higienske navade, ki vodijo k utrjevanju organizma, kulturne privajenosti in navade), delovna vzgoja, cilji socializacije, govor¬ ne vzgoje, ustvarjalnost. 3. Otrokove razvojno pogojene potrebe in z njimi pogojena spontano ponavljajoča se zahteva otrok po določeni dejavnosti. V ta sklop sodijo zla¬ sti igre v vlogah. 4. Pogojenost vzgojnih dejavnosti z življenjskimi situacijami, ki nasto¬ pajo pogosto in v določenem ritmu, ki sproži tudi nujnost, da se temu ritmu odzovemo s podobnim ritmom v vzgojnih dejavnostih. V ta sklop sodijo predvsem cilji spoznavanja neposrednega življenjske¬ ga okolja, dejavnosti ljudi, prirodnih objektov in pojavov, prometa. 5. Razmerje v možnostih realizacije določenih ciljev v osnovnem in tu¬ di v podaljšanem programu (in tudi možnosti, da starši ali drugi posred¬ niki v izvajanju podaljšanega programa dovolj kvalificirano »vstopijo« v izvajanje programa; čim bolj specifične, strokovno zahtevne so naloge, manjše so možnosti, da jih prepušča vzgojiteljica laikom, iz tega pa izhaja zahteva, da se pogosteje pojavljajo v osnovnem programu). Glede na navedeno ločimo aktivnosti (ukrepe), ki jih uvajamo v izva¬ janje osnovnega programa, in tiste, ki jih uvajamo v podaljšani program. Med temi pa spet tiste, ki jih uvajamo redno (ob vsakokratnem srečanju oz. vsak dan), ter tiste, ki jih uvajamo samo občasno, to je ob nekaterih srečanjih v okviru osnovnega programa ali v nekaterih priložnostih po¬ daljšanega vplivanja. 6. Upoštevati pa moramo tudi mesto enote v programu glede na stop¬ njo realizacije vzgojnega cilja, zlasti pa na to, ali ima uvajalno vlogo, utrje- valno, ali pa sodi med zaključne ukrepe pri doseganju vzgojnega cilja. Potrebno pa je tudi koristiti možnosti podaljšanega vplivanja, ki — če¬ prav navadno manj zgoščeno (intenzivno) ter manj usmerjeno — presegajo obdobje 80 ur, torej možnosti nadaljevanja, ki ga — po možnosti v čimbolj spontani obliki — nudijo v okviru 80-urnega programa izvedene vzgojne dejavnosti (npr.: otroci se še po zaključenem 80-urnem programu občasno vračajo v ustanovo, kjer so v programu sodelovali, lahko pomešani med druge otroke, lahko ob prazničnih priložnostih ipd.). 7. Važno je tudi zagotoviti hkrati dovolj zgoščena srečanja v okviru »osnovnega programa« (npr. 2-krat tedensko), hkrati pa poskrbeti za do¬ volj presledkov med posameznimi, ki dovoljujejo učinkovanje dejavnikov v okviru »podaljšanega programa« in izvedbo v okviru »srečanj« sproženih akcij (nalog). Zagotoviti pa je potrebno tudi dovolj časa za vsakokratno izvedbo programskih enot. če bi 80 razpoložljivih ur razdelili na 4 mesece ter uvajali program »srečanj« 2-krat tedensko, bi celotni program razpadel v približno 25 po 2 1/2 ure trajajočih enot. Doba 4 mesecev je tudi dovolj dolga za doseganje ciljev osnovne socia¬ lizacije otrok, če je skupina otrok, v kateri se 2-krat tedensko srečujejo, dovolj konstantna. 65 Glede na omenjeno (pomen pri vsestranskem oblikovanju, vloga po¬ navljanja oz. utrjevanja, možnosti neposrednega in »podaljšanega« vpli¬ vanja) moramo v programu razlikovati: sestavine (elemente) posameznih 2 1/2 ure trajajočih enot, ki bi se pojavljale vsakokrat ob srečanju, in tiste, ki bi se pojavljale le občasno, izmenično. K tistim, ki bi se naj pojavljale vsakokrat, sodijo zlasti: — telesno razgibavanje in utrjevanje, skrb za zdravo prehrano ter za higienske in kulturne navade, — govorne, vključujoč miselne aktivnosti ter opazovanje (razgovori s poslušanjem govora drugih, vzgojiteljice in vrstnikov ter aktivni govor otrok), — aktivnosti za medsebojno zbliževanje otrok oz. za doseganje drugih ciljev socializacije, — aktivnosti v okviru delovne vzgoje, — aktivnosti v okviru likovne vzgoje (risanje oz. oblikovanje). Navedene aktivnosti zahtevajo redno ponavljanje ter neposredno, stro¬ kovno vodstvo, jih v večji ali manjši meri pogojujejo zahteve vsakodnev¬ nega življenja otrok. Razen tega jih je težje — vsaj ne v sistematični obliki — najti v okviru dejavnikov »podaljšanega vplivanja«. Občasno (izmenično) pa bi se pojavljale: — govorne aktivnosti, izvedene kot pripovedovanje (poslušanje) zgodb in pravljic, deklamacije, dramatizacije, opisovanje slik, prizori — izvedeni z lutkami, — glasbene in gibalno ritmične aktivnosti (poslušanje glasbe, instru¬ menti (otroški orkester), — športne (tekmovalne) aktivnosti, — proslave in zabave. V smislu navedenih kriterijev naj bi bilo v okviru »podaljšanega pro¬ grama« težišče na naslednjem: — na športnih aktivnostih (vključujoč tekmovanje za športno značko), — na izletih, — na prireditvah in zabavah (npr. novo leto, pustovanje), — na intenzivni telesni vadbi, ki zahteva posebne pogoje (npr. večji prostor —- telovadnico, orodje ipd.), — na raznih družabnih oz. kulturnih prireditvah (npr. predstave za otroke, RTV oddaje). Pomembnost aktivnosti, ki zahtevajo redno ponavljanje, v primerjavi s tistimi, za katere zadostuje, da jih v program vključujemo občasno, pa bi se izražala tudi v naslednjem: V podobnem smislu, tudi v razmerju glede posameznih dejavnosti na¬ menjenega časa ter presledkov med njimi, naj bi se navedene vzgojne ak¬ tivnosti odvijale v okviru »podaljšanega programa«. To konkretno pomeni: Tudi v dneh, ko otroci ne bi prihajali v VVZ (k »srečanjem«), naj bi vsak dan opravljali naslednje (po možnosti pod vodstvom oz. z usmeritvami staršev): — telovadili bi (doma ali v TVD), bili bi dovolj časa na svežem zraku, — se pogovarjali, ob tem pa opazovali ali razmišljali, 66 — se povezovali z drugimi otroki iz soseščine ob določenih, v VVZ ali v družini sproženih nalogah, — se delovno udejstvovali. Poleg tega pa bi vmesni čas med »srečanji«, torej možnosti »podaljša¬ nega programa«, koristili za občasno (izmenično) poslušanje glasbe, petje, gledanje televizije, risanje ali oblikovanje materiala, za gibalno ritmične aktivnosti ipd. Z dopolnjevanjem programa »srečanj« s programom »podaljšanega vplivanja« lahko vidimo kombinacijo globinskega (intenzivnega) pristopa s površinskim. To pomeni, da bi pri konkretizaciji okvirnih programskih izhodišč koristili oblikovalne vplive vseh dejavnikov, ki jih je v svojem okolju lahko deležen otrok, v okviru »srečanj« pa bi nekatere temeljiteje obdelali (se o njih pogovorili, dodali pojasnila, če bi bila potrebna, koristili morebitne pobude za likovno, gibalno ritmično ali podobno reprodukcijo otrok itd.). Sledeč opisanim splošnim izhodiščem in zahtevam konkretnega obliko¬ vanja vzgojnega programa v tem elaboratu predstavljamo t. i. minimalni vzgojni program za delo z otroki v okviru krajevne skupnosti z naslednjim: 1. Z opisom podrobnih, operativnih vzgojnih ciljev na vzgojnih pod¬ ročjih, ki prispevajo k mnogostranskemu oblikovanju otrok z okvirnimi smernicami za njihov orealizacijo v okviru osnovnega 80-urnega ter kori¬ ščenjem možnosti, ki jih daje »podaljšani program«. 2. S primeri, kako vsebinsko in metodično, v okviru osnovnega in po¬ daljšanega programa, realizirati nekatere cilje tega programa. 3. S primeri zgradbe nekaterih enot vzgojnih dejavnosti, v okviru pro¬ grama, zamišljenih v okviru 2 1/2 urne tedenske celote. 67 Vzgojni cilji ob vzgojnih področjih, na katera posegajo enote programa 1. Medsebojno seznanjanje otrok v skupini, seznanjanje z vzgojiteljico in z drugimi ljudmi, s katerimi se bodo otroci srečevali v ustanovi. Cilji so usmerjeni zlasti na naslednja področja: socializacije: (prek spoznavanja posameznikov naj otroci spoznajo skupino, v kateri bodo v okviru izvajanja programa živeli; do posameznikov naj izražajo potrebno pozornost s tem, da se medsebojno poimensko /ne pa s priimki/ nazivajo; vzgojiteljici naj se čustveno približajo tudi s tem, da jo primerno poime¬ nujejo /tovarišica ter ime/; prisrčnost poimenovanja naj prispeva tudi k domačemu počutju otrok v skupini; primerno poimenovanje in medsebojna pozornost do otrok v skupini in do vzgojiteljice naj prispeva tudi k siceršnji vljudnosti in pozornosti do ljudi). Na področju zapomnitve: imena in priimke morajo — postopno — ob¬ držati v spominu in jih tudi obnavljati. Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj «; Takoj, ko se oblikuje skupina otrok, po možnosti ob prvem srečanju skupine z vzgojiteljico, je primerno poskrbeti za po¬ sebno, po možnosti domiselno, lahko tudi nekoliko svečano (neobičajno) seznanjanje otrok medsebojno in z vzgojiteljico (kako se imenujejo, kako jih kličejo doma, kje stanujejo, kako prihajajo ipd.). Tudi kasneje je do¬ bro koristiti razne priložnosti, da gojimo medsebojno pozornost otrok. Do¬ menijo naj se tudi, kako bodo poimenovali vzgojiteljico. V okviru »podaljšanega programa«.: Staršem doma naj pripovedujejo, kako se imenuje tovarišica ter kako je ime drugim otrokom. 2. Spoznavanje okolja, v katerem se bo odvijal program, z vidika kraja, kjer je, prostora, soseščine, poti do ustanove, pa tudi ureditve in drugih karakteristik prostora ter predmetov v njem. Cilji: uvajanje v prostorsko orientacijo, npr. na poti v ustanovo, v postopno osamosvajanje na poti k prostorsko določenemu cilju, vzpodbujanja k opazovanju ter poimenovanju nekaterih stavb, ki jih otrok na poti srečuje in tudi sicer v življenju pozna (npr. trgovina, bolnica ali pod.); uvajanje v prometna pravila ter navaja¬ nje na previdnost v prometu ipd.), osamosvajanje otrok pri gibanju v pro¬ storu (igralnici in v drugih prostorih), uporabi, ravnanju s predmeti v pro¬ storu; Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Skupno spoznavanje (opazovanje, razgovori — ob¬ navljanje) poti v ustanovo, vzgojiteljica opisuje svojo lastno; priporočljiva je ponazoritev (peskovnik, s postavljanjem figur na mizo ali pod.); skupno 68 opazovanje igralnice s poimenovanjem predmetov v njej, osnovnih odnosov med njimi (spredaj, zadaj, v sredini, zgoraj...); utrjevanje ob igrah oz. z delom (urejanje, preurejanje igralnice) ipd. V okviru »,podaljšanega programa«: Prek staršev (obvestiti jih) na poti v ustanovo, opazovati, obnavljati, govorno izražati opazovano. 3. Utrjevanje domačega okolja: Cilji: prispevati k domačemu počutju (s povezovanjem starega, znane¬ ga z novim, manj znanim); prispevati k medsebojnemu povezovanju otrok z vzbujanjem zanimanja, kako živijo otroci, ki tvorijo isto skupino, doma (njihovi starši in ostali člani družine, kaj delajo, kako se imenujejo ipd.). Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Vzgojiteljica nevsiljivo pokaže zanimanje za dru¬ žine otrok, pripoveduje o svoji lastni družini, sproži ob priložnosti razgovor o družinskih članih, je pozorna (usmerja otroke) na pravilno poimenova¬ nje, preproste primerjave (po velikosti, po dejavnosti, ki jo opravljajo dru¬ žinski člani ipd.). V okviru »podaljšanega programa «: Prek posredovanja staršev vzdrže¬ vati zanimanje za družino (npr. prek otrokom manj znanih informacij, kot so o starosti otrok, o tem, kaj — okvirno — starši poklicno delajo ipd.). 4. širjenje obzorja s spoznavanjem otrokovega življenjskega okolja (delo in življenje ljudi, predmeti, ki jih uporabljajo in njihove lastnosti, priroda /rastline, živali, prirodni pojavi/). Cilji: razvijanje odnosa do prirode, vzpodbujanje k opazovanju in raz¬ vijanje sposobnosti opazovanja (tudi samostojnega, ponavljajočega se), vzpodbujanje k govornemu izražanju opazovane vsebine, k aktivni skrbi za gojitev rastlin ter živali itd. Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Opazovanje naravnih predmetov na sprehodu, s pogledom skozi okno; ob opazovanju slik; gojitev rastlin (lončnice, na gre¬ dici), živali (ptička ipd.), zadolžitve otrok v tej zvezi; občasni razgovori, posebej ob opazovanih spremembah ipd. V okviru »podaljšanega programa«: Prek posredovanja staršev tudi doma gojiti rastline, morda živali, jih opazovati, zanje skrbeti (odgovarjati za posamezne naloge v zvezi s to skrbjo); ogledati si otrokom razumljive TV oddaje, ki prikazujejo živalski in rastlinski svet ter prirodne pojave. 5. Uvajati otroka v delovne obveznosti (naloge), ki jih mora dnevno (večkrat) opravljati bodisi zase ali za druge v ustanovi in doma, npr. po¬ spraviti igrače in druge predmete za osebno uporabo, kaj prinesti, pospra¬ viti v gospodinjstvu, obveznosti, omenjene pod 4. Cilji: uvajati v načine opravljanja nekaterih vrst dela, razvijanje de¬ lavoljnosti (delovna vzgoja), redoljubnosti in natančnost, vztrajnost (pri nalogah, ki zahtevajo daljši čas). Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Razvidne so že ob nakazanih ciljih. V okviru » podaljšanega programa«: Sprožiti in prek staršev ter z nji¬ hovo pomočjo nadaljevati dogovorjene enkratne, ponavljajoče se delovne naloge, pa tudi »akcije«, npr. zbiranje časopisov, krpic in drugih primernih predmetov. 69 6. Uvajati otroke v skrb za zdravje, v razvijanje higienskih privajenosti in navad, pa tudi v skrb za zdravje z utrjevanjem na zraku, z gibanjem (vsakodnevno telovadbo), jih uvajati v dostopne športe s cilji, da otroci spoznajo, kaj lahko sami za svoje zdravje storijo, se navajajo (da redno ponavljajo potrebna dejanja), vzpodbujajo k temu pa tudi druge (starše in druge otroke). Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj «: Dnevno (vsakokrat) izvedemo telovadbo; uvedemo »karton zdravja« (hkrati vzpodbudimo in neposredno uvajamo dejavnosti za osebno higieno — umivanje rok ipd.), bivanje na prostem z utrjevanjem. V okviru »podaljšanega programa«: Vključitev otroka v TVD (v akcijo starši in otroci ali samo otroci, v akcijo za pridobivanje športne značke); vzpodbudimo, da sledijo »trimu« po TV programu; usmerimo otroka (po¬ sredniki starši), da vodi pregled akcij, opravljenih v zvezi s skrbjo za zdravje v »kartonu zdravja« (v tem okviru tudi pregled športnih značk •— lahko v posebnem zvezku). 7. Uvajati v kulturno vedenje (pozdravljanje odraslih in vrstnikov, uporaba »hvala, prosim«) s cilji: pospeševati pozornost do soljudi, vplivati na socializacijo. Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj «: Redna skrb, da otroci uporabljajo vljudnostne izraze. V okviru » podaljšanega programa «: Prek staršev poskrbeti, da se otro¬ ci v omenjenem smislu kulturno vedejo tudi doma oz. povsod drugje. 8. Uvajati otroke v sprejemanje in posredovanje njim primernih lite¬ rarnih del (zgodbe, pravljice, pesmi) s ciljem, da začno dojemati lepoto besednega izraza in se ga veseliti ter ga tudi posnemati (dobesedno obnav¬ ljanje (pesmi), prosto (zgodbe, pravljice). Smernice za ukrepanje: V okviru » srečanj «; Posredovanje zgodb, pravljic, pesmi ter obnavlja¬ nje. V okviru »podaljšanega programa«: Prek staršev vzpodbuditi otroke k poslušanju radijskih oddaj, ki jim posredujejo literarne umetnine, usmeriti jih h gledanju tovrstnih TV oddaj (ob primernem pojasnilu staršev). Vzpodbuditi otroke, da v VVZ posredovane zgodbe, pesmi... posredu¬ jejo doma staršem, drugim otrokom ... 9. Uvajati v glasbo: poslušanje (otrokom primerne vokalne in instru¬ mentalne glasbe) in petje s ciljem: v osnovi dojemati lepoto glasbenega izraza, vzbujati življenjsko radost prek petja in poslušanja glasbe. Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Posredovanje otrokom primerne glasbe ter petje pesmi. V okviru »podaljšanega programa «: Prek staršev vplivati, da bodo otro¬ ci doma poslušali primerne glasbene oddaje prek radia, gramofonskih plošč oz. magnetofonskih posnetkov, da bodo sami oz. skupaj z drugimi družin¬ skimi člani tudi peli. Koordinirati (se povezati), če otrok obiskuje tudi »glasbeni vrtec«. 70 10. Uvajati v likovne dejavnosti (risanje, slikanje ipd. ter v obliko¬ vanje raznega prirodnega in odpadnega materiala). Cilji: usposobijo in navadijo naj se, da bodo svoje vtise, doživetja ustvarjalno, osebno svojstveno izražali, znali pa z likovnim izrazom tudi posredovati svoja sporočila drugim; usposabljati jih na uporabo različnih materialov, razvijati v tej zvezi potrebne spretnosti, vključno spretnosti v ravnanju s preprostimi orodji (osnove delovne in politehnične vzgoje). Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Izvajanje likovnih dejavnosti z uporabo različnih tehnik. V okviru »podaljšanega programa «: Prek staršev vplivati, da bodo otroci v VVZ izgotovljene izdelke (risbe ipd.) pokazali doma, doma pa naj tudi sami rišejo oz. oblikujejo material (ter te izdelke kasneje v ustanovi pokažejo vzgojiteljici in drugim otrokom). 11. Vzpodbujati in vsebinsko usmerjati otrokovo igro v vlogah (ustvar¬ jalno) in s pravili (didaktične in razgibalne). Smernice za ukrepanje: V okviru »srečanj«: Dati otrokom igralne možnosti in pobude za igra¬ nje (tudi s sredstvi, igračami ipd.), jih vzpodbuditi k igri v domačem okolju. V okviru »podaljšanega programa «; Glej zgoraj. S posredovanjem staršev, ki jim posredujejo informacije o didaktičnih igrah oz. zanje po¬ trebnih sredstvih ter načinih usmerjanja oz. vedenja otrok pri njihovem izvajanju. Vzpodbuditi starše, da dajo otrokom za igro tudi potrebne ob¬ jektivne možnosti (prostor, sredstva /tudi odpadni predmeti/, ne jih pre¬ kinjati itd.). 71 Primeri vsebinskih ter metodičnih rešitev v okviru programa Primer 1 Vzgojni cilj: Navajanje na dnevno telesno razgibavanje in bivanje na svežem zraku. V okviru »srečanj« izvajamo redno telovadbo, občasno organiziramo tudi sprehod, večkrat pa krajše bivanje, združeno z neko vzgojno aktivno¬ stjo (npr. delo, igra, telovadba) na svežem zraku. Dalje v primerni, pri¬ vlačni obliki preprosto pojasnimo otrokom pomen dnevnega gibanja in bi¬ vanja na svežem zraku. Spomnimo jih tudi na razne akcije, ki jih sreču¬ jejo v življenju, tudi na televiziji (trim na TV), radiu..., na telesno kul¬ turna društva, kjer ljudje telovadijo, spomnimo jih na športnike (kako po¬ stanejo tako spretni, da zmagujejo na skakalnicah, na ledu, na smučeh, pri plavanju) in predlagamo, kaj lahko ukrenejo sami (vsak dan telovadijo, k temu vzpodbudijo tudi starše, da z njimi sodelujejo), gredo na zveži zrak, na trim, nedeljski izlet... (vzpodbuda: vsak otrok bo narisal nekaj, kar je zanimivega na nedeljskem izletu, v telovadnici ipd., videl, sam naredil ipd.). Organiziramo lahko tudi trim značke, kartone (z evidenco, kaj smo storili za zdravje, razgibanje). O akciji informiramo tudi starše in jih vključimo v aktivno sodelovanje (otrokom naj bodo vzgled, jih vzpodbujajo, spomni¬ jo, pomagajo pri vodenju trim-kartonov, opozorijo na trim na TV, jih pa lahko tudi usmerijo, da se vključijo v TVD, športni /smučarski, plavalni.../ krožek, tečaj ipd.). Primer 2 Vzgojni cilj: Razvijanje socialnih odnosov otrok do starejših ljudi, pri¬ pravljenost pomagati jim ali jim kako drugače izkazovati pozornost. V okviru srečanj v VVZ v spontanem razgovoru, sproženem po pripo¬ vedovanju kratke zgodbe iz življenja, — po možnosti tudi po opazovanju primera starega človeka, ki je potreben pomoči — opozoriti otroke na ljudi, ki živijo v njihovem okolju in bi jih lahko otroci razveselili, če bi jih obi¬ skali, pozdravili, pomagali, jim pripravili kakšno presenečenje. (Vzgojite¬ ljica seveda pred izvedbo te enote preveri, kakšne možnosti za navedene aktivnosti, namenjene starim oz. bolnim ljudem iz soseščine, otroci imajo v določenem okolju. Skladno s temi ugotovitvami usmerja razgovor oz. na¬ potke otrokom za njihovo aktivnost čim konkretneje: komu, kdaj, kako naj pomagajo, ga razveselijo z majhno pozornostjo ipd. Poveže se tudi s starši; morda lahko koristi tudi primerno televizijsko ali radijsko oddajo, priporoči knjigo, ki jo otrokom preberejo starši, lutkovno predstavo ipd.). 72 Primer 3 Vzgojni cilj: Razvijanje logičnega mišljenja. Ob »srečanjih« v VVZ rešujejo otroci uganke, lotto ali podobne cilju ustrezne didaktične igre; iščejo zveze ob opazovanih prirodnih ali drugih pojavih, ob katerih se pojavljajo možnosti pojasnitve »zakaj se je to in to zgodilo, kaj bi bilo, če ...« ipd. Vzgojiteljica na podobne možnosti, namizne igre in podobne materiale, opozori tudi starše ..., ki naj usmerjajo k ustreznim, tudi miselno zahtev¬ nim aktivnostim otroke doma; opozori jih na tovrstne miselne naloge v kakšni reviji, časopisu (npr. Otrok in družina ipd.), morda tudi v televi¬ zijskem programu..., izdela naloge, ki jih otroci v obliki igre rešujejo do¬ ma, nato pa prinesejo s seboj, jih primerjajo ... Primer 4 Vzgojni cilj: Navajanje na osebno higieno. Vzgojnim ukrepom v okviru »srečanj« (prepričevanje, povezano z ak¬ tivnostmi, npr. umivanje rok, če je potrebno tudi zob...) sledi »podaljša¬ no« vplivanje doma, pri tem pa je potrebno koristiti različne vire otrokovih izkušenj v zvezi z osebno higieno in tudi načine usmerjanja k njej (televi¬ zija, radio, knjige, vzgledi drugih), priporočati ukrepe za povečanje pri¬ vlačnosti v skrbi za osebno higieno (npr. s privlačnimi sredstvi, kot so ščetke, milo, kozarčki ipd.). Primer 5 Vzgojni cilj: Razvijanje kulturnih navad pozdravljanja, uporabe »hva¬ la, prosim« ipd. Odvisno od stopnje v razvitosti omenjenih navad pri otrocih, ko se vključijo v skupino oz. od enotnosti skupine v razvitosti kulturnih navad, vzgojiteljica v okviru vsakega »srečanja« koristi različne priložnosti in me¬ tode, da oblikuje oz. utrjuje potrebne navade, če je potrebno več prepriče¬ vanja, je smiselno uporabiti tudi druge metode, npr. lutkovni prizor, pre¬ brati zgodbo, ki učinkuje v smeri zastavljenega cilja ipd. V isti smeri pa morajo — tudi za to mora poskrbeti vzgojiteljica — vplivati oz. vzpodbujati otroke tudi starši. 73 Primeri zgradbe nekaterih enot vzgojnih dejavnosti v okviru -programa, zamišljenih za izvedbo v časovni enoti 21/2 ure Pri zgradbi enote iz elementov vzgojni cilj, tema (vsebina) ter meto¬ dična zasnova, je potrebno upoštevati tudi mesto določene enote v celotnem programu z vidika, ali sodi enota na začetek, v sredino ali na zaključek celotnega programa. Pri tem je potrebno razen s kontinuiteto oz. zaporednostjo posameznih vsebinskih sestavin enot računati še s psihičnim stanjem otroka, ki je v posameznih fazah izvajanja programa družbeno organizirane, skupinske, načrtne vzgoje gotovo različno. Začetne, uvajalne enote npr. imajo v programu posebno mesto glede na to, da otroke uvedejo v nov, mnogim povsem neznan način življenja oz. udejstvovanje; dalje pomeni tudi ločitev od staršev (za mnoge otroke tudi nove zahteve, ki jih je treba premostiti). Potrebno je tudi računati z raz¬ lično, pri mnogih otrocih slabo razvito koncentracijo pozornosti in še do¬ kaj pomanjkljivimi verbalnimi sposobnostmi. V okviru začetnih, uvajalnih enot je potrebno otrokom sporočiti (verbalno) osnovne zahteve organizira¬ nega življenja oz. udejstvovanja (prihajanja, kaj naj prinašajo s seboj, od¬ našajo, zahteve vedenja /prva orientacija v nakazani smeri je potrebna že ob prvem stiku, v kasnejših enotah pa se bo k istemu vzgojiteljica še vra¬ čala v smislu dopolnjevanja, utrjevanja, kontrole/ ipd.). Dalje prve enote zahtevajo, da uvajamo otroke v skupino, v kateri se bo odvijal vzgojni pro¬ gram; da poskrbimo za medsebojno seznanjanje, za seznanjanje z vzgoji¬ teljico; otroci naj tudi dobijo prve napotke, kako druge poimenujejo, usmeritve za kulturno vedenje, ipd. Opomba: Izvedbo prve enote nam lahko olajšajo starši, če jih v smislu omenjene priprave prosimo za pomoč in jih usmerimo, kako že v družin¬ skem krogu otroke pripravijo na prihod v ustanovo in s tem na prvo enoto programa. Primer zgradbe enote v začetku programa in metodični napotki za njeno izvedbo: Organiziramo skromno, kratkotrajno slovesnost, v okviru katere vzgo¬ jiteljica (morda tudi kdo od otrok /rednih varovancev VVZ/ novince v usta¬ novi pozdravi, jim — po možnosti — pripravi /izroči/ majhno preseneče¬ nje, najbolje otroški izdelek). 74 Predstavitev vzgojiteljice (kako ji je ime, kako jo naj otroci kličejo ter nekaj podatkov /zaradi zbližanja in kot vzpodbudo otrokom za njihovo nadaljnje sodelovanje/, npr. v smislu, kje stanuje, njena družina /če živi v soseščini z nekaterimi otroki, naj tudi to poudari/). Predstavitev otrok (v podobni smeri kot prej vzgojiteljica: ime, stano¬ vanje /lahko tudi opisno, če ne poznajo naslova npr. v bližini.../, družina). Pojasnitev načina življenja oz. udejstvovanje v okviru izvajanja pro¬ grama (priporočljivo je uporabiti ponazoritev /film, diafilm, fotografija/ otrok pri dejavnostih v okviru načrtovanega dela). Ogled prostorov, v katerih se bo odvijal program in pomožnih, ki jih bodo otroci uporabljali (posebej sanitarije). Pojasnitev oz. dogovor v zvezi s prihajanjem (kako, ali sami, v sprem¬ stvu, čigavem). Opomba: V tej zvezi potrebne informacije naj vzgojiteljica poizve že prej, jih tudi evidentira ter kontrolira, kako otroci prihajajo in odhajajo, to je posebej pomembno v gosto naseljenih, prometnih krajih, pa tudi v krajih, v katerih otroci za pot potrebujejo dalj časa. V okviru tega pomen¬ ka je smiselno organizirati tudi skupine otrok, ki bodo prihajali skupaj, sami otroci, ali v spremstvu enega od staršev ter jih obvezati npr. da se počakajo, da pokličejo drug drugega (osveščanje o pripadnosti skupini ter o odgovornosti v okviru skupine). Dogovor, pojasnitev o razporeditvi otrok v prostoru (pojasnjena naj bo možnost različne, menjajoče se, sproščene razporeditve, odvisna od značaja aktivnosti). Vzgojiteljica — tudi kot ilustracijo verbalne pojasnitve o razporeditvi otrok — formira skupino (otroci npr. posedejo na stole v krogu ali v drugi formaciji na odejo na tleh), jim pove, da jim bo povedala zgodbo (lahko jo poimenuje tudi pravljico), jih usmeri, kako naj se pri tem vedejo (mirno sede, dobro poslušajo), jih za to motivira, ne govore..., (sicer ne bodo sli¬ šali), pravljico bodo nato povedali še sami (tudi staršem ali drugim doma), pa tudi iz nje kaj narisali... Sledi pripovedovanje zgodbe — najbolje s tematiko, ki sodi k uvajanju otrok v novi način življenja, v skupinske dejavnosti, v medsebojno sezna¬ njanje, zanimanje drug za drugega ipd. Metodično navodilo: Priporočljivo je v pripovedovanje vključiti tudi stavljanje vprašanj (usmerjenih na skupino ali na posameznike z name¬ nom čimprej jih uvajati v govorno verbalno komuniciranje, opogumiti jih, da bodo govorili pred poslušalci in znali druge poslušati) ter izzivati vsaj kratke, preproste odzive otrok. Na vsebino pripovedovanega navezati kratko pesmico in jo otrokom za¬ peti (ali zaigrati na instrument), po možnosti pa jo tudi gibalno ritmično izraziti ter vzpodbuditi k sodelovanju pri tem tudi otroke (le bolj sprošče¬ ne, ni nujno, da sodelujejo vsi); vzpodbujanje zavisi od pripravljenosti otrok za sodelovanje — lahko v smislu, da naj »delajo tako kot tovarišica« ali pa tudi, da naj »delajo drugače, po svoje«. Z vzpodbudo: zgodbico, ki so jo slišali, bodo povedali doma, da pa si jo bodo bolje zapomnili, pa tudi pokazali, bodo nekaj iz zgodbice narisali. Opomba: Odvisno od izkušenosti otrok jih vzgojiteljica pri usmerjanju na 75 vsebino risanja bolj ali manj tesno usmerja, če vidi, da si sami znajo za¬ misliti temo in da tudi obvladajo svinčnik, naj ostane le pri okvirni usme¬ ritvi »nekaj iz zgodbice«, sicer pa je potrebna podrobnejša usmeritev kot predlog z več možnostmi, v posameznih primerih, če bi sicer kakšnega otroka ne uspela aktivno vključiti, pa z enim samim predlogom (npr. nariši deklico s torbo ali pod.). Enoto nadaljujemo z igro. Odvisno od izkušenj, želja otrok bomo igro bolj ali manj usmerili in jo tudi bolj ali manj tesno vodili. Igra je lahko ustvarjalna ali po pravilih, v večjih ali manjših skupinah ali pa individu¬ alna. Na primer: Ena skupina se igra »gospodinjstvo«, druga »frizerja« (pobude dobivajo otroci tudi iz ureditve prostora in predmetov, ki »izziva¬ jo« k igri), posamezniki z didaktičnimi igračami. Opomba: Vzpodbujanje in usmerjanje otroka ob igri je naloga, ki — če naj bo dobro opravljena — zahteva daljši čas. Zato ob prvem srečanju z otroki v okviru programa ne moremo pričakovati, da nam bo uspelo pri vseh sprožiti spontano igro. če vzgojiteljica opazi, da posamezni otroci ne sodelujejo v nobeni igri in tudi ne izražajo želje po takšnem sodelovanju, so torej neaktivni, jih poskusi aktivirati kako drugače (lahko z risanjem, slikanico ali pod). čas, ki ga namenimo igri, za visi od vrste iger, zavzetosti otrok zanje in seveda od časa, ki je v okviru enote za to na voljo. Ker je potrebno preprečiti nasilno prekinjanje, je smiselno usmerjati otroke v igre, ki jih je možno v času, ki je na voljo, čim bolj prirodno za¬ ključiti (npr. kosilo je pripravljeno, frizura urejena ipd.). Odvisno od časa, ki nam še ostane, po zaključeni igri usmerimo otroke v organizirano pospravljanje, pri tem zasledujemo neki cilj (za nami bodo prišli drugi otroci, tako — kot smo našli mi, moramo zapustiti tudi drugim otrokom ...) ter — potrebno, zlasti v začetku — z opisom konkretnih nalog, ki jih je treba opraviti (pospraviti, zložiti igrače, pobrisati mize, pomesti tla, nekatere delovne naloge zahtevajo tudi sodelovanje vzgojiteljice...). Na zaključku otrokom izročimo »zvezke sporočil staršem«. Ob tem jim pojasnimo njihov namen (starši bodo tako vedeli, kaj so otroci v vrtcu de¬ lali, pa tudi, kaj naj potem delajo še doma /da bodo vsi to delali, da se bo¬ do drugič, ko bodo spet vsi skupaj, lahko pogovarjali: kaj so videli na tele¬ viziji, poslušali v radiu, bili so pri telovadbi, tekmovali so za športno značko, šli so s starši kaj pogledat, telovadili so sami). Hkrati pa jim opišimo tudi eno izmed nalog, načrtovano v okviru podaljšanega programa do nasled¬ njega srečanja (npr. usmeritev na izlet s starši ipd.). Povejmo pa otrokom, da je to tudi napisano in naj zvezek pokažejo staršem. (Opomba: O načinu komuniciranja prek »zvezka sporočil« so poučeni tudi starši, ki se pod spo¬ ročilo, ko so ga prebrali, podpišejo, opišejo pa tudi, ali in kako so naročilo, nasvet za aktivnost v podaljšanem programu sprejeli oz. izvedli.) Zgradba enot v sredini programa (po že zaključeni uvajalni fazi). Zgradbo teh enot naj usmerjajo naslednje naloge: V okviru vsake enote je potrebno poskrbeti za igro. V vsaki enoti je potrebno preveriti realizacijo v okviru podaljšanega programa tako, da vzgojiteljica dobi vpogled v to za vse otroke (predvsem o tem, v kakšne aktivnosti so se vključevali doma, izven doma...) 76 Opomba: Pri tem razen koriščenja informacij iz »zvezka sporočil« oz. iz raznik oblik kvmuniciranja s starši uporablja neposredne stike z otroki v okviru posameznih enot izvajanja osnovnega programa (t. i. srečanj). Ob njih z različnimi metodičnimi prijemi (spontane izjave otrok, vprašanja vzgojiteljice ter odgovori otrok ipd.) dopolni sliko o dejavnostih otrok v času med dvema »srečanjema«. Vsako enoto »srečanja« naj vzgojiteljica tematsko z različnimi, izpre- minjajočimi se metodičnimi postopki, naveže na skupna doživetja otrok v okviru podaljšanega programa (npr. obnovijo, morda tudi dramatizirajo te¬ levizijsko zgodbo, zapojejo pesem, ki so jo poslušali na radiu, telovadijo, se igrajo razgibalne igre), podobno, kot so v telovadnici TVD ali v okviru kakšne druge, v podaljšanem vplivanju organizirane vzgojne aktivnosti. Možno pa je koristiti v okviru »srečanj« tudi individualne pobude otrok v času podaljšanega vplivanja, npr. doživetja na izletu s starši, v družin¬ skem krogu. Posamezniki npr. o njih pripovedujejo drugim, s tem pa z aso¬ ciacijami izzovejo pripovedovanje še o doživetjih drugih ipd. V okviru vsake enote je treba vključiti možnosti govornega komunici¬ ranja otrok med seboj, z vzgojiteljico (poslušanje, aktivni govor), poveza¬ no s spoznavanjem okolja in — večkrat oboje poteka vzporedno — prever¬ janjem o izvedenem podaljšanem programu (kar oboje predstavlja tudi stalne, obvezne sestavine vsake enote). V okviru vsake enote je treba poskrbeti tudi za telesno razgibanje (v okviru širšega, na program podaljšanega vplivanja vezanega programa) za zagotovitev potrebnih navad vsakodnevne telovadbe. Vsaka enota naj prinaša tudi različne delovne obveznosti otrok (med drugim pospravljanje po izvedenih aktivnostih oz. sploh za seboj, občasno, ne vsak dan, pa tudi večje »delovne akcije«, npr. urejanje kotičkov, knjiž¬ nic ipd.). Redno naj bo tudi vključeno usmerjanje h kulturnemu vedenju (po¬ zdravljanje in drugi vljudnostni izrazi, osebna higiena — v okviru možno¬ sti in potreb, npr. umivanje rok, če je potrebno in možno, tudi umivanje zob po jedi). Izmenično pa se v enotah pojavljajo dejavnosti: likovne, glasbene, pri¬ povedovanje (poslušanje) pravljic, zgodb, dramatizacije. Primer zgradbe enote v sredini izvajanja programa: 1. Igralne aktivnosti (iz ponudbe igrač, razporejenih po mizah oz. v ko¬ tičkih, torej spontane /po željah/, po formiranosti skupin pa individualne, skupinske in /redkeje/ skupne). Opomba: Resnično skupno igro (vključuje vse otroke v oddelku) je možno doseči le, če jo uvedemo usmerjeno (z dokaj tesnim, neposrednim vodstvom), kar pa zahteva predhodno enotno, skupno usmeritev otrok v določeno življenjsko tematiko, s katero bi bili otroci k igri vzpodbujeni in naj bi jo v igri imitirali. 2. Od igre otroke postopno preusmerimo v delovno aktivnost, posprav¬ ljanje po igri, urejanje, redne obveznosti, npr. v zvezi s prirodnim kotičkom (zalivanje rastlin, hranjenje živali, če imamo prirodni kotiček ali pod.). 77 Opomba: V času, ko tečejo pod 1 in 2 omenjene aktivnosti, vzgojitelji¬ ca (posebej če ji pri vodstvu skupine še kdo, npr. od staršev pomaga) pre¬ gleda zvezke sporočil, da dobi pregled o izvedenih dejavnostih v okviru po¬ daljšanega programa ter informacije o sodelovanju staršev v okviru tega programa. 3. Sledi razgovor, ki vključuje npr. naslednjo tematiko: kako so otroci preživeli čas med dvema srečanjema (posamezniki o tem kaj povedo, od¬ visno od razvojne stopnje otrok oz. njihove govorne sproščenosti pa je, ko¬ liko od njih pričakujemo. Svoje doživljaje povedo v kratkih stavkih, ali navajajo samo s posameznimi naslovi, npr. TV oddaj, prireditev ... Posebej vključujemo doživetja na skupnih izletih s starši, v katere zajamemo zlasti vsebino opazovanj /narave, promet, dejavnosti ljudi ipd./). 4. Po možnosti poiščimo v vsebini razgovora izhodišče za posredovanje pesmi (zapete ali deklamacije) ter v navezavi na razgovor ali po njem otrokom predvajamo (zapojemo) ali povemo pesem, ki pa naj jo otroci brez prisilnega memoriranja tudi obnovijo. (Npr. skupaj, posamezniki ali pod.) 5. Sledi lahko likovna dejavnost (variante: risanje oz. slikanje, obliko¬ vanje prirodnega materiala — posebej primerno lahko izkoristimo prirod- ne predmete, ki so jih otroci prinesli s seboj — nabrali na izletu s starši), vsebinsko vezana /izvor pobud/ na razgovor, ta pa na doživetja otrok v okviru podaljšanega dela programa. 6. Razgibanje — po možnosti na prostem ali vsaj pri odprtem oknu, na terasi ali pod. 7. Na zaključku otrokom vpišemo v »zvezek sporočil« obvestilo oz. pri¬ poročila staršem v zvezi z izvajanjem podaljšanega programa (oz. upora¬ bimo — zaradi racionalizacije — tehnike razmnoženih listov, ki jih vložimo v mape /namesto zvezkov/). Hkrati pa otrokom ustno sporočimo nekatere naloge, npr. staršem naj povedo... pokažejo... spomnimo jih na dome¬ njene redne obveznosti, npr. telovadba, higiena ... Zgradba enot v fazi zaključevanja programa Zgradbo teh enot naj bi usmerjale naslednje naloge: Doseči neko zaključeno celoto vzgojnoizobraževalnega dela v okviru 80-urnega programa in s sintezo pridobiti vpogled v opravljeno delo in tudi v morebitne pomanjkljivosti, ki pa jih je možno v zaključnih enotah še nadoknaditi oz. korigirati. Tak sintetični pregled naj bi služil predvsem vzgojiteljici v pomoč pri oblikovanju zadnjih enot celotnega programa. Vendar pa naj bi vzgojite¬ ljica poskrbela tudi za neko preprosto, otrokom razumljivo sintezo s ciljem, da jih navaja na pregled opravljenega dela, na povezovanje njegovih po¬ sameznih sestavin in faz, kar pa naj vodi tudi do zadovoljstva in prispeva k utrjevanju vezi med otroki, ki so bili vključeni v tako dejavnost. 78 Poskrbe naj za ugodno čustveno vzdušje, praznično razpoloženje, otro¬ ke in njihove starše je treba pripraviti na »slovo«, ki pa naj ne pomeni za¬ ključka v program zajetih dejavnosti, ampak je za nadaljevanje teh de¬ javnosti vzpodbuda (zlasti v okviru dejavnikov podaljšanega programa, v okviru male šole). Primer zgradbe enote ob zaključku izvajanja programa. Opomba: Tovrstne enote sodijo v program dela, ko izvajamo zadnje (6—4) enote. 1. Vzgojiteljica z vprašanjem ob enem izmed »zvezkov sporočil«, ki konkretno ponazarja že izvedene aktivnosti, izzove razgovor, v katerem ob¬ navljajo, s čim so se ukvarjali v okviru »srečanj« vse leto. Njena naloga ob tem razgovoru je, da ga dopolnjuje tako, da spomni otroke tudi na tiste aktivnosti, ki jih sami ne omenjajo, in povzema (npr. podobne, različne, večkrat se ponavljajoče itd.). Priporočljivo je uporabiti tudi grafični prikaz dejavnosti, razdeljenih npr. po vzgojnih področjih z znaki, ki ta področja simbolizirajo. Opomba: Vzgojnih področij ni priporočljivo poimenovati, ampak upo¬ rabljamo opisni način, npr.: ko smo kaj lepega naredili, zapeli... poskrbeli za zdravje ipd. 2. Pod 1. naveden grafični prikaz daje neko — seveda zelo približno — sliko o količini dejavnosti na raznih vzgojnih področjih in morda omogoča, da otroci že na pogled presodijo, kje so »več delali, naredili..., kje pa manj«. Sledi vzpodbuda, da bi to, kar je bilo pomankljivo, opravili še zdaj (ri¬ sali, poslušali glasbo ali pod.). 3. Sledi dejavnost, za katero se dogovorijo. 4. Vzgojiteljica otroke spomni na slovo (kmalu bodo nehali hoditi v vrtec, bodo pa še hodili... (opišemo tudi druge dejavnosti, ki jih bodo v okviru »podaljšanega programa« tudi potem še opravljali). Omeniti je smiselno — kot pobudo za nadaljevanje vzgojnih aktivnosti — da zdaj že vedo, da morajo vsak dan telovaditi..., kdaj naj gledajo televizijo, poslu¬ šajo radio... Tudi potem se bodo otroci še srečevali (opišemo, kje, kdaj...), ne bodo pa vsi skupaj hodili več v to skupino... Ker so bili toliko časa skupaj in jim je bilo prijetno, se bodo poslovili. 5. Sledi kratek razgovor v smeri, kaj in kako v življenju (npr. doma) praznujemo (na osnovi konkretnih primerov, ki jih poznajo otroci na osno¬ vi lastnih doživljajev), nato pa predlog, ki mu spet sledi razgovor o tem, kako bi lahko to slovo praznovali. 6. Povzamemo, kaj je od tega, kar otroci predlagajo, sprejemljivo, kaj ne in zakaj ne, ugotovimo in razdelimo naloge, ki naj bi jih opravili otroci in tudi vzgojiteljica v zvezi s pripravami na praznovanje slovesa. Tako do¬ bimo naloge, ki naj bi jih otroci opravili individualno doma (sami ali s po- 79 močjo staršev, npr. obnovili kakšno pesmico, kaj narisali, pozorno poslušali oddajo, da bi jo potem obnovili ter to vnesemo z znaki v »zvezke sporočil«. Zabeležimo pa tudi takšne naloge, ki naj bi jih opravili skupno. 7. Eno teh nalog opravimo takoj, npr. risanje (kolektivno) plakata, va¬ bil na praznično slovo ali podobno. 8. Domenimo se za opravljanje drugih nalog (kdaj, kako, kje, sami ali v skupini, brez ali s pomočjo ipd.). 80 NAČRTOVANJE VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEGA DELA TER PREGLED NAD OPRAVLJENIMI DEJAVNOSTMI V OKVIRU VZGOJNEGA PROGRAMA V KS. NAČINI DOKUMENTIRANJA Pomen načrtovanja in pregleda ter ustreznih načinov dokumentiranja. Poleg splošno znane vloge vsakega načrtovanja in evidentiranja izve¬ denega vzgojnoizobraževalnega dela v okviru dejavnosti VVO je v zvezi s to vlogo v odnosu do programa v KS, zasnovanega v smeri kombiniranja »osnovnega« s »podaljšanim« programom, potrebno poudariti naslednje: Načrtovanje in pregled nad opravljenim delom je še posebej pomembno: — ob koriščenju in usklajevanju različnih dejavnikov v procesu vzgoj¬ noizobraževalnega vplivanja na otroka; — ob raznovrstnih okoliščinah za izvajanje programa, kot jih je pri¬ čakovati v okviru različnih KS; — ob vključevanju več izvajalcev v izvajanje programa (npr. vzgoji¬ teljica z več pomočniki). Iz navedenih posebnosti, ki še poudarjajo vlogo načrtovanja in pregle¬ da nad opravljenim delom, izhajajo tudi zahteve, ki jih je potrebno upo¬ števati pri načrtovanju in dokumentiranju vzgojnoizobraževalnega dela v okviru programa v KS. Te so zlasti: — v osnovnih izhodiščih (po oblikovanosti načrtov oz. priprav, po nji¬ hovih sestavinah, po načinih predstavitve načrtovanih oz. opravljenih ele¬ mentov vzgojnoizobraževalnega dela ipd.) sledimo sicer v delu VVO uve¬ ljavljenim načinom in si prizadevamo za enotnost načrtovanja in evidenti¬ ranja, — stremimo h preglednosti in urejenosti (sistematičnosti) načrtova¬ nega in opravljenega prikazanega vzgojnoizobraževalnega dela, — omogočiti je potrebno upoštevanje različnih okoliščin, v katerih se bo odvijalo vzgojnoizobraževalno delo, torej fleksibilno uveljavljanje spe¬ cifičnosti razmer v različnih KS, pa tudi sprememb zaradi spreminjajočih se okoliščin, — potrebna je racionalizacija s tem, da vsebujejo načrti (priprave) in analize (pregledi) opravljenega dela samo tiste elemente, ki usmerjajo de¬ lo oz. ga predstavljajo (zato se izogibamo ponavljanja, podvajanja, npr. iz drugih virov razvidnih podatkov, dolgih besednih opisov ipd.). Upoštevajoč navedeno, predlagamo glede načrtovanja in evidentiranja (dokumentiranja) vzgojnoizobraževalnega dela naslednje: 1. Glede vrst načrtov oz. evidenc: a) Načrt za celotno obdobje, to je za eno delovno dobo (lahko je to eno leto ali nekaj mesecev), ki zajema zamisel celotnega dela za določeno 81 skupino otrok ter isto obdobje tako, da zajema pregled opravljenega dela v okviru vzgojnih aktivnosti. b) Dnevno načrtovanje (priprave) ter evidence (analize, kontrole) (oz. — če program ne teče vsak dan — posameznih programskih, npr. 2- krat tedenskih enot /po 2 1/2 ure/). K a) Vir za oblikovanje načrta za celotno obdobje predstavljajo v tem elaboratu predstavljena izhodišča in smernice (posebej pogl. o zgradbi pro¬ grama), še zlasti predlagana razmerja v vključevanju različnih vzgojnih dejavnosti v vzgojno delo. Načrtovanje »osnovnega« programa: V okviru priprav za načrtovanje v celoti mora vzgojiteljica (oz. tisti, ki načrtuje) poiskati podatke zlasti o naslednjem: — o dejavnikih družbeno organiziranega vplivanja na otroka, ki jih bo v svojem delovnem okolišu mogla vključevati v svoje delo, posebej v okviru »podaljšanega« programa in o načinih sporazumevanja z njimi ter uskla¬ jevanja dela, — o izvajalcih in pomočnikih, na katere se bo pri svojem delu lahko opirala (zlasti mora vedeti, v kakšni meri lahko računa z aktivnostjo star¬ šev kot pomočnikov pri vzgojnem delu), — o času, ki ji bo na voljo (ali more računati z 80. predvidenimi ura¬ mi) ter o okoliščinah prostora in didaktičnih sredstev, ki jih bo lahko upo¬ rabljala. Konkretizacijo splošnih izhodišč programa za celotno obdobje pred¬ stavlja: — določitev obsega (količine) z vidika doseganja vzgojnih ciljev raz¬ ličnih vrst vzgojnih dejavnosti (oz. dejavnosti otrok) ter razmerja med njimi, — konkretizacijo (operativizacijo) vzgojnih ciljev, h katerim naj de¬ javnosti prispevajo. (Opomba: Razvidni so tudi iz našega elaborata.) Obseg vključitve raznovrstnih vzgojnih dejavnosti in razmerje med nji¬ mi je odvisno od sprejetih izhodišč, če se odločimo za izhodišča, predstav¬ ljena v tem elaboratu, v katerih dajemo prednost določenim dejavnostim pred drugimi ter predlagamo razdelitev 80 ur na 4 mesece z 2-krat teden¬ skimi »srečanji« v okviru »osnovnega« programa, tako da celoten program razpade v približno 25 po 2 1/2 ure trajajočih enot, lahko dobimo tale pri¬ mer razporeditve vzgojnih dejavnosti v okviru usmerjene aktivnosti glede na obseg in razmerje med njimi: V vsaki enoti — torej 25-krat — po 1-krat (izvedeno z vso skupino): — telesno razgibavanje (telovadbo), po možnosti na prostem, — razgovor vzgojiteljice z otroki, ki vzpodbuja tudi miselne aktivnosti otrok, gradi na opazovanju ter k opazovanju (nadaljnjemu) tudi vzpod¬ buja, — delovno aktivnost (skupno organizirano in izvedeno s sodelovanjem vseh otrok), — aktivnost v okviru likovne vzgoje (risanje, slikanje, oblikovanje ipd.) V vsaki enoti — po potrebi tudi po večkrat, torej lahko tudi več kot 25 x (izvedeno v manjših skupinah oz. s posamezniki): 82 — razgovori vzgojiteljice z otroki oz. razgovori otrok medsebojno, ki vzpodbujajo tako k poslušanju govora drugih, kot tudi k lastni govorni ak¬ tivnosti, pa tudi k miselni aktivnosti oz. izražanju misli, doživetij, k opazo¬ vanju in k socializaciji; predstavljajo pa tudi pomemben prispevek k ure¬ jeni (disciplinirani) dejavnosti (posamezne skupine se morajo ozirati na druge skupine, da jih ne motijo); — skrb za higieno oz. za oblikovanje higienskih in kulturnih navad (po potrebi — izmenično — po skupinah oz. s posamezniki); — delovne aktivnosti (po skupinah oz. posamezniki); — igralne aktivnosti (po skupinah oz. posamezniki). Ne v vsaki enoti — torej manj kot 25-krat — izvedeno s celo skupino (frontalno): govorne aktivnosti, izvedene kot pripovedovanje (poslušanje) zgodb, pravljic, deklamacij, dramatizacij, opisovanja slik, z lutkami izve¬ denih prizorov ipd. Razporeditev glede obsega teh je lahko naslednja: V celotni delovni dobi izvedemo približno 15-krat pripovedovanje pravljice ali zgodbe; od teh jih 5 dramatiziramo; 8 pesmi posredujemo kot deklamacije, od teh naj otroci 5 osvojijo; 3-krat opisujemo slike; izvede¬ mo 5 lutkovnih prizorov (ročne lutke, vodi vzgojiteljica sama ali s pomoč¬ niki) : — glasbene aktivnosti (otroci skupaj poslušajo glasbo ali pojejo), npr. 15-krat v celotni dobi, — gibalno-ritmične aktivnosti, npr. 10-krat v celotni dobi, — športne aktivnosti, npr. 10-krat v celotni dobi, — proslave in zabave (razvedrila), npr. 4-krat v celotni dobi. Razen načrtovanih usmerjenih aktivnosti, bodisi, da jih predvidimo kot skupne (frontalne), skupinske ali posamične, pa moramo v načrtu za celotno obdobje predvideti tudi možnosti za spontane aktivnosti otrok, kar lahko storimo z naslednjim: — predvidimo za te aktivnosti potreben čas, npr. v vsaki od 2 1/2 uri trajajoči enoti po 3/4 do 1 uro, — predvidimo zanje primerna sredstva (igrače in drugo) ter potrebne prostorske pogoje za dejavnosti v manjših skupinah in posamične dejav¬ nosti. Priložnosti za spontane aktivnosti (imenovane tudi po želji) koristijo otroci ali v obliki skupnih (frontalnih) skupinskih ali posamičnih aktiv¬ nosti, vsebinsko pa jih — skladno z njihovim značajem — določajo sami. Pri tem koristijo zlasti naslednje možnosti oz. pobude: — igre v vlogah ali igre s pravili, — aktivnosti, za katere so pobude oz. vsebinsko metodične smernice dobili v okviru usmerjenih dejavnosti iz »osnovnega« programa, — aktivnosti, za katere so pobudo oz. vsebinsko metodične smernice dobili v okviru dejavnosti, sproženih prek »podaljšanega« programa, — povsem izvirne, iz neposredne pobude posameznega ali skupine otrok izvirajoče aktivnosti. Načrtovanje » podaljšanega « programa za celotno obdobje vsebuje zlasti: 83 — pregled nad dejavniki, ki jih namerava vzgojiteljica, ko upošteva pri tem tudi zahteve »osnovnega« programa, koristiti v smislu združevanja »osnovnega« in »podaljšanega« vplivanja na otroka, — (vsaj približno) pogostost (kolikokrat tedensko oz. v odnosu do ob¬ sega vključenosti vzgojnih dejavnosti v okviru »osnovnega« programa jih namerava vključevati), — načine komuniciranja z njimi in usklajevanja za doseganje enotno zastavljenih vzgojnih ciljev. Pregled (evidenca) opravljenega dela za celotno obdobje naj vsebuje sintezo opravljenih dejavnosti v smislu sestavin načrta za celotno obdobje, torej: — koliko oz. katere — z zornega kota nalog vsestranskega vplivanja — so bile izvedene in sicer posebej usmerjeno (skupno, skupinsko, posamič¬ no), posebej spontano (skupno, skupinsko, posamično), — kateri dejavniki in kako pogosto (številčno) so bili vključeni v okvir »podaljšanega« vplivanja, spet ločeno po številu otrok oz. oblikovanosti skupine (posamezni, v skupinah /predvidoma tudi v drugačnih skupinskih formacijah, kot so v okviru »osnovnega« programa v VVO/, frontalno /spet predvidoma skupaj še z drugimi otroki, ki se v »osnovni« program ne vključujejo/) ter po vrstah vzgojne aktivnosti in vanje vključene vzgojne cilje (npr. koliko otrok, kolikokrat se je vključevalo izven VVO v telovad- cilje /npr. koliko otrok, kolikokrat se je vključevalo izven VVO v telovad¬ bo, gledalo TV oddaje, prisostvovalo predstavam ipd./). K b) Dnevno načrtovanje (priprave) oz. načrtovanje po enotah in analize opravljenega dela. Tudi načrtovanje posameznih enot (imenujemo ga tudi dnevno načr¬ tovanje oz. dnevne priprave) posega tako v možnosti, ki jih daje »osnovni«, kot tudi »podaljšani« program. Opomba: Pri odločanju o zgradbi dnevne priprave za delo v okviru vzgojnega programa v KS se lahko odločamo o naslednjem: da prevzame¬ mo vse sestavine v VVO uveljavljenega (predpisanega) dnevnega načrto¬ vanja ali pa samo nekatere od njih. Glede na to, da je smotrno vzgojiteljico, dejavno v okviru KS čim bolj razbremeniti in da lahko v okviru te dejavnosti računamo z vključenostjo razmeroma izkušenih, sposobnih vzgojiteljic, ki jim priprave niso v večji meri sredstvo za strokovno izpopolnjevanje, ampak že izraz njene poklicne zrelosti, predlagamo, da v zgradbo priprave na posamezne programske eno¬ te vnesemo naslednje sestavine: Načrt (priprave) — »osnovni program«: — oznako vrste dejavnosti (izhajajoč iz vzgojnih ciljev oz. vzgojnih področij), — oblike dela (glede na število vključenih otrok: skupno, skupinsko, individualno delo v okviru usmerjenih ali spontanih aktivnosti), •— sredstva, ki jih načrtovana dejavnost zahteva, — morebitni pomočniki pri izvedbi (starši ali pod.). Kontrola (evidenca) — »osnovni« program: — ali je bila načrtovana dejavnost izvedena ali ne, — dejavnosti, ki so bile izvedene, ne pa načrtovane. 84 Načrt (priprava) — »podaljšani« program: — navedba dejavnika (društva, organizacije, javnega občila ipd.), v okviru katerega oz. s pomočjo katerega je načrtovano vplivanje na otroka v okviru »podaljšanega« programa (npr. TVD, lutkovno gledališče, otroški kino, TV, starši ipd.), — vrsta dejavnosti in okvirna vsebina »podaljšane« dejavnosti (npr. telovadba skupaj s starši, predstava ...), — način vzpostavitve stika, komuniciranja oz. obveščanja o poteku na¬ črtovane dejavnosti (npr. program, objavljen v..., dogovor, obvestilo). Kontrola (evidenca) — »podaljšani« program: — ali je bila predvidena (načrtovana) dejavnost izvedena ali ne, — vpis dejavnosti, ki so bile v okviru »podaljšanega« programa izve¬ dene, četudi niso bile načrtovane. Na straneh 86 in 87 ponazarjamo primer na navedenih sestavinah ob¬ likovanega obrazca za dnevno načrtovanje in evidentiranje. Od ostalih, v siceršnje delo vzgojiteljic v VVO ob načrtovanju in evi¬ dentiranju dnevnega vzgojnega dela vključenih sestavin, v predlagani strukturi manjkajo podrobni, operativni vzgojni cilji in metodični postop¬ ki, čas trajanja aktivnosti ter — v evidenci — pripombe k realizaciji ciljev, uspešnosti uporabljenih metod in druge pripombe. Naš predlog utemeljujemo s tem, da ponovno poudarjamo: Predpo¬ stavljamo, da vzgojiteljice, ki bodo delale v okviru programa predšolske vzgoje v KS, ne bodo začetnice, da jim vpisovanje navedenih, sicer po¬ membnih elementov priprav ni pogoj za uspešno izvedbo vzgojnih dejav¬ nosti. Njihova siceršnja delovna izkušenost zagotavlja tudi njihovo po¬ glabljanje v navedene elemente priprav v okviru vzporednega rednega de¬ la, ali — kolikor je delo v okviru programa v KS edina delovna obveznost — v okviru predhodnega dela v VVO. Menimo, da so se tako vzgojiteljice, ki bodo izvajale program pred¬ šolske vzgoje v KS, dovolj usposobile za metodično ustrezno in smotrno v realizacijo zastavljenih ciljev usmerjeno vzgojno delo tudi v novi organi¬ zacijski strukturi dejavnosti. Naš predlog pa seveda ne pomeni, da navedenih elementov ne bi mogli vključevati med sestavine vsakodnevnih priprav, če bi ugotovili, da so vzgojiteljicam pri delu v okviru programa v KS potrebni. V tem primeru pa želimo v odnosu do navajanja podrobnih ciljev in metodičnih postopkov opozoriti na naslednje: Potrebno je upoštevati posebnosti, ki tako za oblikovanje podrobnih vzgojnih ciljev, kot metodičnih postopkov, izhajajo iz modela povezovanja »osnovnega« s »podaljšanim« programom, in sicer: Pri postavitvi vzgojnih ciljev je potrebno upoštevati tako možnosti enega kot drugega dela programa. Pri oblikovanju metodičnih postopkov je potrebno predvideti preliva¬ nje iz enega programskega področja v druge, pri tem pa je še posebej po¬ trebno metodično oblikovati načine povezovanja (npr. izhajati iz izkušenj, pridobljenih v okviru enega vira, motivirati za nadaljevanje..., povezo¬ vati ipd.). 85 Enota št. Osnovni program dne V smislu zahtev racionalizacije uporabljamo pri vpisovanju v obrazec za priprave posameznih programskih enot v čim večji meri okrajšave, znake. Ob nakazanem primeru dnevne priprave uporabljamo naslednje znake: — za označevanje oblike dela: V -— skupno (vsi otroci hkrati) S — v skupinah, hkrati torej več skupin P — posamezni otroci Skupaj z navedbo oblike z vidika usmerjanja (spontanosti) najdemo naslednje kombinacije znakov: V-u — skupno (frontalno) usmerjene S-u — v skupinah usmerjene P-u — individualno usmerjene V-s — skupno (frontalno) spontane S-s — v skupinah spontane P-s — individualno spontane — za označevanje, ali je bila dejavnost izvedena ali ne: + (da) — (ne) 86 Lahko pa uporabljene znake dopolnimo, npr. tudi za oznako vrste de¬ javnosti: Opn — opazovanje v naravi Opp — opazovanje v prostoru (ponazorilo) Gp — poslušanje glasbe Ga — petje, itd. 87 VERIFIKACIJA IZHODIŠČ VZGOJNEGA PROGRAMA ZA DELO V OKVIRU PROGRAMA PREDŠOLSKE VZGOJE V KS TER NJEGOVE ZGRADBE Namen verifikacije Za verifikacijo predstavljenega osnutka programa smo se odločili z na¬ menom, da bi pred dokončnim oblikovanjem predloga programa v poročilu o opravljeni nalogi, vanj zajeli tako praktične izkušnje, pridobljene doslej na tem področju dela, kot tudi razmišljanja o vprašanjih, ki se ob njem pojavljajo, vključili pa tudi sugestije strokovnjakov, ki se na različnih ni¬ vojih dela vanj vključujejo. Naslednji namen verifikacije pa je bil ugotoviti, ali je zamišljena zgradba programa z vidika njegove uporabnosti, tudi operativne, praksi ustrezna, oz. dobiti pobude za morebitne dopolnitve oz. spremembe. Glede na opisani namen smo v kratkih zgoščenih obrisih predstavili: 1. Izhodišča programa (podrobneje so bila opisana in v času, ko je tekla verifikacija z namenom informacije o zasnovi programa, objavljena v re¬ viji Otrok in družina). 2. Sestavine elaborata, s katerimi smo nameravali predstaviti vzgojni program z dodanimi napotki in primeri, ki smo jih imeli za potrebne. Za pridobivanje odgovorov na oba, v namen verifikacije zajeta sklopa vprašanj, smo oblikovali tudi ocenjevalno lestvico ter odprli tudi možnost izčrpnejših dopolnjevalnih oz. izpreminjevalnih opisnih predlogov. Za sodelovanje pri opisani verifikaciji smo se obrnili na 26 VVO (ne¬ posredno na ravnateljice s prošnjo, da oblikujejo odgovore na zastavljena vprašanja v okviru strokovnega kolegija, če pa to ni izvedljivo, pa same), na vse svetovalke za predšolsko vzgojo pri Zš SRS (skupaj 7) ter na komi¬ sije pri skupnosti VVZ (vzgojnovarstvenih zavodov) ter pri organizaciji Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki se ukvarjajo z vsebinskimi vpraša¬ nji predšolske vzgoje. Odzvalo se nam je: 12 VVO (46 %), 2 enoti Zš SRS (29 %) ter obe ome¬ njeni komisiji (torej 100 %). V 4 od zajetih VVO je verifikacija posredovala stališča ravnateljic, v osta¬ lih, torej 8, pa so osnutek obravnavali in oblikovali stališča ter predloge v okviru strokovnih kolegijev. Po približni oceni je tako verifikacija zajemala ca. 100 strokovnjakov s področja predšolske vzgoje, ki so na zastavljena vprašanja odgovorili z različnih zornih kotov: neposredne prakse, z vidika gl obalne j ših, sistemskih rešitev, pa tudi z vidika pedagoške teorije (sodelavci v komisijah in tudi v nekaterih strokovnih kolegijih v okviru VVO). Povzetek Ovrednotenje na pedagoškem inštitutu zasnovanega vzgojnega progra¬ ma za delo s predšolskimi otroki v KS nam je posredovalo osnovne infor¬ macije, kaj menijo o tej zasnovi drugi, posredovalo pa nam je tudi dodatne pobude in nekatere rešitve že nakazalo. Povzetek z anketo pridobljenih stališč dopušča zaključek, da je zamiš¬ ljena zasnova 80-urnega programa vzgoje predšolskih otrok v KS v osnovi ustrezna, zajema splošne, za našo predšolsko vzgojo značilne razvojne ten¬ dence, da pa je — kompleksno zastavljena — dokaj zahtevna za izvedbo. Ukrepi, potrebni za njeno realizacijo, pa so pretežno takšnega značaja, da presegajo okvir programa predšolske vzgoje v KS, zadevajo splošnejše re¬ šitve v okviru predšolske vzgoje, tako družinske kot družbeno organizirane. Npr. Uveljavitev VVO kot centra predšolske vzgoje v KS, pritegnitev, uspo¬ sabljanje in usklajevanje staršev in številnih drugih dejavnikov v enotni skrbi za pospeševanje razvoja predšolskih otrok, smotrno, racionalno kori¬ ščenje in usposabljanje pedagoških delavcev za delo na področju predšol¬ ske vzgoje itd., so vprašanja, ki jih je nujno reševati za razvoj predšolske vzgoje v vseh njenih organizacijskih oblikah, ne le organizirane v KS. Zavedati pa se tudi moramo, da uveljavitev oz. realizacija programa predšolske vzgoje v KS pomeni izredno pomemben prispevek k uveljavitvi predšolske vzgoje v vzgojno izobraževalnem sistemu. Kajti vsem otrokom določenega starostnega obdobja (grobo vzeto, enega starostnega leta) pri¬ naša možnosti vključitve v družbeno predšolsko vzgojo, skupaj z malo šolo pa predstavlja to dve v enotno načrtno organizirano vzgojo pred vstopom v šolo zajeti leti. S tem se izdatno povečajo možnosti za koriščenje razvoj¬ nih dosežkov predšolskih let s kontinuirano grajenim vzgojnim ter izobra¬ ževalnim delom v okviru dveh stopenj osnovne vzgoje in izobraževanja. 89 VIRI 1. Stališča in sklepi predsedstva CK ZK po nadaljnji preosnovi vzgoje in izo¬ braževanja, Komunist, marec 1977 2. Delo, 15. marec 1977 3. Program Sveta za predšolsko vzgojo otrok in varstva družine, Glasilo DPM, 18. februar 1977 4. Ustava Socialistične republike Slovenije, Center za samoupravno normativno dejavnost 5. Glasilo DPM, št. 6—7, 22. XI. 1976 6. Osnutek Programa predšolske vzgoje v KS (program ZPMS za 1977) 7. Delovni program Zveze prijateljev mladine Slovenije za leto 1977 (gradivo, posredovano za 4. sejo RK ZPM Slovenije) V seriji objav del sodelavcev Pedagoškega inštitu pri univerzi v Ljubljani so bila doslej publicirana naslednja dela: 1. Novak Helena, Roman Oberlintner: Podaljšano in celodnevno bivanje učen- cev v osnovni šoli. Zavod SRS za šolstvo, 1969 2. Šegula Iva: Etična stališča petnajsletnika. Državna založba Slovenije, 1969 3. Kolar Nuša: Vzgojni program enoletne priprave otrok v zadnjem predšol¬ skem letu na šolo. Zavod SRS za šolstvo, 1969 4. Schmidt Vlado: Visokošolska didaktika. Državna založba Slovenije, 1972 5. Kolar Nuša: Naloge, smotri ter metodični napotki za pripravo otrok na šolo. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1972 6. Mužič Vladimir, Bariča Marentič-Požarnik: Razumem, kar berem. Progra¬ miramo učno gradivo s priročnikom za učitelje. Državna založba Slovenije, 1973 7. Širec Jože: Hipotetične minimalne učne norme za osnovno šolo. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1973 8. Golli Danica: Slikovno-črkovna stavnica. Priročnik za učiteljice prvega raz¬ reda. Državna založba Slovenije, 1973 9. Dolgan Milan, Danica Golli: Priročnik za učitelje 1. razreda. K delovnemu zvezku za začetno branje in pisanje Le berem m pisem. Državna založba Slovenije, 1973 10. Golli Danica: Program individualiziranega opismenjevanja. Pedagoški in¬ štitut pri univerzi v Ljubljani, 1974 11. Golli Danica: Izpopolnjen program individualiziranega opismenjevanja. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1974 12. Kolar Nuša: Dokumentacija dnevnega dela vzgojiteljice v VVZ. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 197 13. Bergant Milica: Slovenski mladostnik na krivi poti. Državna založba Slo¬ venije, 1973 14. Novak Helena s sodelavci D. Golli, D. Gobec, J. Ferbar, E. Ferbar: Samo¬ stojno učenje v celodnevni šoli in v oddelkih s podaljšanim bivanjem. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1975 15. Jurman Benjamin: Načrtovanje življenja in dela osnovne šole. Sprejem otrok v šolo in začetno spremljanje. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1975 16. Kolar Nuša: Primeri metodičnih enot in izvedbo programa priprave otrok na šolo. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1976 17. Ferbar Jane-z: Poskusi na električni vezavni plošči. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 18. Sagadin Janez: Poglavja iz metodologije pedagoškega raziskovanja I. del. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 19. Sagadin Janez: Poglavja in metodologije pedagoškega raziskovanja II. del. Statistično načrtovanje eksperimentov. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 20. Golli Danica: Metodika pouka začetnega branja in pisanja. Pedagoški in¬ štitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 21. Žerovnik Angelca: Priročnik k vajam za delo z učenci s specifičnimi učnimi težavami. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 22. Ferbar Janez, Franc Plevnik: Metodično didaktično gradivo za pouk fizike v sedmem razredu osnovne šole. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 23. Ferbar Janez, Franc Plevnik: Metodično didaktično gradivo za pouk fizike v osmem razredu osnovne šole. Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, 1977 Naklada: 1200 izvodov Tiskala: Tiskarna Slovenija, Ljubljana NRRODNA IN UNIUERZITETNfl KNJI2NICR 00000420532