Tiempo y narración en la Regenta de Clarín

španski

2012

letnik 20, številka 2

literarne študije   Alas Clarín, L.: La Regenta    španska književnost    naturalizem    čas    naratologija    19.st.

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

V članku je predstavljen večdimenzionalni koncept časa v romanu La Regenta (Načelnica, 1884-1885) Leopolda Alasa "Clarína". Čas je ena glavnih kategorij človekovega izkustva in temeljna komponenta pripovednega besedila: kronološko se organizira v zgodbi, materializira pa v narativnem diskurzu. Lahko trdimo, da gre za kategorijo, ki do neke mere pripada bolj prostorski kakor časovni dimenziji. Zato lahko čas in naracijo v romanu pojmujemo kot psevdočasovna. Koncept časa v tem Clarinovem romanu je mogoče opazovati iz dveh temeljnih perspektiv: kot lingvistični čas in figurativni čas; drugi je povezan s časovno podobo, ki jo spodbudi pripovedno besedilo (pripovedovani čas in pripovedovalni čas ali čas zgodbe in čas diskurza). Pripovedni čas najpogosteje sledi trem metodam: retrospekciji, anticipaciji in inverziji. Avtor članka prouči tudi sintaktične vidike kategorije časa: zapovrstje, red in trajanje. Roman La Regenta je razdeljen na dva približno enako dolga dela; prvi je statičen in predstavitven ter se odvije v treh dneh (pog. I-XIV), drugi pa je aktiven in obsega tri leta (pog. XVI-XXX). Strukturni in časovni elementi razkrivajo krožno zgradbo romana: čas je minil in nič se ni spremenilo. V Vetusti, povsem statičnem kraju, se je zgodila človeška tragedija. Pisatelj se torej strateško poigrava s konceptom časa in tako spremeni osebe v figure, ki po hudih duševnih bojih zapadejo v inertnost in okamnijo.

06.08.2014