PODGORA
Že sem se namenil, da opišem narodopisne za-nimivosti enega od severnih krajev naše občine, ko mi je končno lanskega leta pero zastalo ob žalost-nem dogodku: šentviški zvonovi so naznanili, da je umrl Baharjev France, Ijudski original in vaški po-sebnež iz Podgore.
Ko bi še živel Josip Jurčič, katerega odlika je bila popisovanje preprostih Ijudi našega podeželja, bi Baharjevega Franceta prav gotovo uvrstil v katero svojih povesti. In ko bi tudi Levstik še tlačil preljubo slovensko zemljo, bi mu težko verjeli, da je motiv za znanega junaka Martina Krpana, silaka iz Vrha pri Sv. Trojici, dobil kje drugje kot ravno ob močni po-stavi in hudomušni pojavi Baharjevega Franceta. Orjak pa je Franc bil, da malo takih na šentviškem koncu. Toda kdor ga je poznal, je prav dobro vedel, da se pod plaščem njegove silaške postave skriva
srce človeka, za kakršne pravi Ijudska govorica, da so »dobre duše«. France je ta vzdevek prav gotovo upravičil predvsem s svojim delom, ki ga je vse do zadnjega ohranjalo pri močeh. Težko je najti kako domačijo v Podgori, Sentvidu ali okolici, ki ne bi bila deležna njegove pomoči. Hudomušne, včasih pa tudi pikre besede so vselej bodrile Ijudi, s katerimi je ime1 opravka. Bil je prijatelj resnice in vsakomur je »znal povedati svoje«, pa mu tega vseeno ni nihče vzel za zlo. Kako priljubljen je bil med Ijudmi, je naj-bolj dokazal njegov pogreb, na katerem je bilo poleg domačih ter velike množice prijateljev in znancev, opaziti tudi nekaj osebnosti iz javnega življenja. Ti niso prišli po uradni poti, pač pa so se poslovili od njega kot od človeka, ki so ga kljub njegovim poseb-nostim lahko le spoštovali.
Že za svojega življenja je Baharjev Franc prešel v legendo. O malokaterem človeku kroži toliko zani-mivih zgodb, kot ravno o njem. Samotar, ki ni imel nikjer obstanka, je bil stalno med Ijudmi, tako pri nji-hovem delu kottudi pri raznih Ijudskih praznovanjih. Vsepovsod je bil v središču pozornosti, zato ni čudno, da je o njem spletenih cela vrsta anekdot. Ko sem mu nekoč povedal eno izmed njih, se je le na-smehnil, zamahnil z roko in veselo pristavil: »Ljudje vedno več povedo, kot je pa res!« Kljub vsemu pa bi bilo škoda, če bi njegove dogodivščine prešle v po-zabo. Zato namerava s članico skupine Nino Bras popisati dogodke iz Francetovega življenja. Vse, ki jim je bil blizu in ki jim je bil v pomoč pri njihovem delu, naprošava, naj se pismeno oglasijo na naslov: Mlado klasje, Stanežiče 58, 61210 Lj.-Šentvid, ter sporočijo, kje in kdaj jih lahko zmotiva za pogovor.
Mnogi Ijudje, predvsem mlajši, poznajo Baharje-vega Franceta le po domačem imenu. Verjetno niti ne vedo, da se je »uradno pisal« Franc Jama ter se rodil pred petinsedemdesetimi leti v Podgori pri Šen-tvidu. V družini je bilo šestnajst otrok in le nekaj je še živih. France se je vse življenje preživljal z delom na kmetiji, znal pa je pomagati tudi pri kakih drugih opravilih.
Ulice Podgore, Šentvida in okoliških vasi so zdaj na zimo pustein prazne. Ko pa pride Ijuba pomlad, bodo zopet oživela A nikoli več ne bomo na njih ugledali orjaške postave v domačem predpasniku ter s sekiro, koso, krampom ali lopato v rokah. In nik-dar več ne bomo prisluhnili težkemu, a počasnemu koraku, ki je Franceta tolikokrat vodil Ijudem v pomoč.
Andrej Mrak