174
Mokronog.
Mokronog,
(Spisal J. Šaše7j.)
|cPed najlepše doline na Dolenjih skem se prišteva sicer mala, ali rodovitna in zanimiva šent-rupertska dolina, katero namaka Mirna, precej širok potok, navadno res počasen in miren, ki pa nareja o nalivih bližnjim travnikom mnogo škode. V tej dolini sta, razven več malih, dve lepi vasi Mirna in Sentrupert, nad katerim se vzdiguje na precejšnji višini prijazna Vesela Gora z lepo baziliko. Tudi več lepih gradov gledamo v njej, kakor Rakovnik, Dob, Grič, Škrljevo in Mirnski grad. V jugovzhodnem koncu pa leži v podolgasti kotlini trg Mokronog, ki je dobil svoje ime od mokrih tal, na katerih stoji.   Oglejmo si ga nekoliko!
Med najstarejše naselbine na Kranjskem, o katerih molči zgodovina in o katerih nam govore le mrtveci in g*ro-bovi, prištevati moremo tudi Mokronog*. Reči, katere so se zadnja leta izkopavale iz gomil in grobišč v mokronoški okolici, pri sv. Križu, Slepšeku, Ostrož-niku in Ribjeku, četrt clo pol ure od Mokronoga proti Mirni, in ki spadajo v hallstadtsko in latensko dobo, nam spričujejo, da so stanovali tu ljudje že v davnem času, več stoletij pred Kr. Našli so tu različne bronaste igle za lase, uhane, zapestnice, dolge meče z verigami ob nožnicah in takozvane »kranjske ali vaške fibule«, neka posebnost kranjskih izkopin.
V »Zapečarju«, hosti četrt ure od Mokronoga, spričuje nam »Ajdovska jama«, da so že Rimljani kopali tu rudo. V trgu samem in na polju najdejo ljudje večkrat pri oranju rimsko novce, celo zlate in druge rimske stvari.
A najznamenitejša najdba iz te dobe so novci, katerih je skopal pisatelj teh vrstic leta 1879. v Pričinski hosti nad Mokronogom poln lonec, čez 4000, in ki segajo v tretje stoletje po Kr., ter so od teh-le 17 vladarjev in vladaric: Galliena (260—268), njegove žene Sa-lonine in njegovega sina Salonina, Clau-dija Gothica (268—270), Quintilla (276), Posthuma (267), Victorina, dveh Tetri-kov, Aureliana (270—275), njegove žene Severine, Tacita in Floriana (275—276), Proba (276 — 282), Čara, Carina, Nu-meriana (282—285).]) Leta 1880. se je pa našel v jarku pod mokronoškim gradom zlat novec bizantinskega vladarja Anastasija II., kar nam spričuje, da je bil Mokronog tudi v srednjem veku naseljen.
V zgodovini se omenja Mokronog, kolikor je meni znano, prvikrat ob času koroške kneginje sv. Heme (983 —1045), ki je bila lastnica mokronoškega gradu in trga, katera je darovala krškemu nunskemu samostanu. Od tega pa sta prišla po ustanovljenju krške škofije (1072) tej v last, kar je trajalo z malimi izjemami do 1. 1616.2), ko je bil grad prodan nekemu Mahorčiču. Od tega pa ga je kupil Ernest pl. Scheerenburg. Sedanji lastnik mu je g. L. baron Berg. Kdaj je bil grad sezidan, ne ve se. Sedanja letnica na njem 1595 nam spričuje najbrž le to, da je bil tega leta popravljen   in   prezidan.   Pod  njim je
*) Vsa najdba je natanko opisana v »Slov. Nar.« ]. 1880. št. 9. in 10. (Listek).
3) Iz prejšnjih stoletij se imenujejo v listinah mokronoški grajščaki: L. 1137. Henrik, 1. 1143. do 1173. Adalberf, 1. 1177. OUo, 1.1248. "VVolzling.
„DOM IN SVETi' 1891, štev. 4.
175
čeden parek in lep vrt z različnim grmičevjem in krasnimi cvetlicami.
Stara pravljica nam pripoveduje o Mokronogu, da je bilo nekdaj na tem prostoru mesto. To nam potrjuje tudi Valvasor, ki pripomni, da se je mesto vsled različnih vojska in požarov r) toliko zmanjšalo, da je zdaj le trg. Mokronog je bil že v srednjem veku znamenit, ker je imel že 1. 1367. svojega sodnika, ki se je zval Otto. Tudi je bil, da se je ložje branil pred napadom sovražnikov, kakor sploh vsa mesta in trgi, obdan z ozidjem. Se dandanes se imenuje en del »za zidom«, in šele pred malo leti podrli so velika vrata pri »grajskem turnu«, kjer je bil nekdaj glavni vhod v trg. V srednjem veku se malo bere o njem, ker je precej oddaljen od glavne ceste, ki veže Novo Mesto z Ljubljano, in v zatišju, kamor ni lahko zašel sovražnik, zato pa tudi ne beremo, da bi ga bili nadlegovali in pustošili večkrat Turki, kakor so delali po mnogih drugih krajih na Kranjskem.
Najbolj je zaslovel Mokronog po svetu
1.   1871. s svojim — potresom. To je bilo ono usodepolno leto, katerega starejših ljudij gotovo ne bode nikdo pozabil vse svoje živo dni. Vsaj se je pa tudi treslo več nego leto dnij skoraj vsak dan brez izjeme. Prestrašeno ljudstvo užilo je strahu, kakor ne prej ne kasnej nikdar. Najhujša pa je bila noč
2.  decembra, katero so prečuli vsi pod milim nebom. Treslo se je celo noč pod nogami in tako strašno je bobnelo v zemlji, da so mislili na sodnji dan, in da več ne dočakajo belega dneva. V največjem strahu so se zbirali v sprevod na Žalostno goro k žalostni Materi Božji,
x) Tako n. pr. se bere v stari krstni knjigi, da je nastal 1. 1681. dne 14. aprila o polnoči strašen požar, ki je upepelil ves Mokronog.
da bi jo prosili pomoči. Bila je to polnočna procesija iz trga na Goro, ka-koršne ni bilo ne prej ne kasnej več. Tudi naslednja leta se je oglašal potres še večkrat, posebno v spomladi 1. 1876. in 1. 1881., ko je bila ona katastrofa v Zagrebu. Dandanes pa je zopet vse mirno.
Današnji Mokronog, ki se je od Valvasorjevega časa, kakor nam kaže podoba v Valvasorju, zelo razširil in povečal, je precej lep trg. V zadnjih desetletjih pozidali so mnogo lepih hiš. Najlepša med njimi je nekdanja Pehanitova hiša, katero nam kaže slika na levi strani Mokronoga, podobna čednemu gradu. V njej so vsi uradi: sodišče, davčni urad, notarijat in pa zapori za hudodelce. Razun »Trga« ima še štiri dele, ki se imenujejo : Paradiž, Frenga, Savergasa in za Zidom. Posebno dobro je preskrbljen z zdravo pitno vodo, katero mu podaja šest vodnjakov, vrelcev,. ki nikdar ne presahnejo. Razven omenjenih uradov je v njem še brzojavni urad in pošta, zvezana s Trebnjem in Radno.
Mokronog šteje po zadnjem številjenju z dne 31. grudna 1890.1.843 prebivalcev, ki stanujejo v 160. hišah. Za izobrazbo naroda skrbi šola, katere začetek sega v 1808. 1. Iz početka je bila jednoraz-rednica, a ta se je 1. 1875. razširila v trirazrednico in 1. vinotoka 1890 v štiri-razrednico. Prvi učitelj Mokronoški je bil Matija Tomšič. A najbolj zaslužen je g. Jos. Potokar, ki je poučeval tu čez 40 let, t. j. od 1. 1837. —1879. in bil odlikovan za svoje marljivo delovanje leta 1877. s srebrnim križcem s krono.
V Mokronogu bil je prvotno le vika-rijat, ki je spadal pod Sentrupert. Ker je bil pa ta odvisen od novomeške proštije,  moral je  novomeški   kapitelj
176
Mokronog.
Lepota v prirodi.
potrjevati mokronoške vikarje.1) Vendar pa beremo že v davnem času imena mokronoških duhovnikov. Že 1. 1248. se bere »Otto plebanus«.2) V 14. stoletju pa beremo ime »Rapatus castellanus de Nassenfues«.3) V 1. 1370. pa se bere, da je morala dajati »capella Nazzenfuz« papežu cerkveno desetino.4)
Šele leta 1649. postala je v Mokronogu prava fara in sicer po ustanovi grajščaka Ernesta Mihaela pl. Scheeren-burga.
Sedanja farna cerkev, ki je bila sezidana, kakor nam pove kamenita plošča nad velikimi vrati, pod župnikom Vrči-čem leta 1824. in posvečena od škofa Antona Alojzija na čast svetemu Egidiju 1. 1828., je dokaj lepa ter ima v stranskem altarju telo sv. Vincencija. Izmed njenih peterih podružnic je najlepša in najznamenitejša romarska cerkev žalostne Matere Božje na Žalostni Gori, ki je daleč na okoli sloveča Božja pot s sv. stopnicami. Vzdiguje se četrt ure nad Mokronogom na prijaznem   hribu,
J) Valv. XI. 487.
2)  Valv. Xr. 835.
3)  Šumi: »Archiv« I. 191.
4)   Šumi: »Archiv« I. 95.
raz kateri je kaj lep razgled po vsi šentrupertski dolini. Kdaj se je tu cerkev sezidala, ne ve se gotovo, najbrž okoli 1. 1670. Veliki altar, ki je iz črnkastega marmorja in ima prelep kip žalostne Matere Božje z mečem v prsih, ki drži mrtveg-a Sina na kolenih, daroval je mokronoški grajščak Ivan Daniel Kaiscl leta 1675. Obok nad njim je obdan s čednimi slikami iz žalostnih skrivnostij Matere Božje. Razven velikega ima cerkev še štiri stranske altarje.
Malo pod cerkvijo na južnovzhodni strani so sv. stopnice, ki so bile sezidane okoli leta 1767. in prenovljene 1. 1872. Sv. stopnice so iz črnega marmorja; obok nad njimi pa je olepšan z lepimi slikami, ki predstavljajo Jezusovo trpljenje od zadnje večerje do njegove smrti in njegovega vstajenja.
Na to prijazno goro k žalostni Materi Božji prihajajo radi ne le Mokronožanje, marveč sploh Dolenjci iz bližnjih in daljnih krajev — in ne zastonj. Mnoge obljubne podobe in sliko iz zadnjih dveh stoletij, ki visijo v cerkvi po stenah, nam spričujejo, da je Marija že od nekdaj delila obilno milosti na tem sv. kraju.
Lepota v prirodi,
(Spisal Severus.)
%f%o bi dosledno sodili in lepoto v prirodi s tisto mero merili, kakor proizvode umetelnosti: kiparstva, slikarstva, godbe, leposlovja, nikdar bi se je ne nagledali. Toda lepote prirodine ne cenimo dostojno, kar
je že Jean Paul očital svojim vrstnikom, češ, da se lepota umetelnosti brez konca in kraja slavi, lepote v prirodi se pa niti ne omeni ne: »Spricht man denn nicht von der Natur, als ware diese Sehopmng cines Schopfers — worin ihr