VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Evropa SLOVENIJA IX EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA © 2020, Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC Urednik Drago Kladnik Tehnični urednik Peter Kumer Recenzenta Peter Kumer, Blaž Repe Oblikovanje in prelom Brane Vidmar Kartografija Miha Klemenčič, Andrej Mihevc, Igor Žiberna Fotografije Bernarda Avsenik, Jasna Fakin Bajec, Rudolf Baloh, Rožle Bregar, Rok Ciglič, Primož Černe, Boris Čok, Bojan Erhartič, Guy Fawkes, Aleš Fevžer, Herbert Frank, Jošt Gantar, Marjan Garbajs, Primož Gašperič, Matjaž Geršič, Jaka Ivančič, Tomo Jeseničnik, Luka Kalan, Miran Kambič, Peter Kumer, Matevž Lenarčič, Borut Lozej, Lorenzo Mangis, Renata Mavri, Andraž Pavlič, Vid Ponikvar, Boris Pretnar, Igor Pšeničnik, Xenja Santarelli, Andreja Sever, David Svetina, Gašper Šubelj, Gregor Šubic, Maja Topole, Marko Zaplatil, Matija Zorn, Igor Žiberna Izdajatelj Ljubljansko geografsko društvo Za izdajatelja Jernej Tiran Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogačnik Tisk Abo grafika d. o. o., Ljubljana, Slovenija Naklada 450 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(497.4)(036)     SLOVENIJA IX : [ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva] / [urednik Drago Kladnik ; kartografija Miha Klemenčič, Andrej Mihevc, Igor Žiberna ; fotografije Bernarda Avsenik ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2020. - (Vodniki Ljubljanskega geografskega društva. Evropa, ISSN 1408-6395) ISBN 978-961-05-0256-2 1. Kladnik, Drago, 1955- COBISS.SI-ID 303543552 Digitalna različica (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610502562 Fotografija na ovitku Pogled na osrednji del Vipavske doline z naselji Male Žablje, Vipavski Križ in Cesta v ospredju. Foto: Matevž Lenarčič. Prva izdaja, prvi natis; Ljubljana 2020 6 jama poteka ob vzhodnem robu Kozjaka in Pohorja. Različne pokrajinsko-ekološke razmere se odražajo tudi v različnem gospodarskem ustroju in razvoju obeh regij, njihove posledice pa je mogoče zaznati tudi v sodobnosti. Obpanonska severovzhodna Slovenija sestavlja ravninsko-gričevnati del severovzhodne Slovenije. Zaznamujejo jo vse tiste naravnogeografske poteze, ki so značilne za obrobje Panonske kotline. Svojske podnebne in reliefne razmere, kot tudi rastlinstvo in prsti, zago- tavljajo odlične razmere za razvoj kmetijstva, s čimer so za obpanonsko severovzhodno Slovenijo značilne tudi samosvoje družbenogeografske poteze. Obpanonsko severovzho- dno Slovenijo sestavlja nizko površje, nekdanje dno, pozneje pa zaliv Panonskega morja, v katerem so se usedale terciarne kamnine, ki so bile predvsem na območju pliokvartarnih depresij prekrite s prodom in peskom. Podnebno gre za območje s celinskimi potezami, za katere so značilna topla poletja, mrzle zime in običajno sončna jesen. Na območju obpa- nonske Slovenije je tradicionalna gospodarska dejavnost kmetijstvo, v ravninskih predelih prevladujeta poljedelstvo in živinoreja, v razgibanem gričevju pa sadjarstvo in vinogradni- štvo. Industrija je v večji meri pridobila pomen šele v 20. stoletju, predvsem pa v času po drugi svetovni vojni. Obpanonsko severovzhodno Slovenijo sestavljajo ravninski pokrajini Podravska in Pomurska ravnina ter gričevnate pokrajine Slovenske gorice, Dravinjske gorice, Haloze, Goričko in Lendavske gorice. Znameniti srček med vinogradi na Špičniku, tik ob slovensko-avstrijski državni meji. Foto: Bojan Erhartič. 10 po naselju Kog), ki poteka v smeri jugozahod–severovzhod in je nadaljevanje antiklinale iz Haloz. V temenu je antiklinala erodirana, zato je tu njeno jedro, ki ga sestavljajo miocenski (tortonski) laporji, razgaljeno. Zaradi precejšnje premočrtnosti dolin je odtok hladnega zraka s pobočij neoviran, kar izrazito godi posebnim kulturam. Izteki stranskih dolin se običajno zaključijo v majhnih, proti jugu obrnjenih in amfiteatralno oblikovanih pobočjih, ki so kot nalašč za gojenje vinske trte. Ob vsem tem ni čudno, da je delež vinogradov prav tu največji v vseh Slovenskih goricah in med največjimi v Sloveniji sploh. Vzhodne Slovenske gorice so v podnebnem smislu tipična obpanonska pokrajina z izrazitimi celinskimi toplotnimi in vlažnostnimi potezami. Večje možnosti za zaposlovanje v Ormožu in Ljutomeru, pa tudi v manjših centralnih naseljih, ter boljše prometnice so povzročile rast deleža dnevnih migrantov, hkrati pa pri- spevale k zmanjšanemu izseljevanju. V kmetijstvu ima že od 10. stoletja naprej pomembno vlogo vinogradništvo. K njegovemu razmahu so prispevale ugodne naravne razmere in bližina večjih središč (Ormož, Ljutomer), iz katerih je dotekal kapital meščanstva in cer- kvenih ustanov. Mesta so bila hkrati tudi točke, iz katerih so po trgovskih poteh razvažali vino. V zadnjem desetletju 19. stoletja je tudi Vzhodne Slovenske gorice prizadela trtna uš. Obnova vinogradov je stekla le na najkakovostnejših legah. Ob tem se je vinogradniška posest domačinov skrčila, saj niso zmogli stroškov obnove. Razlike med zahodnimi in vzho- dnimi Ljutomersko-Ormoškimi goricami so zaznavne tudi v rabi tal. V vzhodnem delu je več Mikroregije obpanonske severovzhodne Slovenije z označenimi Slovenskimi goricami. Avtor: Igor Žiberna. 12 tivni višini. To je pomembno predvsem za vinogradništvo, saj je delež površja v toplotnem pasu nadpovprečen. Leta 2000 so na območju Svečinskih goric na skupno 5626,9 ha prevladovali travniki (1837,3 ha ali 32,7 % površja), ki so jim sledili gozd (1584,2 ha ali 28,2 %), njive in vrtovi (688,3 ha ali 12,2 %), pozidana zemljišča (483,9 ha ali 8,6 %), sadovnjaki (476,5 ha ali 8,5 %) in vinogradi (364,7 ha ali 6,5 %). Zemljišča v zaraščanju so zavzemala 81,9 ha ali 1,5 % površja. Leta 2015 je bila sestava rabe tal nekoliko spremenjena. Prevladoval je gozd (1804,6 ha ali 32,1 %), sledili pa so travniki (1768,8 ha ali 31,4 %), njive in vrtovi (572,5 ha ali 10,2 %), pozidana zemljišča (432,8 ha ali 7,7 %), zemljišča v zaraščanju (358,1 ha ali 6,4 %), sadovnjaki (355,2 ha ali 6,3 %) in vinogradi (317,4 ha ali 5,6 %). Absolutno so se najbolj povečala zemljišča v zaraščanju (za 276,2 ha ali 4,9 %), kar je tudi največja sprememba nasploh, tudi v relativnem pogledu. Velik porast je zaznaven tudi pri gozdnih zemljiščih (za 220,4 ha ali 3,9 %). Vse kategorije obdelovalnih zemljišč so se zmanjšale, najbolj sadovnjaki (za 121,3 ha ali 2,2 %), njive in vrtovi (za 115,7 ha ali 2,1 %) ter vinogradi (za 47,4 ha ali 0,8 %). Površina njiv se je krčila predvsem na dnu dolin Pesnice ter njenih pritokov Svečinskega, Slatinskega, Plačkega in Špičniškega potoka. Krčenje je zaznavno tudi v dolini Dobrenjskega Položaj Svečinskih goric na območju severovzhodne Slovenije. 13 NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN RABA TAL ZAHODNIH IN SREDNJIH SLOVENSKIH GORIC potoka, kar pa je slejkoprej posledica novozgrajene avtoceste. Nekaj večjih kompleksov njiv se je umaknilo tudi na dnu doline Cirknice v skrajnem jugovzhodnem delu obravnavanega območja. Površina njiv in vrtov se je najbolj krčila na blago nagnjenem površju, ki je primerno za poljedelstvo: od 115,7 ha se je na naklonih do 10° umaknilo kar 70,1 ha ali 60,6 % njiv, na naklonih do 15° pa 90,8 ha ali 78,5 %. V tovrstnih primerih torej ne gre za krčenje, ki bi bilo posledica racionalizacije oziroma prilagajanja težjim obdelovalnim razmeram zaradi velikih strmin. Kar 32,8 % zemljišč, na katerih se je površina njiv zmanjšala, ima naklon manjši od 2°, gre torej za ravninska območja. Krčenje površine njiv in vrtov je nelogično tudi z vidika rodo- vitnosti; največje umike je namreč zaznati na območjih evtričnih rjavih prsti na miocenskih kamninah, ki so poleg rigolanih prsti (te se kot antropogeni tip prsti pojavljajo predvsem na območjih nekdanjih in zdajšnjih vinogradov, torej na večjih strminah) najbolj rodovitne na območju Svečinskih goric. Na teh prsteh se je površina njiv in vrtov zmanjšala za kar 57,2 %. Površina sadovnjakov se je zmanjševala tako v nižinskem pasu z relativnimi višinami do 25 m (za 18,2 ha ali 15,0 %), še najbolj pa na prehodnem območju med nižinskim in toplo- tnim pasom (za 64,4 ha ali 53,1 %). Na žalost je kar 75,5 % sadovnjakov na najboljših južnih, Raba tal v Svečinskih goricah leta 2019. Avtor: Igor Žiberna. 15 NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN RABA TAL ZAHODNIH IN SREDNJIH SLOVENSKIH GORIC Čeprav Svečinske gorice veljajo za območje z najbolj strmimi pobočji v Slovenskih goricah, pa vinogradov na večjih strminah zaradi otežene in dražje strojne obdelave ni v pričakovani meri. Delež vinogradov se z večanjem naklona pobočij sprva sicer povečuje, vendar le do naklonskega razreda od 15 do 20°, v katerem vinogradi dosežejo največji obseg (122,7 ha ali 38,6 % od vseh vinogradov), nato pa se njihov delež kljub ugodnejšim topoklimatskim razmerah na prisojah zmanjšuje. Pričakovano je, da se delež vinogradov povečuje tudi z veča- njem globalnega sončnega obsevanja. Največ (132,2 ha ali 41,6 % od vseh vinogradov) jih je na območjih, ki letno prejmejo več kot 1200 kWh/m 2 . Velika večina vinogradov je tako na prvorazrednih vinogradniških zemljiščih (245,6 ha ali 77,5 % od vseh vinogradov), medtem ko jih je na drugorazrednih legah le 56,3 ha ali 17,8 %. Kljub vsemu je vinogradniški potencial zlasti na prvorazrednih legah še vedno neizkori- ščen. Leta 2015 so na 1218,8 ha zemljišč s prvorazrednimi vinogradniškimi legami (te pred- stavljajo kar 21,7 % vsega površja Svečinskih goric) s 396,4 ha (32,5 %) prevladovali travniki, ki jim je sledil gozd (prekrival je 237,8 ha ali 19,5 % prvorazrednih leg), vinogradi pa so bili z 245,6 ha (20,2 %) šele na tretjem mestu. Na prvorazrednih vinogradniških legah je bilo le malce manj tudi zemljišč v zaraščanju (237,8 ha ali 9,1 %), občutno manj pa sadovnjakov (104,3 ha ali 8,6 %). Če bi samo na prvorazrednih legah vinogradniška zemljišča razširili na račun sedanjih travnikov, gozdov in zemljišč v zaraščanju, bi pridobili 744,6 ha prvorazrednih vinogradov, s čemer bi se njihova površina povečala za 2,3-krat. Na območju Svečinskih goric je torej izjemen vinogradniški potencial, ki pa je na žalost slabo izkoriščen. Značilna raba tal na območju Svečinskih goric. Foto: Bojan Erhartič. 16 V preteklosti je bila v Svečinskih goricah vinska trta bolj razširjena. Na podlagi analize zemljevidov Franciscejskega katastra iz leta 1824 lahko ugotovimo, da so takrat vinogradi pokrivali 852,5 ha obravnavanega območja ali 15,2 % površja. Leta 2000 jih je bilo le še 364,7 ha (6,5 %), leta 2016 pa 317,4 ha (5,6 %). Omeniti velja, da se je površina vinogradov ob koncu 19. stoletja zaradi pojava trtne uši močno zmanjšala, obnova vinogradov pa je potekala na ameriški podlagi, ki je bila ekološko zahtevnejša in med drugim občutljivejša za pozebo. Vinogradi so se tako v večji meri ohranili na topoklimatsko ugodnejših legah. To dokazuje tudi ugotovitev, da je bilo leta 1824 kar 13,3 % vinogradov na relativnih višinah pod 50 m (zdaj le še 4,8 %). Leta 1824 je bilo na prvorazrednih legah 68,8 % od vseh vinogradov (zdaj 77,5 %). Res pa je, da se je površina vinogradov zmanjšala predvsem na strmih legah; na naklonih do 20° je bilo leta 1824 58,3 % od vseh vinogradov, leta 2015 pa že 76,8 %. Pre - miku vinogradniških zemljišč na manj strme lege je zagotovo odločilno botroval prehod z ročne na večinoma strojno obdelavo vinogradov. Ta se na večjih naklonih močno podraži, manjša je tudi varnost pri delu. Povzamemo lahko, da so se kljub zmanjšanju vinogradniških zemljišč ta osredotočala na ugodnejših legah, ki pa so v Svečinskih goricah še vedno premalo izkoriščene. Čeprav se je v Svečinskih goricah delež vinogradov v zadnjih desetletjih zmanjšal, jim vinogradi na južnih legah še vedno dajejo prepoznavno podobo. Foto: Igor Žiberna. 18 ture so najvišje na postaji Lendava (25,8 °C), ki ji sledijo postaje Pragersko in Turški Vrh (obe 25,5 °C), Murska Sobota (25,3 °C) in Maribor (25,1 °C). V splošnem lahko pri tem kazalniku opazimo dokajšnjo izenačenost. Podobno kot pri srednjih mesečnih temperaturah tudi pri srednjih maksimalnih mesečnih temperaturah najtoplejšemu juliju sledijo avgust, junij, september in maj. Srednje maksimalne oktobrske temperature so v celotni severovzhodni Sloveniji višje od aprilskih, vendar je v Prekmurju razlika manjša (v Murski Soboti le 0,3 °C v prid oktobra) kot v njenem subalpskem delu (v Radljah ob Dravi je kar 1,1° C v prid oktobra). Nekaj k temu zagotovo prispevajo oktobrske singularitete jasnega in razmeroma toplega vremena, imenovane babje poletje (Žiberna 2000). Znano dejstvo je tudi zmanjševanje količine padavin od zahodnega dela Slovenije proti vzhodnemu. Podobno sliko kot za celo Slovenijo v nekoliko manjših dimenzijah zazna- vamo tudi v severovzhodni Sloveniji. Letno prejmeta največ padavin postaji Radlje ob Dravi (1216,2 mm) in Šmartno pri Slovenj Gradcu (1210,1 mm). Med 1000 in 1200 mm padavin prejmejo postaje Turški Vrh (1168,0 mm), Slovenske Konjice (1068,8 mm) in Maribor (1038,9 mm), manj kot 1000 mm pa postaje Pragersko (999,2 mm), Jeruzalem (953,0 mm), Veliki Dolenci (816,0 mm), Lendava (808,7 mm) in Murska Sobota (807,0 mm). Opazimo lahko torej pasovitost, potekajočo od jugozahoda proti severovzhodu: Srednjepesniška depresija z Lenartom v Slovenskih goricah v ozadju. Gre za stičišče Pesniške doline ter stranskih dolin potokov Globovnice, Velke in Drvanje. Zaradi majhnega strmca se ob anticiklonalnih vremenskih tipih v hladni polovici leta tu pogosto zbira hladen zrak, zato se pogosteje pojavljajo nizke temperature in megla. Foto: Igor Žiberna. 20 zahodno od gradu Hrastovca, Hum in Pečice pri Dupleku, okolica gradu na Tratah) in kraški izviri (Duplek). Iz sarmatskih apnencev in apnenih peščenjakov je zgrajena tudi vzpetina nad Muro, na kateri stoji Radgonski grad. V preteklosti so apnenec in apneni peščenjak pogosto izkoriščali kot gradbeni kamen v številnih površinskih (Ciringa, Trčova, Pečice) in podzemnih kamnolomih (Osek). Mnogi temelji starejših stavb in portali cerkva so narejeni prav iz „oseške rude“ , značilno rumenka- sto obarvanega peščenega apnenca. Podzemne kamnolome v Oseku so opustili v petde- setih letih 20. stoletja. Na osamelem krasu so prsti manj kakovostne, zato ta območja pogosto pokriva gozd (Kert 1994). Postaja 5: Stavešinci – izviri mineralne vode in mofete Slovenske gorice pripadajo geotektonski enoti Panonskega bazena, ki je nastal s pogreza- njem in širitvijo sedimentacijskih bazenov Centralne Paratetide, ob trku Jadranske in Evropske litosferske plošče v miocenu (Saftić in sodelavci 2003). V geološki zgradbi je zato mogoče prepoznati sorazmerno gosto prepredenost tektonskih prelomov različnih smeri. Ob teh na površje uhajajo različni plini, ki, pomešani z vodo, ustvarjajo številne vrelce mineralne vode. Vrelce v okolici Radencev so že v 19. stoletju začeli izkoriščati v komercialne namene, Vhod v podzemni kamnolom v Oseku. Foto: Igor Žiberna. 21 NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN RABA TAL ZAHODNIH IN SREDNJIH SLOVENSKIH GORIC Mofeta »Slepica« na Stavešinskem Vrhu je ena bolj znanih mofet pri nas. Foto: Igor Žiberna. Urejen izvir mineralne vode v Ivanjševcih ob Ščavnici. Ob iztoku slatine se nabira železov oksid in daje sedimentom značilno barvo. Foto: Igor Žiberna. 27 KROPA Z LIPNIŠKO DOLINO IN RADOVLJICA Pogled na gosto poseljeno Deželo s starim mestnim jedrom Radovljice v ospredju in Karavankami v ozadju. Foto: Rožle Bregar, www.slovenia.info. Pogled na reko Savo v ospredju ter planoti Jelovico v ozadju na levi in Pokljuko povsem v ozadju na desni. Foto: Andraž Pavlič. 29 KROPA Z LIPNIŠKO DOLINO IN RADOVLJICA Z gozdom prekrit grič Obla gorica je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Foto: Andraž Pavlič. Število turističnih nočitev domačih in tujih gostov v občini Radovljica med letoma 2014 in 2017. Vir: SURS 2019. 30 Postaja 2: Radovljica – Linhartov trg V 14. stoletju, ko je Radovljica dobila tržne pravice, je bila zemljiška posest grofov Orten- buržanov. Plemiška rodbina si je na območju Dežele močno prizadevala za ustanovitev trgovsko-obrtniškega središča, ki bi bilo obenem tudi obrambno oporišče. Leta 1418 so Ortenburžani izumrli in po dedni pogodbi so jih nasledili grofje Celjski. V tem obdobju si je Radovljica pridobila številne tržne in sodne privilegije. Pozneje je območje naselja pripadlo deželnim knezom Habsburžanom. Radovljica naj bi najpozneje do leta 1510 pridobila mestne pravice. Med drugimi je k tem spadala tudi pravica do gradnje obrambnih naprav. V 16. stoletju je srednjeveško mesto dobilo renesančne prvine in še vedno velja za eno od najbolje ohranjenih srednjeveško- -renesančnih mest ne le pri nas, ampak tudi v evropskem merilu. V tem obdobju so se v mestu naselili grofje Thurni. V 17. in 18. stoletju, torej v obdobju baroka in razsvetljenstva, se je Radovljica začela razraščati zunaj mestnega obzidja. Fevdalne vezi so se začele rahljati. Razsvetljenstvo je tudi čas, ko se je v Radovljici rodil in šolal pomemben rojak, dramatik, zgodovinar in šolnik Anton Tomaž Linhart (1756–1795). Oče je bil Čeh, mati pa Slovenka. V času literarnega delovanja je bil osrednja osebnost slovenskega razsvetljenstva in začetnik gledališča pri nas. Pod vplivom mecena Žige Zoisa je začel ustvarjati v slovenščini. Prevedel in priredil je nemško komedijo Die Feldmühle (Podeželski mlin) in jo poimenoval Županova Micka. Delo velja za prvo slovensko komedijo. Pozneje je napisal še komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Zadnja leta svojega sicer kratkega življenja je preživel v Ljubljani. Ostanki nekdanjega mestnega obrambnega jarka. Foto: Jošt Gantar, www.slovenia.info. 31 KROPA Z LIPNIŠKO DOLINO IN RADOVLJICA Linhartov trg v Radovljici. Foto: Jošt Gantar, www.slovenia.info. Renesančna Vidičeva hiša s spomenikom podjetnici in mecenki Josipini Hočevar. Foto: Miran Kambič, www.slovenia.info. 32 Mrakova hiša, v kateri so prostori Turistično informacijskega centra Radovljica. Foto: Andraž Pavlič. Ponudba domačih obrtnikov in rokodelcev v Turistično informacijskem centru. Foto: Peter Kumer. 33 KROPA Z LIPNIŠKO DOLINO IN RADOVLJICA Radovljiški Linhartov trg je nastal na manjši rečni terasi 75 m nad reko Savo. Na privlač- nem trgu so ohranjene dobro vzdrževane hiše iz 16., 17. in 18. stoletja. Tik ob vhodu v staro mestno jedro je v pritličju Mrakove hiše Turistično informacijski center Radovljica. kjer so na razpolago informacije o Radovljici in okoliških krajih, zemljevidi, vstopnice in vodeni ogledi. V ponudbi imajo tudi izdelke lastne blagovne znamke Turizem Radovljica ter izdelke lokal- nih obrtnikov in rokodelcev. Nekoliko naprej od Mrakove hiše stoji rojstna hiša Antona Tomaža Linharta. Možen je samo ogled njenega pročelja, na katerem je vzidana spominska plošča. Hiša je bila obno- vljena po požaru leta 1835. Takrat je pročelje dobilo novo reliefno okrasje, ki ga sestavljajo podobe kiparjev, godcev, slikarjev in kamnosekov. V nizu enonadstropnih stavb stoji na jugozahodni strani Linhartovega trga Šivčeva hiša, ki velja za enega od najimenitejših primerkov srednjeveškega meščanskega stavbarstva ne le v Radovljici, ampak v celotni Sloveniji. Fasado krasijo freska s prizorom Usmiljenega Samaritana iz 17. stoletja, šivani robovi in nadstropni pomol. Ohranjena je tudi notranjost, ki se uporablja za poročno dvorano in galerijo. Hiša je poimenovana po zadnjih lastnikih, ki so jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prodali občini. Od takrat jo upravljajo Muzeji radovljiške občine. Nasproti Šivčeve hiše stoji veliko poslopje Graščina. Prvotni grad so leta 1511 prezidali, pozneje pa so ga še dodatno razširili grofje Thurn-Valsassina. Na fasadi Graščine so upodo- bitve rastlin in mask iz sredine 18. stoletja. V pritličnih prostorih je Glasbena šola Radovljica, v prvem nadstropju sta dobro obiskana Mestni in Čebelarski muzej. Šivčeva hiša na Linhartovem trgu v božično-novoletnem času. Foto: Miran Kambič, www.slovenia.info. 34 Baročna graščina na Linhartovem trgu. Foto: Andraž Pavlič. Častitljiva, 180 let stara gostilna Lectar, v kateri je tudi lectarski muzej. Foto: Andraž Pavlič. 35 KROPA Z LIPNIŠKO DOLINO IN RADOVLJICA Čebelarski muzej v Graščini je odprt od leta 1959 in skrbi za predstavitev bogate dedi- ščine čebelarstva na Slovenskem, ki je bilo že v 18. in 19. stoletju pomembna gospodarska dejavnost. V muzeju si je mogoče ogledati značilna čebelja prebivališča in čebelarsko orodje, v biološki sobi je predstavljeno življenje in delo naše avtohtone čebelje pasme kranjske sivke, likovni del pa vsebuje številne poslikane panjske končnice. Poslikava panjskih končnic je zvrst ljudske umetnosti, ki se je razvila v 18. stoletju in je značilna samo za območje slovenskega dela Alp. Lesene deščice, ki so zapirale prednji del čebeljih panjev, so ljudski umetniki in tudi nekateri priznani slikarji poslikali s prizori z nabo- žno vsebino, iz živalskega sveta, s šaljivimi temami ali z zgodovinskimi dogodki. Z radovlji- škega območja izhaja več pomembnih čebelarjev; še najbolj znan med njimi je Anton Janša (1734–1773), ki je bil v času Marije Terezije dejaven kot inovator na področju čebelarjenja in dvorni učitelj čebelarstva. Postaja 3: Lipniška dolina – rudnik Štolm Območje Lipniške doline in Dobrav se razprostira v severozahodnem delu Ljubljanske kotline, natančneje, na meji med predalpskim hribovjem in Ljubljansko kotlino. Glavni vodotok je potok Lipnica, ki vzporedno s Savo teče od severozahoda proti jugovzhodu. Lipniška dolina v celoti pripada alpskemu oziroma predalpskemu podnebnemu obmo- Ena od prireditev v Radovljici je tako imenovani Srednjeveški dan. Foto: Primož Černe, arhiv JZTK Radovljica, www.slovenia.info. 36 čju, vendar se krajevne razmere glede na lego spreminjajo. Značilni so hladne, vendar ne ekstremno mrzle zime, in topla, vendar ne prevroča poletja. Padavine so enakomerno raz- porejene prek celega leta in jih je za rast kulturnih rastlin dovolj. Naselja so po nastanku kmečka, izjemi sta Kamna Gorica in Kropa, ki imata tudi največ prebivalcev. Nad naseljem Lancovo so na nizkem slemenu med dolinama Lipnice in Save ostanki Pustega gradu, v preteklosti imenovanega Lipniški grad. Grad se prvič omenja leta 1263 kot mogočen objekt, ki je bil sprva sedež Ortenburžanov, pozneje pa so ga podedovali grofje Celjski. V 16. stoletju je pogorel in ker ga niso obnovili, so od takrat dalje vidne le še njegove razvaline. Vhod v že dolgo opuščeni rudnik Štolm je na robu apnenčaste terase v neposredni bli- žini potoka Lipnice. Z izkopavanjem rude so v drugi polovici 18. stoletja planoto preluknjali po njeni celotni širini. Po ljudskem izročilu naj bi rudniški rov segal vse do Mišač, dolg naj bi bil torej nekje do 800 m. Do 90 m globok rov je zasul zemeljski usad. Rudišče poteka čez prelom Rudnice. Po celotni črti preloma so posejane številne vrtače in brezna. Železovo rudo so sprva pobirali na površju ter iz brezen in vrtač, pozneje pa so v ta namen skopali rudnik in jo pobirali tudi z dna brezen. Ker brezna niso bila globoka, niso kopali globje v tla. Rudo, ki so jo pridobili v rudniku Štolm, so izpirali v bližnji Lipnici in jo v železo večji del pretalili v plavžih v bližnji Kamni Gorici. Udeleženci ekskurzije pred vhodom v rudnik Štolm. Foto: Peter Kumer. 39 KROPA Z LIPNIŠKO DOLINO IN RADOVLJICA Pogled na trško jedro Krope. V ozadju stoji podružnična cerkev Matere Božje. Foto: Andraž Pavlič. Regulirana Kroparica. Foto: Lorenzo Mangis, flickr. 40 Indeks starosti prebivalstva v Kropi. Vir: SURS 2019. Vigenjc Vice. Ko je bilo železarstvo v Kropi na vrhuncu, je bilo v naselju kar 19 takšnih kovačnic, zdaj pa je ohranjena le še ta. Foto: Andraž Pavlič. 46 višje ležeči kraji. Padavinska postaja na Bukovem (900 m) zahodno pod Kojco (1303 m) jih na primer beleži 2096 mm letno. Padavinski režim je submediteranski, z glavnim padavinskim viškom jeseni in drugotnim na prehodu pomladi v poletje. Najmanj padavin je na prehodu zime v pomlad ter v obeh najtoplejših poletnih mesecih. Glede temperatur izstopa toplo- tni pas na prisojnih pobočjih z nadmorsko višino od 600 do 800 m, kjer je povprečna letna temperatura 8,3 ºC (meteorološka postaja Novaki nad Cerknim), kar je posledica zimskega in jutranjega toplotnega obrata v dolini. Na neprepustnih, silikatnih kamninah prevladujejo kisle, distrične rjave prsti, na apnen- cih in dolomitih rjave pokarbonatne prsti in rendzine (strma pobočja), v dolinah pa obrečne prsti, ki jih ponekod zamenjajo oglejene. Prevladujejo bukovi gozdovi; na nižje ležečih pri- sojah toploljubni gozd bukve in gabrovca, na osojah predalpski gozd bukve in jelke, na območjih z bolj kislimi prstmi pa kisloljubni gozd bukve, kostanja in hrasta (Perko in Orožen Adamič 1998). Občina Cerkno s površino 131,6 km 2 je del goriške statistične regije. Število prebivalcev v občini se zadnje desetletje nenehno zmanjšuje: leta 2011 jih je bilo 4784, leta 2015 4669, leta 2018 pa 4588 (SURS 2018). Leta 2015 je bila gostota poselitve cerkljanske občine 36 ljudi na km 2 , kar je skoraj trikrat manj od slovenskega povprečja (102). Prebivalci Cerkljanskega so se do sredine 20. stoletja večinoma ukvarjali s kmetijstvom, ki je sedaj praviloma le še dopolnilna dejavnost. V hribovskih naseljih je čistih kmetij zelo malo, na mnogih so ljudje ostareli. Na večini hribovskih kmetij je vsaj en družinski član, Panorama Cerkljanskega z najvišjim vrhom Poreznom v ozadju in vasjo Reka v dolini v ospredju. Foto: Renata Mavri. 48 Postaja 1: Reka – arheološki najdišči Grad in Kazarsko Arheološki park Divje babe v zahodnem delu občine Cerkno obsega območje arheološkega najdišča Divje babe, širše območje Šebreljske planote z naseljema Šebrelje in Jagršče, obmo- čje naselja Police severno nad Idrijco ter vse tamkajšnje naravne in kulturne znamenitostmi (Izhodišča za načrt upravljanja … 2007). Na njegovem severnem robu sta pri vasi Reka arhe- ološki najdišči Grad in Kazarsko, kjer so številne najdbe iz mlajše železne in začetka rimske dobe. Najdišči sta kot skupna enota Grad in Kazarsko zavedeni tudi v Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Idrija. Odmaknjeni hriboviti deli Tolminskega in Cerkljanskega so bili priključeni k rimski državi v zadnjih desetletjih pred našim štetjem. Iz tega časa so predmeti, ki pričajo, da je rimska vojska oblegala oporišča staroselcev na Gradu pri Reki in bližnjem Gradišču v Cerknem. Takratni prebivalci teh krajev so bili verjetno Karni, ki so sicer poseljevali širše severnoja- Grafikon 1: Nočitve tujih gostov v občini Cerkno leta 2017 po državah njihovega bivanja. Vir: SURS 2018. 50 dransko zaledje s Krasom, Notranjsko in Posočje, vse do sedanjega Kranja. Cesar Oktavijan jih je porazil v prvih dveh letih ilirskih vojn (35–34 pr. n. št.). Podobnost najdb na obeh najdiščih ne dopušča nikakršnega dvoma o tem, da sta bili obe obleganji del iste vojaške operacije. Bolje je raziskan Grad pri Reki, ki je na grebenu, okrog katerega Idrijca v sicer ozki dolini naredi izrazit ovinek. Na širšem območju Gradu in v smeri proti Policam so našli številne železne konice izstrelkov katapultov, kopij in različnih tipov puščic ter svinčene izstrelke (želode), ki so jih izstreljevali s pračami, pa tudi žebljičke, s katerimi so bili okovani podplati obuval rimskih vojakov, ter zaponke, s katerimi so si ti spe- njali plašče. Najdbe rimskega orožja in vojaške opreme so izjemno dragocene zaradi velike redkosti in izpovednosti, saj so bile najdene na mestu, kjer je potekalo vojaško obleganje. Na območju Arheološkega parka Divje babe je ob cesti od Kazarske grape do odcepa ceste za Bukovo grobišče iz mlajše železne dobe. Tukaj so svoje umrle pokopavali v 1. stole - tju pred našim štetjem in neposredno po rimskem zavojevanju. Najmlajši grobovi so iz časa, ko je vladal cesar Avgust (do leta 14 našega štetja); v njih so pokopani potomci bojevnikov, s katerimi so se Rimljani sredi četrtega desetletja pred našim štetjem spopadli na Gradu. Med najdbami v grobovih so sponke za oblačila, nakit, orožje (čelada, meči, sulične osti in deli ščitov) ter poljedelsko orodje in sekire (Arheološki park Divje babe 2018). Pogled na zahodni del Cerkljanskega s plečato Kojco v sredini ter arheološkim najdiščem Grad pri vasi Reka na dnu doline Idrijce v ospredju. Foto: Renata Mavri. 52 Originalno neandertalčevo glasbilo, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije: Foto: Marko Zaplatil, Arhiv GIAM ZRC SAZU. Povečana replika znamenitega neandertalčevega glasbila, najdenega v jami Divje babe I. Foto: Bernarda Avsenik. 54 Udeleženci ekskurzije na poti proti jami Divje babe I. Foto: Igor Pšeničnik. V notranjosti jame. Foto: Igor Pšeničnik. 56 vlažnem podnebju. Starost večine najdb je bila določena z uporabo različnih fizikalno-kemij- skih metod: v letih 1996–2004 z metodo ESR (elektronska spinska resonanca) v Združenih državah, starost plasti 2–8 pa leta 1986 z metodo 14 C (radioaktivni izotop, AMS) v Kanadi (Turk 2007 in 2014). Zaradi izrednega arheološkega, kulturnega, zgodovinskega in znanstvenega pomena je bilo leta 1997 arheološko najdišče Divje Babe I z odlokom Občine Cerkno zavarovano kot arheološki spomenik. Z namenom trajnega ohranjanja ga je z Zakonom o varstvu kul- turne dediščine zavarovala tudi država. V njegovem 55. členu je opredeljeno, da so posegi v najdišče, ki bi rušili njegovo celovitost, neokrnjenost in izvirnost ali bi kakorkoli spremenili njegove lastnosti, vsebino, obliko in njegovo neposredno okolje, brez ustreznega dovoljenja prepovedani. S soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine so dopustni le zavarovalni posegi in znanstvene raziskave. Lastnica parcele je Občina Cerkno, ki je tudi lastnica arhe- ološkega najdišča (Izhodišča za načrt upravljanja … 2007). Občina Cerkno je že leta 1998 predlagala lokalnega upravljavca arheološkega najdišča, vendar ta zaradi prevelikih finančnih ovir ni bil izbran. Pripravila je tudi izhodišča za upra- vljavski načrt arheološkega najdišča in s tem želela okrepiti sodelovanje med različnimi ustanovami na regionalni in državni ravni, pridobiti potrebna znanja in spretnosti ter zago- toviti dodatne finančne in materialne vire, potrebne za njegovo nadaljnje urejanje. Namen priprave izhodišč za upravljavski načrt je bil tudi predlog, da se status arheološkega najdišča Jama Divje babe II. Foto: Bernarda Avsenik. 58 Cerkev sv. Ivana na Šebreljski planoti. Foto: Igor Pšeničnik. Oltar v cerkvi sv. Ivana. Foto: Bernarda Avsenik. 67 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA je rojevala nova veda krasoslovje; slovenska krasoslovna terminologija je opazno vplivala na razvoj mednarodne krasoslovne terminologije. Na 32 km 2 prostranem območju najdemo dva ponora Reke, petnajst velikih udornic, stotine vrtač, številne podzemne, pa tudi brezstrope jame. V zgornjekrednih apnencih sta nastala eden največjih doslej znanih podzemnih kanjonov z dolžino 2600 m, širino od 10 do 60 m in višino do 146 m ter ena največjih podzemnih dvoran na svetu, imenovana Marte - lova dvorana s prostornino 2,2 milijona kubičnih metrov. Oblikoval ju je lahko le zelo vodnat vodotok, kakršna je Reka (Mihevc 2001), ki jo poznamo tudi kot Notranjsko Reko oziroma Veliko vodo. Tu imamo vpogled v več milijonov let potekajočo speleogenezo, katere učinek je jamski sistem, splet rovov v različnih etažah. Od pradavnine dalje jih je oblikovala Reka s pritoki in se pri tem skozi kamninske plasti prebijala vse niže. Na območju parka dojamemo izjemen geografski oziroma strateški položaj obravnava- nega območja, ki je bilo zato skoraj brez presledkov tisočletja dolgo v središču zanimanja človeka, tako z vidika poselitve kot prometa (tranzitnega, romarskega, turističnega). Zaradi vseh navedenih razlogov je bilo območje leta 1986 kot prvo v Sloveniji vpisano na UNESCO-v seznam svetovne dediščine (Konvencija …). Leta 1996 je bil z zakonom (Zakon o …) ustanovljen Regijski park Škocjanske jame, s čimer je območje dobilo državni varstveni status. Leta 1999 je bilo razglašeno za območje Ramsarske konvencije, kar je pomenilo sploh prvi vpis kakega podzemnega kraškega mokrišča na seznam mednarodno pomemb- nih mokrišč na svetu. Na prehodu v 3. tisočletje je park postal tudi del Mreže zavarovanih Panorama osrčja Regijskega parka Škocjanske jame. Foto: Marjan Garbajs. 72 Prireditveni prostor v borjaču domačije Belajevih. Foto: Maja Topole. Gojenje zelišč pri Belajevih. Foto: Matjaž Geršič. 73 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA Prikaz destilacije žganja s kraškim šetrajem v okviru ene od prireditev na domačiji. Foto: Matjaž Geršič. Na domačiji se je mogoče poučiti o rabi začimbnic v kulinariki. Foto: Maja Topole. 75 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA Ponor hudournika Golobert v Mejamah. Foto: Maja Topole. Ledarski kal v Lasatkah pri Danah. Foto: Maja Topole. 77 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA dna, odstranjevanje čezmerne zarasti, naplavin in odpadkov ter preprečevanje vnosa tuje- rodnih vrst (Maher 2007). V primerjavi s kali so vodnjaki nastali precej pozneje; najstarejši datiran slovenski kmečki vodnjak je s konca 17. stoletja (Makarovič 1981). Več so jih zgradili šele v 19. in 20. stoletju (Belingar 2007 in 2011a). Premožnejši posestniki so imeli lastne vodnjake znotraj svojih borjačev, ostali pa so se oskrbovali iz skupnih, tako imenovanih komunskih vodnjakov. Ti so stali na osrednjem vaškem trgu in so se napajali z okoliških streh, danski vaški vodnjak pa tudi iz vodnega vira pod Starimi Danami. Kali in vodnjaki so bili vse do začetka 20. stoletja v domeni vasi. Še pred prvo svetovno vojno je avstrijska vlada s popisom vodnih virov ter finančno in strokovno podporo odlo- čilno vplivala na izboljšanje higienskih razmer ter vodnih zalog prebivalcev (Belingar 2007, 2011a in 2011b; Zobec 2008). 4. postaja: jami na Prevali Glede na izjemno prevotljenost škocjanskega območja ne preseneča številnost arheoloških odkritij, predvsem jamskih. Podzemlje so najprej odkrivali speleologi, ti pa so pritegnili še arheologe. V neposredni okolici Škocjana lahko naštejemo kar okrog trideset arheoloških najdišč (Turk 2017a). Komunski vodnjak na osrednjem vaškem trgu v Danah. Foto: Maja Topole. 78 Slab kilometer jugozahodno od Matavuna je na nadmorski višini 467 m Jama na Prevali II, znana tudi pod imenoma Velika jama na Prevali in Mušja jama (Teržan in sodelavci 2016). Na površju so v kristalasti sigi tri vhodne odprtine, med seboj ločene s podornima skalama. Vodijo v 47 m globoko brezno, ki se zvonasto razširi do premera okrog 20 m. Pod njim je okrog 10 m visok stožec. Gre za podorni grušč, na vrhu pa tudi nametano kamenje. Vhodno brezno obvisi nad 230 m dolgim vodoravnim Glavnim rovom, ki se proti jugozahodu kmalu konča, proti zahodu pa izteče v 6 m globoko brezno in nekajmetrski rov (Mihevc 2016). Jama na Prevali II je kot eno najpomembnejših slovenskih arheoloških najdišč od leta 1996 spomenik državnega pomena. Dostop vanjo je zamrežen. Leta 1881 sta jo kot prva raziskovala Friedrich Müller in Joseph Marinitsch, prve arheološke predmete pa je leta 1909 v podornem stožcu našel italijanski jamar Pietro Savini. S financiranjem dunajske Prazgodo- vinske komisije je ob posredovanju arheologa Josefa Szombathyja izkopavanja nadaljeval v letih 1910 in 1911 (Mader 2016). V podornem stožcu je približno meter globoko naletel na plast arheoloških ostankov. V njej je bilo poleg ožganih živalskih kosti najdenih okrog 1000 predmetov, večinoma brona- stih, nekaj tudi železnih. Prevladovalo je prestižno orožje: sulične osti, tulaste sekire, meči, oklepi, čelade, vmes so bili tudi fragmenti bronastega posodja, orodje (sekire, srpi, noži), nakit oziroma oblačilni dodatki (igle, fibule, ovratnice, zapestnice). Predmeti so bili razlo- mljeni, zaradi izpostavljenosti ognju tudi raztopljeni. Deformirani naj bi bili med kultnimi obredi, med katerimi so zmagovalci darovali vojni plen podzemnim božanstvom, domnevno Vhod v Jamo na Prevali II. Foto: Maja Topole. 80 ekipo prišel še 320 m dlje. Sistematičnih raziskav pa so se šele leta 1884 lotili člani Jamskega odseka Primorske sekcije Nemško-Avstrijskega planinskega društva (DÖAV) pod vodstvom Antona Hankeja. Leta 1890 so dosegli sifon Reke v Mrtvem jezeru, odkrivanje njenega nadalj - njega toka proti Kačni jami pa je napredovalo šele 100 let pozneje. Leta 1991 sta namreč Janko Brajnik in Samo Morel preplavala sifon v Marchesettijevem jezeru (Kranjc 1999; Zorman in sodelavci 2003, Peric 2017). V Matavunu sta v prvi polovici 20. stoletja delovali kar dve gostilni, Janezova in Nane- tova. Janezova je za svoje potrebe zgradila ledenico, z ledom pa se je oskrbovala iz bližnjega kala, ki je obnovljen. Vse do izgradnje novega matavunskega turističnega centra leta 1986 je bilo v Matavunu edino sprejemno mesto za oglede Škocjanskih jam (Kranjc 2017). Od novembra 2011 je v domačiji Pr’ Nanetov’h promocijsko-kongresni center, v Matavunu pa je tudi informacijski center Regijskega parka Škocjanske jame. 6. postaja: Škocjan Čeprav območje Škocjana izpričuje večtisočletno kontinuirano poselitev, je imelo najpo- membnejšo vlogo v poznobronasti in železni dobi, med letoma 1300 pr. n. št. in začetkom našega štetja. Tu sta bili takrat na majhni razdalji kar dve veliki utrjeni naselbini, Škocjan in Pogled na vasico Matavun. Foto: Maja Topole. 81 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA Izjemna strateška lega Škocjana. Foto: Maja Topole. Lepo obnovljen J'kopinov skedenj. Foto: Maja Topole. 82 Staro vaško pokopališče z grobovi jamskih raziskovalcev, graditeljev jamskih poti in vodnikov. Foto: Maja Topole. Sedež Javnega zavoda Park Škocjanske jame. Foto: Maja Topole. 84 ponikalnic Reke konča največja slovenska slepa dolina. Planota se v dinarski smeri od seve- rozahoda proti jugovzhodu v dolžini 40 km in širini do 13 km razteza med Brkini, Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino in dolino Soče. Zgrajena je v glavnem iz krednih in paleogenskih apnencev in dolomitov. Je močno prevotljena, saj je na Krasu doslej znanih kar okrog 3500 jam. Površinskih vodotokov ni. Podzemne vode Reke skupaj s preniklo padavinsko vodo pri- hajajo na plan vzdolž obale Tržaškega zaliva, večina na izviru Timave 35 km severozahodno od Škocjanskih jam (Mihevc in sodelavci 2017). Do tja lahko toku Reke v Sloveniji sledimo še v Breznu treh generacij, Kačni jami, Jami 1 v Kanjaducah, Jami Sežanske Reke in Breznu v Stršinkni dolini ter v Italiji v Labodnici in Jami Lazarja Jerka, dlje proti severozahodu pa ni znana nobena jama, kjer bi bila Reka dostopna s površja (Cerkvenik 2017b). Večino svojih voda Reka zbere s flišnih Brkinov. Ker so ti zgrajeni iz neprepustnih lapor- jev, peščenjakov in konglomeratov, je za njih značilen slemenasto-dolinasti relief. Brkini so najvišji na severozahodu, kjer na posameznih mestih presežejo nadmorsko višino 800 m, na jugovzhodu pa se spustijo v Ilirskobistriško kotlino in nadaljujejo v Jelšanska brda. Medtem ko na južni strani Brkinov vsak od 18 potokov samostojno priteče na kras in ob prehodu v Podgrajsko podolje ponikne v svoji slepi dolini, se s severnega dela Brkinov vse vode stekajo v Reko. Ta kot Vela voda izvira na Hrvaškem, južno od Snežnika, na nadmorski višini 784 m. Z desne prejme le še šibke pritoke s kraškega površja. Njen površinski tok do Škocjana meri 54 km, njeno porečje do ponora 350 km 2 , celotno pa okrog 450 km 2 . Od tega je približno tretjina (predvsem Vremščica in Snežnik) zgrajena iz karbonatnih kamnin (Cerkvenik 2017b). Globoko vrezan kanjon Reke. Foto: Maja Topole. 90 9. postaja: Betanja Betanja je gručasta vasica petih domačij na ožjem območju Škocjanskih jam. Največ prebival- cev (36) je imela leta 1900, zdaj pa je število več kot razpolovljeno. Lokacijo naselja odlikuje zavetrna in slikovita lega na terasi med skalnim pomolom vasi Škocjan, udornicami Mala in Velika dolina, Lisičina in Sapendol ter spodnjim delom kanjona Reke. Kamnite hiše so tipično kraške. Značilna predstavnica kraške arhitekture je domačija z zaprtim, s suhozidom ograje- nim borjačem, kjer imajo svoje mesto tudi vodnjak, leseni latnik z brajdo in kamnita miza s klopjo. Borjač pred sunki burje s severa ščitijo stanovanjski in gospodarski objekti, vanj pa vstopimo skozi klesani ter z letnico in imenom opremljeni kamniti portal (kaluna) ter lesena vrata, tako imenovani porton. Okenske odprtine so obdane s kamnitimi okviri (irte); imajo polkna (škure) in železne križe. Na severni, osojni strani so zaradi burje odprtine redkejše in manjše kot na južni, prisojni. Na fasadi izstopata spahnjenica (na zunanji strani mediteran- ske hiše prizidan prostor z odprtim ognjiščem in dimnikom), skozi katero se je odvajal dim iz črne kuhinje, v zgornji, stanovanjski etaži pa leseni gank. Strme dvokapne strehe so bile nekdaj krite s slamo, ki jo je pozneje zamenjal skrl, kot narečno pravijo skrilu, trajnejša in ognjevarna kritina iz slojevitega apnenca. Slaba stran take strehe je bila velika teža, ki je zahtevala masivno leseno konstrukcijo in močne podporne Tominčeva jama. Foto: Maja Topole. 91 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA Vasica Betanja z značilno kraško arhitekturo. Foto: Maja Topole. Objekt turistične kmetije Pr' Betanci s streho iz skrila. Foto: Maja Topole. 93 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA Spodnji slap v Veliki dolini. Foto: Guy Fawkes, flickr. Kraška gmajna s črnim borom. Foto: Maja Topole. 94 je zelo star, o čemer pričajo dimenzije podzemnih jam in velikost Reke. Mihevc (1999, 2001 in 2005) piše o več milijonov let trajajoči speleogenezi. Speleogenetski razvoj podzemnih jam se začne z oblikovanjem prvega jamskega rova, konča pa z izginotjem jame. Na obmo- čju sistema Škocjanskih jam imamo možnost vpogleda v rove, ki se med seboj razlikujejo po starosti, vodnatosti, obliki in vlogi. Razpredajo se v različno globokih podzemnih etažah, še starejši so se zaradi denudacije kot brezstrope jame razgaljeni znašli na površju, najstarejši pa so že izginili z njega. Brezstropo jamo spoznamo po morfologiji površja. Gre za nekakšen jarek oziroma niz vrtač, v katerih najdemo velike količine sige, stalagmite, stalaktite ter avtohtone sedimente, ob tem pa še fluvialne alohtone sedimente (na primer prod iz pisanega roženca, flišnega peščenjaka, krednih in paleogenskih apnencev, tudi kremenčev pesek, tako imenovani vrnik), ki so jih v nekdanjem jamskem okolju odložile ponikalnice. Dokaz za to je siga, odložena prek prodnikov. Ti so se pozneje povezali v konglomerat. Nad severozahodnim robom udornice Lisičine je na primer iztek denudirane brezstrope jame, ki ji na površini, na nadmorski višini od 400 do 460 m, v dolžini 1800 m sledimo proti SZZ, vse do avtoceste južno od Dolnjih Ležeč. Ponekod je široka do 20 m, na koncu pa se Lidarski prikaz brezstrope jame, drugih geomorfoloških oblik in toka Reke na območju Škocjanskih jam. Avtor: Andrej Mihevc. 95 REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME IN OKOLICA zoži in nadaljuje pod površjem. Na jugozahodni strani je ohranjen stranski vhod v podze- mlje v obliki spodmola. Le nekaj sto metrov vstran je 230 m pod površjem aktivna sedanja Škocjanska jama, ki se konča z Mrtvim jezerom (Mihevc in sodelavci 2017). To brezstropo jamo poznamo kot Lipove doline in je primer zadnje razvojne faze jame pred izginotjem. Če predpostavljamo, da se z denudacijo kamninska plast zniža za od 2 do 6 mm v 1000 letih, so brezstrope jame, ki so nekdaj imele nad seboj okrog 100 m debelo plast kamnine, stare od milijon do 5 milijonov let. S takšno starostjo se ujemajo tudi paleo- magnetne datacije brezstropih jam na Krasu (Mihevc 2001). Kako hitro poteka jamski razvoj, je odvisno od podnebnih razmer, rastlinja na površju, kamninske podlage, njene debeline, razpokanosti in števila lezik, pa tudi erozijske baze. Opazna je precejšnja razlika med rastlinjem znotraj brezstrope jame in tistim v oko- lici. Prvo, ki uspeva na sedimentni podlagi, ima namreč precej boljše rastne razmere in je zato bujnejše od tistega na sosednjih plitvih prsteh na apnenčasti podlagi, kjer se drobir sproti topi. Zato so v preteklosti domačini brezstrope jame izkoristili za njive, a zaradi opu- ščanja kmetovanja so se te v zadnjih desetletjih zarasle, tako da jih mestoma že poraščajo mogočna drevesa. Mnoge brezstrope jame je težko identificirati. Marsikje pripomorejo k temu človekovi posegi, kot je gradnja avtoceste, v Lipovih dolinah pa je bila na dnu ležeča masivna siga razkrita zaradi izkopavanja kremenčevega peska za potrebe kovačev in livarjev. Precej sige najdemo vgrajene v okoliške suhe zidove. Še posebej zanimiv je več metrov visok in širok stalagmit, stoječ na dnu tamkajšnje izkopne jame oziroma sredi vrtače (Pleničar 1954; Mihevc 2001). Brezstropa jama Lipove doline: Foto: Maja Topole. 102 političnih meja spreminjala tudi demografska, socialna in gospodarska podoba pokrajine. Kakšna je sodobna primerjava Krasa v Sloveniji in Italiji, je mogoče najbolje spoznavati prav s pešačenjem ali kolesarjenjem po obeh delih. Enodnevno ekskurzijo, ki je udeležencem ponudila oprijemljivo primerjavo slovenskega in italijanskega Krasa, podkrepljeno s strokovnimi razlagami na najzanimivejših točkah poti, smo organizirali na trasi od Sežanskega Krasa in naprej po osrednjem delu kraške planote (Pliskovica, Brje pri Komnu) ter prek državne meje na območje Nabrežine oziroma bližnjega Kraškega roba, ki se strmo spušča na obalo Tržaškega zaliva. Od tam so se udeleženci prav po Kraškem robu spustili v središče Trsta. Skupno so prekolesarili 43 km, pri čemer so se povzpeli za 400 metrov in spustili za 710 metrov. Ekskurzija je bila tematsko osredotočena na okoljske vire Tržaškega Krasa, ki poleg političnih dejavnikov zaznamujejo družbenogeografski razvoj pokrajine, ter na primerjavo italijanskega in slovenskega dela Krasa, ki sta razdeljena tudi zaradi prepleta prostorskih dejavnikov in zgodovine. Okoljske vire smo predstavili v treh sklopih: vodni viri, kmetijstvo in prehrana, vključno z viri iz morja, ter kamen in kamnoseštvo. O organizaciji ekskurzije s kolesi Čeprav manj uveljavljene kot ekskurzije z javnim potniškim prevozom, organiziranim sku- Zaključek ekskurzije je bil v Trstu. Foto: Primož Gašperič. 103 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM pinskim prevozom ali z zasebnimi avtomobili, organizirane kolesarske ekskurzije pridobivajo na priljubljenosti. So odraz trenda preživljanja prostega časa s prvinami rekreacije in bolj trajnostnega prometa. Promet za potrebe rekreacije je dodobra razvit predvsem v avstrij- skem in italijanskem delu alpsko-jadranske regije, pri čemer imajo ključno vlogo ustrezno zasnovane medkrajevne kolesarske steze in druga infrastruktura, ki privlačijo čedalje večje število kolesarjev. Dobro organizirana kolesarska ekskurzija je lahko odlična nadgradnja zasebnega kole- sarjenja in druženja z namenom izobraževanja oziroma poglobljenega spoznavanja pokra- jine. Agencije in druge ustanove, ki v Sloveniji organizirajo kolesarske izlete in ekskurzije, te vidijo predvsem kot promocijo trajnostne mobilnosti za osnovnošolce, interesne skupine, rekreativce in podobno (na primer Ljubljanska kolesarska mreža 2019). Pomembna sta tudi razvoj in izvajanje turizma – tako imenovanih kolesarskih turističnih produktov, ki jih slovenske občine razvijajo predvsem po zgledu avstrijskih občin. Velja namreč, da so kole- sarski turisti dobri in zaželeni gostje, ki v Evropi s tovrstnim turizmom ustvarijo 44 milijard evrov prometa letno. Slovenija je zagotovo idealna kolesarska destinacija, saj lahko na majhnem prostoru ponudi največjo raznolikost, to pa je tisto, kar kolesarji najbolj zavzeto iščejo (Skupnost občin Slovenije 2016). Razen tega so organizirana kolesarjenja del programov lokalnih akcijskih skupin (LAS), kot na primer kolesarske ekskurzije LAS Dolenjska in Bela Krajina, organizirane v okviru projekta Alternativna mobilnost ob Kolpi – Kolpa e-bike, ali ekskurzije Krajinskega Utrinek s kolesarske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva, izvedene 25. maja 2019. Foto: Primož Gašperič. 105 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM spustijo pod ledišče niti v najhladnejšem delu leta, pa vendar so nižje kot v obalnem delu submediteranske podnebne regije, kar onemogoča rast značilnega sredozemskega rastli- nja, denimo oljke, ki je v osrednjem delu Krasa ni. Medtem ko imata slovenski in italijanski del Krasa enotno geološko sestavo, je njuno podnebje vsaj nekolikanj drugačno (Študija o Krasu … 2013), predvsem ko gre za primerjavo slovenske notranjosti planote ter obalnega Trsta in neposredne okolice Kraškega roba med Prosekom in Tržičem. Za Kras so značilni močno degradirani gozdovi z velikim deležem mladega drevja in grmi- čevja ter umetno zasajenimi borovi sestoji, ki se že nekaj desetletij širijo tudi po naravni poti. V smeri Tržaškega zaliva je rastlinstvo čedalje bolj sredozemsko (Študija o Krasu … 2013). Osrednja podolja in grebene, ki sestavljajo planoto Kras, od Tržaškega zaliva ostro raz- dvaja narivni Kraški rob. Ta poteka od Devina (Duino) na severozahodu do neposrednega zaledja Trsta na jugozahodu, nakar se nadaljuje proti Istri. Njegovi strmi robovi, ki ponekod vključujejo navpične stene, segajo do 300 metrov nad morje in so jasen morfološki, pod- nebni in biogeografski mejnik, ki ga prometna in druga infrastruktura le stežka premagujeta. Geopolitika na območju Alp in Jadrana je bila dodobra odvisna od naravnogeografskih značilnosti pokrajine, političnogeografske posledice pa so zatem temeljito zaznamovale družbenogeografsko podobo Krasa. Pričakovati je, da se bosta v razmerah združevanja Evrope in s skoraj popolnim odprtjem meje v enotnem šengenskem prostoru slovenski in italijanski del Krasa razvijala v podobno smer, zato je zaželeno skupno prostorsko načrto- vanje (Študija o Krasu … 2013). Panorama Krasa s Sežano in Tržaškim zalivom v ozadju. Foto: Matevž Lenarčič. 106 Opis poti Postaja 1: Dutovlje – Cesta Marije Terezije Cesta Marije Terezije je sedaj le eden izmed mnogih kolovozov, ki potekajo po kraški gmajni. Nekoč je ta utrjena in z državnimi sredstvi zgrajena pot omogočala učinkovit dostop iz notranjosti monarhije do Trsta in tako podpirala gospodarski ter socialni razvoj pokrajine. Za razliko od Trsta, kjer je bila slovenska narodna skupnost vedno v manjšini, je bilo nje- govo zaledje območje strnjene poselitve Slovencev, tesno navezanih na obalno mesto in z njim povezanih z dobro urejenimi potmi, kakršna je bila tudi Cesta Marije Terezije, zdaj del učne poti v Dutovljah. Cesta Marije Terezije je zdaj na Teranovi krožni poti Dutovlje, opremljeni z informativnimi tablami. Primerna je tako za pešačenje kot kolesarjenje. Pot vodi skozi za Kras tipičen preplet travnikov, gmajne in obdelovalnih zemljišč, predvsem njiv in vinogradov. Informativna tabla na Teranovi krožni poti Dutovlje, ki podrobneje predstavlja Cesto Marije Terezije. Foto: Primož Gašperič. 107 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM Postaja 2: Pliskovica – kali Številni kali v Pliskovici in njeni bližnji okolici niso značilni zgolj za to naselje, pač pa za celoten Kras. Ne glede na to, da Kras letno prejme kar od 1300 do 1700 mm padavin in se tudi prek njega v Jadransko morje zliva približno 29 % internega odtoka Slovenije, je površje Krasa suho. Globoko v njegovi notranjosti se sicer pretaka Reka, a celotno podzemlje prepotuje brez slehernega vpliva na površje. Vsako naselje na Krasu je zaznamovala težavna oskrba z vodo. Bogatejše domačije so imele lastne štirne, ki so zagotavljale kakovostnejšo in pogosteje dostopno vodo iz globljega podzemlja, ostali prebivalci in njihova živina pa skupnostne kale, v katerih se je deževnica zbirala na odprtem. Voda je bila v obdobju suš tudi plačilno sredstvo, saj so revnejši vaščani zanjo morali garati na premožnejših domačijah, opremljenih s štirno (Kristan in Škrinjar 1998). S pomanjkanjem vode se je ukvarjala že avstro-ogrska oblast, ki je z razpisi in s subven- cijami podpirala gradnjo številnih štirn po Krasu. Oskrbovanje z vodo je bilo za takratne oblasti še večjega pomena zaradi povezovanja prestolnice Dunaja z največjim državnim pri- staniščem v Trstu, saj so se že pri načrtovanju Južne železnice soočili s pomanjkanjem vode za oskrbo parnih lokomotiv. Tudi zato so že v 19. stoletju zgradili prvi vodovod, 38 km dolg cevovod iz litoželeznih cevi, speljan od Reke do železniških postaj v Divači, Sežani, na Proseku in v Nabrežini. Drugi vodovod je avstro-ogrska vojska napeljala za lastno oskrbo na fronti v prvi svetovni vojni; za ta namen so zajeli vodo v oddaljenem izviru Hublja pri Ajdovščini. Vaška štirna v Škocjanu. Foto: Maja Topole. 109 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM Jugoslavije razglasili, da bodo upravo cone A šest let prej ustanovljenega Svobodnega trža- škega ozemlja (STO) predali Italiji. Jugoslavija je takoj po razglasu na meji s STO in z Italijo poslala vojsko, po svetu pa se je razlezel strah pred novim oboroženim spopadom na tleh Evrope. Zaplet se je končal 5. oktobra 1954 s podpisom londonskega memoranduma, mednarodnega dogovora, ki so ga v Londonu podpisali zastopniki Italije, Jugoslavije, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike. Z uveljavitvijo sporazuma je vojaška uprava v conah A in B STO iz začasne civilno-vojaške uprave prešla na civilne ustanove. Z memorandumom se je italijanska civilna uprava razširila na večino ozemlja cone A, iz katere se je umaknila angleško-ameriška vojska, jugoslovanska civilna uprava pa na celotno cono B, ki jo je jugoslovanska vojska zasedala od junija 1945. S tem je precejšen del pripadnikov slovenske narodnosti ostal odrezan od matične domovine Slovenije oziroma Jugoslavije. Karavla je gostila od 15 do 25 vojakov, ki so bili del 64. graničarskega bataljona Jugo - slovanske ljudske armade, nameščenega v Sežani. Po osamosvojitvi Slovenije objekt pro- pada, medtem ko so nekatere druge karavle uspešno revitalizirali, predvsem za gostinske in prenočitvene namene. Propadajoča karavla v bližini Brja pri Komnu. Foto: Primož Gašperič. 110 Postaja 4: Praprot – kmetija Zidarič Kras ima izrazito omejene naravne razmere za kmetijstvo, zato je ta dejavnost v glavnem ekstenzivna in poteka na družinskih kmetijah, ki imajo majhno in razdrobljeno posest. Ne glede na to je vloga kmetijstva še vedno nenadomestljiva pri ohranjanju kraških travnikov in pašnikov, pomembnih z vidika zagotavljanja biodiverzitete. Na obeh straneh državne meje je tradicionalno pomembno vinogradništvo, na italijanski strani pa je dokaj pomembno tudi mlekarstvo. Pridelava zelenjave je bila navezana predvsem na neposredno zaledje Trsta. Glavni problemi kraškega kmetijstva so omejene naravne razmere za intenzivnejše kme- tovanje, omejenost vodnih virov, ogozdovanje, opuščanje kmetijstva ob menjavi generacij na kmetijah, razdrobljenost zemljišč, omejevanje kmetijske pridelave s širjenjem prometne in druge infrastrukture ter škoda zaradi divjadi (predvsem divjih prašičev, v posameznih pri- merih tudi volka) (Študija o Krasu … 2013). Z družinskim vinogradništvom in sirarstvom se je uveljavila tudi kmetija Zidarič iz Praproti severno od Nabrežine in vzhodno od Šempolaja (San Pelagio). Sicer skope naravne razmere za kmetovanje izkorišča za izdelavo sira v 70 m globoki kraški jami na domačem posestvu, v kateri se temperatura in vlažnost med letom skorajda ne spreminjata (Zidarič – Jamar 2019). Domačija Zidarič v kraju Praprot nedaleč od Nabrežine. Foto: Primož Gašperič. 111 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM Na tak način zorjeni sir, ki ga prodajajo v več državah, največ pa seveda v Italiji, je dober primer učinkovitega trženja količinsko omejenega proizvoda z družinske kmetije na Krasu. Značilnost turizma na Krasu so tudi turistične kmetije, ki se uspešno povezujejo z lokal- nimi pridelovalci hrane in pijače. Uspešen primer družinske turistične kmetije z vinogradi je tudi domačija Ušaj (Agriturizem Ušaj 2019), kjer so udeleženci ekskurzije obedovali. Postaja 5: Nabrežina – avstro-ogrsko vojaško pokopališče Tematska nit ekskurzije so bili okoljski viri Krasa, pa tudi njihovo izkoriščanje glede na spre- minjajoče se političnogeografske in demografske razmere. Ključni dogodki in spremembe so se dogodili v 20. stoletju, o čemer med drugim pričajo številna pokopališča iz prve sve- tovne vojne in uradno zagotovljena dvojezičnost v Tržaški pokrajini. Vojaško pokopališče pri Nabrežini je obdano s kamnitim zidom. Na njem je pokopanih 1934 avstro-ogrskih vojakov, ki so med prvo svetovno vojno padli na območju med Tržičem in zdaj mejnim hribom Grmada (Monte Ermada, 323 m). Kamniti križi z njihovimi vklesanimi podatki so razmeščeni na travniku. Pokopališče je v dobrem stanju zahvaljujoč obnovitvenim delom, ki jih je v letih 1974– 1975 izpeljalo Združenje mladih gasilcev Zgornje Avstrije. V letih 1993 in 1996 je dela nadalje - Skladišče sira Jamar v sirarni kmetije Zidarič. Foto: Gašper Šubelj. 112 valo združenje Avstrijski črni križ, ki skrbi za obnovo in vzdrževanje vseh vojaških pokopališč, kjer počivajo njihovi sonarodnjaki. Celoten prostor med Alpami in Jadranom, vključno s Krasom, je na stičišču treh jezikov- nih skupin: italijanske (in italijanščini sorodnih jezikov iz romanske skupine, kakršna je fur- lanščina), nemške in slovenske (in slovenščini sorodnih jezikov iz južnoslovanske skupine, kakršna je hrvaščina) ter tem jezikom oziroma jezikovnim skupinam pripadajočih narodov. Slovenska manjšina v Italiji je skupnost od 83.000 do 100.000 v Italiji živečih avtohtonih prebivalcev slovenskega rodu (Kavrečič 2008). Njeni pripadniki poseljujejo 1511 km² veliko obmejno območje, ki se razprostira v Tržaški, Goriški in Videmski pokrajini najbolj seve- rovzhodne italijanske dežele Furlanija - Julijska krajina. Slovenci so se na to območje priselili v 7. stoletju ter nekaj stoletij živeli pod oblastjo oglejskih patriarhov in goriških grofov. Od 15. stoletja do razpada Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne je bilo ozemlje del Avstrijskega cesarstva. V leta 1866 nastalo Kraljevino Italijo so bili najprej vključeni Beneški Slovenci. Večji del slovenske zamejske skupnosti se je pod italijansko upravo znašel po prvi svetovni vojni, ob priključitvi Avstrijskega primorja Italiji. Druga svetovna vojna razmer ni uredila, saj je po njej prišlo do množičnih selitev pri- padnikov narodnostnih skupnosti iz Jugoslavije v Italijo in v obratni smeri. Slovenci v Italiji so zvečine pripadniki urbane skupnosti, vendar v mestih živijo razpr- šeno. V zaledju večjih mest so vendarle ohranili tudi podeželski in kmetijski značaj, saj je kmetovanje še vedno pomembna prvina njihovega preživljanja. Vojaško pokopališče pri Nabrežini. Foto: Andreja Sever. 114 Monoliti nabrežinskega »marmorja« čakajo na nadaljnjo obdelavo. Foto: Primož Gašperič. Rimski kamnolom v Nabrežini. Foto: Primož Gašperič. 115 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM Postaja 7: Nabrežina – razgledišče nad Tržaškim zalivom Tržaški zaliv je del Jadranskega morja, ki se proti severu najgloblje zajeda v evropsko celino. Obsega njegov skrajni severozahodni del. S površino 551 km 2 zavzema manj kot 0,5 % površine Jadranskega morja oziroma manj kot 3 % kopenske površine Slovenije. Zaliv je skoraj pravilne pravokotne oblike in je usmerjen od jugozahoda proti severovzhodu, torej pravokotno na dinarsko smer in podolžno os Jadranskega morja. Vstop v Tržaški zaliv med Savudrijskim rtom in Gradežem (Grado) je širok 20,9 km. Obsežni osrednji del obsega 86 % Tržaškega zaliva, 14 % njegove površine pa sestavlja obrobni del, razčlenjen v zalive (Radinja 1990). Ker je Tržaški zaliv razen skromne površine tudi plitev, njegova povprečna globina je 16,4 m, je zanj značilno izdatno temperaturno kolebanje. Poleti se temperatura vode pov - zpne nad 26 °C, pozimi pa je le okrog 9 °C, s čimer ima bolj celinske kot izrazito maritimne značilnosti (Orožen Adamič 2002). Prav severovzhodno obrobje Tržaškega zaliva, torej obala pod narivnim Kraškim robom, premore edinstven splet kraških jam, spodmolov, brojnic (prav pri Nabrežini) in drugih kraških pojavov. Neposredno z obale se do višine 70 m pri Devinu in celo 300 metrov pri Kontovelu (Contovello) dviguje Kraški rob, na več mestih z navpičnimi stenami iz apnenca. Vzdolž kraškega roba je nanizana serija naselij, od katerih se proti plažam spuščajo stopnice. Neposredno po robu potekata razgledni sprehajalni Rilkejeva pot nad Sesljanskim zalivom in Pot Julija Kugyja na območju Nabrežine (Devin Nabrežina na robu Krasa 2019). Tam je Panorama strmega narivnega Kraškega roba; v ozadju je Sesljanski zaliv. Foto: Herbert Frank, flickr. 116 Plezalec v prepadni steni Kraškega roba na območju Devina. Foto: Xenja Santarelli, flickr. Pogled na Devinski grad z Rilkejeve sprehajalne poti. Foto: Herbert Frank, flickr. 117 TRŽAŠKI KRAS S KOLESOM tudi več razglednih točk, s katerih se odpira pogled na celoten Kraški rob med Devinom in Trstom. Med najbolj znanimi je razgledna točka Tiziana Weiss, ki so jo obiskali tudi udele- ženci ekskurzije. Te razgledne točke so bile v preteklosti namenjene opazovanju gibanja jat tunov, pomembnih za lokalni ribolov. Prav na izrazito toplejših prisojah Kraškega roba so našli zavetje črničevje, žajbelj in druge izrazito sredozemske rastline, ki se v osrednjem delu kraške planote redkeje poja- vljajo, pa tudi oljka, ki je zaradi ostrejših podnebnih razmer v le nekaj kilometrov oddaljeni notranjosti Krasa ni mogoče gojiti. Postaja 8: Križ – Ribiški muzej tržaškega primorja Razen ugodnih razmer, ki jih Kraški rob zagotavlja za vinogradništvo in oljkarstvo, stik Krasa z morjem tradicionalno nudi še en pomemben vir, hrano iz morja. Slovanski priseljenci, ki so na to območje prispeli pred približno 1200 leti, so naleteli na že poseljen obalni pas, kjer je bil dostop do morja enostavnejši. Tudi to je bil razlog za njihovo naselitev na manj rodovitnem Kraškem robu, ki je imel za nameček težji dostop do morja (Volpi Lisjak 2005). Zahteven dostop do morja in malo prostora za sidranje sta narekovala uporabo eno- stavnejših, bolj okretnih plovil, ki jih je bilo mogoče potegniti na obalo in s tem zaščititi pred občasno razburkanim morjem. Tako se je razvila čupa, s stabilizatorjem opremljen drevak za Udeleženci ekskurzije na razgledišču Tiziana Weiss pri Nabrežini. Foto: Primož Gašperič. 118 plutje po Tržaškem zalivu, etnološka značilnost in znanilec tisočletne prisotnosti slovenskih ribičev v skrajnem severnem delu Jadrana (Volpi Lisjak 1997). Skupnost nekdanjih slovenskih ribičev je v zadnjih desetih letih v Križu (Santa Croce) jugovzhodno od Nabrežine uredila Ribiški muzej tržaškega primorja, kjer se je mogoče seznaniti z zgodovino in s tradicijo ribištva slovenskih naseljencev obale Tržaškega zaliva med Trstom in izlivom Timave (Ribiški muzej … 2019). Literatura in viri Agriturizem Ušaj. Medmrežje: http://www.agriturismousaj.it/si/index.html, 15. 7. 2019. ARSO 2018: Kakovost podzemne vode v Sloveniji v letu 2010 – Obala in Kras z Brkini – Ocena kemijskega stanja vodnega telesa podzemne vode. Medmrežje: http://www.arso.gov.si/ vode/podzemne%20vode/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/12%20Obala%20in%20 Kras%20z%20Brkini.pdf, 7. 7. 2019. Cava Romana. Medmrežje: https://www.cavaromana.it, 15. 7. 2019. Model čupe v Ribiškem muzeju v Križu. Foto: Primož Gašperič. 122 Znamenje Svarice in Dajboga na sklepniku portala v vasi Škrbina. Foto: Boris Čok. Portal iz kraškega marmorja v Divači. Foto: Boris Čok. 123 STAROVERSKI KRAS Na poti Ob prihodu v Divačo smo se najprej okrepčali s kavico v gostišču Risnik, poimenovanem po bližnji veliki udornici, kjer naj bi v davnih časih živeli risi. Udornica je nastala s podrtjem stropa ogromne dvorane v kraški jami. Potem smo krenili v stari del vasi, kjer stoji Škrateljnova hiša, nekdaj dom prve sloven- ske filmske igralke Ide Kravanja z umetniškim imenom Ita Rina (1907–1979). Sedaj je v njej Muzej slovenskih filmskih igralcev. Škrateljnova hiša je značilna predstavnica tradicionalne kraške stavbne arhitekture. V bližini smo si ogledali kamniti vhod v borjač prton ali portal, leta 1838 izdelan iz kra- škega marmorja, na katerem so vklesana staroverska zaščitna znamenja, ki varujejo doma- čijo. Zanimivo pri tem portalu je, da je bilo odkrušeno krščansko znamenje (lastniki ne vedo ne kdaj ne zakaj), ostala, predkrščanska znamenja, ki so prikrita podoba starih slovenskih bogov Svetovida, Kresnika in Dajboga, pa so ostala nedotaknjena. Kresnikovo znamenje Svarica (šestlistni cvet), kot mu pravijo na Gornjem Krasu (na Komenskem pa Morca ter v Brkinih in Istri Perunica) ščiti domačijo pred udarom strele, krog okrog cveta je Dejbuh (Dajbog), ki je bog Sonca in Kresnikov oče. Ta naj bi domačiji zagotovil izobilje poljskih pridelkov. Trije polžki (spirale), naj bi predstavljali večnost oziroma ohranjanje rodu. Na kamnitih portalih in kolonah po celotnem Krasu je še vedno ohranjenih ogromno podobnih zaščitnih znamenj (Hrobat Virloget in Kavrečič 2015). Divaška cerkev v sedanji podobi. Levo pod ogledalom je viden pil. Foto: Boris Čok. 124 Pil od blizu. Svetnik naj bi ženskam »čudežno« pomagal pri rojevanju moških potomcev. Slika v pilu je sodobnejša stvaritev, izvorna ni znana. Foto: Boris Čok. 126 Vhod v jamo oziroma spodmol Triglavca. Foto: Boris Čok. 127 STAROVERSKI KRAS Kultna stalagmit Deva in stalaktit Devač v jami Triglavca. Foto: Boris Čok. 128 čine. Prizor obeh daje videz jarjenja – oplajanja, kot so ga dojemali naši predniki. Zaradi tega je bila jama namenjena obredom plodnosti žit in priprošnjam z namenom zanositve sina. Staroverci so priprošnje za rodnost opravljali jeseni, ob polni Luni. Obredi so bili name- njeni dobri in plodni letini rži, pšenice in ajde. Obred je izvajal svečenik, tako imenovana božja glava, iz česar se je ohranil priimek Božeglav. Ob sebi je imel štiri mlada dekleta svetice (svečenice). Te so na predvečer obreda nabrale vejice praproti in jih oprale na svetem izviru Wruoće, sedaj imenovanem Vroček. Iz vejic so naredile preproste pasove, ki so si jih okrog života zavezale čez svečano belo obleko. Pozno zvečer so ob polni luni na skrivaj krenili iz Prelož proti spodmolu. Pred vstopom v jamo je starešina prižgal baklo in jo ob prihodu k obrednemu kamnu zataknil v izklesano luknjico na glavi boginje. Dekleta, ki so za ta namen imela okrog pasu na vrvici pripete vejice praproti, so pasove odvezala in jih položila na boginjin vrat. Praprot naj bi se navzela njene čudežne moči. Svečenik je v vdolbino z vodo potresel tri vrste žit in pri tem za vsako izgovoril priprošnjo: »O Deva, daj da bi dobro obrodila, da jim Mora ne bi nič slabega storila!« Dekleta so vzkliknila: »O Deva jarovi!« Po opravljenem obredu so si zavezala praprotne pasove, svečenik je vzel baklo in jo ob izhodu zaradi varnosti ugasnil. Pot domov jim je osvetljevala mesečina. Naslednje jutro so dekleta posvečene praprotne liste raznosila po hišah. Zatikala so jih na podboje vrat ali nad ognjišča domačij. Za zdravo življenje, proti nesreči! Ob obratu meseca se je starešina božja glava vrnil v jamo. Medtem je zrnje v vdolbini vzklilo v kalčke, ki jih je Sveti izvir Vroček v današnjih dneh. Izvirska voda naj bi zdravila prebavne organe. Foto: Boris Čok. 129 STAROVERSKI KRAS Sončeva svetloba se od obrednega kamna pomika proti levi. Foto: Boris Čok. Sončni žarki so v notranjost Triglavce posijali tudi 29. oktobra 2018. Foto: Boris Čok. 131 STAROVERSKI KRAS Vhod v jamo Terglovco z lepo vidnimi tremi kamni v obliki Triglava. Foto: Boris Čok. Naravni oltar z vdolbino v Ruščevi dolinici. Kamniti krog je bil narejen ob snemanju dokumentarnega filma Sveta voda Vročka. Foto: Boris Čok. 132 in podobne obrede izvajale, so rekli vidence, vedeževalke torej. Obred videnje se je ohranil vse do leta 1948! Na parceli, kjer je ta sveti prostor, smo se podučili še o ustvarjanju kulturne pokrajine na Krasu, ki jo predstavljajo različne suhozidne gradnje. Največ je seveda suhih zidov, ki so jih zgradili iz odvečnega kamenja, katerega so pobirali ob čiščenju svojih parcel, da so lahko ustvarili pašnike, travnike, vinograde in njive. Odvečno kamenje iz skal, ki so jih predhodno razstrelili in še prej ročno razbili, so zlagali tudi v groblje ali griže. V bolj strmih vinogradih pa so ga vzidavali tudi v podporne zidove, imenovane škarpe. Na podoben način so izdelali tudi poti v doline in vrtače, kjer so imeli njive. Ker so bili ljudje pogosto daleč od vasi in v bližini ni bilo nobenega naravnega zaveti- šča, so si sezidali preprosta zatočišča šiške ali hiške. Glede na uporabnost poznamo pastir- ske hiške, teh je največ, kamnoseške v kamnolomih, vinogradniške po terasah in paštnih ter poljske ob obdelovalnih zemljiščih. Poljsko hiško smo si lahko ogledali v bližnji dolini, kjer je bila nekoč manjša njiva. Ta hiška velja za eno najstarejših v okolici Lokve. Njeno starost ocenjujejo na več kot 200 let. Poleg nje je na isti parceli še šest hišk, saj so imeli Ruščevi pastirji običaj, da si je vsak zgradil lastno hiško. S tem je dokazal, da je poleg pastirstva sposoben še česa drugega! Pastirske hiške so preprosta zavetišča pred nevihto ali burjo, pa tudi poletno vročino. Ekskurzijo smo nadaljevali do vaškega jedra Lokve, kjer smo si v zgornjem delu vasi ali Britofu ogledali župnijsko cerkev sv. Mihaela s poslikavami akademskega slikarja Toneta Vdolbina, v katero so položili vrč. Foto: Gregor Šubic. 133 STAROVERSKI KRAS Kralja iz leta 1942. Ob tem je bila podana kratka razlaga nastanka in pomena fresk in tudi zgodovine ter razvoja vasi Lokev in bližnjih Prelož. Stara vas Rena (Ime izhaja iz izraza renati, ki v stari lokavščini pomeni podedovati, vzdr- ževati. Staro ime se je ohranilo, vendar je ta del vasi ob širitvi dobil še ime Dulanja vas, kar lahko poknjižimo v Doljna vas ali Dolenja vas) v zahodnem delu Lokev, nad sedanjo pršutarno, je nastala potem, ko so se verjetno v času prihoda Rimljanov staroselci preselili z gradišča Klemenka. Ker je bil tod pomemben prehod z obale oziroma iz takratnega mesta Tergestum v notranjost, so priseljenci ustanovili postojanko na območju z ledinskim imenom Merišče. Njeni ostanki so še vedno vidni kot ogromne groblje oziroma terase. Poleg številnih najdb iz tistega obdobja sta najbolje ohranjena zanimiva stebra, verjetno iz nekdanjega svetišča ali rustikalne hiše, ki sta bila leta 1855 vgrajena v mrliško kapelo na vaškem pokopališču. Pokopališče in kapelo je moj prapraded, kamnosek Jože Čok – Liletov začel graditi potem, ko so prvotno cerkev po prvi širitvi leta 1613 znova razširili leta 1850. Zaradi tega so staro pokopališče (britof) ukinili, kosti pokojnikov pa položili v skupno grobnico pod kapelo sv. Marije Pomočnice. Takrat je ta del naselja dobil ime Britof. Po propadu Rimskega cesarstva in ob širjenju krščanstva je Lokev pripadla Oglejskim patriarhom, pozneje pa goriško-tirolskim grofom. Sploh prvič je omenjena prav v njihovih listinah iz leta 1234. Po ljudskem izročilu, nekaterih manjših najdbah in znamenjih na kamnih naj bi okrog leta 1280 v sedanjem vaškem jedru, kjer stojijo cerkev, kapelica in protiturški tabor, postojanko ustanovili vitezi Templjarji. Kot je znano, ti niso bili zgolj bojevniki za Sveto Poljska hiška v dolini na Ruščevi parceli. Foto: Boris Čok. 134 deželo, pač pa tudi zaščitniki trgovcev in karavan, obrtniki, neke vrste bankirji, mitničarji in trgovci. V času svoje prisotnosti v naselju so zgradili samostan – sedaj imenovan Templjar- ska hiša, cerkev Sv. Jurija, obrambni zid in tudi večje napajališče za tovorne živali, ki so v karavanah prihajale iz Trsta in različno blago tovorile v notranjost, pa tudi v obratni smeri, iz notranjosti v Trst. Vodo za napajanje je bilo treba plačevati. Ker se je vas začela širiti okrog postojanke templjarjev z napajališčem, so jo po zbiralniku vode lokvi poimenovali Lokev. Po uničenju templjarskega reda so večino njegovih članov pobili, nekaterim pa se je vendarle uspelo skriti. Poveljnik lokavske postojanke Cornelius (po njem se je vas v tem- pljarskem obdobju nekaj časa imenovala Cornial, pod Habsburžani pa nekaj časa Hulben) naj bi se skril pri domačinih, ki so po njem dobili družinski vzdevek Kornelovi. Kljub razme- roma kratki prisotnosti Templjarjev v naših krajih so se o njih ohranile številne pripovedi in pravljice, ki jih je zbrala Majda Peršolja in zapisala v knjižici Templjarske pravljice. V času turških vpadov so se za prevlado na tem območju borili Tržačani, Benečani in Habsburžani. Predvsem zaradi mitnice je Lokev utrpela kar nekaj turških vpadov. Iz ostan- kov nekdanjega zidu templjarske postojanke in drugega kamenja so leta 1487 dokončali izgradnjo protiturške utrdbe, ki so jo domačini poimenovali Tabor. Ker so jo po koncu tur- ških ropanj uporabljali kot silos za žito, je na vrhu dobila ostrešje. Leta 1813 so ji prizidali pokrito stopnišče ter v njej uredili krajevni urad in zapor. Od srede 19. stoletja do leta 1892, ko je bilo zgrajeno sedanje šolsko poslopje, je bil del prostorov namenjen šolajoči mladini. Okrog leta 1630 so se na nove parcele vzhodno od Britofa iz Dulanje vasi priselili trije Panorama naselja Lokev; v ozadju se vzpenja Snežnik. Foto: Matevž Lenarčič. 136 V času osamosvajanja Slovenije leta 1991 in ob prehodu Jugoslovanske ljudske armade s tanki je v vasi nastal pravcati upor, ko so domačini z barikadami za nekaj ur preprečili vojski, da bi zasedla mejni prehod Lipica. Po osamosvojitvi je Lokev pridobila optično omrežje, poštni urad in gasilski dom, obnovljeni so bili vaško jedro, kulturni dom, Templjarska hiša … Poleg obstoječih gostiln in kamnoseških delavnic so nastala številna druga obrtna podje- tja. Kljub temu večina mladih izobražencev ne dobi ustrezne zaposlitve in se odseljujejo v večja mesta po Sloveniji. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in šengensko območje se je v Lokev priselilo več ljudi iz Republike Italije, predvsem italijanske narodnosti, nekaj pa tudi zamejskih Slovencev. Ker ni bilo časa za vse načrtovane oglede, smo se o nadaljnji poti odločali med Gluhim dolom in Debelim školjem; glasovanje se je prevesilo v prid slednjega. Tako smo krenili proti Bazovici, kjer smo parkirali in po prijetni hoji po Cesarski cesti prišli do skrivnostne suhozi- dne gradnje. Domnevno je bila ta megalitska znamenitost svetišče, pa tudi nekakšen astro- nomski observatorij. Na podlagi starodavnih in tudi sodobnih opažanj se da ugotoviti, da so bili pokončni kamni na terasah in zunaj amfiteatra namenjeni opazovanju Sonca in Lune. Celoten amfiteater obdaja krog iz manjših kamnov. V zadnjem času so bile v bližnji okolici najdene še nekatere druge kamnite strukture, ki potrjujejo domnevo, da je ta prostor imel že v prazgodovini zelo pomembno vlogo za takratne staroverce. Lipa pri cerkvi v Guranji vasi, pod katero je vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ob lepem vremenu vsako soboto zvečer od zgodnje pomladi do pozne jeseni potekala srenja gospodarjev okoliških domačij. Tu so se sprejemale različne odločitve, naloge in presoje v dobro vaščanov. Foto: Boris Čok. 137 STAROVERSKI KRAS V ljudskem izročilu se je ohranila pripovedka, da so ga zgradili velikani, zatem pa so ga uporabljale štrige – čarovnice. 8. februarja 2019, na kulturni praznik, ga je na pobudo vodnika skupina prostovoljcev očistila motečega rastlinja, ki ga je preraščalo, tako da se je po dolgem času razkril v vsem svojem sijaju! Sklep Ker so bili staroverci od nekdaj povezani z naravo, so vsi elementi in simboli iz narave pre- nešeni v obredne predmete iz narave in obredna mesta v naravi. Naravo so častili in jo spo- štovali, ker so bili tudi od nje odvisni v nenehni borbi za preživetje. Zato je veliko svetih, energijsko bogatih prostorov še vedno ohranjenih in živih. Gre za jase v gozdu, jame, vzpe- tine, izvire, drevesa in posebne kamne, kot so kačji kamni, kuščarji, babe … Tako se lahko spomnimo prednikov, nosilcev duhovnega izročila, znanja in zdravja. Nekatera izročila so se z generacije na generacijo prenesla ne glede na čas, vero in/ali vojno. Stara verovanja ni potisnilo pod zemljo samo krščanstvo, izgubljanju mnogih ustnih izročil so botrovala tudi vojna obdobja in industrializacija. Sedaj skušamo vse to obuditi z lastnim prizadevanjem in s pomočjo ljudi, ki so kdajkoli živeli ali prišli v stik s praktiki teh duhovnih vsebin. Obujamo korenine, da se lahko naslonimo na drevo naših prednikov, iz njegovih korenin črpamo nji- hove modrosti in s tem zdravimo zemljo in sebe. Ta ekskurzija se ni nikoli zaključila in na svoj način še vedno poteka. Popotovanje po skrivnostni Sloveniji se je pravzaprav šele začelo … Megalitski amfiteater Debeli školj v bližini Bazovice po čiščenju. Foto: Rudolf Baloh. 141 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH lokalnih identitet na eni strani ter večja ozaveščenost o potrebi uživanja lokalnih sestavin na drugi marsikje spodbudile vnovično raziskovanje domače, tradicionalne kulinarike, ki je po sodobnih interpretacijah pomemben del nesnovne kulturne dediščine. Posebnosti tradicionalne kuhinje so prepoznane tudi kot pomemben turistični produkt, ki lahko veliko pripomore k promociji, prepoznavnosti in ugledu kraja, države in turizma (Strategija trajnostne rasti … 2017). Hkrati nam prehranska dediščina razkriva, kako učinko - viteje, bolj kakovostno in vzdržno izkoristiti danosti, ki nam jih ponuja naravno okolje. Ker naši predniki niso poznali sodobnih tehnoloških dosežkov, so ljudje živeli v sožitju z naravnim okoljem, načine priprave in uživanja hrane pa so dopolnjevali z vsakdanjimi ustvarjalnimi prizadevanji in prazničnimi veseljačenji. Vse to spodbuja razmislek, kako dediščino pre- hranjevanja povezati s koncepti trajnostnega razvoja oziroma trendom zauživanja zdrave, lokalno pridelane in z nič kilometri obremenjene dostavljene hrane, pa tudi pomenom samozadostnosti kmetij in družin, ki živijo na njih. Kulinarični potep po Primorskem, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, razkriva več zani- mivih in poučnih vsebin. Te nam pripovedujejo o geografskih značilnostih obiskanih primor- skih pokrajin, razpetosti njihovih prebivalcev med tradicijo in sodobnostjo, njihovih dosežkih na kulturnem, socialnem in gospodarskem področju, ponosnosti lokalnega prebivalstva na svojo snovno in nesnovno dediščino ter o drznosti pripadnikov mlajše generacije, ki na podlagi tradicije in lokalnih virov razvijajo lokalne kulinarične sestavine ter jih interpretirajo na inovativen in kreativen način. Pod drobnogled postavljamo tri slovenske gastronomske regije v osrednjem delu širše Značilna kraška kulinarika. Foto: Jaka Ivančič, www.slovenia.info.. 143 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH Panorama Zgornje Vipavske doline med obronki Vipavskih brd v ospredju in Trnovskim gozdom v ozadju. Foto: Tomo Jeseničnik, www.slovenia.info. Stomaž, značilno v jedru gručasto naselje v prisojni legi na vznožju Čavna, izpostavljenega južnega roba Trnovskega gozda. Foto: Matevž Lenarčič. 146 naseljih (Mihevc 2007). Od skupne površine okrog 500 km² se največji del Krasa razprostira v Sloveniji, v Italiji sta le območje tako imenovanega tržaškega koridorja in skrajni zahodni del. Kras je izrazito mejna pokrajina, kar se kaže v številnih značilnostih. Kljub legi v bližini morja jo zaradi visokega Kraškega roba nad Tržaškim zalivom in Glinščico sredozemski vplivi težje dosegajo. S severa se širijo vplivi celinskega podnebja. Prehodnost med sredozemskimi in celinskimi vplivi se razen v rastlinstvu in živalstvu odraža v prevetrenosti; v hladnejših mesecih je tu pogosta burja, ki pa je v primerjavi z Zgornjo Vipavsko dolino vendarle šib- kejša in manj sunkovita. Geografske značilnosti Krasa so močno zaznamovale način življenja prebivalcev pokra- jine, ki je bila v preteklosti v primerjavi s sosednjimi območji redko poseljena (Mihevc 2007). Kamnita gola pokrajina brez površinskih tekočih voda je od Kraševcev zahtevala izredno prilagojenost naravnim danostim in hkratno iznajdljivost, da so si v težkih življenjskih raz- merah zagotovili dostojno življenje. Kljub slabim razmeram za razvoj kmetijstva se je v pre- teklosti večina prebivalcev ukvarjala s poljedelstvom, vinogradništvom in živinorejo. Vsaka kmetija je gojila tudi dva ali tri prašiče. Prave njive so bile le na dnu vrtač, ki so jim pravili doline, drugje pa so si kmetje pomagali tako, da so otrebili kamenje in na očiščeno zemljišče nanosili značilno kraško prst jerino ali jerovico. Odstranjeno kamenje so zložili v kamnite zidove, grajene brez malte (suhi zidovi), ki kraški pokrajini še vedno dajejo svojstven pečat. Včasih so Kraševci in Kraševke pridelovali povrtnine, krompir, fižol, pšenico, ječmen, ajdo, koruzo, zelje, repo in še kaj. Večinoma le za lastne potrebe, ob dobrih letinah pa so presežke Romarska cerkev Marije Tolažnice Žalostnih v zaselku Budanj Logu, na pol poti med Vipavo in Ajdovščino. Foto: Maja Topole. 147 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH Značilen suhi zid v Lokvi na Krasu. Foto: Jasna Fakin Bajec. Del ulice s kamnitim zidom v Svetem. Foto: Jasna Fakin Bajec. 149 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH skrajni vzhodni odrastek Goriško ravan. Z vzpostavitvijo državne meje po drugi svetovni vojni so Goriška brda spet postala obmejna pokrajina, kar so bila že skozi ves visoki in pozni srednji vek, ko so bila razdeljena med avstrijske dežele in ozemlje Benečanov. Prav zato so tu nastale številne utrdbe in gradovi, pa tudi utrjene vasi. Manjša južni in skrajni zahodni del Brd sta zdaj v Italiji (italijansko ime je Collio, furlansko Cuei), preostali večji del pa v Sloveniji. Temeljna značilnost površja Goriških brd je prevlada mehkega fliša, ki so ga številni majhni vodotoki razrezali v razgibano gričevje. Trše karbonatne kamnine se pojavljajo le na skrajnem severu in jugovzhodu pokrajine. Ker je ta odprta proti morju in njegovim pod- nebnim vplivom, ima še precej bolj sredozemski značaj kot Vipavska dolina. Goriška brda pred mrzlimi severnimi vetrovi in vdori najhujšega mraza varujeta hribovje na severu in privzdignjeno apneniško sleme na vzhodu. Naravne razmere so posebej ugodne za vino- gradništvo in sadjarstvo. Že zgodaj spomladi briške griče ozaljšajo čudoviti beli cvetovi, ki se kmalu spremenijo v slastne, rdeče češnje. V Brdih ima češnja že od nekdaj posebno vlogo. Kmetu prinaša prvi letni zaslužek, nekdaj so bile od nje odvisne cele družine. Briške češnje so slovele celo na daljnem Dunaju, pridne briške žene pa so jih prodajale tudi po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Salzburškem. Dandanes so prvi spomladanski gost vseh slovenskih tržnic. Češnjam je posvečen tudi širše znan briški Praznik češenj, ki ga Brici organizirajo prvi vikend v juniju. Poleg češenj odlično uspevajo breskve, marelice, hruške, jabolka, fige in slive. Zadnji sadež, ki dozori v koledar- Značilna pokrajinska podoba Goriških brd s terasiranimi vinogradi in gručastimi naselji vrh slemen. Foto: Matevž Lenarčič. 150 Briške češnje. Foto: Rok Ciglič. Briško oljčno olje, razstavljeno v obnovljeni domačiji v Šmartnem. Foto: Aleš Fevžer, www.slovenia.info. 153 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH zamejstvu. Članice in člani se lahko pohvalijo z dvema kuharskima knjigama: Da ne bi poza- bili: Planina pri Ajdovščini: Običaji in recepti naših prednikov (Aktiv gospodinj s Planine 2005), ki je izšla že leto dni po začetku delovanja društva, in Da ne bi pozabili II: šege in navade ter kuharski recepti s Planine pri Ajdovščini (Rosa in Fakin Bajec 2014), ki predstavljata vsa znanja s področja vipavske gastronomije ter nauke in modrosti, ki so jih članice in člani dru- štva pridobili v njegovem desetletnem delovanju. Članice tudi preizkušajo, kako kuharska znanja in recepte starejših vaščank oplemenititi s sestavinami, ki nekdaj niso bile dostopne in poznane, obenem pa še vedno ohranjajo domačnost. Gospodinje rade povedo, kako se pridobi semena starih poljskih kultur (na primer guštence – koruze, fižola sv. Ane, pese in repe), kako se s kisanjem pripravi repo tropinko, kako nastane klobuk za vinski kis, kako se iz mošta skuha zdravilni sirup in podobno. Vsa ta znanja postajajo izredno pomembna v prizadevanjih za doseganje vzdržnega razvoja. Med najbolj pomembnimi lokalnimi jedmi na Planini velja izpostaviti repo tropinko, ki je bila nepogrešljiva planinska poljedelska kultura ter sestavina tako vsakodnevnih kot pra- zničnih jedi. Za zimo so jo največkrat kisali. Ohranila sta se dva postopka kisanja. Pri obeh se pobrano repo najprej očisti (lahko se jo opere) in odtrga zelenje. Zatem se pri prvem postopku repo najprej zriba v večjo posodo, najbolje leseno kad. Treba jo je sproti tlačiti in malo soliti. Na vrh posode se položi lesene deske, nanje pa še velik kamen, da se vse skupaj dodatno obteži. Zaradi dodatnega stiskanja čez čas pride na vrh voda (približno 5 cm debela plast). Pri prvi uporabi repe čez približno dva meseca se vodo, ki se je nabrala Nov vinograd, urejen na terasah, ki so bile za Vipavsko dolino značilne že v 19. stoletju. Foto: Matija Zorn. 154 Testenine (pašta) s paradižnikovo omako, kot jo pripravijo članice društva gospodinj in Dramske skupine. Foto: Maja Topole. na vrhu, odlije in počisti s krpo, šele nato pa odstrani kamne. Če bi najprej odstranili kamne, bi voda stekla v notranjost in repa bi smrdela po repenci. Po odstranitvi desk se odstrani zgornji sloj repe (približno 3–4 cm), nato pa še s strani pobere manjši, umazani sloj. Za kuha - nje se uporabi čisto belo repo. Pri drugem postopku se celo repo (z repkom) kisa v tropinah (belih ali črnih). Pri tem je pomembno, da je repa nepoškodovana in čista. Na dno kadi se najprej položi plast tropin in nato plast repe. To se večkrat ponovi in na koncu se sloji zaključijo s tropinami. Zalije se z mrzlo ali mlačno vodo, da se pokrije tropine. Malo se še soli, pokrije s lesenim pokrovom in obloži. Odvisno od toplote v prostoru se repa kisa mesec do dva; v mrazu potrebuje več časa. Če se kisanje želi pospešiti, se na začetku da v mlačno vodo malo vinskega kisa. Tako imenovano tropinko se pred uporabo olupi in nariba. Lahko se jo spravi v steklene kozarce in pasterizira. Kisla repa se najbolj prileže kot priloga okusne popečene klobase ali v mine- štri, za katero se je v sodobnem času uveljavilo ime jota. Poleg repe je bila nepogrešljiva kulinarična sestavina koruza, ki včasih na Planini ni rastla, ampak so jo pridelovali v dolini, na Ajdovskem polju. »Poljnto smo jejli vsak večjr, košn buot magar td za frjšk«, radi poudarijo vsi starejši Planinci. Koruza je v Zgornjo Vipavsko dolino prišla iz dveh smeri. V del območja, ki je do prve svetovne vojne spadal v goriško-gradiško deželo (meja med Goriško in Gradiško na eni strani in Kranjsko na drugi je tekla po Hublju), je prišla iz Furlanije, kjer se je pojavila v drugi polovici 16. stoletja. Kar nekaj časa je prete - 155 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH Dobrodošlica na Planini s planinčki s cukreno figo in figovo kavo. Foto: Matija Zorn. Planinčki s cukreno figo pobliže. Foto: Maja Topole. 157 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH 2. postaja: Goče S Planine nas kulinarična pot vodi proti Krasu. Še pred prihodom na planoto se velja ustaviti na Gočah, stari gručasti vasi na temenu enega od vipavskih gričev. Goče, ki spadajo v občino Vipava, so le dober kilometer oddaljene od regionalne ceste Vipava–Štanjel. Na odlični legi se je kraj razvil v pomembno vinarsko središče, ki že od nekdaj daleč naokrog slovi po žlah- tnih vinskih sortah in zelo kakovostnih vinih. Goče so grajene v obliki Andrejevega križa, saj so vaščani sv. Andreja izbrali za svojega zavetnika. Cerkev s čudovitim kamnitim portalom stoji v središču vasi. Na poti od cerkve do pokopališča so cerkvena znamenja (pili) oziroma kamnite postaje križevega pota. Na z vinogradi prekritem griču Obeluncu (409 m) nad vasjo stoji podružnična romarska cerkev Marije Snežne, zavetnice pred sušo. Makadamska pot do nje vodi mimo baročne kapelice, ki je prav tako posvečena Mariji Snežni. Hiše so v celoti grajene iz kamna, pokrite pa s korci, nekatere celo s skrli. Mnoge imajo nad portali vklesane letnice iz 17. in 18. stoletja. Mogočna lesena vrata vodijo v zaprta dvo - rišča – borjače. Hiše krasijo tudi zunanja stopnišča, številni ganki in nizi poslopij okrog bor- jača. Nekaj posebnega so tudi ulice ali gase, kot jim pravijo domačini. So tesno stisnjene, nekatere niso širše od metra. Druga znamenitost so obokane goške kleti. Nekatere med njimi so zelo stare in vanje še ni posvetila električna razsvetljava. V njih je vse leto bolj ali manj stalna temperatura, Pogled na osrednji del Vipavske doline s slikovitimi Gočami v ospredju. Foto: Matevž Lenarčič. 159 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH Pogled na Štanjel, katerega hiše so polkrožno in terasasto razmeščene po plastnicah. Foto: Vid Ponikvar, www.slovenia.info. Vodni zbiralnik Kal pri Čotnih na krožni Poti devetih kalov v Kobjeglavi. Foto: Matija Zorn. 161 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH Rezanje slastnega kraškega pršuta. Foto: Boris Pretnar, www.slovenia.info. Kraški suhomesni izdelki pršut, panceta in zašink. Foto: Tomo Jeseničnik, www.slovenia.info. 163 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH različni, nekdaj zgolj s drobtinami, orehi in rozinami, sedaj pa se jih obogati še s smetano in skuto. Če se je gospodinja lahko pohvalila s štruklji, pa so bili delo v vinogradu, trgatev in kle- tarstvo moška domena. Med pomembne kraške kulinarične značilnosti namreč spada rdeče vino teran, ki je na Krasu poznano že od rimskih časov. Vino teran je odlično rdeče, alkoholno lažje vino. Na Krasu se je skozi zgodovino inten- zivnost pridelave vina spreminjala. Pred pojavom trtne uši leta 1888 so Kraševci gojili trto le kot nepomembno kulturno rastlino. Specializirano vinogradništvo se je močno razširilo šele po letu 1900, ko je avstro-ogrska monarhija za preureditev in posodobitev vinogradov po ušni epidemiji dajala brezobrestna posojila. Med svetovnima vojnama je kraško vinogra- dništvo začelo nekoliko nazadovati, saj so imela kraška vina ob veliki ponudbi vin iz drugih delov Italije zelo nizko ceno. Kljub temu je teran obdržal svoj sloves. Cenila ga je predvsem mestna gospoda v Trstu. Teran velja za avtohtono slovensko vino, iz sorte refošk pridelano na Krasu. Pomembno je, da trta raste na rdečkasti prsti jerini ali jerovici, bogati s silikati in železom. Zanj so zna- čilne nekoliko višje stopnje kisline in mlečne kisline, ki dajejo vinu žametno mehkobo. Zaradi večje vsebnosti polifenolnih snovi mineralov in vitaminov velja za zdravilno vino. Še posebej ga priporočajo slabokrvnim bolnikom. V sodobnosti je teran zaščiten z geograf- Grozd sorte refošk, ki bo kmalu postal teran. Foto: David Svetina, Wikimedia. 165 KULINARIČNI POTEP PO VIPAVSKI DOLINI, KRASU IN GORIŠKIH BRDIH Panorama utrjene vasi Šmartno v Goriških brdih. Foto: Matevž Lenarčič. Hiše v Šmartnem so praviloma zgledno obnovljene. Foto: Maja Topole.