KNJIŽEVNOST.
f Msgr. Anton Zupančič.
V hiši, v kateri se tiska »Dom in Svet«, je dne 7. septembra t- 1. zaplapolala črna zastava — umrl je prvi predsednik Katol. tiskovnega društva, msgr. Anton Zupančič. Kot nekdanjemu hišnemu gospodarju naj mu tudi naš list postavi majhen spomenik v znak dolžne hvaležnosti. — Prvič je slišal rajnika pisec teh vrstic kot tretješolec v ljubljanskem Alojzijevišču; na Alojzi-jevo nedeljo je takrat prof. Zupančič pridigal alojznikom. Govor je moral biti slovstveni umotvor; to sklepam iz vtisa na nas vse. Rajnik je znal mladini govoriti, pa tudi zanjo zanimivo pisati. V Čitanki za I. gimnazijski razred še sedaj radi čitajo učenci njegovo zgodovinsko povestico: »Mati in sin«; v Čitanki za III. razred nahajamo vzoren opis: »Zimsko življenje«, ki je bil gotovo že marsikdaj podlaga kaki domači ali šolski nalogi.
V  tem spisu se zrcali rajnikova ljubezen do prirode.
V  Čitanki za V. in VI. razred srečamo kulturnozgodovinski spis: »V Pompejih«, katere je popisal na podlagi svojih potovanj v Italijo. S svojim lepim prevodom Wi-semanove »Fabiole« je zanetil v premnogem dijaku veselje za starokrščansko zgodovino. Njegovo poglavitno delo pa je bilo seveda namenjeno bogoslovcem 4. letnika, »Duhovno pastirstvo«, v štirih knjigah. — Književnost v svitu krščanskih resnic mu je bila vedno pri srcu; o tej njegovi ljubezni priča ves razvoj Katoliškega tiskovnega društva, pričajo časopisi, ki izhajajo v Katoliški tiskarni v Ljubljani. To ponosno poslopje mu bo najlepši nagrobni spomenik. N. v m. p.!
Urednik-namestnik.
Oton Župančič: Sto ugank. Tisk »Učit. Tiskarne.« Založila »Omladina« v Ljubljani 1915. Cena vez. 90 v.
V  tem velikem času gre Župančič pa izda drobno knjižico — ugank. Ali ni to tudi uganka? In ali se ni s tem ponižal na nivo  »Pratik« in »Koledarjev« ?
Pesnik  je sam   svojim   ugankam   napisal   motto:
Sto ugank — tristo zadrg, tristo zank.
Kratko, kajne ? Tudi mi govorimo kratko! Naša sodba o knjižici je: sto ugank — sto poetičnih slik (metafor), sto pesmic, sto dovtipov, sto smehov, sto epigramov, sto jezikovnih umotvorčkov. Namenjene so te stvarce seveda najprej deci; ali segli bodo po njih tudi odrastli: zajemali bodo iz njih sestavljalci čitank za ljudske in srednje šole; prišli bodo naši ilustratorji: iz vsake uganke lahko napravi sliko, tako je vse plastično, in tekst pod sliko je že narejen; hvaležen boprirodoslovec, ki bo lahko dobro zabelil svoje opise n. pr.
Poznam rudarja — X}ore ustvarja. (Krt.) ali;
Krono nosim, v svili hodim, v svetli kočiji peš korakam. (Pav.)
Zanimanje bo s prvo besedo vzbudil zemljepisec če bo pričel svoj popis n. pr. Krasa z uganko:
Iz razdrtega korita lačna vrana sito pita.
(»Razdrto korito« pa zdaj tudi lahko razdrto strugo Ljubljanice pomeni.) Dobil bo nekaj zase tudi ka-tehet, n. pr. ko bo govoril o monštranci, lahko dobro porabi uganko:
Zlato solnce, v solncu luna, v luni hlebček, v hlebčku Bog.
Zlasti pa se bo teh stvaric razveselil — jezikoslovec. Kako naj zanimivo razlaga III. del slovnice, besedotvorje, n, pr. o izpeljavi pridevnikov na: ast, at, av . . . ? Vzel bo knjižico, pa začel (št. 4):
Suhljato, kosmato,
bradato, rogato,
a niti kozel niti vrag.
(Senene vile s senom.)
In hvaležni bodo pesniku seveda predvsem — starši, ki bi radi svojim otrokom kaj povedali.
Seveda, vse se niso enako posrečile; nekdo mi je rekel, da so baš najkrajše najlepše. Časih se metafora ni posrečila, kakor n. pr. št. 49:
Zvrhan vrč ognjenih rož, v rokah zlat drži ga mož, semtertja ga maje, Bogu slavo daje.
Kadilnica — vrč? Mogoče je, da se lena domišljija nas, starih ljudi, spotika tam, kjer bo živahna otroška hitro razvozlala zanko, zlasti če bo pripovedovalec malo pomagal z mimiko.
Večkrat pa je res, kakor  pravi   št. 36 (podkev)
Prebito — zvito:
konj na meni, jaz na konju,
večkrat je res »prebito« zvito.
Naše   slovstvo,   zlasti   mladinsko,    ima   pač   še
marsikatero   vrzei,   je   res   kakor prazen kozolec na
polju.
Sredi polja jasen grad:
sama okna, nič ni vrat;
bogatini pridejo,
okna z zlatom zazidajo. (Št. 9.)
Pesnik Ž. je izvršil s to drobno knjižico važen čin: povzdignil je neliterarno revico med literarne oblike. O nje bistvu bo zdaj poetika lahko govorila. »Ugankam« želimo mnogo veselih in srečnih reševalcev.                                                       Dr. J. Debevec.
Dragan Šanda: Lepa Vida. Tragedija. Str. 176. V lastni nakladi. Knjigotiskara D. Hauptfeld, Karlovac, Hrvatska. 1915, (Vse pravice pridržane. Za oder rokopis.) — Pretresljiva je snov naše narodne pesmi o lepi
267