C. Niewiadomska;
Součenci
hudovik, Tonček in Slavko so se skupaj ucili. A kako ucili! Mnogo otrok se rado uči, a bolj kot so se ti, se nobeni drugi niso. V šolo so šli kot na zabavo. Ko so uzrli gospoda Miška, svojega ucitelja, so kar rdeli od radosti, in srca so jim začela močneje utri-pati. Med uro so pazili kot v cerkvi, in vsak dan so se naučili kaj novega.
Gospod Miško je pa tudi zelo ljubil te otroke. Kateri učitelj pa ne ljubi marljivih otrok? Potrudil se je, da jim je razložil vsako podrobnost tako teme-ljito, da so ga učenci prav lahko razumeli in si vse zapomnili, kar jim je povedal.
Nekoč je rekel Tončku oče:
»Obleci se, Tonček, pojdeš z nami k predstavi; ¦ • igrajo namreč danes igro prav nalašč za otroke.«
»Ne znam še za šolo.«
»Ne znaš? To ni dobro, otrok. Požuriti bi se bil moral. Toda danes je moja krivda: prej bi ti bil mo-ral povedati, da ne boš imel zvečer časa za učenje. No, se pač za jutri ne naučiš. Saj si marljiv učenec in se potrudiš pozneje, da nadomestiš zamujeno.«
Tonček je poljubil očetu roko in urno stekel v drugo sobo, da se preobleče. A takoj se je vrnil ter se zmedeno in boječe približal mamici:
»Mamak je zašepetnil, >jaz rajši ne grem k pred-stavi, kakor da se ne bi naučil za šolo. Jutri bi mi bilo pa zelo težko, in tudi danes ne bi bil prav nič vesel.«
Mamica je objela decka in povedala njegove be-sede očetu, ki je rad dovolil, da ostane doma. Po-
29
hvalil je njegovo marljivost ter rekel, da ga zelo veseli, ker njegov edinec tako ljubi ucenje.
Pa tudi Tončku ni bilo prav nič žal predstave — drugi dan je namreč gospod Miško pravil tako zanimive stvari v šoli, da si je dečko venomer mislil:
»Kako je to dobro! Kako je dobro, da nisem šel k predstavi in zamudil šole.«
Za nobeno ceno ne bi bil kdaj zamudil šole.
(Dalje prihodnjič)