Prostoslav Kopriva: Dnevu.                                     541
Tu rajajo skrivnosti nedosežne brezglasno, brez oblike in snovi. Pokoja tu je sveti, tihi hram.
In jaha vitez skozi gozdni mrak. In jaha od večera celo noč, a ko rodi se zunaj beli dan, zašije sredi gozda zlata luč; v osrčju gozda večna je svetloba, prekrasen dan, svetlejši nego dnevi, ki jih uživa človek kdaj na svetu. In vitez vidi čudesno svetlobo — oj, tam je cilj —- zauka mu srce — iz sedla skoči — in pred njim stoji v krasoti večnomladi bela Vila. Smehljaje mu izroča prstan zlat.
(Dalje prihodnjič.)
Dnevu.
)asne dan in v nočnem tone valu, ginejo krvave sence raz nebo, polju žarki dneva se poljub ohlaja, gori jasno dalečgledno mre oko . . .
V  gozdih si zakrokajo strahovi, . v zraku zakraljuje netopir,
v lice pa za dnevom žalost leze, v srce glasno privesla nemir! ...
V  duh spomini težki pridrevijo, žalostno ozirajo nazaj se v dan,
temni so, kot da ne bili bi otroci dneva, brez sladkosti, kot rodil bi jih noči titan . . .
Z jutra čas ves tu leži boleč pred mano temno-mirno, kot je presanjana noč, oster glas očitajoč iz časa kliče: „Vso prespal si dneva jasno moč" ! . . .
Prostoslav Kopriva.