Randi Oscar. La Jugoslavia. (Roma, Ist. per l'Europa Orientale, 1925.) Randi Oscar. I popoli balcanici. (Roma, Cremonese, 1929.) Sforza Carlo. La Jugoslavia. Storia e ricordi. (Milano, Rizzoli, 1948.) Solari Bozzi G. La Jugoslavia sotto la dittatura. (Roma, Ist. per l'Europa Orientale, 1933.) Tamaro Attilio. La lotta delle razze nell'Europa danubiana (Cecoslovacchia, Austria, Ungheria, Jugoslavia, Romania, Polonia). (Bologna, Zanichelli, 1923.) Trinke G. Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia. (Udine, Isti- tuto delle Edizioni Accademiche, 1940.) Visconti Prasca Sebastiane. La Jugoslavia e gli Jugoslavi. (Milano, Treves, 1939.) Volta Sandro. Ritratto delle cose di Serbia e della Croazia e Slovenia. (Nella riv.: »Civiltà Fascista«, 1934.) Enrico Damiani K A Z A Z , K O S E Z O besedi je pred leti napisal Fr. Ramovš lepo monografijo: Praslovensko kasçgb »Edling« (Razprave II, 303 sl.). Po vsestranskem in korenitem pretresu obstoječih oblik nastavi kot osnovo psi. *kosggb ter jo izvaja iz langobardskega rodovnega imena Gausingo, ohranjenega v krajevnih imenih. V Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936) se na kratko dotakne tega predmeta (str. 10, 82); tudi tukaj misli na germanski izvor besede, opozarjajoč na Vasmerjev članek v Sbornik'b Miletič'i> 164 (1933): Edlinge — Kazaze. Za germansko podlago naši besedi ima Vasmer rodovin- sko ime *Kasing, ohranjeno v staronordijskem in staroangleškem jeziku. Menim, da je vodil Ramovša pravilni čut, ko je iskal domovino te besede v larigobardskem okolju, saj imamo od tod tudi obilico drugih pravnih izrazov, vzetih iz langobard- skega ali srlat. jezika; vendar imam vprašanje o izvoru kazaza etc. še za nerešeno. V naslednjem podam razlago, ki je tesno povezana s pravnim položajem kazazov v srednjeveški fevdalni družbi. Beseda kazaz etc. se dandanes ne rabi več kot apelativ, marveč je ohranjena v raznih inačicah kot priimek. Nadalje imamo nekaj krajev Kaseze in slično, katerih nemško ime je Edling, t. j. ze den edlingen, n. pr. 1453 Edling bey sannd Margareten, slov. Koseze pri Ljubljani (MMVK 1891, 71). Omeniti je treba, da se pokaže v krajevnih imenih samo Edling, ne pa Edlinger. Besedi se tudi po pomenu ne krijeta. Stvn. in srvn. edelinc pomeni plemenitnika. Edling(e) je torej bivališče ali občina plemičev. Pri tej prilki se moramo spomniti, da je edelinc v nemškem pravnem jeziku ekvivalent za langobardski arimann. Ko je prodiralo nemško pravo v Furlanijo in langobardsko ozemlje, je mogel nastati znani zapis: arimanni qui appellant ur ede- linge. Patriarhove pisarne so sprva uvajale za svoja posestva po Kranjskem lango- bardske nazive: gastaldio, massaritia, arimanni. Zadnji dve sta se umaknili nemškim nazivom, arimann torej edelingu. Verjetno je tudi kazaze star langobardski naziv, ki so ga ohranili Slovenci, Nemci pa prevedli z Edeling(e). Beseda edlinger, ki je sicer v rabi samo v uradnem nemškem jeziku po sloven- skih deželah, kaže pripono -er, to je germansko -warja ali -ûrja\ prvo pomeni stano- valca kakega kraja (Rômâri => Rimljan), drugo pa posel (snidâri — krojač). V edlinger je v osnovi pač prva pripona in beseda pomeni človeka, ki stanuje pri edlingih. Ni pa treba, da je sam plemič. Zgodovinski viri nam to tudi jasno do- kazujejo. Kazaz — Edlinger opravlja na tem in onem gradu stražo, je sodni sluga, postavlja vislice, vodi hudodelce na morišče — sama opravila, ki so za plemiča nemogoča. Beseda je do 16. stoletja že ostarela. V žužemberškem urbarju, ki ga navaja Hauptmann (Kar. Hrvatska, Zbornik kralja Tom. 298—9), da se oče še piše Kazaz, sin je pa rajši Edlinger. V nekaterih primerih je Kazaz postal priimek, a Edlinger označuje pravni položaj. Geografsko razširjenost besede kazaz je očrtal Ramovš; naj omenim še za kajkavski svet potok Kosežina pri Oškovcu (Zborn. za nar. život 28, 2, 191). A tudi na ozemlju, kjer je beseda doma, imamo posamezne postojanke edlingerjev, kjer ustrezna slovenska beseda ni poznana, n. pr. Teharje (teharski plemiči!), Gamberg, Križe pri Kranju. Verjetno so to mlajše ustanove nemških gosposk. Domovino apelativa, ki leži v osnovi priimka in krajevnih imen, iščem — kakor Ramovš — pri Langobardih, toda ne v njihovem germanskem besedišču, temveč v latinski pravni terminologiji tega naroda, ki je — kakor znano — postala vplivna daleč naokrog v sosednih deželah, zlasti tudi pri Hrvatih in Slovencih. Ni mi znano, kdo je prvi opozoril na možnost zveze slov. Kazaze i. sl. z romanskim casa in nje- govimi izvedenkami. Ta migljaj je vsekakor ostal neizkoriščen. Rom. casa »hiša« je sprejet v slovenščino kot kajža, torej v pejorativnem po- menu. Sicer je pri germanistih in slavistih splošno sprejeta razlaga, ki jo je o razmerju besed *chyša: khaische: kajša podal Lessiak (German.-roman. Mon. II, 1910) in jo je še natančneje formuliral W. Steinhauser (Anz. der phil.-hist. Klasse der Akad. der Wiss. Wien 12. III. 1924). O tem vprašanju piše tudi Ramovš (Kratka zgodovina 37) in prispeva k vprašanju še kor. slov. ka^šlar. Ta beseda in kor. slov. kajša sta povratni izposojenki iz nemščine. Toda slov. kajža (z z!), ki je razširjena na zahodu, ne more izvirati iz nemščine, ampak je novejša izposojenka iz furlansko- beneškega narečja; o prehodu medvokalnega roman, z > slov. i prim. Šturm CJKZ VII, 27 (it. pisello, slov. pažek). Slov. kajža je bilo sprejeto v bav. kot g(g)aische, -n (Steinhauser). Ista beseda je mogoče v osnovi nemških oblik za Šiško: Geys, Keys, Kheis, Gheis (leta 1453), Keissach (leta 1370) (Ramovš, Slavia VI, 32). Kajža je pač sprejeta v naš jezik kot pravni naziv za posestva s hišo, ki so jo dobili uslužbenci; zato torej Kajžice — Edling na Koroškem, v Furlaniji pa Ciasâs (Pirona); prim. Ramovševo mišljenje v Razpravah II, 308. — Nadaljnje tako ime s Koroškega Kàzde — Edling bi primerjal s furl, krajevnim imenom Ciasàlis (Pirona) k deležniku casatus. Vendar je za Kàzde sporočena tudi normalna oblika Kasisah (Ramovš 1. c.). Mnogo prej kakor casa je prešla v slovenščino neka njena izvedenka, to je srednjelat. casagium »domnicatum, domus principalis« (Ducange s. v.), po listini leta 969 (Muratori Ant. It. I, col. 829). Samo en zapis te besede, in to iz kraja »in Flexo« je poznan. Meyer-Lübke je ne beleži, kar pomeni, da se ni udomačila. Casagium je dalo slov. kasaz (kazaz) ali pa kasaza (kazaza) kakor palazzo : paldč in paldta (Sturm, CJKZ VI, 61). Podlago za oblike s -s- je dala beneško-ilatijanska oblika, za oblike z -z- pa stara furlanščina. Končni -z < rom. gi je beneško-furlanski (Sturm ib. 69). Oblike kdzaze (s premaknjenim naglasom) najdemo na Štajerskem. Kar se tiče nadaljnjih oblik kaseg in kaseze, jih je mogoče imeti za slov. in hrvaško preoblikovanje teh besed po obrazilu -eg-ь. Toliko je, mislim, gotovo, da je apelativ kazaz(a) romanskega izvora in je torej beseda prišla med nas iz furlanskih, posebno še patriarhovih pisarn; pomeni pa grad kot središče uprave. Grajska straža (Burghut) je poverjena posadki, ki jo sestavljajo plemiči, langobardsko imenovani arimanni, nemško pa edlinge. Njim so prideljeni kot stražarji še liberlini (oglejski viri), v nemških pa edlinger; drugod najdemo tudi naziv knechte, t. j. oprode, clientes (Lichnowski, Reg. II, št. 594). Ple- miči imajo, tako n. pr. v Tolminu ali Slovenjem Gradcu na gradu samem »feudum habitantiae«, libertini pa posestva v okolici s pripadajočimi »kajžami«. Kako so ple- menite stražarje imenovali Slovenci, ni znano; niže stoječi so kasczniki, kar je priimek v Logarski dolini (Ramovš, Kratka zgodovina 10); krajša oblika kazaz etc. je pač nastala iz okrajšave N. de Cassesio (IMD XII, 125), N. zem Kasses. Jakob Kelemina