Osnovni problemi Izveniolskega dela Če se postavimo na edino pravilno stališče, da mora imeti vsako udejstvovanje neki točno določen smoter, ki je kar najbližji stanju, katerega smatramo za 100% izpolnitev pozitivne zamisli bodoče razvojne stopnje in ima ta zamisel za svoj temelj izključno le lo- in način od sedanjosti v bodočnost, temu pravimo, da ima kriterij ... Vprašanje kriterija dobiva vsebino v oblikovanju novega med propadajočo sedanjastjo in snujočo bodočnostjo... lz slovenske vasi mora iziti naš kriterij ...« S temi mislimi je dobro opredeljeno gične, objektivne zaključke znanstvenega raz-j, pravo gledišče. Pri gradnji delovnega načrta, iskavanja še trajajoče razvojne stopnje, sc J ' '" ~~ ~ ' ' -¦¦-1! ' ----- ' ]1 nam pokažejo obči problemi izvenšolskega udejstvovanja v sledeči obliki. Vsako udejstvovanje sestoji iz vrste del. Ako ta dela ne harmbnirajo med sdboj, pride neizogibno do trenj med učinki udejstvovanja. Rezultati posameznih akcij drug drugega izpodbijajo, se med seboj uničujejo. Namesto razpleta se javlja še večji kaos. Efekti dcla so v pozitivnem pogledu za razvoj brezpomembni. Kvečjemu imajo negativno-pozitiven pomen kot primer brezplodnega, nesmotrenega udejstvovanja in kot taki lahko temu ali onemu pomagajo priti do pravih zaključkov o nujnosti notranje zavesti smotra, neizbežnosti do podrobnosti izdelanega delovnega plana, ki bo predvideval čim več možnih pojavov, posledic dejstvovanja, na katere bo treba znati brez predhodnega presenečenja reagirati. Na vprašanja: kje in kaj je smoter?, kakšen. naj bo načrt dela?, po kakih načelih ga bomo sestavili?, kako se bi prepričali o tem, da je smoter pravi?; je odgovor: na terenu. Kolonist najprej ledino obhodi; nato določi, kaj bo iz nje, njiva ali košenica: šele za tem izbere način obdelave, orodje; nakar poseje zrnje, ki ga v domačem kraju mogoče nihče ne ceni. Okoliš, v katerem bomo dclali, moramo najprej analizirati, da dobimo točno, stvarno sliko dejanskega stanja. Ugotovili bomo najbrž, da je gospodarska, socialna, kulturna raven nezadovoljiva, da jo je treba dvigniti vsaj na dano stopnjo, dabo kolikor toliko odgovarjala stanju, ki bi z ozirom na višino kulture in civilizacije moralo v okolišu že biti. V 33. Š1\ let. 1. »Učit. tov.« je bil priobčen članek o kriteriju. Pisec pravi: »Komur sta znana pot delu samem in že prej pri analiziranju in sklepanju ne sme biti v nas nikake sentimentalnosti, nikakih apriornih načel, od katerih ne moremo odstopiti, v delovni okoliš ne smemo s seboj prinesti nobenih predsodkov, ideologij, hipotetičnih napotkov, vsako čustvo je neumestno, svoj nazor moramo ukleniti. V nas sme in mora biti le znanstvenik, ki se ne bo ustrašil te ali one »anateme«, češ da ruši avtoriteto, tradicijo. Vedno nam mora biti pred očmi neovržno dejstvo: kar je, je produkt sil, ki so dejstvovale v preteklosti in sedanjosti. Najmanjša med njimi, najbolj brezpomembna mora biti predmet stvarne, kritične kritike. Vse nosijo odgovornost za obstoječo realnost. In če njihov nadaljnji obstoj upravičuje z ozirom na dobo njihovega dejstvovanja zadostno število, za pozitivno napredovanje nesporno' pomembnih del, so upravičene še dalje dejstvovati; naše delovanje bo ž njimi skladno. V obTatnem primeru pa jih je transformirati, ako se dajo; oziroma jih je onemogočiti, uničiti. Stoletno znanstveno načelo sc mora umakniti z deduktivnim in induktivnim poizkusom utemeijenemu novemu zakonu. Gotovo bomo v kraju, v katerem se bomo udejstvovali, naleteli na take sile. razne organizacije ter podobno. Vse ono, kar je dobro, bomo uporabili; faktor, ki ne odgovarja, je našega dela in njegovega uspeha nasprotnik, zato bomo napovedali takemu činitelju neizprosen boj in ga v nobenem primeru, če trenutno tudi ni v opreki z nami, tolerirali, kot nas ne bo štedil on, ako mu stopimo ali ne stopimo neposredno na prste. Naš postopek bo verjetno kljub objektivnosti, neosebnosti, čistemu altruizmu naletel na več ali manj močan odpor ene, večih realitct ter je vprašanje, če bomo kos nasprotovanju. Ze v naprej moramo to predvidevati in sc seveda zavarovati. Osigurali se bomo najbolje s tem, da organiziramo svoje delo v zajednici, ki je občc priznana, življenjsko neobhodno nujna za okoliš, v katercm se udejstvujemo, in v sosednih okoliših, celotni državni, človeški skupnosti. Taka u-itanova je šola, ki je poverjena nam, v kateri ima odločati le interes otrok, torej interes človeštva. Šola pa je izključno učiteljev delokrog; on je edini strokovnjak, ki se z vzgajanjem na licu mesta bavi; edini činitelj, ki lahko empirično ugotavlja potrebe otrok in s tem potrebe celotnega okoliša. Učitelj je torej tisti, ki edino lahko ugotovi dejanski stan ter ima prav zato samo on s pomočjo ostalih činiteljev usmerjati življenje v svojem delokrogu. Zaključki, smernice, katere znanstveno utemelji učitelj, bi morale biti brezkompromisno odločilne. Vse sile, ki poklicno ali drugače dejstvujejo na razvoj na terenu, bi morale, morejo to le skupaj z učiteljem, pod njegovim vodstvom. Torej je šola, delavnica našega stanu, pri pravilnem zadržanju stanovskih tovarišev, najboljši ščit našega dela, tako šolskega kot izvenšolskega; saj sta obe panogi našega udejstvovanja v primarni organski zvezi, ter je teza: sedež izvenšolskega dela je šola, kjer je gospodar ljudstvo in jo upravlja v njegovem imenu učitelj, pravilna. Na taki osnovi organizirano tako zvano izvenšolsko delo bi se sprostilo, bilo bi nad vse racionalno in objektivno ter lbi hitro pokazalo za stvaren razvoj potrebne pozitivne rezultate.