»Hie Baertl! Jezna žival. Kdo je, ki njo poja? Ali je iz Boga ali je iz hudiča, ne-navidljivega v mlamolu temnic?« . . . V nočeh brez spanja se je noč za nočjo proti jutru oglašala bogovcu pesem nemarne lotrice grajskih konjarjev Mrete. Bila je zoprna pesem, zoprnejša od nje same:
»Im rotem Klee, im Gras unser beicler Bette was ...«
RAJSKA PTICA.
DEBELJAK TINE.
Po raskavi koži tipljem gube stoletne,
starec. Mrzlo segam s prsteno dlanjo v nagubana lica. Težko telo mi razpada kot v solncu
ilovnata prst: bosih nog ne ločim od zemlje.
O, da ne čutil bi teže telesa, da bi pretkala v pojočo meglico jo srebrna pesem ptice iz raja! . . .
Na veji črvivi — na roki oveli — rajska ptica čeblja . . . čeblja . . .: Z roko prsteno gladiš mi perje, starec. Božaj me, božaj, da ti meso strhleni — tedaj bom zapela s srebrnim kljunčkom . . .
O, ptica, zapoj mi s srebrnim
kljunčkom — in pal bom na zemljo prsteno s težkim telesom razpadajočim in te bom molil. . . molil. . . v začudenju tisočletnem . . .
V ALBUM.
FRANCE VODNIK.
Studencem ljubezni nastavi Svoje duše
kelih, ki večnosveži šume od zvezdnih blestečih
dalj: v dlaneh zacvete Ti kot roža in lil bo žar
svetal na vse strani iz Tvojih rok kot mesečina
belih!
OBRAZI.
CIRIL JEGLIČ. NAŠA POLONICA.
Pravijo, da je malce prismojena, pa ni. Včasih je res prežganka, ki nam jo pripravi, za spoznanje onegava — ampak ona je že na Dunaju kuhala baronom in grofom, e! in ne prežganke, ki je itak nič prida ni in se rada prismodi. Polonica zna, kar zna, in ima dobro srce in hudo kri, in če ji porečeš: »Jaz bi prosil še makaronce od gdč. Polonce!« ji tako dobro de ter ji lička zarde, in obrazek vroči, še zmerom cvetoči, se ti preljubez-nivo nasmeje: »Oh, seveda, moj dragi gospod, ste lačni, kajne? Makaronce Vam bom dala in jurčke v omaki in malo če-žance, če hočete, jabolčne čežance, in še kos potičke, prekrasne potičke Vam bom prinesla, gospodine moj!« Oh! In je vsa v ognju in vsa gori za časten napredek svoje družine. Ona je namreč naša kuharica. »Veste,« se opraviči, »saj bi Vam vse dala, še svoje srce, ampak naša milostna gospa so škrti in skopi, da bi Vam še ščepca ne privoščili. Jojmene, toda tiho, da ne izvedo, kaj sem rekla! Oh, sirotke moje, vse bi Vam dala, kar imam, vse, vse!« Takšna je ta naša Polonica. Duša, da bi jo angelci odnesli v nebo, če bi se mi ne smilili Bogu in Polonici. Pa nam je snoči, ko je bila Miklavževa nedelja in smo še sedeli v obednici poleg kuhinje, prifrfral vaški učitelj Gržin oznanit veselo novico. »Prr, frr, purmančki moji,« nas je kavsnil, »hitite, tecite, jaz bom parkelj, juju! Vsi so že zbrani pri Zagoršku, godba gasilnega društva že muzicira in Miklavž paradira in v angelčka smo oblekli Štorenkovo Meto! Ali nič ne veste, krokodili"? Auf, biks, hihite, tecite!«
Brž so zleteli grajska spletična Fini, ko-čijaž Gregec in mojškrca Tinka in — ježešmarija! — je zasrbelo še starega Vavričko, in begne Uršula, brhka devica, za njo z gromsko strelo pristav Ferk in še dekla Micka je priletela iz kuhinje. »Ana, Katra, spodrec! Kje pa so, kje pa so?« »Krokodil, ali nič ne slišiš! K Zagoršku! Juju, jaz bom parkelj, Micka!« Prestrašila se je Polonica in ponev je zazvenela po tleh. »Kam bežite, za božjo