1934 1935 JI azou £ist za odcasCa mladina ČUVAJTE JUGOSLAVIJO ! Ni. Vel. kralj Aleksander I. s svojo družino. Princ Jasna, II. dekl. mesč. sola, Maribor: KRALJU ALEKSANDRU! Kralj spi . . . Ni ga utrudila težka hoja, ni legel sam k počitku, utrujeni popotnik: hrast, sočen in zdrav je padel. Če se podira staro drevje na Pohorju, je to naravna prikazen, če pade drevo v polnem soku, je to nesreča. In žalostno odjekne ves gozd . . . Padel je človek, padel je kralj. Ni ga podrla krogla na bojnem polju, ni ga podrl sovražnikov meč, zgrudil se je — smrtno zadet od zločinske roke — v sveča-nem trenutku, ko je kot odposlanec bratstva in miru stopil na tla velike zaveznice. Zgodilo se je, ko je hotel skupno z veliko Francijo izpričati pred vsem svetom svojo zvestobo veliki ideji miru in potrebe miru nemirni Evropi. Življenje našega velikega kralja je bilo žrtvovanje. Vihar albanskih gora ga ni zlomil, ne groza svetovne vojne. Niso ga uklonile težave, s katerimi je gradil naš državni dom; smrt ga je dohitela sredi najplemenitejšega dela za mir. S svojim življenjem, kakor s svojo smrtjo nam je dokazal ta največji sin domovine, da je umel in izpolnil veliko nalogo Evangelista Kreka, dano nam vsem, umevano od redkih: „Vi vsi, ki ste seme izkmayelega naroda, mislite samo eno, kako boste posvetili vse svoje sile, vse svoje moči In misli, vso svojo llubezen in vse svoje srce jugoslovanski državi, za njen procvit in blagostanje.” Vladar vitez, vladar junak in mučenik r Ne, nisi umrl — povesil si le za hip svoja mogočna krila, da se odpočiješ tam, kjer je postavil tvoj oče, veliki kralj Peter Osvoboditelj, poslednji dom dinastiji Karadordev na rodni grudi, sredi zelene Šumadije. Tu boš spal tudi ti, viteški kralj. Zdaj je Oplenac — tvoja zadužbina — ovita v črno žalost, a prišel bo čas, ko bo ovita z vencem narodnih pesmi. In bo topolski grli s cerkvijo simbol velike zgodovine velikega naroda, simbol viteštva, junaštva in človečanstva. Veliki vladar, mir tvoji duši, ki je hrepenela po miru. Razcvit tvoji državi, ki si jo ustvaril. Sloga narodu, ki si ga zedinil. Blagoslov tvojemu sinu, našemu mlademu kralju Petru II. Čuvamo Jugoslavijo I RAZORI LIST ZA ODRASLO MLADINO Ul. LETNIK 1934 OKTOBER Poslednje Besede umirajočega kralja: ..Čuvajte Jugoslavijot“ KRALJEVO SPOROČILO MLADINI! Ko je zagrebška mladina pred tremi leti priredila' kralju Aleksandru oh njegovem bivanju v Zagrebu mogočne manifestacije na Markovem trgu, se ji je kralj zahvalil s kratkim, toplim nagovorom, v katerem je rekel med drugim: Na ta stari, zgodovinski trg, ki je bil priča tako velikih in važnih dogodkov v naši narodni zgodovini, ste prišli vi, omladinci, vera in nada naroda, da tako veličastno izrazite svojemu kralju in preko njega vsej Jugoslaviji svojo zvestobo in vdanost. Tudi jaz želim, da vam s tega mesta potrdim svojo nepokolebljivo vero v veliko bodočnost naše domovine. Danes lahko jaz z vero v Boga in poln zaupanja v imenu vse naše Jugoslavije objavim vsem in vsakomur, prijatelju in neprijatelju: da smo eno in da smo odločeni do kraja braniti edinstvo in svobodo našega naroda. Nihče naj se ne prevari in ne dvomi v te moje besede/ Meni so ti vaši pozdravi tembolj dragi in mili, ker je mladina, naša nada in naša bodočnost, med prvimi razumela mojo namero : da pozabimo vse. kar nas je v prošlosti ločilo in da se vsi postavimo v službo velike zaobljube, čuvati in jačiti našo veliko in milo domovino Jugoslavijo I JUGOSLOVANSKEMU NARODU! Naš veliki kralj Aleksander 1. je padel 9. oktobra ob 4. popoldne v Marseillu kot žrtev podlega atentata. S svojo krvjo je kralj mučeniško zapečatil delo za mir, radi katerega se je napotil v zavezniško Francijo. Na prestol kraljevine Jugoslavije je po členu 36 ustave stopil njegov prvorojeni sin Nj. Vel. kralj Peter II. Kraljevska vlada, vojska in mornarica so položili prisego zvestobe Nj. Vel. kralju Petru II. Vlada kraljevine Jugoslavije, ki vrši začasno na osnovi čl. 45 ustave kraljevsko oblast, je sklicala Narodno predstavništvo k skupnemu zasedanju na dan 11. oktobra, da položi prisego v smislu člena 59 in čl. 42 ustave. S svojimi zadnjimi besedami, ki jih je blagopokojni kralj umirajoč jedva izgovoril, je v svojem neizmernem rodoljubju zapustil našemu narodu tole sporočilo : "Čuvajte Jugoslavijo!" Kraljevska vlada poziva ves jugoslovanski narod, da to sveto zapoved zvesto in spoštljivo izpolni. 9. oktobra L 1934. v Beogradu. Predsednik ministrskega sveta Rm UZUHOViČ s- r. kmetijski minister in zastopnik zunanjega ministra Or. Dtagutin Kojič s. r.; prosvetni minister tJt. IH ja ŠliffleflfCOVfČ r. ; pravosodni minister BOŽitlar Maksimovič s. r, ; minister za telesno vzgojo naroda df. Grga Andjeli-novič 5. r. ; minister za trgovino in industrijo JUtaj DemetrOViČ ». r. ; finančni minister dt. M. DOtdeviČ r. ; minister za gradnje dt. StjepaH SrkUlj s. r. ; notranji minister ŽiVOjiit Lazič r. ; minister za socialno politiko in narodno zdravje dt. F. NOVak *• r. ; minister vojske in mornarice armijski general M. MilOVanOVH S* r. ; minister za gozdove in rudnike dt. UlmanSkl s.r.; prometni minister Ognjen KUZmanOVU s. r. Kraljevski namestniki prisegajo Narodnemu predstavništvu kraljevine Jugoslavije: „da bodo nad vse čuvali edinstvo naroda, neodvisnost države in teloto državne oblasti, da bodo vladali po ustavi in po državnih zakonih in da bodo vedno delali za blaginjo naroda". Na desni N j. Vis. knez Pavle, v sredini ban dr. Ivo Perovič, na levi min. n. r. dr. Rado Stankovič. OPOROKA BLAGOPOKOJNEGA KRALJA. Beograd, 10. oktobra. Sestavljeno v kraljevem dvoru na Dedinja, dne 9. oktobra 1934 ob 20. uri. Na povabilo Njegovega kraljevskega Visočanstva kneza Pavla so prišli v dvor: predsednik ministrskega sveta g. Nik. T. Uzunovič, upravnik dvora g. Manojlo Lazarevič in poveljnik kraljeve garde armijski general g. P. R. Živkovič. Prisoten je bil tudi prvi adjutant Nj.Vel. kralja divizijski general g. Mil. J. Ječmenič. Njegovo kraljevsko Visočanstva knez Pavle je sporočil prisotnim, da je od zunanjega ministra g. Bogoljuba Jevtiča in maršala dvora g. Dimitrijeviča prejel iz Marseilla brzojavno poročilo o atentatu na Nj.Vel. kralja Aleksandra I. in da je Nj.Vel. kralj podlegel. Po tem sporočilu je Nj. kraljevsko Visočanstva knez Pavle izročil predsedniku ministrskega sveta g. N. Uzunoviču v prisotnosti gori navedenih kuverto z napisom: To je lastnoročna listina, ki sem jo napisal na osnovi člena 42. ustave kraljevine Jugoslavije od 3. septembra 1931. leta. G. ministrskemu predsedniku! Ta kuverta je zaprta in zapečatena z dvema pečatoma iz rdečega voska, na katerih je vtisnjen grb kraljevega doma. Predsednik ministrskega sveta g. N. T. Uzunovič je v prisotnosti Nj. kraljevega Visočanstva kneza Pavla in gori navedenih odprl kuverto in v njej našel na modri poli konceptnega papirja akt, podpisan lastnoročno po N j. Vel. kralju, ki se glasi: Sestavljeno 5. januarja 1934. leta na Bledu. Po svobodni volji in v svojem najboljšem prepričanju, da s tem najbolje služim interesom svoje mile domovine, kraljevine Jugoslavije, svojega dragega naroda in svojega kraljevskega doma: Odrejam na osnovi čl. 42. ustave kraljevine Jugoslavije, da za primer, da prestolonaslednik iz vzrokov naštetih v čl. 41. ustave, ne more vršiti kraljevske oblasti, vrše namestniško oblast: 1. Nj. kraljevo Visočanstva knez Pavle Karadorde; 2. dr. Radenko Stankovič, senator in minister prosvete; 3. dr. Ivo N. Perovič, ban savske banovine. Kot namestnika za kneza Pavla določam armijskega generala Vojislava Tomiča, poveljnika Beograda; kot namestnika za dr. Radenka Stankoviča določam Jovana Banja-nina, senatorja: kot namestnika za dr. Peroviča določam dr. Zeca, senatorja. Ta akt sem napisal in podpisal lastnoročno v dveh izvirnikih, od katerih bo enega hranila Nj. Vel. kraljica, drugega predsednik ministrskega sveta. Oba izvoda tega akta sta kuvertirana in zapečatena z mojim podpisom. Aleksander Karadordevič, kralj Jugoslavije. Temu protokolu se priloži pravkar navedeni akt od 5. januarja 1934. leta z Bleda. Prečitali smo in overovili: Pavle «. r. Predsednik min. sveta NfJCOfd T. UZUHOMiČ s. r. ; upravnik mesta Beograda M3H. LčSZdreVfČ *. r. : poveljnik kraljeve garde PetCF R. ŽlVkOVIČ r. ; I. adj. Nj. l et. kralja diviz. general H. J. JeČmeniČ s. r. Iz kabineta predsednika min. sveta št. 220 od 9. oktobra 1934. leta. JUGOSLOVANSKI MLADINI ! Pretresajoče pojo danes zvonovi svojo žalostno pesem širom jugoslovanske zemlje, turobno se vijejo črne zastave v naših selih in mestih, vsepovsod je zavladala tuga in težka bolest. Tam, v srcu junaške Šumadije, na sončnem Oplen-cu, so polagali k večnemu počitku zemeljske ostanke izvojevalca naše svobode, kladivarja edinstva našega naroda, neumornega graditelja njegove bodočnosti. Pogrebni obredi, katerim zlomljeni in onemeli v duhu prisostvujemo, pričajo, da je ugasnilo najdragocenejše življenje med nami, da je za vedno prenehalo biti slovansko srce — srce plemenito in junaško. Pred solznimi očmi svojega prvorojenca. Kralja Petra II., blage Kraljice-matere Marije in naših nežnih kraljevičev Tomislava in Andreja, obdan od najvišjih činiteljev našega državnega in narodnega življenja ter predstavnikov vseh kulturnih narodov, spremljan na svoji poslednji poti od ihtečega jugoslovanskega naroda, — odhaja naš Viteški Kralj Zedinitelj k svojemu blagopokoj- nemu očetu Kralju Petru I. Osvoboditelju in Svojemu slavnemu pradedu Ka-radjordju, prvemu glasniku naše svobode. Ko se za vedno zapirajo vrata Njegovega groba, nam skrivnostno udarjajo na ušesa Njegove poslednje vladarske besede: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Kratke so besede, ki jih je umirajoči Kralj jedva še mogel z muko iztisniti iz Svojega krvavečega telesa, in vendar nam razodevajo vso veličino misli, ki so v poslednjih trenutkih težile Njegovo ranjeno dušo. Jugoslaviji, za katero se je rodil, živel in umrl, je veljala Njegova poslednja skrb, Njegova poslednja želja. Ustvaril nam je Jugoslavijo, naš svobodni dom, in sedaj nam zapušča ta dragoceni zaklad, ta simbol našega ponosa in naše slave, da ga čuvamo pred viharji, ki bi kdaj utegnili pretresati svet. Ko stojimo strti ob svežem grobu našega Velikega Kralja-Mučenika, nam uhaja spomin nazaj v vsa razdobja Njegovega trudapolnega, vendar blagoslovljenega življenja. V duhu vidimo nežnega dečka, ki daleč od kraljevskega sijaja, živeč v najskromnejših razmerah, hodi v šole, da črpa tam znanja in modrosti za težke življenske naloge, ki mu jih je namenila Božja Previdnost. Pred nami stoji mlad kraljevič v priprosti vojaški obleki, podrejen vsem trdotam vojaškega življenja. Saj ni več daleč čas, ko bodo zadonele bojne trombe, oznanjujoč svetu, da gre srbski narod v krvavo borbo za »krst častni i slobodu zlatnu«. In že se pojavi pred našimi duhovnimi očmi v vsej svoji mladostnosti in očarljivosti Prestolonaslednik kraljevine Srbije, oboževani Vitez svoje ožje domovine ter up in nada vseh Jugoslovanov. Bliža se usodna ura odločitve . . . Na čelu svoje junaške armade vkoraka 24 letni Prestolonaslednik Aleksander v Dušanovo Skoplje. Tužno Kosovo polje, polje naše narodne slave in gorja, je našlo svojega Osvetnika. Ne ustavi se še Njegova noga, Njegov pogled sega dalje proti jugu. Ob obalah deročega Vardarja se vijejo trume Njegovih nepremagljivih vitezov, da uresničijo sen kraljeviča Marka in postavijo nove, od prirode določene meje svoji domovini. Na čelu Svojih junakov se vrača Zmagovalec v Svojo prestolnico, obdan od sreče in hvaležnosti Svojega naroda. Srbija postane naš Piemont in oči vseh Jugoslovanov so obrnjene nanjo in na njenega mladega Vojskovodjo. Ves narod od Triglava do Kajmakčalana čuti, da se bližajo veliki in strašni dogodki kot predhodniki njegovega Vstajenja. Ni še minulo leto dni mirnega dela po krvavo izvojevani zmagi, že se zbirajo nad Evropo temni oblaki, iz katerih nastane svetovna vojna, največja katastrofa, ki je kdaj zadela svet. Mala in izmučena Srbija mora iznova pod orožje, da dovrši svoje zgodovinsko poslanstvo — osvobojenje in zedinjenje vseh Jugoslovanov. Na čelu njenih viteških armad vidimo zopet Prestolonaslednika in Regenta Aleksandra, ki vodi z daleko nadmočnim sovražnikom ogorčeno borbo na življenje in smrt. Zmaga sledi zmagi, sovražnik v begu zapušča s krvjo namočeno srbsko zemljo, ves svet se klanja veličini srbskega naroda in njegovega Junaka. Vojna sreča se obrne. Napadena od severa, vzhoda in zapada, mora srbska vojska zapustiti sveta tla svoje domovine in v zimskih viharjih preko albanskih gora iskati izhoda na morje, v neznano bodočnost. Na tej strašni poti čez Golgoto deli vse grozote tedanjih dni s Svojimi vojaki Prestolonaslednik Aleksander, vlivajoč jim s Svojim zgledom novega poguma in svežih moči. Zvest svojim zaveznikom ter sledeč klicu časti in ponosa Svojega naroda. z ne položi orožja. Daleč od Svoje domovine zbere Svoje junake in odide njimi na Solun, kjer naj se dokončno odloči usoda Evrope. V težkih in dolgotrajnih borbah minevajo meseci in leta, ponižana Srbija ječi pod strašnim jarmom okrutnega zavojevalca, obup se opaža vsepovsod. V to mučno ozračje prodre tedaj kratko povelje Regenta Aleksandra Njegovi vojski: V zmago ali smrt! Z neodoljivim zaletom zlomijo Njegove čete sovražnikov odpor, prodirajo dalje in dalje, njihovega pohoda ne more ustaviti več nobena sila. Naprej, v domovino, v Jugoslavijo! Vzradoščena pozdravlja srbska zemlja svojega Rešitelja, ki se drugič vrača kot slavljen Zmagovalec v Svoje prestolno mesto Beograd. Tej zmagi srbskega orožja sledijo usodni dogodki na vseh evropskih bojiščih. Sovražniki viteške Srbije polagajo orožje, topovi na bojnih poljanah utihnejo, nam vsem pa zasije stoletja zaželeno in težko pričakovano sonce Svobode. Slovenci, Hrvati in Srbi, sinovi enega jugoslovanskega naroda, izročimo vodstvo svoje usode najvrednejšemu med nami: Njegovemu KraHevckemu Vi-sočanstvu Regentu Aleksandru. Na zgodovinski dan 1. decembra 1918. proslavi On pred predstavniki celokupnega naroda zedinjenje jugoslovanskega naroda v svobodni kraljevini Jugoslaviji. Nove dolžnosti in nova bremena so morala sprejeti Njegova v nadčloveških borbah preizkušena ramena. Dom, ki nam ga je po tolikih mukah postavil, je bilo treba urediti tako, da bosta v njem zavladala mir in blagostanje, da bodo pod njegovo streho zadovoljni Slovenci, Hrvati in Srbi. Pred to težko nalogo je zgodovina postavila blagopokojnega Kralja Aleksandra I. Komaj smo se zavedli blagodati pridobljene svobode, že so kot posledica naše nesrečne preteklosti jeli divjati notranji viharji in ogražali to, kar je bilo s krvjo priborjeno. V teh mučnih notranjih borbah vidimo Kralja Aleksandra neomajno na braniku narodove svobode stoječega in vsem razdornim silam neustrašno kljubujočega. Vse ostalo more postati predmet mirnega dogovora in bratskega sporazuma, samo edinstvo države in naroda mora ostati nedotakljivo, — to je temeljno načelo njegovega vladarskega pojmovanja. Bili so v prvem petnajstletju časi, ko smo obupavali že sami nad seboj, nad svojim Kraljem nismo obupali nikdar. On je stal kot granit sredi razburkanih valov in edino od Njega je narod pričakoval rešitve iz neznosnega stanja. Oslonjen na nedeljeno zaupanje Svojega naroda je imel Kralj Aleksander pogum, da vzame usodo težko ogrožene domovine sam v Svoje roke in z zgodovinskim šest o januarskim manifestom pokaže narodu nova pota, ki so se izkazala kot dobra in edino rešilna. Samo Njemu se moramo zahvaliti, da je narod po tolikih zablodah našel samega sebe, da je jugoslovansko državno in narodno edinstvo postalo svetinja, katere se ne bo odslej nihče več drznil osporavati ali celo omadeževati. Njegovo življenjsko delo pa s tem še ni bilo dokončano. Ko je zavladal v domovini notranji mir, je usmeril Kralj Aleksander Svoja prizadevanja za tem, da pribori kraljevini Jugoslaviji v zunanjem svetu oni položaj, ki ji po njeni velikosti, vrednosti njenega prebivalstva in njeni slavni preteklosti pripada. Tesne zveze, ki jih je sklenil z mogočnimi državami, so dvignile veljavo in sloves jugoslovanskega naroda v širnem svetu, vsem tem njegovim naporom pa je bila za podlago vzvišena misel svetovnega miru ter složnega sožitja med narodi. Temu visokemu namenu je služila njegova nedavna pot v prestolnico bratskega bolgarskega naroda, njemu je bilo posvečeno potovanje v zavezniško Francijo, s katerega se je vrnilo samo njegovo prestreljeno in izmučeno telo, da najde svoj večni mir v sveti jugoslovanski zemlji. Spremljali smo našega Mučenika na njegovih zgodovinskih potih in v glavnih potezah očrtali lik tega nesmrtnega Kralja-človeka, Kralja-junaka in Kralja-državnika. Vse človeške in vladarske vrline so bile v Njem poosebljene v toliki meri, da ga svet po vsej pravici prišteva najmočnejšim in najznačilnejšim osebnostim današnje dobe. Z močno roko, svetlim umom in toplim srcem je vodil ta pravljični Junak naš narod v srečo in slavo in ko je bil na najvišjem vzponu, je moral pasti kot tragična žrtev zločinske roke propalih in prodanih izvržkov človeške družbe. Nad njegovim prezgodnjim grobom žaluje ves kulturni svet, jugoslovanski narod se pa s škripajočimi zobmi zvija v nepopisni tugi in neutešni bolesti. Ugrabili so nam skrbnega Očeta, ubili od Boga nam poslanega Vodnika, misleč, da s tem gnusnim zločinom zrušijo stavbo, ki jo je gradil vse Svoje življenje s srcem, umom in krvjo. Zadali so nam rano na najobčutljivejšem mestu, ki nas neznosno skeli in peče. Ali kot ranjen lev bo užaljeni jugoslovanski narod na to podlo nakano odgovoril tako, da bodo razočarani vsi tisti od blizu in daleč, ki so si obetali sramotnih uspehov od tega peklenskega zločina. In vendar že pronica v tugo naše razžaloščene duše prvi svetli žarek radosti. Blagopokojni Viteški Kralj Zedinitelj nam zapušča tri Svoje ljubljence, Petra, Tomislava in Andreja, — kri Svoje krvi. Kdo ne pozna ljubkih treh Kraljevičev-Sokoličev, ki so prihajali vsako leto tako radi na slovensko zemljo, da se v raju naših planin nasrkajo zdravja in naužijejo nedolžne mladosti! Z njimi, ki jim je kruta usoda vzela najboljšega očeta, žalujemo vsi, z njimi žalujejo vrhovi naših gora, naše bistre vode in naši temni gozdovi. Oči nas vseh so v teh pretresljivih trenutkih obrnjene na nežno obličje našega ljubljenega Peterčka, prvorojenca blagopokojnega Kralja-Mučenika. Z ganljivimi očetovskimi besedami ga je njegov Kraljevski Roditelj pred mesecem dni napotil v daljno tujino, da si razširi tam svoje obzorje ter prisvoji znanje, izobrazbo in sposobnost za težke in odgovorne naloge, ki ga čakajo v življenju. V radost in ponos svojih učiteljev je mladi naš Prestolonaslednik baš začel razvijati vse vrline svojega uma in značaja, ko so mu morali sporočiti pretresljivo vest, da je konec Njegove toliko lepega obetajoče mladosti, da pokriva v tem trenutku Njegovo nežno glavico že težka, ali slavna Kraljevska krona Karadjordjevičev. Brez odlaganja je zapustil Svoje drage šolske tovariše in sledil klicu Domovine, ki ga je kot Kralja Petra II., svojega najvišjega Vladarja in Vodnika navdušeno sprejela v svojo sredo. Mlad še po letih, a vendar nam vliva v teh strašnih dneh. ki jih preživljamo, voljo, pogum in nezlomljivo samozavest. Po Njegovih žilah se pretaka kri Velikega Kralja in Karadjordjevičeva kri nikdar ne vara. Ni prevaril pričakovanj naroda slavni Karadjordje, niti Velika Kralja Peter I. Osvoboditelj in Aleksander I. Zedinitelj, prav tako bo jugoslovanski narod imel v Nj. Vel. Kralju Petru II. Vladarja, ki bo bedel nad njegovo svobodo in ga po stopinjah Svojih nesmrtnih Prednikov vodil v slavo in srečo. Z našim mladim Kraljem si tesno povezana zlasti Ti, jugoslovanska mladina. Z Njim si se takorekoč rodila, z Njim doraščaš in z Njim boš doživela lepše in svetlejše dni. Na današnji dan, ko je pokrila truplo Kralja Mučenika ranjena jugoslovanska zemlja, se v duhu zgrni okrog prestola Njegovega Veličanstva Kralja Petra II., in Mu prisezi, da si samo Njegova, da Njemu odstopaš svoja vroča srca in svoje jeklene mišice. Dostojanstven mir je zavladal širom razžaloščene jugoslovanske domovine. V veličini in grozoti te tišine se čuje en sam utrip, ena sama duša in eno srce, srce težko ranjenega, ali združenega in čvrsto sklenjenega jugoslovanskega naroda, ki pozdravlja v svojem novem Kralju glasnika in tvorca srečne in slavne bodočnosti. »Čuvajte mi Jugoslavijo!« S temi besedami Si izdihnil Svojo blago dušo, naš Veliki Mučenik. Ne samo čuvali, složno jo bomo gradili in delali, da postane močna in silna, da postane veličasten spomenik Tvojega nesmrtnega živ-Ijenskega dela. Pred prestolom Tvojega Prvorojenega Sina se Ti zaklinjamo, da bo Tvoja nedolžno prelita kri maščevana. Počivaj mirno v Svojem hladnem Domu, naš nepozabni Gospodar! Ne boj se. Tvojo oporoko bomo izvršili! Jugoslavija živi in bo večno živela, kakor bo večno živelo med jugoslovanskim narodom ime Viteškega Kralja Aleksandra L, Zedinitelja. Viteški Kralj Aleksander L, Zedinitelj, je mrtev, naj živi Kralj Peter II.! V Ljubljani, na dan pogreba Njegovega Veličanstva, Viteškega kralja Aleksandra L, Zedinitelja (18. oktobra 1934). Dr. DRAGO MARUŠIČ ban Dravske banovine. KRALJ ALEKSANDER 1. SE VRAČA. Jadransko morje valovi, zvezde se v noč iskre — mrtvaške luči so nocoj — nad krsto plamene. Ko žrtvoval si v delu nam, v trpljenju vse moči, si v strašni uri. Knez miru, prelil še srčno kri. Zdaj se vračaš, naš Vladar, najdražje naše Ti, v brezmejni boli narod Tvoj neutešeno ihti. Iz nje naj vzklije v zubelj zroč zvestoba brez meja za Njega, ki je Tvoj otrok in naša nada vsa. Ivanka Kalinova. POSLEDNJA POT DOMOV. Ob šestih zjutraj je zaječal radio. Radio Zagreb, Beograd, Ljubljana, Sofija. Dva bratska slovanska naroda, ki ju vežejo gospodarske, kulturne, plemenske in krvne vezi — ne zgolj slučaj ali zemljepisno naključje — sta v bolesti poslušala, kako prihaja mrtvo telo velikega borca za mir, svobodo in pravico nazaj v domovino. V domovino, ki ga je tako zelo ljubila in ki bi zanj dala vse svoje sinove in svoje moči. Iz morske gladine se je sonce šele dvignilo, a splitska obala je že bila prepolna pobožnega naroda, ki se je želel pokloniti tistemu, ki mu je dal vso svojo ljubezen in ki mu je bila posvečena ljubezen vsega naroda. 60.000 ljudi je v Splitu nemo pričakovalo svojega najvišjega, mrtvega brata. Splitski ban, podban, župan, generaliteta. oficirji vojske in mornarice, predstavniki vseh oblastev in ustanov so se strnili z množico v skupni bolečini. Zvoke zvonov mogočne splitske katedrale je prepletal jok zvonov manjših cerkva. Krik siren je bolestno pretresel jutranji polmrak. Naša največja potniška parnika, »Kralj Aleksander« in »Kraljica Marija«, ki sta pripeljala tisoče ljudi s severa in juga, sta se skoraj neslišno zasidrala v luki. Tam, — »Dubrovnik« je priplul! Na njem je truplo najdragocenejšega sina Jugoslavije. Ogromna množica 60.000 ljudi je utonila v jokajočem molku. V zraku brnijo letala. Vedno bliže k zemlji prihajajo in se v krogu spet oddaljujejo kvišku pod nebo, da se spet povrnejo k svojemu najvišjemu gospodarju. Nato rezka vojaška povelja, močnejši jok zvonov in molk — da čujemo, kako je mostič spojil »Dubrovnik« s pomolom, s sveto jugoslovansko zemljo. Mikrofon na splitski carinarnici, v globoko črnino zavit in z zadnjim najvišjim ukazom »Čuvajte Jugoslavijo!« okrašen, zdaj poroča: Predstavniki vojaških in civilnih oblasti odhajajo na brod, da se za vedno poslove od viteškega graditelja in zedinitelja Jugoslavije. Ogromen katafalk z baldahinom, ki ga je krasila kraljevska krona, je bil pripravljen za krsto. Tisočglava množica je z ljubeznijo in solzami pričakovala nemo, tako nemo, da se čuje skozi mikrofon, kako morski valovi poljubljajo našo obalo. Tu in tam so med neprestanim zvonjenjem vseh splitskih zvonov prelomili zrak pozdravni topovski streli in častne salve. V mladem, sončnem jutru se vrača kralj v domovino, v domovino, ki ji je ustvaril najlepše jutro njenega življenja. Vojaška godba je trikrat ponovila državno himno, zvonovi so še bolestneje zaihteli. Ko so naši mornariški častniki prenesli krsto z broda na katafalk, so se slišale kratke molitve pravoslavnega episkopata. Glas šibeniškega dr. Milete je trepetal in komaj zadrževal solze, a pevsko društvo »Šumadija« je ihte odpe-valo. Za »Dubrovnikom« se je med tem razvrstila eskadra naše mornarice, ki je včeraj odplula svojemu najvišjemu zapovedniku naproti. Poleg nje je v bratskem redu stalo francosko in angleško brodovje. Ogromno število naših, francoskih in angleških mornariških častnikov z našim admiralom Marjanom Poličem na čelu je z bolestjo v srcih gledalo krsto najvišjega zapovednika Jadrana. Naši mornarji so mu poklonili prekrasen venec z napisom »Svojemu vrhovnemu komandantu jadranska mornarica«. Ta venec in ogromen venec društva »Marjan«, ki je bil zvit iz treh cipres in same marjanske flore, in ki zaradi svoje ogromnosti najbrž ne bo mogel biti prepeljan v Beograd, sta vzbujala splošno pozornost. Nad 300 vencev je okrasilo oder do tragične vzvišenosti plemenitega kralja Aleksandra, ki je združil v sebi najvišje vrline junaka in viteza. ICatafafJc z baldahinom viteškega kralja. Potrtost zaradi krutega udarca usode, osuplost zaradi nedogledne tragike, presenečenost zaradi grozote neusmiljenega dejstva so dokazovala letala — hidroavijoni in bombarderji — v zraku, molk tisočerih na obali ter torpiljeri, nosilci min, podmornice in bojni čoln, ki so v spremstvu kraljevskega »Dubrovnika« pripluli v Split. Zastave na vseh brodili, jugoslovenskih, francoskih in angleških, so bile spuščene na pol droga. Dvajset prvi topovski strel je dokončal zadnji pozdrav našemu vladarju, ki mu je do Splita prihitela naproti tudi njegova zvesta garda, da mu od tod na vsej poti po domovini do Beograda izkaže s svojo stražo zadnjo čast. Letala so še vedno krožila nad katafalkom. Mimohod so pričeli rezervni častniki, nato Sokoli. Vrstni red ni važen: narod se je zadnjikrat klanjal svojemu kralju. Ljudstvo, brez vsakega ozira na družabni položaj, društveno pripadnost ali politično prepričanje. Kmetje so ihteli, kmetice so jokale glasno in prinašale k odru šopke poljskih cvetlic, ki so bile našemu vladarju enako drage in morda še dražje od umetno vzgojenih, plemenitih rož. Imena odličnikov, ki so bili v tej množici poleg preprostih kmetov, so se izgubljala v skupni bolesti zaradi kraljeve smrti. Oder je bil kmalu preobložen s cvetjem, venci, palmami, palmami miru, palmami naše Dalmacije in našega morja, ki ga je kralj Aleksander tako zelo ljubil. Mornarji »Dubrovnika« so ves ta prizor v stavu »mirno« nemo zrli na svojem brodu, na katerem so pripeljali Jugoslaviji najdražje truplo. Nekaj minut pred deseto uro so dvignili kraljevsko krsto in jo prenesli v dvorni vlak, v katerem so že čakali duhovniki, da molijo za pokoj našega kralja na vsej poti do Beograda, poleg častne straže kraljeve garde. Nepregleden špalir naroda je bil ob železniški progi, ko je odpeljal vlak. Špalir, ki bo nepretrgan skozi Liko, Gorski Kotar, Hrvatsko, Slavonijo in Srem do Beograda, kjer je povsod narod pohitel, da se molče in v obupni bolečini poslovi od svojega kralja na Njegovi zadnji poti proti Oplencu, kjer ga bodo položili k večnemu počitku med preperele zastave junaških srbskih polkov, v zemljo, v kateri počivajo nešteti Njegovi sobojevniki, v zemljo, ki jo je ljubil celo svoje življenje in ji končno zaradi dela v duhu tradicij Karadjordjevičev žrtvoval tudi samega sebe. Njegov spomin bo zapisan v naši zgodovini z jeklenimi črkami, a naš krik bolesti, ki ga spremlja na Njegovi zadnji poti po domovini, glasi: Slava nesmrtnemu Kralju Vitezu, Graditelju in Zedinitelju! Čuvajmo Jugoslavijo! ZAGREB. 14. oktobra. Poslednjikrat je hrvatska prestolnica danes sprejela svojega velikega junaka. Z velikimi pripravami je čakala na ta sprejem, pripravami brez sijaja, s kakršnimi je znal Zagreb sprejemati kralja za njega življenja, zato pa s tem večjim spoštovanjem, ki je poslednjikrat pričalo, s kako veliko ljubeznijo in s kako neizmerno vdanostjo je bil Zagreb kot simbol vseh Hrvatov vdan najljubšemu vladarju. Nocoj vso noč in jutri do poldneva se bodo Zagrebčani in številno prebivalstvo vse savske in dravske banovine poslavljali od telesa, ki je do nedavno hranilo tako bogato življenje za pravico in resnico, hranilo herojski duh, ki se je tako neustrašeno boril za našo svobodo, nas in zanamcev boljše čase. Danes je ves Zagreb v najtrpkejši bolesti in tiho pričakoval poslednje poti svojega kralja, ki mu je bil včasih tako dragocen gost. Žalost je legla slehernemu meščanu v njegovo dušo. Ljudje hodijo potrti po ulicah, nikjer sledu običajne razgibanosti, vrvenja in hitenja. Mesta skoraj ni poznati. Sama žalost je povsod in v vseh. Že v teku dopoldneva so prihajale v mesto z običajnimi, a močno ojačenimi vlaki množice ljudstva, ki se hočejo še zadnjikrat pokloniti pred svojim voditeljem. Saj ga v resnici med narodom ni nikogar, ki ne bi nosil v sebi dragega spomina na vladarja, pa naj si bo preprost seljak, delavec, obrtnik, uradnik ali katerikoli inteligent, toliko je v spominu dogodkov in prilik, ko je kralj našel za vsakega lepo besedo. Peron glavnega kolodvora je ves v črnem. Vsi stebri, vzdolž zgradbe so oviti v črnino. Črni pasovi se vlečejo ob vsem dolgem hodniku, vse luči so zastrte. V dvorni čakalnici je že vse pripravljeno za sprejem kralja mučenika. Nad vhodom v žalni prostor žari velika krona, zastrta z gosto črno tenčico. Ob vhodu sta postavljeni dve ogromni palmi, simbol dela pokojnega kralja. Ob strani stojita na črnih stebrih dva velika zastrta lampijona. V sami dvora-ni, ki je vsa od tal preko stropa odeta v črne zavese in so tudi tla pregrnjena s črno preprogo, stoji na dveh stopnjicah vzvišeni katafalk. Ob vsaki strani stojita med gostim zelenjem dva velika svečnika, nad vzglavjem pa visoka rdeča sveča, simbol ljubezni, ki gre v tugi in bolesti preko smrti. Zadaj pa se vije sredi stene od vrha do tal in povija okrog in okrog prostor, na katerem bo stala krsta, široka državna trobojnica. Na pročelju zapadnega dela kolodvora sta levo in desno nameščena dva velika državna grba, vsa v lučkah, pokritih s črnino, znak vsega užaloščenega naroda. Ob 20.30 so pričeli prihajati na peron oficielni zastopniki oblasti, vojske, raznih korporacij in društev, dočim so se pred postajo pričele zbirati ogromne množice občinstva. Oblasti so ukrenile vse potrebno, da bo vsej ogromni množici omogočeno slovo od velikega rajnkega. Vojaštvo v polni opremi se je pred kolodvorom postavilo v ogromen šti-rikotnik. Za njim pa so se zbirale deputacije, ki so se udeležile turobne svečanosti, in nato nepregledna množica drugega občinstva, ki so napolnile ves ogromni trg daleč tja v ulice, ki se vanj zlivajo. K poslednji počastitvi kralja Zedinitelja bodo ljudje prepuščeni skozi za-padni vhod takoj, ko se bodo poslovili od pokojnega kralja oficielni predstavniki in vsi drugi, ki so ga sprejeli na peronu. Dohod k katafalku bo občinstvu dovoljen vso noč in ves dopoldne do 12.30 opoldne. Ob 12.45 bodo krsto prenesli na dvorni vlak in sicer kmetje iz zagrebške okolice, špalir pa bodo tvorili oficirji zagrebške garnizije. Ob 21.30 je bilo na peronu že vse pripravljeno za sprejem vlaka s posmrtnimi ostanki Viteškega kralja Zedinitelja. Tu so bili zbrani pomočnik bana savske banovine dr. Stevan Hadži z načelniki banske uprave in visokim uradništvom, komandant IV. armijske oblasti general Ljubomir Marič z generali Dodičem, Damjanovičem, Hrističem, Dokičem, Pešičem, Draškovicem in Mandlom, nadalje predsednik zagrebške mestne občine dr. Erber, nadškof koadjutor dr. Alojzij Stepinac, metropolit Dositej, starokatoliški škof dr. Ka-lodjera, evangelski škof dr. Popp, nadrabin dr. Schvvarz, rektor univerze inž. Stipetič z dekani fakultet, predsednik Jugosloven. akademije znanosti in umetnosti dr. Bazala, predsednika kasacijskega sodišča dr. Cimič, starejšina zagrebške sokolske župe dr. Gavrančič, rezervni oficirji in mnogi drugi. Ob 21.40 je bil prihod vlaka napovedan z enourno zamudo, ker se je moral med potjo ustavljati tudi na postajah, kjer to prvotno ni bilo določeno, saj so bile povsod zbrane množice ljudi. Od dvorne čakalnice do tira, na katerem bi imel obstati vlak, je bila razprostrta črna preproga. Desno od vhoda v dvorno čakalnico so zavzeli prostor generali in častna četa z godbo, levo pa zastopniki civilnih oblasti ter cerkveni dostojanstveniki. Na levem in desnem kraju so zavzeli prostor od vsakega društva in korporacije po trije zastopniki, ki pa jih je bilo toliko, da je bil ves peron na tesno natrpan. Točno ob 23. je prispel na postajo izvidniški vlak, ob 23.15 pa je godba intonirala državno himno v znak, da se bliža vlak z najdragocenejšo narodno relikvijo. Vzdolž proge so že prej zaplapolale mnogoštevilne baklje, ki so jih nosili Sokoli. Vse je v tihi pozornosti pričakovalo, da se vlak ustavi. Vlekli sta ga dve lokomotivi, okrašeni s črnimi zastavami. Na pročelju sprednje lokomotive je bil velik napis s poslednjo kraljevo željo: »Čuvajte Jugoslavijo!« V sprednjih vagonih so se vozili gardni častniki in gardno moštvo. Vlak se je ustavil tako, da je obstal srednji veliki vagon s posmrtnimi ostanki Viteškega kralja tik pred dvorno čakalnico. Vagon je bil ves prevlečen s črnim blagom, levo in desno vrat pa sta bila pritrjena dva velika srebrna križa. V vagonu so tvorili častno stražo oficirji kraljeve garde. Pristopili so generali in civilni dostojanstveniki, ki so dvignili krsto iz vagona ter jo odnesli polagoma v dvorno čakalnico. Na krsti so bile položene generalske insignije med svežim cvetjem. Ko so krsto nesli v čakalnico, je bilo po vsem peronu čuti glasno ihtenje. Godba je med tem igrala Chopinovo žalno koračnico. Za krsto so stopali Nj. Vis. knez Arzen, kontreadmiral Polič, maršal dvo- ra general Dimitrijevič, ministri dr. Šumenkovič, dr. Andjelinovič in dr. Novak, predsednik senata dr. Tomašič, podpredsednik Narodne skupščine Popovič, francoski mornariški minister Pietri s kapitanom korvete Marianijem in več višjih oficirjev angleške eskadre, ki je pozdravila pokojnega kralja že oh prihodu v splitsko luko. Ko se je ožje spremstvo poklonilo pokojnemu kralju v dvorni čakalnici, je Nj. Vis. knez Arzen odšel nazaj v svoj vagon, zastopniki oblasti pa so drug za drugim vstopali ,v čakalnico, kjer so se v globoki žalosti poslavljali od svojega mrtvega voditelja. Ob pol 1. ponoči je bil še ves peron poln oficijelnih zastopnikov, dočim je ogromna množica na velikem trgu pred postajnim poslopjem vztrajno čakala, da se ji dovoli vstop v prostor žalosti. Ob 1. končno se je pričel defile množic, ki je trajal vso noč. Ob krsti pokojnega kralja bodo vso noč in jutri do odhoda v Beograd imeli častno stražo vojaki in Sokoli, ki se bodo izmenjavali. V častni straži bodo najprej generali, zatem polkovniki in po vrsti oficirji po činu, tako da bodo končno v njej tudi redovi. Tudi Sokoli se bodo v častni straži izmenjavali na ta način, da bodo najprej na vrsti starešine, njihovi namestniki, vaditelji in ostalo članstvo. SLOVENCI OB KRSTI VLADARJA. Pri poklonitvi zemskih ostankov blagopokojnega kralja v Zagrebu je bila Dravska banovina številno zastopana. Pri prenosu krste iz dvornega vlaka v čakalnico je zastopal kraljevsko bansko upravo in Dravsko banovino sploh in se v njunem imenu poklonil zemeljskim ostankom nesmrtnega kralja pomočnik bana gospod dr. Pirkmajer s soprogo. Delegacije iz Dravske banovine so začele že s popoldanskimi vlaki prihajati v Zagreb in se uvrščati med občinstvo, ki je čakalo pred glavnim kolodvorom, da izkaže zadnjo počastitev nesmrtnemu kralju. Največ zastopnikov pa je dospelo s posebnim vlakom, ki je odhajal iz Ljubljane ob 22.30 in ki je dospel v Zagreb ob 2.30. Vlak je odpeljal iz Ljubljane preko 400 ljudi, vstopale pa so vanj na vseh postajah do Zagreba večje ali manjše delegacije. V Zidanem mostu so se pridružili udeleženci iz Maribora, Celja in drugih krajev ob progi severno od Zidanega mosta, po številu okrog 280. Večje število udeležencev pa je vstopilo tudi v Zalogu, Litiji, Radečah, Sevnici, Rajhenburgu in Vidmu. V Zagreb je vlak pripeljal okrog 1300 ljudi. Po že prej izdanih navodilih zastopnikov banske uprave se je po prihodu pred vlakom samim takoj v najlepšem redu in brez vsakega hrupa formiral sprevod, ki se je počasi približal vhodu v dvorno čakalnico. Temu sprevodu so se pridružile množice drugih Slovencev, ki so prišli v Zagreb že s prejšnjimi vlaki. Približno ob 3.15 se je pričel sprevod z delegacijo kraljevske banske uprave, pod vodstvom gospoda pomočnika bana na čelu, pomikati v vrstah po tri skozi čakalnico mimo katafalka s krsto. Zastopniki akademskega pevskega zbora in ljubljanskega velesejma so položili pred krsto krasna venca, dočim so mnogi udeleženci položili šopke cvetlic. Sprevod se je pomikal v vzornem redu, na obrazih vseh udeležencev se je opazila vidna ginjenost, ko so se poklanjali manom blagopokojnega kralja, mnogi, zlasti žene, pa so tiho plakale. Sprevod se je skozi čakalnico pomikal 40 minut in je šlo v njem približno 2500—3000 ljudi. Veliko Slovencev pa se je poklonilo med množicami prebivalstva iz Savske banovine tako, da lahko računamo na udeležbo Slovencev nad 5000 ljudi. Večina delegacij se je vrnila z vlakom, ki je odhajal iz Zagreba ob pol 5 in je prišel v Ljubljano ob pol 10. BLAGOPOKOJNI KRALJ in naš umetnik. Priznani slovenski slikar Božidar Jakac, je letošnje poletje slikal kraljevsko rodbino v njeni poletni rezidenci Suvoboru na Bledu. Narisal je z rdečo kredo portrete Nj. Vel. kraljice, tedanjega prestolonaslednika in današnjega kralja Jugoslavije Petra II. in princev Tomislava in Andreja. Blago-pokojni kralj in Nj. Vel. kraljica sta bila z njegovim delom izredno zadovoljna in kralj je izjavil, da je portret kraljice njena najlepša in najvernejša podoba. V žalostnih dneh, ko po Ljubljani gore sveče pred slikami velikega kralja, je naš urednik obiskal umetnika B. Jakca v njegovem ateljeju v Pražakovi ulici. G. Jakca je tem bolj potrla črna vest iz Marseillea, ker je nameraval takoj po povratku iz Francije portretirati tudi Nj. Vel. kralja Aleksandra. V umetnikovem ateljeju so razstavljene risbe iz Suvobora. Ob teh umetninah je g. Jakac obujal svoje še sveže spomine na poletne dni v Suvoboru. — Ne morem verjeti pretresljivi vesti, da je kralj mrtev, — je dejal odlični slovenski umetnik. Še ga vidim, kakor bi se bil šele včeraj poslovil od njega. Ožaloščen hodim po ljubljanskih ulicah, koder valove množice ljudstva, vsak z nenavadnim izrazom na obličju. Zbirajo se gruče —- tu grupa, tam grupa, — pa razgibana mladina, — starci s kritičnimi pogledi, — žene, dekleta, —• vse je vznemirjeno, vsi čakajo novih vesti, vse je nekam zastalo, kakor bi se v grozotni noči, polni negotovosti, vzbujale temne sile. In v tej mračni razpoloženosti mi kar ne gre izpred oči podoba: Dež pada v parku Suvobora. Iz dvorne čakalnice vidim skozi zamrežena okna kralja, kako se sprehaja ves zamišljen, v dežnem plašču, s civilno čepico na glavi: samoten, vase pogreznjen koraka po mehkem pesku, glava mu je sklonjena in nekaj bolestnega je v njem, težke so mu misli — čutim, da leži žalost na njem in v vsej okolici. Med šumenjem dežja se slišijo kraljevi trdni koraki po škripajočem pesku. Kraljev adjutant mi šepne: »To on voli: še-tati po kiši sam!« Zdelo se mi je, da sem razumel velikega vladarja: morda je hotel s sprehodom po dežju obujati davne dni trpljenja v veliki vojni, ko je prav tako hodil po dežju in blatu, vojak med vojaki, in mislil na usodo domovine. Nemara se je tudi utrjeval in se tako branil pred pomehkuženjem. Niso še minuli trije tedni od melanholičnega sprehoda v tišini blejskega dvorca in že je mrtev. In prav danes, ko smo se predramili s težko novico v duši, pada dež kakor takrat . . . G. Jakac je nato iz svojih spominov na suvoborske dni opisal še nekatere značilne prizore: — Vidim kralja v drugačni podobi: Ves ožarjen od sonca se pripelje na elegantnem avtu v dvorec. Vse oživi. Kmalu nato se s kraljico pod pazduho sprehaja po parku, skrbno vprašujoč o tem in onem v kratkih, skoraj vojaških stavkih. Počasi, a ljubeznivo hodita pod senco košatih lip pred dvorom. -— In zopet: Poletno jutro sije skozi zelenilo drevja na drobno trato, ki je razprostrta voljno kakor žamet. Tam iz parka prihaja vzklikanje otrok, vmes pa na pol vojaški, na pol očetovski mehki vzkliki. V sončnih pramenih, ki padajo med košato drevje, se kralj igra s princi, ki so — kakor vsi otroci — željni igre ter se love s kraljem. Kralj je v vojaški uniformi in jih podi z jahalno palčico, ves vesel in nasmehljan. Mečejo si jabolka, kakor bi se kepali — in zopet vesel smeh, za trenutek čisto po človeško sproščen smeh, le nekje v ozadju je moreča skrb. — In še to: Grem kralju nasproti. Pravkar prihajata s kraljico po stopnicah nasproti. Dogotovil sem sliko generala Kostiča in jo hočem pokazati. Kraljica me predstavi, vladar mi s smejočim se obrazom krepko stisne roko in čestita na uspelem portretu. »Ostajete li još na Bledu?« vpraša. Ko odgovorim, da sem Nj. Veličanstvu na razpolago, pravi mehko: »Pa i ja hoču da poziram sat i po!« Ves vzradoščen izraža svoje posebno zadovoljstvo s portretom kraljice. — In zdaj zadnje srečanje: Pišem pismo v čakalnici dvorca, pod tisto veliko sliko Bleda. Čisto sem se zatopil v pisanje, ko me vzdrami glas: »Pa šta črtate, šta radite?« Pred menoj stoji kralj. Nenavaden obisk! »Pišem pismo majci.« »Tako, tako. A gde imate crteže? Molim Vas, pokažite mi, što imate novoga.« Prinesem mu risbe in kralj dolgo ogleduje risbo za risbo. Vidi se, da je navdušen. Gleda fotografije, moje knjige. »Pa mnogo ste radili. Izvršno.« »Pa vidite,« mi pravi kralj, »sad moram da idem, ali vi treba da dodjete u Beograd.« Vesel sem bil tega povabila, a obenem mi je postalo nekam težko pri srcu. Segel mi je v roko in se z »na svidenje« poslovil od mene. Ko sem pol ure pozneje slučajno zopet stopil v čakalnico, da bi bil vzel pismo, sem na svoje presenečenje opazil kralja pod tisto veliko podobo. Oprostil sem se, kralj pa mi je ljubeznivo pomignil, naj kar vstopim. Njegov pogled je bil zdaj nekam vase zaprt, bolesten, da, žalosten. To je bilo moje zadnje srečanje s kraljem. KRALJEVO ILOVO OD NARODA. Ko se je sprevod pomikal po glavnih beograjskih ulicah, je krožilo nad mestom nad sto letal, naših, češkoslovaških, francoskih in rumunskih, izkazujoč v zraku poslednjo čast našemu kralju. Na krilih vseh letal so vihrale dolge črne zastave. Sprevod se je počasi pomikal po Kralja Petra in Kneza Mihajla ulici preko Tcrazij, po Kralja Milana, Miloša Velikega in Nemanjini ulici do železniške postaje-Oh pojavu lafete s kraljevo krsto so stotisočglave množice, zbrane na ulicah, popadale na kolena in iz tišine se je čulo samo ihtenje, prekinjeno vedno na novo z izbruhi glasnega joka in neprestano spremljano od brnenja avionskih motorjev. VEČ TISOČ VENCEV. Mogočno turoben vtis je vzbudilo tudi ogromno število vencev, ki so jih vozili na 15 vojaških kamionih. Sledili so nato nosilci vencev tujih vladarjev, med njimi angleškega kralja Jurija V., rumunskega kralja Karola, bolgarskega kralja Borisa, italijanskega, švedskega, norveškega, danskega kralja, nizozemske kraljice, albanskega kralja, japonskega cesarja Hiro-Hita, bivšega španskega kralja Alfonza, predsednika češkoslovaške republike Masaryka, predsednika francoske republike Lebruna, nemškega državnega kancelarja Hitlerja, predsednika turške republike Kemala paše, predsednika grške republike Zaimisa in drugih. Srebrnih in zlatih vencev je bilo nad 105, vseh vencev več tisoč. PRED DVOROM. Nepregledne množice ljudstva na obeh straneh navedenih ulic so z jokom in stokom gledale veličastno žalostni sprevod. Ko je lafeta s krsto prispela pred dvor, se je sprevod ustavil ter je patriarh Varnava prečital kratke molitve pred tužno hišo pokojnega kralja. Zastava na dvoru V sprevodu 25 vojaških kamionov z venci. Slava viteškemu*, *u Al^ksanOru l. Zedinitelju I °>tariek na hodniku v šoli *,e,