Anton Hribar: Prvi cvetki.
21 i
S smehljajočim obrazom natoči kupice ter pokliče sam Žefo pit, misleč: sedaj mora počiti. Dvignili so čase, trčili v „dobro zdravje", ali Lovro ni trčil z materjo, tudi pogledal je ni.
Takoj je potegnila druga sapa.
Oče LenČek je pustil družbo in vino ter se umaknil v najskrajnejši kot za ognjiščem. Zapahi je pipo in prav jezno pogledoval na mizo. Nikakoršne besede ni bilo več iz njega. Jezno vstane ter gre pogledat po pohištvu. Malo so se zmenili zanj oni trije, ki so še ostali za mizo. Pridno so gledali v kupice in jih ročno praznili, dokler niso izpraznili majolike. No, in ondaj — kdo bi se čudil? — polna glava mislij, polno srce želja in upov, polna usta besedij, kdo bi si ne želel še jedenkrat, vsaj še jedenkrat polne majolike? Lovro, ki je bil navajen, da mu hram ni bil nikoli zaprt, vstane in stopi molče po ključ, saj jih je visela poleg kuhinjske omare polna butara. Toda glej, kleka! ¦— ključa ni nikjer. Lovro je pogledal jasno kakor zadet jelen ter zavpil:
„Kje je ključ,  da grem  po vina;"
„Jaz ne vem", reče mu Žefa boječe in prav pohlevno.
„Vi morate vedeti.  Ali ni bil tukaj r"
„Lovro, ne jezi se", tolaži ga ona; „gotovo ga je vzel o Če."
„Ni ga vzel oce, vi ste ga spravili, to vem predobro; pa čujte Žefa! — pri LenČkovi hiši
j
ukažem jaz še toliko, da mi ne bodete vi žlic šteli in ne ključev skrivali. Vi mene morate poznati, kdo sem, jaz pa tudi vas poznam; dekla ne bo . . ." Sedaj so stopili domači okrog njega, tudi Valentin ga je tolažil, Ivanka je jokala poleg matere, Lovro pa je divjal, klel, rotil se in razgrajal, da je bilo po kuhinji tako, kakor po najhujšem potresu. Groza je prešla vsakega pametnega človeka, ki je videl, kaj napravi jeza. Ko je došel oče LenČek iz cerkve od li-tanij, ni našel več sina doma, marveč žalost, razdejanje in jok. Tudi vsakdo drugi bi se bil razjokal, videč toliko potrtost, zapuščenost in nehvaležnost, a Lenček se ni uklonil. Povedali so mu, da ga misli Lovro zapustiti ter iti po svetu, da mu bo moral rad ali nerad izplačati del materine dote; povedali so mu, da pojde ž njim najbrže tudi Možinov Valentin. Njegova hiša izgubi poleg vsega drugega tudi dva najboljša delavca. LenČek je dobro poznal sina, in le iskrice nade ni bilo v njegovem srcu, da se res tako ne zgodi, kakor je napovedal Lovro v svoji neopravičeni jezi; le iskrice nade ni bilo, da se sploh še kdaj vrne v rodno hišo, a Lenček se ni udal: „Kakor si bo postlal, tako bo ležal, jaz ga ne podim iz doma", rekel je ženi in Ivanki. „Ce je meni Bog vzel sina, pomagal mi bo tudi, da prenesem to bolečino; moja dolžnost pa ni ravnati se po sinovih muhah." (Dalje.)
Prvi   cvetki.
1 ozdravljena cvetlica, Ki prva kažeš lica Cvetoča iz povoj; Gorak ti vetrič veje, In  solnčece te greje, Nič mraza se ne boj!
Ti  naša stara  znanka, Pomladi si poslanka, Znanilka srečnih  dni; Vse,  vse te ima rado, Nabira staro,  mlado In v šopek te želi.
Ko  mnogi pevec poje, Slaveč krasote tvoje, Naj 'te i jaz slavim; Da mnogo še poletje Vonjal bi tvoje cvetje: Le to si še želim.
Pa vigred bo  minula, In ti se boš osula In   zgrudila se v  prah; Pa iskrico življenja, Kal novega vstajenja Ogreval bo ti mah.
In  kadar,  cvetka,  tudi Telo  se moje zgrudi, O  nežna,  zala stvar: Pomlad mi vsako  cveti Na mojem grobnem sveti, Ne žabi  me nikar.
Ti cvet, nedolžni, drobni, Ti boš pomnik mi grobni, Saj  drugega ne  bo; Na grobu boš  cvetela In od zemlje dehtela, Kjer spal bom jaz pod njo.
Anton  Hribar
I41