ObzorZdrN 1995; 29: 189-92
189
STISKE DEMENTNEGA BOLNIKA IN NJEGOVIH
SVOJCEV PRI SPREJEMU IN ODPUSTU
S PSIHIATRIČNE KLINIKE
DISTRESSES OF A DEMENTED PATIENT AND HIS RELATIVES UPON ADMISSION AND DISCHARGE FROM A PSYCHIATRIC HOSPITAL
Branka Mikluž UDK/UDC 616.895.8-082.8
DESKRIPTORJI: demenca; bolnišnice psihiatrične; bolnik sprejem; bolnik odpust; družina
Izvleček - Članek opisuje sprejem oziroma premestitev dementnega bolnika v psihiatrično bolnišnico kot stresno situacijo tako za bolnika kot za njegove svojce. Naloga vseh zdravstvenih delavcev je, da na to spremembo bolnika in njegove svojce temeljito pripravijo.
Aktivno vključevanee tako svojcev kot bolnika v proces načrtovanja zdravstvene nege lahko reši številne stiske in dvome ob hospitaiizaci,i, zato moramo svojce in bolnike nenehno educiraii o naravi same bolezn,, o postopkih zdravstvene nege in celotnega zdravljenja ter o možnosiih za življenje po odpustu iz bolnišnice.
Statisiični podatki tako v svetu kot pri nas kažejo, da število ljudi, pri katerih se kažejo spremembe v njihovem duševnem življenju in so starejši od 65 let, nenehno raste.
Dejavniki, ki vplivajo na to, so različni - lahko so to neugodni življenjski in delovni pogoj,, psihične travme, akutne in kronične bolezn,, intoksikacije, neustrezna prehran,, krizna obdobja v življenju oziroma obremenilne okoliščine, kot so upokojitev, izguba zakonca ali otroka itn. Sodoben način življenja in bitka za materialne dobrine potiskaaa ljudi v vse večje stiske in stresne situacije, vse to pa se odraža na zdravju vsakega posameznika. Leta 1990 je bil delež prebivalcev starejših od 65 let, v Sloveniji 10,6% celotnega prebivalstva, približno 8-10% teh prebvalcev pa naj bi imelo bolj ali manj izražene znake dementnosti.
Zdravee starostnika se spreminja tako na duševnem kot na telesnem področju. Dekompenzacija v starosti, ki vodi do patološkega staranja, običajno poteka v treh smereh - v psihično, fizično in socialno de-kompenzacijo. Vse tri se med seboj močno prepletajo, pri čemer so vzroki bodisi medicinske ali pa socialne narave.
DESCRIPTOR:: dementia; hospitals psychiatric; patient admission; patient dischange; family
Abstract - The article presenss the admission respectively the transJer oj a demented patient in a psychiatric hospital as a stressful situationfor the patien,, aswell asJor his relatives. The task of all the health workers is to prepare the patient and his relatives Jor this change.
Active inclusion oj relatives and the patient in the planning oj nursing care can solve many hardships and doubts accompanying hospitaiization; the patient and his/her relatives should be continuously educated about the disease itself, about the proceedings oj nursing care and treatment as a whole and about different possibilities oj living outside the institution.
Želimo si, da bi starostnik čim dlje ostal v svojem domačem okolju, kar je tudi v skladu s sodobnimi stališči gerontologije. Vendar pa moramo zaščititi tudi svojce, saj lahko dementni bolnik v družini povzroči mnogo stisk in problemov. Upoštevati moramo tudi, da je večina sodobnih stanovanj premajhn,, da so za starejše ljudi nefunkcional,a, še zlasti če le-ti potrebujejo nego; da so svojci zaposleni in zato bolnika ne morejo redno nadzorovati, pa tudi nadzor patronažne medicinske sestre v hujših primeiih dementnosti ne zadošča, saj potrebujejo ti bolniki celodnevni nadzo.. Ne smemo zanemariti tudi tega, da se svojci vedno ne znajo in ne morejo pravilno odzvaii na bolnikove motnje.
Kadar pri dementnem bolniku prevlada potreba po stalnem nadzoru zaradi izgube samostojnosti pri osnovnih funkcjjah, kot so hranjenje, oblačenje, umivanje, opravjjanee fizioloških potreb, nepokretnost in podobno in mu svojci kljub njihovi volji in želji ne morejo več zagotoviti ustrezne nege, je potrebna namestitev v domsko oskrbo.
Hospitalizacija v psihiatrični ustanovi pa je potrebna takra,, kadar pričakujemo poslabšanje in zaplete predvsem na duševnem področju in se kažejo
Branka Mikluž, višja medicinska sestra, Psihiatrična klinika, Center za klinično psihiatrijo, Ljubljana-Polje
190
ObzorZdrN1995;29
večje težave pri funkcioniranju v bolnikovem socialnem okolju.
Vzroki za hospitalizacijo so običajno stanje akutne zmedenosti, kroničnega psihomotoričnega nemira, delirantna stanja, paranoidno halucinatorna simptomatika, depresivna razpoloženja, ki lahko vodijo tudi v suicidalnost, kronične motnje spanja. V psihiatrični ustanovi naj bi bil bolnik le tako dolgo, da se psihiatrična problematika toliko uredi in izboljša, da je bolnik sposoben živeti doma ali pa v domu starejših občanovo Večina svojcev in bolnikov se težko odloči za namestitev v domsko oskrbo, še mnogo težje pa se sprijaznijo s hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici.
Hospitalizacija je potrebna običajno šele takrat, ko bolnik zaradi slabšega obvladovanja čustev, motenj motivacije in motenj socialnega vedenja pfihaja v konflikte tako s svojci kot z okoljem v katerem živi. Le-ti si pogosto teh motenj ne znajo razlagati in pripisujejo te težave hudobiji, trmoglavosti, neprilagodljivosti in podobno. Vse to povzroča vse več napetosti in nestrpnosti v družini in okolici, kakor tudi v bolniku samem, ki se pogosto upravičeno počuti zapostavljenega in odveč.
Ko je bolnik sprejet v bolnišnično obravnavo, so običajno družinski in sosedski odnosi že močno skrhani. Po drugi strani pa se pri nekaterih svojcih kažejo hudi občutki krivde zaradi hospitalizacije in zato pogosto pride ob sprejemu do konfliktov z zdravstvenim osebjem. Svojci često izražajo pretirano zaskrbljenost v zvezi z zdravljenjem in pogosto pričakujejo, da se bo stanje bolnika v bolnišnici takoj normaliziralo.
Mnoge stiske in dvome svojcev lahko uspešno preprečimo ali vsaj omilimo s tem, ko jih aktivno vključimo v proces načrtovanja zdravstvene nege. Tako postanejo naši zavezniki in ne, kot se pogosto zgodi, naši nasprotniki. Preprečiti moramo, da bi s svojim nezaupanjem in nezadovoljstvom ovirali ustrezne postopke nege in zdravljenja. Zato mora zdravljenje dementnega bolnika vedno vključevati tudi edukacijo svojcev.
Naloga celotnega zdravstvenega tirna je, da že takoj pri sprejemu in kasneje med hospitalizacijo svojce nenehno educira o naravi same bolezni, o postopkih zdravstvene nege in celotnega zdravljenja, o možnostih zdravljenja oziroma izboljšanja bolezni ter o možnostih za življenje po odpustu. Naučiti jih moramo opazovati drobne spremembe v vedenju bolnika, ki lahko nakazujejo poslabšanje bolezni. Tako se bodo lahko naslednjič pravočasno obrnili po pomoč in se s tem morda celo izognili ponovni hospitalizaciji.
Priprava bolnika na sprejem
Sprejem v našo ustanovo poteka običajno prek splošnega zdravnika na priporočilo specialista, zato naj bi zdravstveni delavec že v splošni ambulanti
začel pripravljati bolnika na sprejem in svetoval svojcem, kako naj mu pomagajo sprejeti hospitalizacijo. Premestitev v bolnišnico pomeni zanj dodaten stres, zato mu je resnično potrebno nuditi vso podporo. Svojci bi morali bolnika ustrezno in brez zavajanja pripraviti na hospitalizacijo, prav tako pa bi se tega morali držati tudi zdravstveni delavci v drugih ustanovah, če bolnika premeščajo v psihiatrično bolnišnico. Tudi v teh primerih včasih opažamo neustrezno pripravo bolnika, kar kaže na določeno pomanjkanje znanja pfi negi gerontopsihiatričnega bolnika. Ne smemo tudi zanemariti možnosti negativnega odnosa do psihiatrije, ki je na žalost še vedno marsikje premočno zakoreninjen v ljudeh, še posebej pri starejših.
Sprejem bolnika
na gerontopsihiatrični oddelek
Sprejem bolnika na gerontopsihiatrični oddelek je možen iz sprejemnega oddelka psihiatrične klinike, od doma ali pa iz drugih ustanov.
-  Kadar pride bolnik iz sprejemnega oddelka psihiatrične klinike, ima vso medicinsko dokumentacijo, običajno že z izvidi, opravljen imajo tudi že okvirni načrt zdravstvene nege, opazovalne liste, list delovne terapije. Želimo si, da bi bili dementni bolniki čim krajši čas na sprejemni enoti, saj le-ta funkcionalno ni najbolj prilagojena in ustrezna za nego dementnega bolnika. Dementni bolniki se ne počutijo najbolj varne med mlajšimi psihiatričnimi bolniki, obstaja pa tudi večja nevarnost, da pride do konfliktov, saj so tudi dementni bolniki moteči za ostale.
-  Kadar pride bolnik od doma, ima napotnico splošnega zdravnika. V primerih, ko je pri njem že posredovala terenska služba, pa včasih dobimo še poročilo patronažne medicinske sestre ali socialne službe na terenu. Taki podatki nam zelo koristijo in so vedno dobrodošli. Želimo si le, da bi bilo teh poročil s terena nekoliko več.
-  Kadar pride bolnik iz drugih ustanov, na primer iz doma starejših občanov ali iz drugih klinik in podobno, imajo napotnico in običajno razne izvide. Nekatere ustanove pa nam že pošiljajo obvestila službi zdravstvene nege. Pravilno bi bilo, da bi nam ta obvestila poslala vsaka ustanova, saj bi bila takšna povezava obojestransko koristna, žal pa to še ni ustaljena praksa.
Prvi stik na oddelku dobi bolnik običajno z medicinsko sestro. Ustrezen, prijateljski in človeški odnos do bolnika bo medicinski sestri omogočil, da bo z njim vzpostavila dober začetni kontakt. Bolniku se najprej predstavi, ga seznani z drugimi člani zdravstvenega tirna in s sobolniki. Seznani ga s prostorsko ureditvijo na oddelku, mu razloži vse v zvezi s hišnim redom in z dejavnostmi, v katere se bo lahko vključil (delovna terapija, rekreacija, socioterapevtska skupina...).
Mikluž B. Stiske dementnega bolnika in njegovih svojcev pri sprejemu in odpustu s psihiatrične klinike   191
V pogovoru mu mora biti v oporo, pokazati razumevanje za njegove probleme, informacije mu mora posredovati na razumljiv način, ves čas pa naj ga poskuša motivirati za zdravljenje.
Le tak način dela bo medicinski sestri omogočil, da bo dobila ustrezne podatke, ki so nujno potrebni za osvetlitev njegove bolezni in njegove osebnosti ter socialnega in družinskega položaja. Ob sprejemu morajo dobiti tako svojci kot bolnik tudi pisne informacije - če jih bolnik sam ne more prebrati, mu jih mora medicinska sestra natančno razložiti. V informacijah so podatki, ki veljajo za celotno bolnišnico, dodatno pa dobijo informacije, ki se nanašajo na posebnosti gerontopsihiatričnega oddelka.
Dober stik z bolnikom in svojci je temelj za dober načrt zdravstvene nege, po katerem naj bi bil bolnik obravnavan kot posameznik, ki bo aktivno vključen v reševanje svojih zdravstvenih problemov. Vključevati mora vse posebnosti bolnika ter pričakovanja bolnikov in njegovih svojcev v zvezi z zdravljenjem.
Pri nadaljnji obravnavi bolnika, medicinska sestra zbere vse podatke, ki so na razpolago, jih pregleda, analizira in po potrebi dopolni. Na osnovi tako zbranih informacij naredi individualni načrt zdravstvene nege ali pa že obstoječega dopolni.
Načrt zdravstvene nege sproti vrednoti in ga po potrebi glede na realizacijo spreminja in dopolnjuje. Ob končanem zdravljenju opravi evalvacijo celotnega procesa zdravstvene nege.
Najpogostejše aktivnosti zdravstvene nege na našem oddelku so: pomoč in izvajanje pri telesnih aktivnosti (hranjenje, oblačenje, gibanje...), pomoč pri vključevanju v socialne stiske (sorodniki, prijatelji), pomoč pri ohranjanju delovnih in intelektualnih sposobnosti, opazovanje bolezenskih znakov, vitalnih funkcij in izvajanje raznih medicinsko tehničnih posegov. Pri zdravljenju in izvajanju zdravstvene nege na našem oddelku sodeluje zdravstveni tim, v katerega so stalno vključeni - zdravnik psihiater, višja medicinska sestra, delovni terapevt, socialna delavka, srednje medicinske sestre, občasno pa sodelujejo še psiholog, internist in fizioterapevt.
Delo vseh članov se med seboj močno prepleta, dopolnjuje, zahteva pa aktivno udeležbo vseh članov tirna, predstavnikov različnih strok, od katerih pa nobena ni pomembnejša od drugih. Vsaka stroka po svoje prispeva k timskemu delu. Uspešnost pri delu pa omogoča skladna medsebojna komunikacija, saj je timsko delo intenzivno interpersonalno dogajanje.
Priprava bolnika na odpust
Bolnika pripravljamo na odpust med vso hospi-talizacijo. Vse naše dejavnosti so usmerjene k skupnemu cilju, da bo bolnik v dobri remisiji premeščen v socialno okolje, v katerem sam želi živeti. Najbolje je, da ga lahko odpustimo nazaj v domače okolje, seveda pa je to odvisno od tega, da so odnosi v družini
ohranjeni in da tako svojci kot bolnik to želijo. Če so bili svojci in bolnik med hospitalizacijo aktivno vključeni v proces zdravstvene nege, potem bo odločitev, ali bo lahko živel doma ali pa bo potrebna namestitev v dom, mnogo lažja. V vsakem primeru pa mora bolnik vedeti, kam bo odpuščen, kako bo tam živel, kdo bo skrbel zanj in na koga se bo lahko obrnil, če bo potreboval pomoč.
Nekateri svojci hočejo bolniku prikriti oziroma zatajiti, da bo po odpustu premeščen v domsko oskrbo, ker se bojijo njihovih očitkov. V takšnih primerih je naloga zdravstvenega tirna, da svojca poučijo, da tvegajo ponovno poslabšanje bolezni, da takšni postopki niso v skladu z našimi metodami dela in so škodljivi za bolnikovo zdravje.
Pogosto pa imamo težave tudi s tem, da svojci, predvsem pri težjih dementnih bolnikih, želijo, da bi bolnik ostal v bolnišnici. Ozadje takšnih željaje lahko finančne narave, strah pred premestitivjo v drugo institucijo, še posebej če le-ta ni v bližini kraja bivanja, pomisleki glede nadaljnje strokovnosti pri negi in zdravljenju, le-ti se pojavljajo v glavnem na račun številčno slabe kadrovske zasedbe v domovih. Stalna prisotnost zdravnika v bolnišnici je še en dodaten razlog, da imajo svojci v bolnišnici občutek večje varnosti za bolnikovo zdravje. Takšne želje verjetno kažejo tudi na potrebo po ustanovitvi posebnih ge-rontopsihiatričnih klinik, ki drugod po svetu obstajajo, pri nas pa žal za te bolnike ni najbolje poskrbljeno. Mnogo teh bolnikov je razpršenih po raznih klinikah, kar pa zagotovo niti zanje niti za osebje in druge sobolnike ni najbolj primerno. Upoštevati moramo, da v bolnišnicah ne morejo in niti ne bi smeli ostajati, ko je proces zdravljenja zaključen, domovi pri nas pa niti kadrovsko niti funkcionalno ne zadoščajo in niso prilagojeni za obravnavo hujše prizadetih bolnikov. Pri tem je treba poudariti še to, da so domske kapacitete premajhne, zato je tudi čakalna doba za bolnike, ki so predvideni za sprejem, zelo dolga. Dosedanje izkušnje nam kažejo, daje najtežje dobiti prostor za bolnike, ki potrebujejo negovalne oddelke, saj je teh kapacitet bistevno premalo, ker ti bolniki potrebujejo intenzivni nadzor in nego, ki jo mora izvajati strokovno čimbolj usposobljeno osebje.
Pri odpustu oziroma premestitvah naših bolnikov, poleg odpustnice priložimo tudi obvestilo službi zdravstvene nege, ki vsebuje vse osnovne podatke o bolniku in napotke za nadaljno nego in oskrbo. Ti podatki naj bodo v pomoč medicinskim sestram v drugih institicijah pri načrtovanju nadaljnje nege in tudi vodilo, na katero medicinsko sestro ali zdravnika se lahko obrnejo, če želijo dodatne informacije. Če je bolnik odpuščen domov in je zanj predviden patro-nažni nadzor, obvestilo pošljemo patronažni medicinski sestri.
Osebno si želim, da bi na naš oddelek dobili tudi povratne informacije o bolnikih, ki so bili premeščeni v dom in o tistih, ki jih nadzorujejo patronažne medi-
192
ObzorZdrN1995;29
cinske sestre. Še največ povratnih informacij dobimo od svojcev bolnikov, ko so bili odpuščeni domov in hodijo na kontrolne preglede k psihiatru. Povratne informacije so pomemben kazalec uspešnosti našega dela, zato jih ne bi smeli zanemarjati.
Naš cilj je, da bi v prihodnje naredili kaj več še na tem področju. Prizadevamo si za boljše sodelovanje s pristojnimi izvenbolnišničnimi službami. Upam, da bomo uspeli, saj smo bili tudi pri uvajanju procesa zdravstvene nege na našo kliniko zelo uspešni.