o ZAJEMANJU DOMA IN DRUGOD
Kljub pol resni, pol šaljivi opombi uredništva, aU bo kdo odgovoril na ponovno ofenzivo »slavofilov«, se ni nihče oglasil k zapisku »Zajemajmo iz slovansldh jezikov«, ki ga je objavil B. Borštnik v 1. letošnji številki JiS (str. 48). Ker pisec deloma polemizira z mislimi, izraženimi v mojem članku v prejšnjem letniku, bi mu hotel na kratko vendarle odgovoriti, ker se mi zdi, da mu je treba. Se posebno, ker je nekaj podobnega govoril tudi Vinko Gaber-ski v isti številki (Kroatizmi in arhaizmi, str. 38—40). Kjer se bo dalo, bi rad odgovoril obema hkrati.
329
Predvsem si oba avtorja preidilično zamišljata življenje jezika. Preidi-lično zato, ker oba mislita, da lahko s pisanjem kaj dosti vplivamo na živo slovenščino in njena pota. Gaberski se huduje na to, da si preozko omejujemo jezik, ker v pisavi nočemo sprejemati izrazov iz obrobnih narečij, pa se nam »množijo arhaizmi, ker nemarno opuščamo izraz^, da ostajajo za njimi hude vrzeli. Obubožano govorico, po slogu in skladnji skvarjeno, .bogatimo' z nepotrebnimi tujkami, ki jih pogosto še narobe obračamo.« Ta proces je v resnici bolj zamotan in drugačen, kot si ga zamišlja Gaberski. Res je, da imajo obrobna narečja ali cela jezikovna področja dosti izrazov, ki jih knjižna slovenščina ni ali še ni sprejela. Ampak kdo je tega kriv? Tisti, ki jim je taka beseda domača, jo bodo pisali, vendar jo bo večina zavračala, dokler ji je tuja — in kdo naj prisili večino, da bi sprejela izraz, ki ji nič ne pove ali ki ga čuti za tujega? Sprejemanje ali odbijanje raznih besed je dolgotrajen proces, zapleten kakor vse, kar je organsko na tem svetu: nekaj se prime in vzcvete, drugo se posuši in odmre. Tudi ni tako, da bi domača beseda najprej odmrla,, ker jo opuščamo, potem pa bi jo nadomestili s tujko: skoraj zmerom smo najprej sprejeli tujko ali izposojenko in ta je potem povzročila, da se je domača beseda pozabila. In ker je stvar taka, nam ne preostaja nič drugega, kakor varovati knjižni jezik, kakršnega imamo in kakršen je po naši sodbi in čutu najboljši; držimo se pri tem nekih splošno veljavnih pravil in ustaljenih oblik, drugo pa prepustimo razvoju samemu: xx>nekod ga bodo pravilno zajezile naše pregrade, drugod bo šel kljub njim svojo pot.
B. Borštnik je še širokosrčnejši od Gaberskega. Po njegovem je treba »zajemati« iz slovanskih jezikov, češ da so vse slovanske besede naš fond. Pri tem zavrača očitek, da si hoče »izposojati«, ne da bi se zavedal, da njegov »zajemati« ne x>ove nič drugega. Kadar slovenske besede »ustrezajo našim gla-soslovnim pravilom, so predstavotvorne in po korenu slovenske«, pravi B. B., pristavljajoč: »In pri tem ostanem.« S takimi argumenti je seveda težko polemizirati. Saj lahko nekdo drug začne isto trditi o indoevropščini in nam priporoči, naj mimo »zajemamo« iz nje, kadar so le besede »predstavotvorne in po korenu slovenske«. "V »dokaz« nam Borštnik navaja »potankost«, ki se je zapisala Finžgarju,. češ, »kar zapisal jo je, pa je naša, kakor da je bila od pamtiveka« (isto po Borštniku očitno velja za »pamtivek«, ki ga SP prizanesljivo znamenuje z zvezdico): »Napravljena je popolnoma po pravilih naše besedotvorbe, saj ima naš koren, našo predpono in našo pripono. Kaj je le v njej tujega, 'izposojenega?« Samo to, da je bila »napravljena« drugje, v drugem slovanskem jeziku (isto velja za »zapad«, ki ga začudeno navaja B. B. malo pozneje) in da je pri nas ne iwtrebujemo. Takih »predstavotvomih« besed bi si navsezadnje lahko »zajeli« po slovanskih jezikih še nekaj sto ali tisoč, vprašanje je samo, čemu bi bila potem podobna slovenščina. Najbrž tisti imenitni čobodri, o kateri je vse, kar je treba, povedal že Prešeren, pač največji grešnik v očeh »slavofilov«.
Jezikovno rast pojmuje Borštnik prav tako kot Gaberski, nekoliko pre-mehanično. Za novi Pravopis priglaša dve svoji »varovanki«, blagvo in pugo-vico. »Blagva« za »karželj« je verjetno čisto dobra inačica; glede pugovice pravi B.: »Ker nam gumb in knof še vedno delata preglavice, vzemimo ruski izraz pugovica, ki je v rabi tudi pri Brkinih.« Da naj vzamemo »ruski izraz, ki je v rabi tudi pri Brkinih«, je kajpada v skladu z Borštnikovim pojmovanjem o zajemanju, sicer bi rekel »vzemimo brkinski izraz, enak ruskemu«. Pa pustimo to in se vprašajmo: kako si more Borštnik misliti, da bodo trdoglavi Slovenci sprejeli čisto prikujvni izraz »blagva« (ki ga ima ob »karžlju« že Ante Beg v knjiigi »Naše gobe« iz 1. 1923; za čudo Jurančičev besednjak ob sh. blagvi ne pozna slovenskega izraza in jo razlaga le z lat. boletus regius, medtem ko je karželj lat. amanita caesarea) in pa dosti manj prikupni izraz »pugovica«, ko se v dolgih desetletjih niso mogli vneti niti za domači gumb proti nemškemu knofu? Ali B. misli, da bo beseda zaživela, če jo bo imel SP? Potem pripisuje knjigi skoraj čarodejno moč. Ce niti ne omenimo tega, da je beseda neuporabna že zato, ker ni videti, kako naj naredimo iz nje nadomestek za »gumbnico«. Pu-govičnica?
Povsem prav pa ima Borštnik, da se upira neokusni mešanici narečij in vulgarizmov, ki nam jo ponujajo prirejevalci veselih večerov in še marsikdo
330
drug. 'Samo da ne gre vsega brez razločka metati med »ljudske izposojenke«, ker jih je med njimi več vrst, zraven kar spodobnih ali sprejemljivih tudi robate in neokusne. Res so današnje dni prav zadnje začele močno vdirati v našo pisano in govorjeno besedo, zato je piščeva jeza upravičena. Podobno bi bilo treba dati prav Gaberskemu glede marsikakega lepega izraza, ki je po nepotrebnem zatonil v pozabo. Vendar naj ga nekoliko potolaži misel, kako zelo se jezik spremiinja: marsikaj smo imeli že za mrtvo in pozabljeno, pa je spet oživelo. Breznik piše v razpravi o stavčni negaciji, objavljeni leta 1943,, da je beseda »dopuščati« že precej pozabljena, »pozabljati« pa »mrtva knjižna oblika« — podpisani bi ju štel za prav živi in pogosto rabljeni. Tako se bo zgodilo tudi s to ali ono ljubljenko Gaberskega, nič ne dvomim. Škoda, da je konec svojega članka skazil s čudnim sklepom, iz katerega bi se dalo razbrati, da je slovensko slovstvo le pokrajinska literatura. Janez Gradišnik