PORTRET O R N I T O L O G A ANDREJ HUDOKLIN, b io log in naravovarstvenik, ki ga v živalskem svetu zanima »vse živo«. foto: osebni arhiv Andreja Hudoklina Leta 1999 so v Vrbini splavili splav za navadno čigro (Sterna hirundo), ki pa so ga leta 2 0 0 3 ribiči potopil i . foto: Andrej Hudoklin ndreja Hudoklina poznamo po opaznih akcijah za ohranitev narave na Dolenjskem. Kot strokovni delavec je že lepo število let zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave Novo mesto, kjer bije »bitko« za naravo. Preberite si, s kakšnimi izzivi se je in se še spoprijema, da bi ohranil naravo v južnem delu naše države. Si eden vidnejših sodelavcev novomeške enote Zavoda za varstvo narave. V okviru Dolenjske pokrivate tudi naravne bisere, kot so Krakovski gozd, Gorjanci, Kočevski rog, Krka. Kakšni so vaši največji izzivi, uspehi pa tudi težave pri ohranjanju narave Dolenjske? Kljub na videz idilični podobi ključnih gradnikov dolenjske narave ima vsak med njimi tudi svojo bolečino, ki načenja dolgoročno stabilnost teh kompleksnih ekosistemskih enot. V primeru Kra- kovskega gozda in Dobrave se spopadamo z upada- njem podtalnice in posrednim hiranjem nižinskih poplavnih gozdov ter vrst, vezanih nanje, kot je denimo srednji detel, če se bolj osredotočim na ptice. V gozdovih Kočevske zaznavamo upadanje mrtve lesne mase, prehranske osnove belohrbtega in triprstega detla. Zaradi sprememb v gospodar- jenju na rastiščih in v življenjskih okoljih izginjata tudi divji petelin in gozdni jereb. Skrbi nas tudi »zdravstveno stanje« reke Krke. Kritično nizka je njena poletna višina, ko se poveča obremenjenost vode s hranili in s tem pospeši rast alg in drugih vodnih rastlin, kar se že kaže na upadanju rečne biotske raznovrstnosti. Največji izzivi so povezani s trenutno največjim težavami - varstvom ogrože- nih živalskih vrst. Nekateri te poznamo po člankih in akcijah za ohranitev zadnje populacije črnočelih srakoperjev na Dolenjskem. Lahko bralcem revije Svet ptic poveš še kaj o lastnih prizadevanjih za to vrsto? Šentjernejsko polje je bilo še pred desetletjem edino omembe vredno gnezdišče črnočelih srakoperjev pri nas. Populacija se je v zadnjih letih povsem sesula, saj se v času gnezdenja pojavljajo le še posa- mezni pari. Ključen vzrok je krčenje prehranskega življenjskega okolja, ekstenzivnih travnikov, ki ohranjajo velike travniške žuželke. Te dobesedno iztreblja kmetijska praksa pridelave travinj, ki fa- vorizira zgodnjo in večkratno košnjo z baliranjem. Do kritične drobitve življenjskega prostora je prišlo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ob hidro- melioraciji. Problem moramo razumeti tudi v luči sočasnega upadanja celotne evropske populacije ptic kmetijske krajine, ki so se v zadnjem obdobju prepolovile zaradi enakih vzrokov. Da bi spodbudili naravi prijazno kmetijstvo, smo v sodelovanju z Osnovno šolo Šentjernej in Kme- tijsko gozdarsko zbornico Novo mesto organizirali vrsto predstavitev lokalni javnosti. Veliko energije smo vložili tudi v program upravljanja območij Svet ptic 04, december 2016 ̂ 26 Natura 2000, ko smo za črnočelega srakoperja iskali sistemske rešitve v okviru finančnih nadome- stil kmetijsko okoljskih plačil za obdobje 2007-13. Ukrepi žal niso dali rezultatov, tako zaradi slabšega vključevanja lastnikov kot tudi narave ukrepov, ki so bili premalo ciljno naravnani. Tega ni izboljšala niti shema KOPOP (kmetijsko okoljsko podnebnih plačil) za obdobje 2014-20, čeprav so bila tokrat finančna nadomestila za ohranjanje posebnih traviščnih življenjskih okolij veliko višja in je bila opravljena obsežna kampanja ob vpisu ukrepov. Od ciljnih 526 ha je bilo v ukrep na območju vključenih le skromnih 32 ha travnikov. Ključni problem je verjetno izrazita proizvodna usmerjenost lastni- kov, a tudi zahtevni pogoji vpisa. Z vsem naštetim se prvotni optimizem iskanja rešitev za izginjajoče- ga srakoperja vztrajno razblinja. Sam si posvetil veliko pozornosti tudi beli štorklji, poljski vrani, belorepcu, čebelarju, ki so danes zgodba o uspehu. Kako ste ta uspeh spremljali na Dolenjskem in kakšni so bili vaši napori za vrnitev in ohranitev teh vrst? Govorimo o vrstah, ki jim populacijski trendi vsaj v tem delu Slovenije v zadnjem obdobju kar dobro kažejo. Del zgodbe o uspehu so gotovo tudi nara- vovarstvene aktivnosti, ki jim jih namenjamo. Štorklja je vrsta, s katero se je začela moja pot v svet ptic. V sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slo- venije smo že pred 30 leti začeli z obročkanjem, ob pomoči pristojnih elektro služb pa začeli nameščati varne kovinske gnezdilne podstavke. Z leti smo vzpostavili dobro sodelovanje, prav tako s skrbniki gnezd in posamezniki, ki jih navdušuje ta karizma- tična vrsta ptice. Če so štorklje praviloma dobre sprejete, pa to ne velja za poljske vrane, ki so se po daljši odsotnosti pred desetletjem začele naseljevati v Posavju. Izkazalo se je, da hrupnih gnezdilnih kolonij sredi naselij domačini ne tolerirajo. Kljub »naravovarstveni Enega prv ih skupinskih popisov DOPPS so opravil i v Krakovskem gozdu leta 1998 (na fotograf i j i z leve zgoraj: Andre j Hudoklin, Iztok Geister, Tomaž Mihelič, Tomaž Jančar, Dare Šere, Tomi Trilar in Mirko Perušek). foto: osebni arhiv diplomaciji« nam konfliktnega stanja npr. v Bre- žicah ni uspelo rešiti. Po sanacijski sečnji krošenj pred gnezdenjem so se ptice umaknile na mestno obrobje in same ublažile konflikte pri ljudeh. Povsem drugačna je zgodba čebelarjev, pri katerih so gnezdilne možnosti zelo odvisne od človeka. Vrsta namreč gnezdi v aktivnih kopih kremen- čevega peska in proda, kjer si v mehke sedimente koplje gnezdilne rove. Ohranjanje gnezdilnih sten zato zahteva vsakoletno iskanje kompromisov z upravljalci kopov, na erodiranih brežinah Save tudi z vodarji, ob nastajanju akumulacij pa tudi z investitorji hidroelektrarn. Izkušnje iz Posavja, kjer imamo največ gnezdišč čebelarjev v Sloveniji, kažejo, da aktivno varstvo daje rezultate. V primeru redkega gnezdilca orla belorepca smo ob zaznanem ogrožanju gnezda v Krakovskem gozdu pred nekaj leti vzpostavili nadzor gnezda z lokal- nimi lovci in gozdarji, reševanje gnezda ob Reškem jezeru pa smo vključili v projekt LIFE Kočevsko. Skratka, pomembno je, da se na nastale težave pravi čas odzoveš in poiščeš čim bolj sprejemljive rešitve tako za naravo kot za človeka, še bolj pomembno pa je, da si veliko na terenu, da najdeš lokalne zavezni- ke, da prebivalcem pojasniš, zakaj je neko človeško vedenje sprejemljivo, drugo pa ne. Ljudje se pravi- loma pozitivno odzovejo, le občutka, da so potrebe živali pred potrebami ljudi, ne smejo dobiti. Poleg ptic te zanimajo tudi druge živali - netopirji, polhi, bobri ipd. Na kakšne naravovarstvene izzive pa naletiš pri njih? Kot biologa me zanima "vse živo", naravovarstve- ni izzivi pa so največkrat povezani z reševanjem konkretnih situacij. Netopirji so moja druga strast, predvsem vrste dolenjskih jamskih zatočišč, ki jih spremljam že 25 let. V zadnjem času je pogosto aktualno reševanje okrnjenih zatočišč v stavbah, še posebej cerkvah. Bolj kot popravilo preletnih odprtin je izziv mehčanje odnosa lastnikov do »ne- ljubih« sostanovalcev. Odstranjevanje ribiškega blinkerja iz vratu LABODA GRBCA (Cygnus olor) na Otočcu 2014 foto: Gregor Bernard Biologa Andreja Hudokl ina zanima tudi biologi ja NAVADNEGA POLHA (Glis glis). foto. Aleš Jagodnik Svet pt ic 04, december 2016 ^ 27 Utrinek s t radic ionalnega vodenja po Resslovi pot i v Krakovskem gozdu, ki poteka že o d leta 1999 foto: Gregor Bernard Bobri so me ob začetku naseljevanja najprej zani- mali kot fenomen. Po 15 letih hitre populacijske rasti, ko so poselili celoten rečni ekosistem Krke in ga s svojo izjemno aktivnostjo tu in tam močno preoblikovali, sedaj prihajajo v ospredje konflikti z lastniki obrežnih zemljišč na eni strani in naravo- varstvom na drugi. Lastniki so nezadovoljni zaradi škode v sadovnjakih in na koruznih njivah, bobrišč, jezov na potokih ... Tudi tu je izziv iskanje praktič- nih rešitev za sobivanje. Skrivnostna človeška ribica je ena mojih stalnih preokupacij. Bolj kot iskanje novih lokalitet me v zadnjem obdobju skrbi onesnaževanje kraške pod- talnice iz kmetijskih virov, s katero se usodno krči življenjski prostor vrste predvsem na Kočevskem polju in v Beli krajini. Zaradi visoko postavljenih normativov, ki določajo kvaliteto podzemske vode in izhodišč nitratne direktive, ni mogoče zagota- vljati učinkovitega varstva podzemskih življenskih prostorov. Vrbina v Posavju je zelo glasno opevana. Kot vemo, na območju mokrišča Vrbina postavljajo hidroelektrarno, v povračilo škode naravi pa so investitorji obljubili nadomestni življenjski prostor oz. habitat. Kakšen bo ta nadomestni habitat? Je naravi sploh vsaj deloma mogoče povrniti nastalo škodo? S stališča varstva narave sta v verigi savskih hi- droelektrarn najbolj problematični zadnji dve, HE Brežice in HE Mokrice, načrtovani na rav- ninskem, poplavnem svetu reke Save. Akumula- ciji bosta zalili pester obrežni prostor, prodišča, mrtvice, skrčili poplavne loge in obrežno loko v večjem delu Vrbine, rečni ekosistem pa bo dobil značaj pretočnega jezera oz. akumulacije. S stališča vodnega življa so pričakovani najbolj usodni vplivi za ribe, vezane na močne rečne tokove, ter vrste, ki se v času drsti selijo, saj zanje ni mogoče zagotoviti ustreznih nadomestnih habitatov. Več optimizma Manj karizmatičnih ptic, kot je denimo POLJSKA VRANA (Corvus frugilegus), domačin i sredi naselij ne tolerirajo. Kljub »naravovarstveni diplomacij i« se konf l ik tnega stanja npr. v Brežicah ni dalo rešiti. foto: Alen Ploj je za ptice, saj bodo izgubljene habitate omilili nado- mestni, pa tudi nove vodne gladine bodo zanimive za mnoge vrste ptic. Posebna pozornost je namenje- na breguljki, čebelarju in vodomcu s postavljanjem gnezdilnih sten, za čigre so predvideni gnezdilni splavi in prodni otoki, za malega martinca pa pli- tvine s trstiščem in prodom. Ustrezni omilitveni ukrepi so predvideni tudi za nekatere hrošče, ribe, dvoživke, želve, netopirje, velike sesalce, suhe travnike ... Izvedba HE Brežice je že v teku, za HE Mokrice pa pripravljajo poročilo o vplivih na okolje. Sodobna okoljska in naravovarstvena zakonodaja izvajalca posega prisiljuje v to, da bi bil vpliv posegov čim manjši ter opravljen premišljeno. Kakorkoli že, narava se mora tudi ob izgradnji HE umakniti človeku, njena pestrost in stabilnost bo na začetku gotovo osiromašena in spremenjena, vzpostavljeni sekundarni habitati pa bodo v veliki meri odvisni od stalne človekove pomoči. Prizadevamo si, da bi vsaj to, kar je ostalo, zaživelo in bilo upravljano stro- kovno in naravi prijazno. Kdaj in kako si spoznal DOPPS? Z društvom sem se začel povezovati kot nara- vovarstvenik pri ohranjanju življenjskih okolij ogroženih ptic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prelomnica so bili Jovsi ob Sotli, nadalje- valo se je s Krakovskim gozdom, mokrišči v Zalogu, s čebelarjem, štorkljo, projektom IBA ... Danes pa se vključujem v popise različnih vrst. V začetnem obdobju sem veliko sodeloval z Daretom Šeretom in Andrejem Sovincem, ki sta mi s svojim izrednim znanjem začela odpirati vrata v čudoviti svet ptic. Svet ptic 04, december 2016 ̂ 28