44 ■ Proteus 85/1 • September 2022 45Medicina in botanika • Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline Nebesne smeti • Naše nebo Farmacevtski preparati rdečega naprstca so bili dolga desetletja glavno zdravilo pri po- puščanju srca, dobro pa so delovali tudi pri motnjah njegovega ritma. Izdelovale so jih mnoge tovarne po svetu, med drugimi tu- di naš Lek. Preparate rdečega naprstca smo zdravniki še pred nekaj desetletji na širo- ko predpisovali odraslim srčnim bolnikom, otroškim pa rajši preparate volnatoglavega naprstca (Digitalis lanata), ki so tudi nekoli- ko bolj varni pri odmerjanju. V zadnjih desetletjih je farmacevtska pro- izvodnja opustila naravne zdravilne izdel- ke iz rodu digitalisa in jih nadomestila z mnogimi sintetičnimi preparati, ki so bolj zanesljivi, pa tudi učinkovitejši od prvotnih zdravil, četudi so bila ta nenadomestljiva za srčne bolnike domala tristo let. V botaničnih knjigah lahko preberemo, da sodi rod naprstcev (Digitalis) v veliko dru- žino črnobinovk (Scrophulariaceae), ki jo sestavljajo predvsem zeli in nekaj grmov ter ovijalk zmerno toplega pasu. Sam rod naj bi zajemal približno dvajset vrst, ki rastejo v Evropi, zahodni Aziji in severozahodni Afriki. Pri nas, na slovenskih tleh, opisu- jejo botaniki zgolj dve vrsti: to sta velecve- tni naprstec (Digitalis grandiflora Mill.) in gladki naprstec (Digitalis laevigata Waldst. & Kit.). Medicinsko najbolj »slavnega«, kar je zagotovo rdeči naprstec (Digitalis purpurea L.), pa bomo iskali v naši naravi zaman – sem kajpak ne štejemo različnih vrtnarskih oblik. Zato je bilo toliko bolj razumljivo moje veselje, ko sem to dragoceno cveti- co odkril ob svojem potovanju po Škotski, kjer se je pred moj fotoobjektiv prikazala ob obali jezera Loch Earn slikovita skupi- na rdečih naprstcev, tudi z belo različico ... Rdeči naprstec je sicer do poldrugega metra visoka dvoletna rastlina s cvetovi, visečimi v enostranskem grozdu. Večji zvonasti cve- tovi so običajno vijoličasto rdeče obarvani z belo-temno pegasto notranjostjo. Po obar- vanosti cvetov ločijo botaniki štiri fenotipe, od vijoličastih do popolnoma belih. Stebelni listi so premenjalni, spodaj v rozeti. Raste po gozdnih jasah in drugod na dušičnatih tleh mnogokje po Evropi. Viri: Aichele, D., Golte-Bechtle, M., 2004: Kaj neki tu cveti? Kranj: Založba Narava. Hintermayer, F., 2011: Digoxin. NetDoktor. Internet. Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Pintar, L., Seliškar, A., 2015: Florula Slovenica. Cvetje slovenske dežele. Kranj: Založba Narava. Withering, W., 1966: O digitalisu. Hrvaški prevod: Ašperger, Z. Ljubljana: Lek. William Withering. Wikipedia. Porter, R., 2011: The Cambridge History of Medicine. Cambridge: Cambridge University Press. Nebesne smeti Mirko Kokole Živimo v času digitalnih informacij in si sveta brez njih ne znamo več predstavljati. Zelo pomemben del današnje komunikacij- ske in informacijske mreže so tudi sateliti, ki krožijo okoli Zemlje. Aktivnih satelitov je danes približno 4.550. Njihovo število strmo narašča, predvsem zaradi komunika- cijskih satelitov v nizki Zemljini orbiti, ki jih je že skoraj 3.800. Vesoljska tehnologi- ja nam prinaša že skorajda neverjetne mo- žnosti komunikacij, napredka znanosti ter poznavanja našega planeta in njegove oko- lice. Le malokrat pa pomislimo, kako ves ta tehnološki razvoj vpliva na nas in našo okolico. Vsaka izstrelitev v orbito pusti za seboj poleg satelita tudi številne smeti, kot je na primer zadnja stopnja pogonske rakete. Sateliti imajo tudi končno življenjsko dobo in po določenem času tudi sami postanejo del nebesnih smeti. Ker se število izstrelje- nih satelitov predvsem zaradi komercializa- cije vesolja strmo povečuje. je prav, da ob tem pomislimo tudi na vse smeti, ki ob tem nastajajo. Vprašanje nebesnih smeti je zelo zapleteno. Poleg tehnoloških izzivov pred- stavljajo predvsem geopolitični in pravni problem in prav ta je najtežje rešljiv. Ko govorimo o nebesnih smeteh, imamo v mislih vse predmete, ki jih v vesolju pusti človek. Med njih štejemo odslužene sateli- te in njihove dele ter dele pogonskih raket, ki so jih ponesle v orbito. Smeti so tudi ostanki vesoljskih postaj. Nekaj kosov, kot so zobna ščetka, rokavica ter nekaj ročnega orodja, so izgubili tudi astronavti. Najbolj pomembne in tudi najštevilnejše nebesne smeti pa so deli satelitov ter pogonskih ra- ket, ki so v orbiti razpadli, eksplodirali ali nastali ob trkih. Zavedati se moramo, da lahko že majhna milimetrska nebesna smet povzroči ogromno škodo, saj okoli Zemlje kroži z izjemno veliko hitrostjo in ima kljub majhni masi veliko kinetično energijo. Problema vesoljskih smeti so se zavedali že ob samem začetku pošiljanja satelitov v Ze- mljino orbito. Zato so že kmalu po izstreli- tvi Sputnika začeli slediti predmetom, ki jih je v vesolje poslal človek. Danes sledimo že več kot petindvajset tisoč predmetom, ki so večji od desetih centimetrov. V začetnih ob- dobjih osvajanja vesolja je predmetom sledila predvsem vojska, kasneje so to prevzele tudi civilne oblasti. Pomembnost sledenja pred- metov je pokazala tudi zelo vplivna študija, ki jo je leta 1978 opravil znanstvenik Do- nald J. Kessler. V njej opisuje scenarij, po katerem se število objektov (smeti) v vesolju začne hitro povečevati zaradi medsebojnih trkov. Ob takem scenariju bi lahko določeni deli vesolja okoli Zemlje postali popolnoma nedostopni satelitom. To bi povzročilo po- polni razpad satelitskih komunikacij. Študija je imela kasneje tudi pomembni vpliv pri iz- vajanju protisatelitskih poskusov. Pri teh so z Zemlje poskusili uničiti satelite. Poskuse so izvedle Združene države Amerike, Rusi- ja, Kitajska in Indija in s tem povzročile na tisoče novih vesoljskih smeti. Zelo kmalu so jih vse države opustile, saj so se zavedale, kako uničujoče posledice bi to lahko imelo. Smeti v vesolju Ob vedno večjem zavedanju problema, ki ga povzročajo vesoljske smeti, so se inženirji in znanstveniki začeli ukvarjati, kako njihovo število nadzorovati oziroma zmanjšati. Pri tem moramo ločiti dve območji, kjer se na- haja največje število satelitov. Prvo območje je območje geosinhronih orbit (GEO, tu- di GSO). V tem območju sateliti potujejo usklajeno z vrtenjem Zemlje. Posebna vrsta geosinhrone orbite je geostacionarna orbita, kjer satelit kroži tako, da je za opazovalca na Zemlji videti vedno na istem delu neba. Geosinhrone orbite se nahajajo na višini 46 ■ Proteus 85/1 • September 2022 47Nebesne smeti • Naše neboNaše nebo • Nebesne smeti 35.786 kilometrov nad Zemljinim površjem. Satelitov v tem območju ne moremo več vr- niti na Zemljo, zato so inženirji določilo ta- ko imenovano pokopališko orbito, ki se na- haja na nekoliko večji višini. Danes morajo v pokopališko orbito vsi sateliti, ki ne delu- jejo več. Nekaj starejših nedelujočih satelitov je seveda ostalo v geosinhronih orbitah, saj niso imeli več možnosti spremeniti orbite. Pokopališka orbita ni najboljša dolgoročna rešitev, ker na nedelujoče satelite ter njihove ostanke še vedno delujejo perturbacije gravi- tacijske sile Zemlje in Lune, svetlobni tlak ter pritisk mikrometeorjev iz vesolja. Vsi ti elementi delujejo zelo počasi, a vseeno lahko v stoletjih in tisočletjih počasi iztirijo satelit ter ga prestavijo v območje aktivnih sateli- tov. Drugo pomembno območje je nizka Zemlji- na orbita (NZO) (Low Earth Orbit, LEO). To območje se nahaja na višini od 160 do 2.000 kilometrov nad povprečno Zemljino površino. Trenutno je to najbolj obremenje- no območje vesolja. V nizko Zemljino orbi- to danes pošiljajo večino novejših komuni- kacijskih satelitov, kot je na primer sistem satelitov Starlink, ki bo, ko bo popolnoma vzpostavljen, vseboval kar 12.000 satelitov. Danes v nizki Zemljini orbiti sledimo okoli 25.000 objektom (smetem), večjih od de- set centimetrov. Ocenjeno število smeti, ki so veliki od enega do deset centimetrov, je približno pol milijona. Vse te smeti že da- nes močno ogrožajo nizko Zemljino orbito in nekateri znanstveniki celo trdijo, da se že kažejo prvi znaki Kesslerjevega sindroma. Zato je zelo pomembno, da v tem območju puščamo čim manj smeti. To naredimo ta- ko, da satelit, ki ni več v uporabi, iztirimo. Nato pa ta počasi pade proti Zemlji, kjer večinoma izgori v Zemljinem ozračju. Padci izrabljenih satelitov ter njihovih pogonskih raket so lahko nadzorovani ali nenadzorova- ni. To pomeni, da v prvem primeru padcev vsaj približno določimo, kam na Zemlji bo predmet padel. V drugem primeru pa lahko predmet pade tudi na poseljena območja. Vesoljske agencije sedaj aktivno preučuje- jo in iščejo tudi načine, kako bi predvsem nizko Zemljino orbito počistili. Trenutno poteka več raziskovalnih projektov, kot na primer ClearSpace-1, ki ga vodi Evropska vesoljska agencija (ESA), in ELSA-d, ki ga vodi NASA (slovensko Nacionalna zrako- plovna in vesoljska uprava). Smeti nam padajo na glavo Kljub temu, da je bil problem nadzorova- nih in nenadzorovanih padcev nebesnih smeti na Zemljo že dolgo znan, pa se je o njem do nedavnega le malokrat govorilo. Na njega je skupina astronomov ponovno opozorila v nedavni številki revije Nature Astronomy. V študiji so prikazali statistične verjetnosti, da pride do žrtev ali škode zara- di nenadzorovanega padca nebesne smeti na Zemljo. Njihove ugotovitve sicer niso pre- senetljive, so pa zelo pomenljive. Ugotovili so, da se območja, kjer je večja verjetnost, da pride do žrtev oziroma škode, nahajajo predvsem v gospodarsko revnejših državah. Tako države, ki pošiljajo satelite v vesolje, izvažajo nevarnosti drugam in kljub temu, da je vsaka država odgovorna za škodo, ki jo povzročijo padci njenih smeti, le redko pride do povračila škode. Ugotavljajo tu- di, da so kljub pravilom, ki bi verjetnosti za škodo zmanjšale, predvsem Združene države Amerike večkrat uveljavljale izjemo predvsem na podlagi previsokih stroškov. Članek avtorji zaključujejo z ugotovitvijo, da danes ni več tehničnih ovir, da ne bi bili vsi padci ostankov izstrelitev nadzorovani in ne bi ogrožali ljudi in njihovega premože- nja. Prav tako predlagajo boljšo zakonodajo, ki bi predvsem zaradi hitre komercializacije vesoljskih odprav obravnavala tudi odgovor- nost za vse smeti, ki pri tem nastajajo. Po vsem opisanem moramo vsi dobro pre- misliti, kam nas tehnološki napredek pelje, in predvsem, kako lahko pravočasno ukre- pamo, da ne bomo tudi v vesolju povzročili ekološke katastrofe. Shematski prikaz nebesnih smeti v geosinhroni in nizki Zemljini orbit. Večina prikazanih predmetov so smeti, kot so nedelujoči sateliti oziroma deli razpadlih satelitov. Trenutno sledimo več kot 25.000 predmetom, ki so večji kot deset centimetrov in pomenijo veliko nevarnost za delujoče satelite in druge vesoljske odprave. Foto: NASA ODPO. Ostanek pogonskega rezervoarja rakete, ki je na Zemljo padel v Južni Afriki. Nedavna študija, objavljena v reviji Nature Astronomy, ugotavlja, da so gospodarsko revnejše države južne poloble bistveno bolj obremenjene z verjetnostjo, da bo prišlo do žrtev ali škode zaradi nenadzorovanega padca nebesnih smeti. Zato bi bilo prav, da se sprejmejo mednarodni dogovori, kako izvajati izstrelitve raket in kdo prevzema odgovornost za škodo, ki lahko pri tem nastane. Foto: Enver Esop / ESA. 46 ■ Proteus 85/1 • September 2022 47Nebesne smeti • Naše neboNaše nebo • Nebesne smeti 35.786 kilometrov nad Zemljinim površjem. Satelitov v tem območju ne moremo več vr- niti na Zemljo, zato so inženirji določilo ta- ko imenovano pokopališko orbito, ki se na- haja na nekoliko večji višini. Danes morajo v pokopališko orbito vsi sateliti, ki ne delu- jejo več. Nekaj starejših nedelujočih satelitov je seveda ostalo v geosinhronih orbitah, saj niso imeli več možnosti spremeniti orbite. Pokopališka orbita ni najboljša dolgoročna rešitev, ker na nedelujoče satelite ter njihove ostanke še vedno delujejo perturbacije gravi- tacijske sile Zemlje in Lune, svetlobni tlak ter pritisk mikrometeorjev iz vesolja. Vsi ti elementi delujejo zelo počasi, a vseeno lahko v stoletjih in tisočletjih počasi iztirijo satelit ter ga prestavijo v območje aktivnih sateli- tov. Drugo pomembno območje je nizka Zemlji- na orbita (NZO) (Low Earth Orbit, LEO). To območje se nahaja na višini od 160 do 2.000 kilometrov nad povprečno Zemljino površino. Trenutno je to najbolj obremenje- no območje vesolja. V nizko Zemljino orbi- to danes pošiljajo večino novejših komuni- kacijskih satelitov, kot je na primer sistem satelitov Starlink, ki bo, ko bo popolnoma vzpostavljen, vseboval kar 12.000 satelitov. Danes v nizki Zemljini orbiti sledimo okoli 25.000 objektom (smetem), večjih od de- set centimetrov. Ocenjeno število smeti, ki so veliki od enega do deset centimetrov, je približno pol milijona. Vse te smeti že da- nes močno ogrožajo nizko Zemljino orbito in nekateri znanstveniki celo trdijo, da se že kažejo prvi znaki Kesslerjevega sindroma. Zato je zelo pomembno, da v tem območju puščamo čim manj smeti. To naredimo ta- ko, da satelit, ki ni več v uporabi, iztirimo. Nato pa ta počasi pade proti Zemlji, kjer večinoma izgori v Zemljinem ozračju. Padci izrabljenih satelitov ter njihovih pogonskih raket so lahko nadzorovani ali nenadzorova- ni. To pomeni, da v prvem primeru padcev vsaj približno določimo, kam na Zemlji bo predmet padel. V drugem primeru pa lahko predmet pade tudi na poseljena območja. Vesoljske agencije sedaj aktivno preučuje- jo in iščejo tudi načine, kako bi predvsem nizko Zemljino orbito počistili. Trenutno poteka več raziskovalnih projektov, kot na primer ClearSpace-1, ki ga vodi Evropska vesoljska agencija (ESA), in ELSA-d, ki ga vodi NASA (slovensko Nacionalna zrako- plovna in vesoljska uprava). Smeti nam padajo na glavo Kljub temu, da je bil problem nadzorova- nih in nenadzorovanih padcev nebesnih smeti na Zemljo že dolgo znan, pa se je o njem do nedavnega le malokrat govorilo. Na njega je skupina astronomov ponovno opozorila v nedavni številki revije Nature Astronomy. V študiji so prikazali statistične verjetnosti, da pride do žrtev ali škode zara- di nenadzorovanega padca nebesne smeti na Zemljo. Njihove ugotovitve sicer niso pre- senetljive, so pa zelo pomenljive. Ugotovili so, da se območja, kjer je večja verjetnost, da pride do žrtev oziroma škode, nahajajo predvsem v gospodarsko revnejših državah. Tako države, ki pošiljajo satelite v vesolje, izvažajo nevarnosti drugam in kljub temu, da je vsaka država odgovorna za škodo, ki jo povzročijo padci njenih smeti, le redko pride do povračila škode. Ugotavljajo tu- di, da so kljub pravilom, ki bi verjetnosti za škodo zmanjšale, predvsem Združene države Amerike večkrat uveljavljale izjemo predvsem na podlagi previsokih stroškov. Članek avtorji zaključujejo z ugotovitvijo, da danes ni več tehničnih ovir, da ne bi bili vsi padci ostankov izstrelitev nadzorovani in ne bi ogrožali ljudi in njihovega premože- nja. Prav tako predlagajo boljšo zakonodajo, ki bi predvsem zaradi hitre komercializacije vesoljskih odprav obravnavala tudi odgovor- nost za vse smeti, ki pri tem nastajajo. Po vsem opisanem moramo vsi dobro pre- misliti, kam nas tehnološki napredek pelje, in predvsem, kako lahko pravočasno ukre- pamo, da ne bomo tudi v vesolju povzročili ekološke katastrofe. Shematski prikaz nebesnih smeti v geosinhroni in nizki Zemljini orbit. Večina prikazanih predmetov so smeti, kot so nedelujoči sateliti oziroma deli razpadlih satelitov. Trenutno sledimo več kot 25.000 predmetom, ki so večji kot deset centimetrov in pomenijo veliko nevarnost za delujoče satelite in druge vesoljske odprave. Foto: NASA ODPO. Ostanek pogonskega rezervoarja rakete, ki je na Zemljo padel v Južni Afriki. Nedavna študija, objavljena v reviji Nature Astronomy, ugotavlja, da so gospodarsko revnejše države južne poloble bistveno bolj obremenjene z verjetnostjo, da bo prišlo do žrtev ali škode zaradi nenadzorovanega padca nebesnih smeti. Zato bi bilo prav, da se sprejmejo mednarodni dogovori, kako izvajati izstrelitve raket in kdo prevzema odgovornost za škodo, ki lahko pri tem nastane. Foto: Enver Esop / ESA.